VSRS Sklep I Up 189/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ), št. 352-178/2021-7 z dne 14. 4. 2022, s katero je ta v korist Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju stranka z interesom) omejila lastninsko pravico na tam navedenih tožnikovih nepremičninah z ustanovitvijo služnostne pravice začasne uporabe določenih delov teh nepremičnin za območje delovnega pasu za potrebe ureditve gradbišča in transportne poti za gradnjo povezovalnega kanala C0, v trajanju dveh mesecev od dejanskega začetka gradbenih del ob oziroma na tam navedenih nepremičninah, vendar najdlje do 31. 12. 2023, in odločila, da s tem datumom omejitev preneha in kakšne so posledice te odločitve, ter zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski upravni organ), št. 35021-12/2022-2550-2 z dne 30. 11. 2022, s katero je to zavrnilo njegovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022 (I. točka izreka). Upravno sodišče je odločilo tudi, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2V razlogih izpodbijanega sklepa je ugotovilo, da so pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na delu tožnikovih nepremičnin, kot jih je vzpostavila odločba prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022, na dan odločanja o tožnikovi tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da odločba z dne 14. 4. 2022 v njegov pravni položaj nedvomno (več) ne posega. V takem položaju si po presoji Upravnega sodišča tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Upravno sodišče je pojasnilo, da je za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe. Ugotovitvenega zahtevka pa tožnik v tem primeru ni vložil. Ker vsebina tožbenega zahtevka v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) ni predmet materialnega-procesnega vodstva, tožnika, zastopanega po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku, Upravno sodišče tudi ni pozvalo k postavitvi takega zahtevka.

3Upravno sodišče je razlogovalo še, da odločba drugostopenjskega upravnega organa z dne 30. 11. 2022, kolikor je bila z njo zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022, v njegov pravni položaj ni posegla, tožnik pa nezakonitosti stroškovnega dela odločbe drugostopenjskega upravnega organa z dne 30. 11. 2022 konkretno ne uveljavlja.

4Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5V pritožbi v bistvenem navaja, da pravni interes za tožbo še vedno ima, saj je na podlagi izpodbijanih upravnih aktov prišlo do posega (gradbenih del) v njegove nepremičnine, ne glede na časovno omejitev začasne omejitve njegove lastninske pravice. Opozarja, da bi drugačno razumevanje izvotlilo njegovi ustavni pravici do pravnega sredstva in sodnega varstva. Trdi, da bi si z odpravo izpodbijanih upravnih aktov pravni položaj lahko izboljšal, saj bi to pomenilo, da je bil navedeni poseg izveden brez ustrezne pravne podlage, poleg tega pa je izpodbijal tudi stroškovni del odločbe drugostopenjskega upravnega organa z dne 30. 11. 2022. Pritožnik meni, da je z izpodbijanimi upravnimi odločbami pravno razmerje še vedno vzpostavljeno. Prav tako je prepričan, da si le z ugotovitvijo nezakonitosti upravnega akta svojega pravnega položaja ne more izboljšati in da je ugotavljanje nezakonitosti upravnega akta po drugi alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 bistveno ožje, kot pa je odločanje o tožbi iz prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Dodaja še, da ugotovitveni zahtevek izhaja že iz tožbenih navedb in da če je Upravno sodišče menilo drugače, bi ga moralo k dopolnitvi tožbenega zahtevka pozvati.

6Toženka na pritožbo ni odgovorila.

7Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

8V odgovoru na pritožbo v bistvenem navaja, da je omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe prenehala v roku dveh mesecev od dejanskega začetka gradbenih del oziroma najkasneje 31. 12. 2023, poleg tega pa je povezovalni kanal C0 na obravnavanem območju že zgrajen, zato pritožnik po njeni oceni pravnega interesa ne izkazuje. Po njenem prepričanju ne gre spregledati niti dejstva, da je bilo na vseh nepremičninah, ki so bile obremenjene s pravico začasne uporabe, po koncu gradnje vzpostavljeno prvotno stanje. Prav tako dodaja, da pritožnik ne pojasni, v čem bi se njegov pravni položaj lahko izboljšal, in da je Upravno sodišče pri ugotovitvi, da si pravnega položaja ne more izboljšati, merilo na pravno razmerje, ki je bilo vzpostavljeno z izpodbijanima upravnima aktoma, ne pa na sama upravna akta.

K I. točki izreka

9Pritožba ni utemeljena.

