VSL Sodba VI Kp 1950/2024

I. Ob obravnavanju pritožb se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se:

- kaznivo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1;

- obtožencu izreče na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi z drugo alinejo 50. člena KZ-1 in 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 kazen 2 (dve) leti zapora in stranska denarna kazen v višini 150 (sto petdeset) dnevnih zneskov po 10,00 (deset) EUR, to je 1.500,00 (tisoč petsto) EUR ter na podlagi 48.a člena KZ-1 stranska kazen izgon tujca iz države za čas 3 (treh) let.

- Denarno kazen je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 20,00 EUR, določilo en dan zapora.

- Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas, prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni.

II. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 in mu izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora, stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 2.000,00 EUR denarne kazni in stransko kazen izgon tujca iz države za čas treh let. Obtožencu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas pripora in pridržanja od dne 9. 1. 2024 dalje. Stransko denarno kazen je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 20,00 EUR, določilo en dan zapora. Trajanje stranske kazni izgona tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja te stranske kazni. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo so se pravočasno pritožili

- obtoženčev zagovornik iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče krajšo zaporno in nižjo denarno kazen in ne izreče stranske kazni izgona tujca;

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi v ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče zaporno kazen v višini dveh let in šest mesecev.

3Zagovornik obtoženca je odgovoril na tožilsko pritožbo in predlagal, da se jo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožbi nista utemeljeni, je pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

5Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je v predmetni zadevi že enkrat odločalo in s sklepom III Kp 1950/2024 z dne 3. 2. 2025 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V omenjenem razveljavitvenem sklepu je sodišče prve stopnje v točki šest obrazložitve pojasnilo, da zakonski znak hudodelske združbe konstituirajo okoliščine, da je pri spravljanju ljudi čez mejo sodelovalo več oseb (najmanj tri), da so bile njihove vloge vnaprej dogovorjene in porazdeljene in da je skupino povezoval skupni namen izvrševanja takih kaznivih dejanj.¹ Za obstoj hudodelske združbe torej zadošča združitev (začasna ali naključna) najmanj treh oseb, ki jih povezuje skupen namen izvršiti več kaznivih dejanj, pri čemer ni potrebno, da so konkretizirana oziroma natančno določena, morajo pa biti istovrstna. Stopnja organiziranosti takšne hudodelske združbe je lahko minimalna, omejena s tehnologijo konkretnih storjenih kaznivih dejanj, oziroma kolikor je nujno za skupinski kriminalni podvig več oseb, ki jih povezuje isti cilj. V subjektivnem pogledu ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj. Nepomembno je tudi, kakšno vlogo je imel posameznik v notranji hierarhiji hudodelske združbe. Vsako sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja v združbi ne pomeni nujno sostorilstva, lahko gre tudi za prispevek v obliki udeležbe v ožjem pomenu (pomoč, napeljevanje). Udeležba v pomenu sostorilstva se lahko kaže v dveh oblikah (25. člen KZ): bodisi v skupni izvršitvi dejanja, (kjer vsak sostorilec skupaj z drugim v celoti ali deloma izpolni zakonske znake kaznivega dejanja na podlagi delitve vlog in z zavestjo o skupnem delovanju), ali pa v drugačnem (odločilnem) prispevku h kaznivemu dejanju. Ta mora biti neposreden, dan v času storitve kaznivega dejanja in po svojih učinkih enakovreden izpolnjevanju znakov kaznivega dejanja, predvsem pa mora biti odločilen v tem smislu, da sostorilci brez njega ne bi mogli storiti kaznivega dejanja na način, kot se kaže v konkretnem primeru.² Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu posebej opozorilo tudi na vprašanje zadostne konkretizacije očitka hudodelske združbe. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pojasnila in opozorilo sodišča druge stopnje v zvezi s tem zanemarilo in na glavni obravnavi obtoženčevo priznanje sprejelo, kaznivo dejanje pa pravno opredelilo po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

