VSRS Sodba I Ips 26997/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 26997/2012 z dne 29. 5. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 26997/2012 z dne 27. 11. 2013 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu izreklo kazen dvanajst let zapora in vanjo vštelo čas, prestan v pridržanju in priporu. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, odločilo pa je, da je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca in oškodovanki B. B. premoženjskopravni zahtevek v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S presežkom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanko napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 26997/2012 z dne 27. 11. 2013 pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je obsojenec dolžan oškodovanki plačati znesek v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 26997/2012 z dne 10. 4. 2014 obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom IV Ks 26997/2012 z dne 9. 7. 2020 zavrglo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 26997/2012 z dne 9. 6. 2021 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da se obsojenec oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3Zoper navedeni pravnomočni sklep vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot trdijo v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka oziroma zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. V obrazložitvi zahteve povzemajo vsebino zahteve za obnovo postopka in trdijo, da ni nobene zakonske ovire, da se v postopku odločanja o zahtevi za obnovo postopka ne bi moglo upoštevati dejstev in dokazov, ki se "procesirajo v drugem kazenskem postopku". V konkretnem primeru zato ni ovire, da se novo dejstvo, da je obsojenčeva nekdanja partnerka C. C. bila tista, ki je vzela življenje oškodovanki in nova dokaza (mnenje izvedenca Gregorja Kovača in zaslišanje priče z imenom D. D.), ne bi mogli upoštevati pri odločanju o obnovi postopka. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da gre v obravnavanem primeru za pravno vprašanje, ali so dejstva, okoliščine in dokazni viri, ki še niso bili predmet dokazne ocene v postopku, v katerem so bili predloženi, lahko upoštevajo pri presoji utemeljenosti obsojenčeve zahteve za obnovo postopka.

4Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal njeno zavrženje. Navedel je, da izpodbijana sodna odločba vsebuje tehtne argumente, ki narekujejo zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka. Temelj izpodbijanega pravnomočnega sklepa je spoznanje, da le sprememba obsojenčevega zagovora v smeri obremenitve druge osebe za kaznivo dejanje, ne predstavlja utemeljenega razloga za obnovo kazenskega postopka.

5Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Obsojenec je v izjavi navedel, da vztraja, "da se opredeli pravno vprašanje v sporni zadevi, ker pravno ni isto, če je nekdo v sodnem postopku zaslišan kot priča ali kot obdolžena oseba".

B.

6Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe) zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

7V obravnavanem primeru so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka, torej zoper drugo odločbo, s katero kazenski postopek ni bil pravnomočno končan. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti izpolnjuje pogoje navedenega prvega odstavka 420. člena ZKP.

8Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da spremenjena izjava, podana po pravnomočnosti sodbe, ne predstavlja novega dokaza, ki bi utemeljeval zahtevo za obnovo postopka. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča se nanaša na kasneje spremenjeno izjavo priče, ne pa tudi na kasneje spremenjen zagovor obsojenca. Ker se pravna položaja obsojenca in priče v kazenskem postopku v zvezi z dolžnostjo govoriti resnico, razlikujeta, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti odpira pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo.

9V obravnavanem primeru so iz izpodbijane pravnomočne sodbe in kazenskega spisa razvidna naslednja procesnopravno relevantna dejstva:

- obsojenec je kazenskem postopku v zagovoru zanikal, da bi bil on tisti, ki je ubil D. D.;

- po pravnomočno končanem kazenskem postopku je obsojenec preko svoje pooblaščenke na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podal kazensko ovadbo, v kateri je trdil, da je D. D. vzela življenje njegova nekdanja partnerka C. C.;

- Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je obsojenčevo kazensko ovadbo zavrglo z utemeljitvijo, da je bil obsojenec s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja uboja, torej, da je on tisti, ki je D. D. vzel življenje;

- Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je zoper obsojenca po zavrženju kazenske ovadbo vložilo obtožni predlog, v katerem mu je očitalo storitev kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, ker je podal kazensko ovadbo, da je C. C. vzela življenje D. D., pri čemer je vedel, da C. C. očitanega kaznivega dejanja ni storila, saj je bil za to kaznivo dejanje sam obsojen;

- kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani še ni končan.

10Kot že rečeno, je Vrhovno sodišče v več svojih odločbah¹ zavzelo stališče, da spremenjena izjava, podana po pravnomočnosti sodbe, ne predstavlja novega dokaza, saj gre za isto dokazno sredstvo in isto dokazno temo. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi lahko že izvedene dokaze po pravnomočnosti sodbe izvajali v neskončnost. Lahko pa spremenjena izjava predstavlja drug obnovitveni razlog, in sicer razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, oziroma se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listin ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača. Za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga pa se zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe. Izjemoma se sicer sme kriva izpovedba dokazovati tudi z drugimi sredstvi, če je na primer pregon za kaznivo dejanje krive izpovedbe že zastaral, je priča umrla, gre za otroka in podobno.

11V obravnavanem primeru je obsojenec že po končanem kazenskem postopku, v drugem kazenskem postopku v svojem zagovoru navedel, da očitanega kaznivega dejanja uboja ni storil on, temveč njegova nekdanja zunajzakonska partnerka. Pojasnil je tudi, da v kazenskem postopku, v katerem je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja uboja, tega v svojem zagovoru ni navedel, ker je takrat C. C., ki je bila njegova partnerka, ščitil.

12V obeh primerih, torej, ko priča po končanem kazenskem postopku spremeni svojo izpovedbo in, ko obsojenec po končanem kazenskem postopku spremeni vsebino svojega zagovora, gre za spremenjeno izjavo, ki se nanaša na isto dokazno sredstvo in na isto themo probandi. Razlika med spremenjeno izjavo priče in obsojenca je v tem, da se pri priči kot razlog za obnovo zahteva strogi dokaz - pravnomočno sodbo, da je v postopku krivo izpovedovala. Pri obsojencu, ki je hkrati objekt in subjekt kazenskega postopka, se takšen strogi dokaz, upoštevaje njegovo pravico, da v kazenskem postopku ne govori resnice, ne more zahtevati. Sodišče mora zato v postopku odločanja o dovolitvi obnove kazenskega postopka po končanem kazenskem postopku spremenjeno izjavo obsojenca presoditi, zlasti pa (v okviru kolikor to dopušča postopek odločanja o dovolitvi obnove postopka) ugotoviti, ali je podprta z drugimi (novimi) dejstvi in dokazi.

13Prav to je sodišče v obravnavanem primeru storilo. Presodilo je, da gola sprememba zagovora obsojenca v smeri obremenitve druge osebe za kaznivo dejanje, za katerega je bil pravnomočno obsojen, sama po sebi še ne pomeni obstoja obnovitvenega razloga. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu² podrobno obrazložilo razloge za svojo odločitev. Presodilo je, da se zahteva za obnovo postopka v pretežni meri sklicuje na drugačno oceno že izvedenih dokazov, kar ne more biti razlog za obnovo postopka. V ta okvir sodijo očitki o pomanjkljivosti različnih izvedenskih mnenj in izvedbe hišne preiskave. Nadalje je sodišče presodilo, da sprememba obsojenčevega zagovora ne predstavlja novega dokaza, ker je bil njegov zagovor že upoštevan in ocenjen v postopku dokazovanja, ki je vodil do njegove obsodbe. Prav tako je bila zaslišana tudi priča C. C., njena izpovedba pa je bila upoštevana pri ugotavljanju dejanskega stanja v kazenskem postopku. V tej luči navedba v razlogih pritožbenega sodišča, da dokazi, ki naj bi utemeljevali zahtevo za obnovo postopka, še niso bili predmet dokazne ocene v postopku, v katerem so bili predloženi, v obravnavanem primeru ni nezakonita.

14Glede na navedeno je sodišče v obravnavani zadevi utemeljeno zaključilo, da v zahtevi za obnovo postopka predlagani dokazi in dejstva niso takšni, da bi postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe v zvezi z obsojenčevo krivdo za očitano kaznivo dejanje.

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

16Obsojenec je brez dohodkov in premoženja ter na prestajanju daljše zaporne kazni, zato ga je na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

17Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 319/2000 z dne 11. 1. 2001, I Ips 330/2009 z dne 18. 3. 2010, I Ips 34382/2011 z dne 19. 4. 2012, in I Ips 16095/2012 z dne 7. 2. 2013.
² 9. in 10. točka sklepa sodišča prve stopnje, 4. točka sklepa pritožbenega sodišča.