10V tem pritožbenem postopku je sporno, ali je pritožnik zato, ker je ukrep omejitve lastninske pravice iz odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022 pred izdajo izpodbijanega sklepa prenehal, izgubil pravni interes za izpodbojno tožbo oziroma povedano drugače: ali odločba prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022¹ zaradi takšne spremembe okoliščin očitno ne posega (več) v njegovo pravico ali neposredno, na zakon oprto osebno korist, kar je razlog za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

11Pritožbeni ugovori, da odločba prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022 še vedno velja, čeprav je ukrep prenehal, so neutemeljeni. Izpodbijana upravna odločba, s katero je bila stranki z interesom priznana pravica do začasne uporabe pritožnikovih nepremičnin za čas dveh mesecev od dejanskega začetka gradbenih del, vendar najdlje do 31. 12. 2023, je odločba s časovno omejeno veljavnostjo, ki zaradi poteka tega časa, za katerega je bila izdana, ne učinkuje več. S tem je prenehalo tudi pravno razmerje, ki je iz nje izhajalo oziroma se je z njo ustvarilo. To v nasprotju s pritožnikovim prepričanjem ne pomeni, da izpodbijana upravna odločba v njegovo lastninsko pravico nikoli ni posegala, ampak zgolj to, da je ta poseg prenehal skupaj s prenehanjem veljavnosti ukrepa omejitve lastninske pravice.

12Glede na to da pritožnik v pritožbi sam priznava, da mu v času izdaje izpodbijanega sklepa Upravnega sodišča lastninska pravica na podlagi odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022 ni bila več omejena, je pritožbeno stališče, da naj bi njegov pravni položaj kljub temu ostal enak kot ob vložitvi tožbe, nelogično. Zato je Upravno sodišče po presoji Vrhovnega sodišča pravilno - tudi sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča² - sklepalo, da si pritožnik z odpravo odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022 svojega pravnega položaja ne more več izboljšati.

13Da je v tožbi postavil izpodbojni tožbeni predlog na odpravo upravnega akta po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1, za katerega po obrazloženem nima več pravnega interesa, pritožnik sicer ne zanika. Smiselno navaja le, da za izdajo ugotovitvene sodbe zadošča, da je nezakonitost upravnih aktov, ne glede na postavljeni tožbeni zahtevek, zatrjeval v okviru tožbenih navedb. To stališče je po presoji Vrhovnega sodišča zmotno. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je namreč že poudarilo, da če tožnik s tožbenim predlogom zahteva zgolj odpravo izpodbijanega upravnega akta in ne gre za primer iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1, kjer zakon to izrecno dopušča, Upravno sodišče na podlagi izpodbojne tožbe ne sme izdati ugotovitvene sodbe, saj upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1).³ Zato ni mogoče šteti, da bi pritožnik zgolj zaradi v tožbi zatrjevane nezakonitosti odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu,⁴ hkrati postavil tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti te odločbe.

14Neutemeljeni so tudi pritožbeni argumenti, da bi moralo Upravno sodišče pritožnika pozvati k spremembi tožbenega predloga. Ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da Upravno sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba.⁵ Da takšno stališče ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), je potrdilo tudi Ustavno sodišče.⁶

15Ne drži niti, da naj bi iz razlogov izpodbijanega sklepa izhajalo, da bi moral pritožnik postaviti tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika v smislu druge alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1, ki se lahko zahteva s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 33. člena ZUS-1). Upravno sodišče je namreč v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo le, da je imel pritožnik možnost vložiti ugotovitveno tožbo iz druge alineje prvega (in ne drugega) odstavka 33. člena ZUS-1, s katero se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta (in ne dejanja), s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi.

16Kolikor pa pritožnik opozarja, da je s tožbo izpodbijal tudi stroškovni del odločbe drugostopenjskega upravnega organa z dne 30. 11. 2022, Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožba ne vsebuje konkretnih navedb, ki bi se nanašale na pravilnost same odločitve o stroških upravne pritožbe.

17Glede na obrazloženo ter ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

18Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, po kriteriju uspeha strank iz prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Čeprav pritožnik navaja, da izpodbija odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022 in odločbo drugostopenjskega upravnega organa z dne 30. 11. 2022, je Vrhovno sodišče v skladu z ustaljenim stališčem, po katerem je v upravnem sporu mogoče izpodbijati zgolj upravne odločbe, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, štelo, da je izpodbijana upravna odločba v tem upravnem sporu zgolj odločba prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022. Kot je pojasnjeno v 16. točki obrazložitve tega sklepa, drugače iz tožbe tudi ne izhaja.
² Na primer sklepa Vrhovnega sodišča I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023 in I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023, ki sta bila predmet ustavnosodnega nadzora (glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1158/23, Up-1159/23 z dne 11. 9. 2025).
³ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-1158/23, Up-1159/23 z dne 11. 9. 2025, točki 8 in 12.
⁴ Pritožnik je v okviru tožbenega predloga na zadnji strani tožbe Upravnemu sodišču predlagal, naj odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022 in odločbo drugostopenjskega upravnega organa z dne 30. 11. 2022 v celoti odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.
⁵ Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023, točko 9 in v njej citirano sodno prakso.
⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-1158/23, Up-1159/23 z dne 11. 9. 2025, točki 13 in 14.