6Obtožencu se v opisu kaznivega dejanja očita, da je z osebnim vozilom kot voznik prevažal 11 tujcev, ki niso izpolnjevali pogojev za vstop in prebivanje v Republiki Sloveniji in so v Republiko Slovenijo vstopili na nedovoljen način. Nato je opisan način njegovega prevoza tujcev. Temu sledi očitek, da jih je prevažal z namenom pridobitve premoženjske koristi zase in druge člane hudodelske združbe in bi za svoj prevoz prejel do sedaj neugotovljen znesek, saj se je s prevažanjem tujcev brez dovoljenja za vstop in bivanje v RS ukvarjal, šlo pa je za vnaprej organizirano storitev transporta tujcev iz Turčije, kjer je pot organizirala tudi oseba po imenu A., do Bosne, preko Hrvaške in Slovenije ter do ciljnih držav, torej Nemčije oziroma Italije, pot, na kateri je sodelovalo več oseb, med drugim tudi obtoženi, ki so skrbele za organizacijo posameznega dela poti, pa bi vsako družino stala najmanj 5.000 EUR.

7Glede na pojasnjeno se torej obtožencu očita konkretni prevoz tujcev dne 9. 1. 2024, očita pa se mu tudi ukvarjanje s prevažanjem tujcev. Tudi za očitek ukvarjanja je sodišče druge stopnje že v razveljavitvenem sklepu z dne 3. 2. 2025 v točki 6 obrazložitve pojasnilo, da je ta zakonski znak mogoče izpolniti praviloma z večkratnim načrtovanim ravnanjem, ni pa izključena izpolnitev niti zgolj z enkratnim ravnanjem, vendarle ob obstoju dodatnih okoliščin, da namerava storilec s takim ravnanjem nadaljevati (na primer dogovor z drugimi osebami za nadaljnje prestopanje meje, načrt, priprava na primer s skritim prostorom v avtu in podobno).³ Tudi ta pojasnila je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zanemarilo, saj je glede na pojasnjeno očitno, da zakonski znak ukvarjanja v predstavljenem opisu kaznivega dejanja ni z ničemer konkretiziran. Golo navajanje, da se je obtoženi s prevažanjem tujcev brez dovoljenja za vstop in bivanje v RS ukvarjal, namreč ne zadošča za konkretizacijo tega zakonskega znaka.

