VSM Sklep II Kp 18390/2010

I. Pritožbi obsojenega A. A. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 540,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pod točko 1 izreka na podlagi prvega odstavka 414. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo zagovornika za obnovo kazenskega postopka z dne 12. 11. 2020 ter pod točko 2 izreka na podlagi prvega ostavka 413. člena ZKP zavrglo zahtevo obsojenca za obnovo kazenskega postopka z dne 29. 1. 2024 in dopolnitev zahteve zagovornika za obnovo postopka z dne 9. 7. 2024. Obsojencu je naložilo v plačilo 420,00 EUR sodne takse.

2Zoper sklep sta se pritožila:

- obsojenec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da "izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se kazenski postopek obnovi, oziroma da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje";

- zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi za obnovo postopka ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Uvodoma zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik in obsojenec v nadaljevanju pritožb z ničemer ne obrazložita, zaradi česar ju v tem delu ni mogoče preizkusiti. Da bi sodišče bilo nepravilno sestavljeno ali da bi pri odločanju o zahtevi sodeloval sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku, ali sodnik, ki je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Očitana kršitev zato ni podana.

5Obsojenec uvodoma uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost. Iz vsebine pritožbenih navedb je razbrati, da obsojenec obravnavano kršitev uveljavlja v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki je zahtevo zagovornika za obnovo kazenskega postopka zavrnilo, zahtevo obsojenca ter dopolnitev zahteve zagovornika za obnovo kazenskega postopka pa zavrglo. Glede zagovornikove zahteve je po tem, ko je presojalo, ali so dejstva in dokazi glede na rezultat poizvedbenega postopka takšni, da postavljajo pod vprašaj ugotovitve pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev o obstoju kaznivega dejanja in obsojenčeve krivde, pravilno ugotovilo, da uveljavljeni obnovitveni razlog po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP ni podan (točke od 11 do 15 razlogov izpodbijanega sklepa). V nadaljevanju pa je tudi utemeljeno zaključilo, da zatrjevane novote v zahtevi obsojenca in dopolnitvi zahteve zagovornika očitno niso dejstva in dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče dovoliti obnovo kazenskega postopka (točki 16 in 17 razlogov izpodbijanega sklepa).

7Ugotovitvam sodišča prve stopnje nasprotujeta obsojenec in njegov zagovornik, ki v pritožbah v glavnem izražata nestrinjanje z vsebino odločitve ter ponavljata razloge, do katerih se je že povsem prepričljivo opredelilo sodišče prve stopnje. Kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, se po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP sme obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Standard novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih se lahko kazenski postopek obnovi, je tako postavljen sorazmerno visoko, saj morajo nova dejstva in dokazi nakazovati na pomembne pravno relevantne okoliščine. Nova dejstva oziroma novi dokazi morajo tako vzbuditi precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, kot je to argumentirano zaključilo že sodišče prve stopnje.