8V zvezi z očitkom hudodelske združbe iz opisa izhaja le ravnanje obtoženca (prevoz tujcev dne 9. 1. 2024 z namenom pridobitve premoženjske koristi zase in druge člane hudodelske združbe) ter ravnanje osebe po imenu A. (očitek, da je ta oseba tudi organizirala vnaprej organizirano storitev transporta tujcev iz Turčije). Nadalje pa se očita zgolj še to, da je na organizirani poti iz Turčije do Bosne, preko Hrvaške in Slovenije ter do ciljnih držav Nemčije in Italije sodelovalo več oseb, ki so skrbele za organizacijo posameznega dela poti, med drugim tudi obtoženi. Sodišče druge stopnje zaključuje, da takšen opis ne konkretizira zakonskega znaka delovanja v okviru hudodelske združbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso stopnja organiziranosti in povezanosti članov združbe ni nujno čvrsta, formalna in hierarhična, a mora biti iz nje razvidna delitev vlog med člani in biti takšna po naravi, da omogoča delovanje več oseb.⁴ Skladno z določbo 41. člena KZ-1 morajo biti podani trije pogoji, da bi nekdo strožje odgovarjal zaradi izvršitve v hudodelski združbi. Ti pogoji so: 1. da gre za člana združbe najmanj treh oseb, 2. da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe in 3. da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. V okviru hudodelske združbe je pomembna organizirana povezava, ki zahteva ustrezno osmišljeno (organizirano), strukturo (delitev vlog) in v določenem obsegu vnaprejšnje načrtovanje dejavnosti in koordinacijo. Člani združbe delujejo v skladu z njenim skupnim krovnim interesom, pri čemer zadošča že, da je organizirana struktura podana v osnovni (rudimentarni) obliki, vendar mora biti namenjena zasledovanju krovnega interesa. V subjektivnem pogledu ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj.⁵ V opisu obtožencu očitanega kaznivega dejanja ni konkretizirano, da gre za člana združbe najmanj treh oseb in da bi obtoženi izvršil kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem, saj ni zatrjevana in konkretizirana nobena povezava med obtoženim kot voznikom ter drugimi zatrjevanimi člani hudodelske združbe, bodisi osebo po imenu A., bodisi z drugimi neugotovljenimi organizatorji ilegalnega prehoda tujcev. V opisu se ne zatrjuje, da je obtoženi tujce pobral na točno dogovorjenem kraju ob točno dogovorjenem času v dogovoru s kakšnim drugim članom hudodelske združbe, temveč je opisano zgolj to, da je obtoženi prevažal 11 tujcev, da je vnaprej organiziran transport tujcev med drugim organizirala tudi oseba po imenu A. ter da je pri tem sodelovalo še več oseb, vendar vloga teh več oseb kot domnevnega tretjega člana hudodelske združbe ni z ničemer konkretizirana, prav tako ne njihova povezava z obtoženim. Zgolj navedba, da je na organizirani poti sodelovalo več oseb, med drugim tudi obtoženi, namreč ne zadošča, saj v takšnem opisu ni konkretizirana organizirana povezava, ki zahteva ustrezno osmišljeno strukturo, to je delitev vlog in v določenem obsegu vnaprejšnje načrtovanje dejavnosti in koordinacijo. Navedenih ni nobenih okoliščin, ki bi opisovale usklajeno ter vnaprej organizirano ravnanje večih oseb.

9Glede na vse pojasnjeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je kaznivo dejanje pravno opredelilo po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Glede na takšno odločitev je bilo potrebno obtožencu znižati izrečeni zaporno kazen in stransko denarno kazen (kar bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe), saj se je zmanjšala kriminalna količina, glede na dejstvo, da se obtožencu ne očita več kvalificirana oblika kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1.

10Okrožni državni tožilec se v pritožbi zavzema za zvišanje zaporne kazni, kot razlog pa navaja, da je sodišče prve stopnje iz opisa dejanja neutemeljeno izpustilo besedilo "s čimer je B. B. ogrozil življenje in zdravje teh oseb, saj bi se v primeru prometne nesreče lahko poškodovali". Pritožnik meni, da je bila nevarnost za življenje in zdravje v obravnavanem primeru konkretna, saj sta bila dva otroka v prtljažnem delu vozila neprivezana, en otrok je sedel pred sprednjim sedežem sovoznika, štirje pa nepripeti v naročju nepripetih odraslih oseb, sedečih na zadnjih sedežih. Takšna situacija je po mnenju pritožnika izkazovala vsak trenutek nevarnost, da bi lahko prišlo do poškodb potnikov, predvsem otrok v vozilu, saj je že ob močnejšem zaviranju bilo za pričakovati in je obstajala nevarnost, da bi otroke iztrgalo iz naročja odraslih in bi na ta način lahko povsem nekontrolirano trčili s telesom ob trde dele vozila. Zgolj naključju pa je pripisati, da do takšnih poškodb ni prišlo.

11V pravni literaturi je poudarjeno, da skorajda ni nedokumentiranega prečkanja državne meje, ki bi bilo za življenje in zdravje nenevarno, kar je treba upoštevati pri odločanju, ali uporabiti temeljno ali kvalificirano obliko. Kvalificirana oblika je namreč namenjena izvršitvenim načinom, ki glede nevarnosti za življenje in zdravje odstopajo od drugih.⁶

12Presoja izpolnjenosti zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje je v prvi vrsti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera. Zakonski znak pa je podan, kadar je nevarnost konkretna, torej kadar storilec prevaža tujce v nehumanih in nezdravih okoliščinah in so zaradi načina prevoza njihova življenja v vsakem trenutku ogrožena. V sodni praksi je Vrhovno sodišče presodilo, da je zakonski znak nevarnosti za zdravje in življenje podan:

- v sodbi I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020, ko je obravnavalo življenjski primer, kjer je storilec prevažal 38 ilegalnih prebežnikov v premajhnem delu tovornega vozila brez sedežev, svetlobe in prezračevanja, pri čemer jim je bilo slabo in so nekateri že bruhali;

- v sodbi I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024, ko je obravnavalo življenjski primer, kjer je storilec 11 ilegalnih prebežnikov prevažal v osebnem vozilu, tako da so na dveh sedežih v drugi vrsti sedeli štirje tujci, na zadnji klopi s tremi sedeži pa šest tujcev, kar pomeni, da so bili močno nagneteni in nepripeti z varnostnimi pasovi. Ker se storilec na pozive policije z zvočnimi in svetlobnimi signali ni zaustavil, so ga poskušali zaustaviti s t.i. "stingerjem";

- v sodbi I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023, ko je obravnavalo življenjski primer, kjer je storilec 15 od 20 tujcev prevažal v premajhnem in temnem delu tovornega vozila brez sedežev in varnostnih pasov, brez prezračevanja in zato zadostnega svežega zraka, zaradi česar je bilo nekaterim potnikom slabo;

- v sodbi XI Ips 22351/2021 z dne 10. 6. 2021, ko je ob odločanju o zahtevi vloženi zoper sklep o odreditvi pripora, obravnavalo življenjski primer, kjer naj bi obdolženka prevažala 11 tujcev v osebnem vozilu, tako da naj bi jih šest, en na drugem, sedelo na zadnjih sedežih, brez pripetega varnostnega pasu, štirje pa naj bi se stisnili v prtljažnik tako, da naj bi dva ležala, dva pa sedela in imela noge čez druga dva, zaradi natlačenosti pa naj bi jim zmanjkovalo zraka.

13Drugače je Vrhovno sodišče presodilo v sodbi I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, ko je obravnavalo življenjski primer, kjer je storilec 6 ilegalnih prebežnikov prevažal v osebnem vozilu, tako da je bil en tujec nepripet v prtljažniku, pri čemer je iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhajalo, da prtljažni del ni bil neprodušno ločen od potniškega dela vozila. Vrhovno sodišče je presodilo, da takšen prevoz ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za življenje in zdravje. Ob odsotnosti drugih okoliščin (pomanjkanje zraka, večje število tujcev, nevarna vožnja itd.) je presodilo, da pravnomočna sodba vsebuje le hipotetični scenarij, ki se navezuje na nepredvidljive situacije v prometu, kar pa za izpolnjenost zakonskega znaka ne zadošča.

14Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 43513/2022 z dne 13. 6. 2024 ugotovilo, da je opis nevarnosti omejen na dejstvo, da se je 5 tujcev prevažalo v tovornem delu vozila, da so sedeli stisnjeni na tleh brez varnostnih pasov ter na opis abstraktne nevarnosti z navedbo, do kakšnih posledic bi lahko prišlo v primeru nepredvidenih situacij v prometu in nato presodilo, da takšen opis ne izpolnjuje zakonskega znaka, saj je tako opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu in ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza.

15Po sedaj že utrjeni praksi Vrhovnega sodišča zakonski znak povzročitve nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 torej pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve. Njena posebnost je v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča le oddaljena, hipotetična možnost poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine. Takšno tveganje je vsebovano v nehumanem, nezdravem in nevarnem načinu prevoza, zaradi katerega so osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, še bolj pa bi bile v primeru nenadnih prometnih situacij.⁷

16Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo predstavljeno ustaljeno sodno prakso, kar je pravilno obrazložilo v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe in je zato tudi pravilno zaključilo, da način prevoza, ki ga je tožilstvo očitalo obtožencu, predstavlja le hipotetično možnost nastanka poškodbe zavarovane dobrine in s tem zgolj abstraktno nevarnost. Zato pritožnik s pritožbenimi navedbami, ki so očitno v nasprotju z že obstoječo ter ustaljeno sodno prakso glede konkretizacije zakonskega znaka nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, ne more uspeti.

17Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno je bilo potrebno obtožencu znižati izrečeni zaporno kazen in stransko denarno kazen, saj se je zmanjšala kriminalna količina, ker se obtožencu ne očita več kvalificirana oblika kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, temveč le še temeljna oblika kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Glede na težo, naravo in okoliščine kaznivega dejanja sodišče druge stopnje zaključuje, da je obtožencu potrebno izreči efektivno zaporno kazen. Obtoženi je namreč zaradi želje po lahkem zaslužku v Slovenijo prišel zgolj z namenom, da opravi prevoz tujcev, pri tem pa ni mogoče spregledati, da je v osebni avtomobil, ki je registriran za pet oseb, sprejel kar 11 tujcev, od tega večina otrok, ki jih je prevažal na povsem neprimeren način, saj sta dva otroka sedela na tleh prtljažnega dela vozila, en otrok je sedel pred sprednjim sedežem sovoznika, štirje otroci pa nepripeti v naročju nepripetih odraslih oseb, sedečih na zadnjih sedežih. Pri odmeri kazni je sodišče druge stopnje kot olajševalne okoliščine upoštevalo obtoženčevo priznanje in obžalovanje kaznivega dejanja, njegovo dosedanjo nekaznovanost in mladost. Vse te okoliščine tudi po mnenju sodišča druge stopnje utemeljujejo izrek omiljene kazni, navsezadnje pa je izrek zaporne kazni pod zakonskim minimumom predlagal tudi državni tožilec. Kot obteževalne okoliščine je sodišče druge stopnje upoštevalo dejstvo, da je obtoženi resno in nevarno kaznivo dejanje storil premišljeno in je s tem grobo kršil javni red in mir ter temeljne človekove pravice migrantom, ki so pri tovrstnih ravnanjih podvrženi kršitvam telesne in duševne celovitosti ter ekonomskemu izkoriščanju ter dejstvo, da je bilo kar sedem izmed migrantov otrok, ki bi morali biti podvrženi posebni zaščiti in varnosti. Prav tako je sodišče druge stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo sam način izvršitve kaznivega dejanja, ko je obtoženi v osebnem vozilu prevažal kar 11 migrantov, od tega 7 otrok, ki jih je prevažal na povsem neprimeren način (kot obrazloženo zgoraj), kar kaže na to, da je obtoženi željo po pridobitvi premoženjske koristi postavil pred varnost ljudi in otrok. Glede na predstavljene olajševalne in obteževalne okoliščine sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna in pravična kazen dve leti zapora.

18Enake olajševalne in obteževalne okoliščine je potrebno upoštevati tudi pri določitvi števila dnevnih zneskov denarne kazni. Glede na manjšo kriminalno količino zaradi spremembe pravne opredelitve kaznivega dejanja sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerno obtožencu določiti 150 dnevnih zneskov denarne kazni. Višino dnevnega zneska (10,00 EUR) je sodišče druge stopnje glede na slabe premoženjske razmere obtoženca (nezaposlen, brez dohodkov, brez premoženja) določilo na minimumu. Sodišče druge stopnje tako denarno kazen v skupnem znesku 1.500,00 EUR ocenjuje kot primerno glede na vse zgoraj omenjene olajševalne in obteževalne okoliščine ter glede na premoženjske razmere obtoženca.

19Na še dodatno znižanje zaporne in denarne kazni pa ne morejo vplivati niti s strani obtoženčevega zagovornika citirane sodbe sodišč prve stopnje v zvezi z izrečenimi kaznimi za kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, saj v kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenske sankcije, kar pomeni, da sodišče pri izbiri in odmeri kazni ne upošteva zgolj objektivnih okoliščin, temveč tudi subjektivne okoliščine, ki pa se pri vsakem obtožencu razlikujejo in tudi vplivajo na to ali je kazen znotraj zakonsko predpisanih okvirjev nižja ali višja. Zato pritožnik s posplošenim sklicevanjem na primerljive zadeve, na pravno varnost in predvidljivost kazenske sankcije, na 2. in 14. člen Ustave ter zatrjevanjem nesorazmernosti izrečene kazni glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih ne more biti uspešen, saj v celoti spregleda eno temeljnih načel sodobnega kazenskega prava, to je načelo individualizacije kazenskih sankcij, ki se kaže v prilagoditvi kazenske sankcije teži konkretnega dejanja in samemu storilcu oziroma njegovim osebnim okoliščinam. Glede na povedano in upoštevajoč vse zgoraj izpostavljene olajševalne in obteževalne okoliščine, sta po oceni sodišča druge stopnje obtožencu s to sodbo izrečeni zaporna kazen dve leti zapora ter denarna kazen v znesku 1.500,00 EUR primerni in pravični, zato ne pride v poštev izrek še nižje zaporne in denarne kazni, za kateri se tudi sicer pritožnik zavzema zgolj pavšalno. Edine konkretne pritožbene navedbe se nanašajo na denarno kazen, ko pritožnik navaja, da je obtoženi nezaposlen, njegova družina pa je v slabem finančnem stanju, kar vse pa je bilo pri določitvi višine denarnega zneska, ki je že tako nizek (10,00 EUR), dovolj upoštevano.

20Po drugi strani pa je zavzemanje državnega tožilca v pritožbi za še višje izrečeno zaporno kazen prav tako neutemeljeno. Kot je bilo že pojasnjeno, je bilo potrebno zaradi spremembe pravne kvalifikacije iz kvalificirane v temeljno obliko (kar posledično pomeni manjšo kriminalno količino), znižati zaporno kazen, izrečeno s strani sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa je pri določitvi višine zaporne kazni upoštevalo tudi obteževalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja državni tožilec in sicer sam način prevoza prevelikega števila tujcev v osebnem vozilu.

21Obtoženčev zagovornik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da se obtožencu ne izreče stranska kazen izgona tujca iz države. Sodišče druge stopnje je namreč to stransko kazen izreklo, ker je obtoženi z izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja povzročil resno grožnjo za javni red in mir, glede na dejstvo, da ilegalne migracije, s katerimi se srečuje naša država, ne pomenijo zgolj izkoriščanja stiske migrantov, ki so pogosto podvrženi ekonomskemu izkoriščanju in lahko postanejo lahek plen kriminalcev, temveč lahko pomenijo tudi resen varnostni problem države, ki ima vpliv na kakovost življenja in dela državljanov, saj so migranti večinoma neznane osebe, neznanega izvora, ki so v državo vstopile ilegalno. Kot osebno okoliščino je pri obtožencu sodišče druge stopnje upoštevalo način storitve obravnavanega kaznivega dejanja, saj je v osebnem vozilu, registriranem za pet ljudi, prevažal kar 11 tujcev, od tega sedem otrok. Dva otroka sta v vozilu sedela na tleh prtljažnega dela vozila, en otrok je sedel pred sprednjim sedežem sovoznika, ostali štirje otroci pa nepripeti v naročju nepripetih odraslih oseb, sedečih na zadnjih sedežih. Na podlagi tega pa je mogoče sklepati na osebnost obtoženca, ki je neozirajoč se na izkoriščanje tujcev in njihovo varnost pri prevozu, prevoz opravil zaradi doseganja lastne premoženjske koristi. Poglavitni motiv za njegov prihod v Republiko Slovenijo je bila prav izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja, iz motiva koristoljubnosti. Ker je brez zaposlitve in brez sredstev za preživljanje, je utemeljeno sklepati, da bo za svoje preživetje ponovil isto kaznivo dejanje in tako ponovno vstopil v Republiko Slovenijo, kot tranzitno državo. Povzete osebne okoliščine po presoji višjega sodišča tako potrjujejo obstoj zakonskega materialnega pogoja za izrek predlagane stranske kazni, to je obstoja resne grožnje za javni red ali javno varnost. Da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi za varnost v njej bivajočih ljudi, ter posledično terjajo ničelno toleranco, je že ustaljeno stališče sodne prakse.⁸ Državna suverenost omogoča oziroma dopušča samostojno pravico odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje, s čimer se zagotavlja interes Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje.⁹ Da glede na ugotovljene osebne okoliščine obtoženca, z izrečeno stransko kaznijo tudi ne bo kršena njegova pravica do družinskega življenja iz 53. in 54. člena Ustave Republike Slovenije ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot to neutemeljeno zatrjuje obtoženčev zagovornik v pritožbi, ni dvoma, saj obtoženca na Republiko Slovenijo ne veže prav ničesar.¹⁰ Prav tako ni dvoma, da ta stranska kazen velja le za ozemlje Republike Slovenije in ne za vso Schengensko območje, kot sicer neutemeljeno v pritožbi navaja zagovornik. V tej zvezi njegovo sklicevanje na dejansko izvajanje te kazni v praksi (ko navaja, da se izpodbijani ukrep v praksi in v evidencah izvaja kot "zavrnitev vstopa v schengensko območje" in zato obtoženca ne bodo sprejele in mu dovolile bivati na njihovem ozemlju druge države članice EU, v katerih živita tudi njegova babica in mama), za presojo utemeljenosti njenega izreka - ko je sicer ugotovljen obstoj obeh kumulativno zahtevanih zakonskih pogojev¹¹ - ne more biti relevantno. Zato je to stransko kazen za čas treh let obtožencu izreklo tudi sodišče druge stopnje, saj ocenjuje, da je takšno trajanje primerno glede na vse že zgoraj izpostavljene osebne okoliščine obtoženca. Pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika v zvezi z resnim tveganjem, da bo obtoženi v državi izvora izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, pa obstajajo zgolj na ravni posplošenih in z ničemer dokazanih zatrjevanj.

22Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče drugih kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka te sodbe, sicer pa je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Sodba VSL I Kp 1154/99 z dne 11. 1. 2000.
² Sodba VSRS I Ips 397/2005 z dne 8. 11. 2007.
³ M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017 - posebni del, Poslovna založba MB, 2017, stran 708.
⁴ Sklep VSL II Kp 10161/2020 z dne 16. 3. 2020.
⁵ Sodbi VSRS I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in I Ips 13288/2019 z dne 1. 4. 2021.
⁶ N. Kogovšek Šalamon in drugi v D. Korošec: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), posodobljena izdaja, 3. knjiga, Uradni list, Ljubljana, 2023, str. 584.
⁷ Sodbe VSRS I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020, I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, XI Ips 22351/2021 z dne 10. 6. 2021, I Ips 63201/2022 z dne 19. 9. 2024 in I Ips 43513/2022 z dne 13. 6. 2024.
⁸ Sodba VSM II Kp 34624/2022 z dne 4. 4. 2024.
⁹ Sodba VSRS I Ips 40395/2020 z dne 7. 7. 2022 in druge.
¹⁰ Sodba VSM II Kp 36553/2018 z dne 11. 6. 2020.
¹¹ Če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dveh let zapora in obstoj resne grožnje za javni red ali javno varnost, ki je podana na podlagi tujčevih osebnih okoliščin.