8Po mnenju zagovornika obsodba temelji na ustni ovadbi obsojene B. B. in izpovedbah posrednih prič, medtem ko sodišče prve stopnje neposrednih prič in drugih v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predlaganih dokazov, ki v celoti razbremenjujejo obsojenca, ni ustrezno upoštevalo. Smiselno enako v pritožbenih navedbah zatrjuje tudi obsojenec. Ni jima mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu obširno in tehtno pojasnilo pomen izpovedb oškodovank C. C. in Č. Č., kateri je tudi pravilno presojalo v povezavi s prejšnjimi dejstvi in dokazi. Čeprav sta oškodovanki v priloženih pisnih izjavah (njuna podpisa je overil notar), zanikali obsojenčeva ravnanja z obrazložitvijo, da sta ga kot mladoletni osebi v policijskem postopku obremenili zaradi vpliva njune mame, obsojene B. B., ki jima je pred obiskom policije naročila, kaj naj povesta, in sta nato na zaslišanju v poizvedovalnem postopku pred preiskovalnim sodnikom potrdili, da je tako, kot izhaja iz izjave, pa vsebina izpovedb ni takšna, da bi lahko spremenila dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo v pravnomočni obsodilni sodbi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno poudarilo, da je dokazni pomen predloženih pisnih izjav oškodovank podoben vsebini zagovora obsojene B. B., ki je zanikala svoje navedbe v prijavi kaznivega dejanja zoper obsojenca (točka 13 razlogov izpodbijanega sklepa). Pri tem ni povzelo zgolj vsebine ustne ovadbe, pač pa tudi njen zagovor, ter v nadaljevanju razlogov izpodbijanega sklepa, ob upoštevanju preostalih dokazov, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, pravilno zaključilo, da vsebina novih izpovedb oškodovank C. C. in Č. Č. ne bi mogla povzročiti drugačne presoje vseh razpoložljivih dokazov in utemeljenosti obtožnice, četudi bi bili taki izpovedbi sodišču znani že v času sojenja (točka 14 razlogov izpodbijanega sklepa). Ni namreč mogoče prezreti, da je obsojena B. B. večkrat prosila za pomoč center za socialno delo zaradi obsojenčevega nasilja in bila 14. 12. 2009 prostovoljno nameščena v varno hišo. Socialne delavke so jo tedaj dojemale kot zaskrbljeno mater v stiski, zaradi česar niso dvomile v verodostojnost izjav obsojene B. B. in so bile presenečene, ko je svoje izjave preklicala. Priče D. D., E. E. in F. F. iz Centra za socialno delo so tudi zanikale, da bi obsojeno B. B. prisilile v podpis kakšne izjave. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno izpostavilo, da je bil odhod obsojene B. B. iz kriznega centra nenaden in neobičajen, socialne delavke pa so še zaznale, da je B. B. tekom bivanja v varni hiši vzpostavila stik z obsojencem, kateri jo je celo prišel iskat pred varno hišo. Sodišče je v sojenju tudi ugotovilo, da izpovedbe in zapisniki socialnih delavk, ki so obravnavale predmetno družinsko problematiko, prepričljivo podajajo objektivne podatke ter neposredne subjektivne zaznave. Pri tem ni mogoče prezreti, da je obsojenka po tem, ko je obsojenec vzpostavil kontakt z njo tekom bivanja v varni hiši, postala nesramna do socialnih delavk, ki so ji odsvetovale zapustitev varne hiše.

9Ob navedenem in ostalih ugotovitvah tekom sojenja, kot tudi mnenju sodne izvedenke F. F. ter dejstvu, da se je obsojenka po predčasnem odhodu iz varne hiše z otrokoma vrnila k obsojencu, kjer so bivali daljše obdobje, je sodišče spremenjene navedbe B. B. presodilo kot neprepričljive, ki jih je podala v posledici svoje stiske, manipulacij obsojenca in strategije njegove obrambe, zaradi emocionalne in ekonomske odvisnosti od obsojenca, strahu pred odvzemom otrok in razbremenitve lastne kazenske odgovornosti. Pritožbene trditve obsojenca in njegovega zagovornika v smeri, da je vse skupaj konstrukt centra za socialno delo, pa so bile zavrnjene že v prvotnem sojenju, saj so bile del obsojenčevega zagovora. Zagovornik na tem mestu v pritožbi izpostavlja še sklep Centra za socialno delo z dne 24. 6. 2011, s katerim je postopek zaščite mladoletnih otrok Č. Č. in C. C. ustavilo, ter si pri tem napačno razlaga, da je v sklepu navedeno, da niso podani znaki spolnega nasilja nad deklicama. Kot je razvidno iz sklepa, center za socialno delo ni mogel izvesti dokaza z izvedencem zaradi razlogov, ki niso bili na strani izvedenca, zaradi česar tudi ni mogel ugotoviti vrste in stopnje ogroženosti otrok in ali so pri katerem otroku prisotni znaki spolne zlorabe. Na podlagi razgovora z deklicama in ostalih okoliščin pa je ocenilo, da ni mogoče prepoznati trenutne ogroženosti deklic v matični družini. Navedeno pa je bilo ugotovljeno že v prvotnem sojenju.

10Pritrditi je sicer obsojencu in njegovemu zagovorniku, da je izvedenka klinično psihološke stroke F. F. na glavni obravnavi povedala, da ne more z gotovostjo potrditi, da sta bili oškodovanki spolno zlorabljeni. Vendar je navedeno upoštevalo že sodišče tekom prvotnega sojenja, ko je razčlenilo in dokazno ocenilo celotno njeno izvedensko mnenje, katerega je povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (točka 12 razlogov izpodbijanega sklepa), ki je tudi pravilno ugotovilo, da je izvedenka pojasnila psihološke simptome pri obeh oškodovankah na podlagi različnih psiholoških testov in ne zgolj pri igri z anatomskimi lutkami (točka 15 razlogov izpodbijanega sklepa), kot to obsojenec ponovno navaja v pritožbi. Obsojenec zato tudi nima prav, da sodišče povzema izvedensko mnenje zgolj v delu, ki ustreza namenu odločitve. Sodišče je že v prvotnem sojenju ugotovilo, da ugotovitve izvedenke F. F. potrjujejo obsojenčevo krivdo. Slednja je povedala, da so simptomi, ki jih je prepoznala pri obeh oškodovankah, zlasti pri mlajši C. C., lahko tipični simptomi spolne zlorabe, lahko pa so simptomi nečesa drugega. Pri mladoletnih oškodovankah je zaznati konkretne posledice oziroma več teh posledic, ki kažejo na spolne zlorabe. Te se kažejo v obliki čustvenih težav oškodovank, pomanjkanja občutka varnosti in trdnosti v družini, strahu, vezanega predvsem na očetovo figuro. Še posebej je bila zaznana močna frustracija pri obeh oškodovankah ob igri z anatomskimi lutkami, ki se uporabljajo za diagnosticiranje znakov spolne zlorabe, pri C. C. pa so bili prepoznani tudi mehanizmi disociacije, pri čemer gre za poskus odstranitve travmatičnega spomina - "prazna glava" in nepojasnjene bolečine v nogah, kar je pogosto povezano s posledicami spolne zlorabe. Sodišče je v sojenju tudi ugotovilo, da so izvedenkine ugotovitve in zaključki skladni z načinom storitve, opisanih v kazenski ovadbi, iz katere izhajajo intenzivnejša dejanja na škodo C. C., pri kateri so bile tudi zaznane težje posledice in travmatiziranost. Sodišče prve stopnje je v točki 15 razlogov izpodbijanega sklepa tudi povsem utemeljeno zaključilo, da je sklicevanje obrambe na naknadno pridobljena mnenja izvedenk G. G., dr. H. H. in dr. I. I. v drugovrstnih sodnih postopkih ter strokovno mnenje mag. J. J. prizadevanje za ponovno presojo istih dejstev, ki jih je sodišče že ugotovilo v prvotnem sojenju. Pritožbeno sodišče pa se tudi v celoti strinja z obrazložitvijo, da se poznejša mnenja od izvedenskega mnenja F. F. razlikujejo le v zaključkih in ne predstavljajo novih dejstev ali dokazov, da bi bilo mogoče obnoviti kazenski postopek. Obnova kazenskega postopka namreč ni dovoljena zaradi nestrinjanja s presojo dokazov v pravnomočno končanem kazenskem postopku oziroma zaradi ponovne presoje dejstev in dokazov, ki so bili upoštevani že v pravnomočno končanem postopku. V tej zvezi je tudi neutemeljena pritožbena navedba zagovornika, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje zavrača obnovo kazenskega postopka in s tem izvedbo dokazov, ki v celoti razbremenjujejo obsojenca.

11Obsojenec v pritožbi izraža nestrinjanje z vsebino izpovedb prič K. K. in D. D., kar pa ne more biti predmet obnove kazenskega postopka, saj le ta ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Slednje se je tudi pravilno opredelilo do tega, zakaj se je sodišče pri presoji obtožnice veljavno oprlo na vsebino izjave, ki jo je obsojena B. B. podala v policijskem postopku, in da jo je torej presojalo v povezavi z oceno verodostojnosti obsojenkinega zagovora (točka 13 razlogov izpodbijanega sklepa), zaradi česar obsojenec neutemeljeno navaja, da je sodišče zanemarilo, da ovadba ni dokaz v sodnem postopku. Zagovornik v tej zvezi tudi zatrjuje, da so se domnevni dogodki dogajali v leseni hiški, kjer ni kuhinje, sanitarij, kopalnice, zato se postavlja vprašanje, kakšna gospodinjska dela je opravljala obsojena B. B., ko naj bi bila prisotna pri spolnih dejanjih obsojenca. Ni mu mogoče pritrditi, saj je obsojenec spolna dejanja s svojo mladoletno hčerko C. C. storil v stanovanjski hiši, ne pa v leseni hiški, kot to sedaj navaja zagovornik. Pritožnika v pritožbah ponavljata še, da sta bili oškodovanki v času šolskih počitnic v obravnavanem obdobju pri babici, kar izhaja iz priloženih fotografij. Navedeno pa je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v točki 16 razlogov izpodbijanega sklepa povsem prepričljivo obrazložilo, da bi naknadna ugotovitev, da sta oškodovanki v obravnavanem obdobju občasno obiskali babico v tujini in da obsojenec tedaj obravnavanega kaznivega dejanja ni mogel izvrševati, lahko pomenila zgolj nebistveno zmanjšanje kriminalne količine v zvezi z istim kaznivim dejanjem, kar ne bi moglo pomembno vplivati na odmero kazni, ki je bila obsojencu izrečena blizu minimuma predpisane kazni od enega do deset let zapora (tretji odstavek 183. člena KZ-1). Z navedenim pritožbeno sodišče v celoti soglaša in nima ničesar za dodati. Sodišče prve stopnje pa se je tudi že opredelilo do pritožbenih trditev v smeri, da sta obsojenca imela druge partnerje, ter pri tem pojasnilo, da navedene okoliščine v pogledu prvotnega sojenja niso nove (točka 17. razlogov izpodbijanega sklepa). Obsojenec je v svoji zahtevi za obnovo kazenskega postopka v tej zvezi predlagal tudi (ponovno) zaslišanje oškodovanih C. C. in Č. Č. ter priče L. L., kar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter pravilno zaključilo, da noben od teh dokazov v obnovljenem kazenskem postopku po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP ne bi mogel povzročiti niti obsojenčeve oprostitve niti njegove obsodbe po milejšem kazenskem zakonu.

12Obsojenec v pritožbi izpostavlja še, da preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki je opravljal preiskavo v obravnavani zadevi ter nato dvakrat sodeloval pri obnovi kazenskega postopka in izdal sklep o zavrženju, ni naklonjen obnovi, zaradi česar tudi ni zaslišal predlaganih prič s strani obsojenca. V zvezi s tem pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 12. 4. 2024 ugodilo predlogu za prenos krajevne pristojnosti ter za postopek določilo Okrožno sodišče v Mariboru. O zahtevah obsojenca in njegovega zagovornika je tako odločilo Okrožno sodišče v Mariboru, ne pa Okrožno sodišče v Murski Soboti, katerega sodnik je v pritožbi izpostavljen.

13Obsojenec in njegov zagovornik tako s pritožbenimi navedbami, s katerimi ponavljata zgolj to, kar je kot nezadostno za obnovo kazenskega postopka pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, ne moreta uspeti. In ker v pritožbi ne navajata nič takšnega, kar bi omajalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

14Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena v skladu s tar. št. 7143 v zvezi s tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah.