VSL Sklep II Cp 1727/2025

I. Pritožbi se deloma ugodi in se V. točka izreka izpodbijanega sklepa deloma spremeni, tako da morata toženca povrniti 2.000,31 EUR stroškov tožeče stranke, tako da plačata tožeči stranki 473,52 EUR, 1.526,79 EUR pa v proračun Republike Slovenije - na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. ..., koda namena plačila: GOVT, sklic ...

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (celotni II., in IV. točka izreka ter delu V. točke izreka) potrdi.

III. Tožena stranka mora povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke v znesku 555,18 EUR v proračun Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. ... Koda namena plačila: GOVT, sklic ..., v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Nesporno dejansko ozadje zadeve

1Prvi toženec je razvezani zakonec prve tožnice in oče drugih dveh tožnikov. Druga toženka je vknjižena kot lastnica hiše, ki ji jo je novembra 2023 prodal prvi toženec kot prejšnji zemljiškoknjižni lastnik. Hiše druga toženka (še) nima v posesti, v njej živijo tožniki (od 2006 do razpada zakonske zveze leta 2016 je tam z njimi živel tudi prvi toženec). Med prvo tožnico in tožencema teče pravda za ugotovitev za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, med prvo tožnico in prvim tožencem pa za ugotovitev, da je zadevna hiša njuno skupno premoženje. Na hiši je bila 8. 8. 2024 izklopljena elektrika.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Tožniki so zoper toženca vložili motenjsko tožbo in predlog za začasno odredbo. Slednjemu predlogu je sodišče s sklepom z dne 21. 8. 2024 ugodilo, tako da je tožencema pod pretnjo denarne kazni naložilo, naj na svoje stroške naročita, da bo sistemski operater priklopil elektriko in bo zagotovljena njena nemotena dobava. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (i) zavrnilo ugovor tožencev zoper izdano začasno odredbo (IV. točka izreka); (ii) zavrglo ugotovitveni del motenjske tožbe (I. točka izreka); (iii) tožencema naložilo takojšnjo vzpostavitev prejšnjega stanja, tako da naročita, naj sistemski operater priklopi elektriko v omrežje na način, da se zagotovi njena nemotena dobava (II. točka izreka); tožencema naložilo, naj se v prihodnje vzdržita vsakršnih motilnih ravnanj z omejevanjem dobave električne energijo v hišo, v kateri bivajo tožniki (III. točka izreka); (iii) povrnitev 2.263,83 EUR pravdnih stroškov. Odločitev o glavni stvari temelji na oceni, da sta toženca, vedoč, da v hiši bivajo tožniki, s povezanima ravnanjema protipravno motila posest tožnikov, da bi dosegla njihovo izselitev. To sta storila s tem, ko je prvi toženec distributerju izjavil odstop od pogodbe o dobavi elektrike (sklicujoč se na to, da ni več lastnik "merilnega mesta"), drugi toženec pa (kot novi lastnik "merilnega mesta") ni sklenil pogodbe o dobavi električne energije.

Povzetek pritožbe

3V skupni pritožbi se oba toženca pritožujeta zoper odločitev o vzpostavitvi prejšnjega stanja (II. točka izreka) in o stroških postopka (V. točka izreka), prvi toženec pa še zoper odločitev o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo (IV. točka izreka).¹ Pritožujeta se iz "vseh pritožbenih razlogov" in primarno predlagata spremembo izpodbijanih odločitev (z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in predloga za začasno odredbo ter prisoditvijo stroškov tožencema), podrejeno njihovo razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. Ker je bila po oceni pritožnikov sodnica pristranska, predlagata, naj v drugo sodi drugi sodnik.

4Odločitvi o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo pritožnik (prvi toženec) očita umanjkanje opredelitve glede: izjemnosti regulacijskih začasnih odredb v motenjskih sporih in s tem povezani neenaki obravnavi pritožnika; (ne)obstoja težko nadomestljive škode in nedopustnosti začasne odredbe na podlagi t. i. tehtanja posledic iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); sodnih odločb, ki jih je v oporo opisanim stališčem našteval pritožnik; izjav prvega toženca, s katerimi je nasprotoval trditvam o nenadomestljivi škodi (npr. potrebi po hranjenju zdravila v hladilniku in njegovi pokvarljivosti). Stališčem, ki jih je v zvezi s tem zavzelo, očita materialno pravno napačnost oziroma neskladje s sodno prakso. Stališče o nenadomestljivi škodi, ki da jo je presojalo šele v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, naj bi bilo tako preveč posplošeno in nekritično oprto na "zavrženje ene same škatlice zdravila". Zaradi pomanjkljive obrazložitve tako sklepa o izdaji začasne odredbe kot sklepa o ugovoru zoper njega naj bi bili pritožniku kršeni pravica do izjavljanja, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj se o argumentih za začasno zadržanje ne more dovolj kakovostno izjaviti. Slednjič naj bi se sodišče postavilo nad zakon, ker prvi toženec kot nelastnik ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 12. člena Zakona o oskrbi z električno energijo (ZOEE) za sklenitev pogodbe o dobavi električne energije.

5Odločitev, s katero je tožencema naložena vzpostavitev prejšnjega stanja (II. točka izpodbijanega sklepa), se zdi tožencema materialno pravno napačna. Toženca naj namreč ne bi ravnava protipravno. Sploh pa je prekinitev dobave operaterju Elektru A. naročila družba B. na podlagi zakona, zato je protipravnost izključena. Pritožnika nasprotujeta tudi ugotovitvi sodišča o njunem povezanem delovanju: prvi toženec, ki je le izpolnjeval svojo dolžnost sporočiti novega lastnika, ni vedel, kako bo ravnala druga toženka, druga toženka pa ni vedela za izklop elektrike "iz razloga, ker je prvi toženec ni seznanil s svojo e-pošto". Pritožnikoma se zdi nemogoča tudi izvršitev restitucijskega tožbenega zahtevka. Opozarjata še, da se je drugi toženki zakonski rok za sklenitev pogodbe iztekel že leta 2023 (30 dni po prodaji) in da sodišče sploh ni navedlo, kdaj naj bi druga toženka storila motilno ravnanje, kar je pomembno za ugotovitev pravočasnosti tožbe. Obrazloženo pritožnika izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka.

6Tožniki so odgovorili na pritožbo. Predlagajo njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča

7Pritožba ni utemeljena, razen deloma glede odločitve o stroških.

Glede odločitve o glavni stvari

8Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- tožniki od leta 2006 skupaj s prvim tožencem, od leta 2016 pa brez njega, živijo v hiši in od leta 2016 redno plačujejo elektriko;

- prvi toženec je novembra 2023 prodal hišo drugi toženki, oba sta vedela, da v hiši živijo tožniki, zato druga toženka posesti hiše ni prevzela, plačilo kupnine pa je pogojeno z izselitvijo tožnikov;

- 17. 7. in 22. 7. 2024 je prvi toženec dobavitelju elektrike poslal e-sporočilo - izjavo o odstopu od pogodbe o dobavi električne energije, dobavitelj je nato drugo toženko kot novo lastnico pozval k sklenitvi pogodbe o dobavi in oba toženca opozoril, da bo v primeru opustitve sklenitve pogodbe elektrika izklopljena;

- druga toženka ni sklenila pogodbe in dobavitelj (B.) oziroma operater (Elektro A.) je 8. 8. 2024 izklopil elektriko;

- prvi toženec in druga toženka sta delovala skupaj z namenom doseči odklop elektrike in tako čim prej izprazniti hišo, da bo prvi toženec prišel do kupnine, druga toženka pa do posesti.

9Izmed opisanih ugotovitev nasprotujeta pritožnika tisti o povezanosti njunih delovanj in sploh o vednosti za ravnanja drug drugega. Povezanost je bila temelj za oceno, da sta motilca oba toženca in ne zgolj druga toženka katere ravnanje je bilo neposredni vzrok za operaterjev izklop. Po mnenju pritožnikov o povezanosti ni nobenega dokaza, za drugo toženko, ki ni bila zaslišana², naj sodišče ne bi moglo postaviti zaključkov o dokazanosti. Toda povezanost tožencev pri protipravnem podjemu je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo s kritično, življenjsko logično oceno prepleta izpovedi prvega toženca in listin, ki dokumentirajo komunikacijo tožencev z dobaviteljem. Iz e-sporočil tako izhaja, da je B. oba toženca opozoril, da bo spričo odstopa prvega toženca od pogodbe elektrika izklopljena, če druga toženka pogodbe ne bo sklenila. To je prvostopenjsko sodišče povezalo z izpovedjo prvega toženca, da ima interes za čim prejšnjo izpraznitev (ker je od tega odvisen prejem kupnine), ki je ne more doseči zaradi pravde o lastninski pripadnosti hiše.

10Prepričljivo je sodišče prve stopnje motenje posesti razumelo široko, kot sosledje ravnanj dveh povezanih (so)storilcev, ki so imela za posledico - celo za nameren cilj - motenje posesti. Neposredni motilec posesti je bil tu res elektro- operater (Elektro A.). Zanj velja, da je ravnal skladno s 143. členom ZOEE in zato ne protipravno (tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ), saj je elektriko odklopil, ker nihče ni sklenil pogodbe o dobavi z dobaviteljem (B.). Toda do odklopa sta pripeljali ravnanji tožencev. Kakor izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja imata ti ravnanji pravno naravo naročila motenja. Obenem sta toženca tista, ki sta si od motenja obetala korist - to je osvoboditi se tožničine posesti hiše (s čimer bi druga toženka lahko začela udejanjati lastninsko pravico, prvi toženec pa bi od nje prejel kupnino, ki je pogojena s toženkino prepustitvijo posesti). Skladno s teorijo in sodno prakso je v motenjski pravdi pasivno legitimiran tako neposredni storilec, kakor naročnik motenja in tisti, ki ima od motenja korist.

11Sodišče prve stopnje je prav ocenilo tudi to, da sta bili ti objektivno motilni ravnanji protipravni. Slednjemu pritožba obširno nasprotuje.

12V hitrem in provizoričnem motenjskem sporu sodišče ne razpravlja o pravici do posesti. Njegov smisel je varstvo pred samovoljo. Prepoved samovolje kot element pravne države prepoveduje, da bi imetnik svojo pravico vselej in ne oziraje se na konkretne okoliščine - denimo vprašanje dejanske posesti predmeta lastnine - vzel v svoje roke. Okoliščina torej, da sme lastnik hiše v izhodišču svobodno odločati, ali naj ohrani priklop hiše na elektriko ali ne, v motenjskem sporu ni odločilna. Opustitev druge toženke, ki je (so)povzročila izklop elektrike, je zato protipravna. Takšna ne bi bila le, če bi ji to objektivno motilno ravnanje izrecno dopuščal zakon. Pričujoči položaj očitno ni takšen. Druga toženka pravzaprav niti sama ne trdi, da ji je opustitev dobav elektrike dovolil zakon, pač pa svoje upravičenje za to izpeljuje iz svoje lastninske pravice (oziroma svobode). V motenjskem sporu je takšno utemeljevanje jalovo.

13Prav tako je protipravno ravnanje prvega toženca, kot ga je ugotovilo sodišče. Tudi njemu noben zakon ali nanj oprt podzakonski predpis, tudi ne ZOEE, ne daje legitimacije za motenje posesti tožnikov z odpovedjo pogodbe o dobavi elektrike. Prvi toženec skuša svojo odpoved prikazati kot neprotipravno, češ da je le pandan predpisane dolžnosti sporočiti dobavitelju spremembo lastništva nepremičnine (in s tem merilnega mesta). Takšno spremembo naj bi bil dolžan sporočiti, ker ga k temu zavezujejo Splošni poslovni pogoji dobavitelja elektrike. Najprej, ti niso predpis, ki edinole more izključiti protipravnost, marveč pravni posel, pa čeprav specifičen. Še pomembneje je, da je prvi toženec to pogodbeno dolžnost, ki jo ima v razmerju do dobavitelja, v resnici zlorabil. Spremembe imetnika ni sporočil s ciljem, zaradi katerega je ta dolžnost določena, to je sporočiti dobavitelju novega lastnika - bodočega sopogodbenika oziroma sporočiti, da za nadaljevanje obstoječega razmerja (zaradi spremembe lastništva) ni več stvarne podlage. Nasprotno, to je storil zato, da bi tožniki ostali brez elektrike. Njegovo sporočilo dobavitelju elektrike, da zaradi prenosa lastništva odstopa od pogodbe, zavedajoč se, da tožnikom ne bo zagotovljena kontinuiteta dobav elektrike, je protipravno naročilo motenja.

14Pritožbeno sodišče se ne strinja, da zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja ni izvršljiv. Pritožba to utemeljuje s prepričanjem, da prvi toženec kot nelastnik ne more skleniti pogodbe o dobavi električne energije ali vzpostaviti veljavnosti prej obstoječe pogodbe. Druga toženka pa da je s spornim restitucijskim izrekom brez vsakršne pravne podlage siljena k sklenitvi pogodbe, čeprav pred motenjem ni imela sklenjene nobene pogodbe. Izrek sodbe je posledica kompleksnosti (so)delovanja tožencev pri motenju posesti tožnikov. Zato je vrnitev v prejšnje stanje z naročilom operaterju za priklop elektrike in zagotovitev nemotene dobave sodišče prve stopnje naložilo tako prvemu tožencu (kjer gre za dobesedno vrnitev v stanje, ko je bil prvi toženec sopogodbenik distributerja) kot drugi toženki (kjer gre za vzpostavitev prejšnjega stanja v širšem smislu, ki ga lahko zagotovi tako, da sklene pogodbo kot nova imetnica). Povelju sklepa je zadoščeno, čim izpolni naročilo kdor koli od njiju. Da je izrek sklepa izvršljiv, je potrdila stvarnost. Hiša je namreč na podlagi začasne odredbe z vsebino, enako izpodbijanemu restitucijskemu izreku, že priklopljena na elektriko, distributer je sklenil pogodbo o dobavi s prvim tožencem.

15Rok, določen za sporočitev spremembe lastništva dobavitelju elektrike, v nobenem pogledu ni pomemben za odločitev o tem, ali je tožena stranka motila posest tožeče. Za motenje posesti je tožeča stranka po logiki stvari lahko izvedela šele, ko je ostala brez elektrike. Tožba je bila vložena manj kot 30 dni in manj kot eno leto zatem. Sodišču ni bilo treba raziskovati, kdaj sta toženca naročila motnjo, ko pa je logično, da je bilo to pred dnevom izklopa.

Glede odločitve o začasni odredbi

16Pristranskost pripisuje pritožnik prvostopenjski sodnici zaradi nekaterih procesnih nedoslednosti, ki so očitni lapsusi³, dolgotrajnosti postopka in dejstvu, da je z izdajo regulacijske začasne odredbe brez kontradiktornosti (ki jo je s pozivom k odgovoru sprva napovedala). Ker pritožnik ni predlagal sodničine izločitve, pritožbeno sodišče teh navedb ne sme obravnavati. Le v splošnem pojasnjuje, da morebitne napake, ki se sodniku primerijo pri vodenju postopka ali odločanju, same po sebi ne utemeljujejo sklepa o njegovi pristranskosti. Izdaja začasne odredbe prej, preden se o tem seznani dolžnika, je ustavno in zakonsko dopustna, v sodni praksi pa prej pravilo kot izjema.

17Tako sklep o začasni odredbi kot izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora zoper njo sta dovolj in jasno utemeljena. Tako, da je mogoče razumeti, zakaj je sodišče odločilo, kot je, in se s temi argumenti spoprijeti v pravnem sredstvu. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tvorita sklep o izdaji začasne odredbe in ugovoru zoper njega vsebinsko celoto. Očitki o kršitvi 22. in 25. člena Ustave zato niso utemeljeni.

18V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstaja ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Ali je dopustno izdati regulacijsko začasno odredbo, ki se prekriva s tožbenim zahtevkom, le ob pogojih iz citirane prve alineje, ob pogojih iz citirane druge alineje pa ne, v sodni praksi (še) ni enotnosti⁴. To za obravnavani primer ni bistveno, kajti dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ustrezajo tudi standardu težko popravljivih posledic iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

19Pritožnik ima v izhodišču prav. Res je treba regulacijske začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom, posebno v motenjskih sporih, izdajati le v poudarjeno izjemnih, nujnih primerih. Sodišče prve stopnje tega v sodni praksi učvrščenega stališča ni prezrlo. A je izhajalo iz pravilne podmene, da pomeni v 21. stoletju življenje družine v domu brez elektrike praviloma izrazito resne, hude neugodne posledice za posameznika (njegovo telesno in duševno integriteto, celo dostojanstvo). Očitno je, da bi se namen sodnega varstva za tožnike, če bi ga bili prisiljeni mesece čakati brez elektrike, razvodenil, ker bi jim v tem času lahko nastala resna škoda zaradi ohromitve znosnosti življenja doma. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega, da bi vsakodnevno bivanje brez elektrike tožnikom onemogočilo normalno zadovoljevanje nujnih življenjskih potreb, ker ne morejo kuhati, zaradi nedelovanja hladilnih naprav se jim kvarijo živila in za prvo toženko nujno potrebna biološka zdravila, nimajo tople vode in ne ogrevanja, ne morejo do interneta (kar je posebej pomembno za drugo tožnico in tretjega tožnika, ki sta študenta), ne spremljati radia in televizije, ne polniti telefona. Prav samovoljna ravnanja, ki globoko posežejo v posameznikovo izvrševanje posesti nad domovanjem, so v sodni praksi prepoznana kot takšna, ki povzročajo težko popravljive posledice in zato lahko utemeljijo tudi sicer izjemne začasne odredbe v motenjskih sporih.⁵ Nasprotni argumenti, ki jih je pritožnik ponudil že na prvi stopnji in jih v pritožbi ponavlja: da lahko tožniki jedo v restavracijah ali pri sorodnikih, uporabljajo internet v knjižnici, si priskrbijo generator ali najamejo drugo stanovanje z elektriko, pokvarjena zdravila pa mečejo stran in hodijo po nova, so očitno nevzdržni, celo na meji neresnosti. Kakršni so, ne zahtevajo posebnega odgovora.

Glede odločitve o stroških

20Deloma ima pritožba prav, ko opozarja na preveč prisojenih stroškov postopka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da več kot prve tri pripravljalne vloge v sporu zaradi motenja posesti niso bile potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Že v njih je imela tožeča stranka dovolj priložnosti izjaviti se o vsem bistvenem. Zato je odločitev o stroških deloma spremenilo, tako da je prisojenih 2.263,83 EUR stroškov znižalo za stroške priprave četrte in pete vloge v skupni višini 263,52 EUR (2 x 180 točk = 216 EUR + 22 % DDV). Druge pisne vloge tožeče stranke in stroški njene odvetnice za zastopanje na prvem in pripravljalnem naroku 18. 12. 2024, na katerem sta stranki podajali trditve in dokazne predloge, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno priznalo. Prav tako je prvostopenjsko sodišče prav štelo, da tožena stranka dejansko ni z ničimer uspela, s tem ko je sodišče zgolj iz dogmatičnih razlogov zavrglo ugotovitveni del tožbe. Ker je bila tožeča stranka od 23. 8. 2024 naprej upravičena do brezplačne pravne pomoči, morata toženca pred tem datumom nastale stroške povrniti tožnici (gre za 210 EUR sodne takse in 263,52 EUR odvetniške storitve sestave tožbe, povečane za DDV), po tem datumu nastale pa v državni proračun (glej tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). To pomeni, da morata v proračun plačati 1.526,79 EUR, tožeči stranki pa 473,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sklepno

21Glede na to je sodišče pritožbi na podlagi 3. točke 365. člena ZPP deloma ugodilo, tako da je stroškovni del izpodbijanega slepa delno spremenilo. V ostalem pritožbeni očitki niso bili utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta del pritožbe je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

22Toženca s pritožbo, razen v zanemarljivo majhnem delu, nista uspela. Zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnikom morata povrniti stroške njihovega obrazloženega odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Gre za 432 EUR stroškov sestave odgovora na pritožbo (375 točk po Tar. št. 22/1 OT in zahtevanih 225 točk po Tar. št. 19 v zvezi s 7. točko Tarif. št. 31), povečanih za 72 EUR zaradi zastopanja več strank (120 točk po prvem odstavku 7. člena OT), 10,08 EUR pavšala za materialne stroške in 113,10 EUR (=22 %) DDV na odvetniške storitve. Ker je bila tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči za vložitev odgovora na pritožbo, morata toženca prisojenih 555,18 EUR stroškov tožnice povrniti v državni proračun. V primeru zamude bosta morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

¹ Dejstvo, da sta očitno pomotoma navedla napačne točke izreka, ni bistveno, saj je vsebina nedvoumna.
² Da ni bila zaslišana zato, ker se ni odzvala vabilu, ni sporno.
³ Poziv k odgovoru na začasno odredbo, nato pa odločitev pred potekom roka zanj; daljši rok za odgovor na tožbo od predpisanega ipd.
⁴ Glej npr. VSL sklep II Cp 389/2024 z dne 9. 4. 2024, 8. točka obrazložitve.
⁵ Kot težko nadomestljiva škoda je npr. ocenjeno: (i) odklop elektrike v stanovanju družine (sklep VSL II Cp 1830/2022, 6. točka obrazložitve); (ii) odklop elektrike v stanovanjski hiši, kjer posameznik biva, in ki ima za posledico nezmožnost ogrevanja, razsvetljave, priprave tople hrane, hranjenja živil in zagotavljanja nujnih higienskih standardov (sklep VSL II Cp 828/2021, 6. točka obrazložitve); (iii) onemogočanje ogrevanja prostorov in vode ter posledično zagotavljanja nujnih higienskih standardov (sklep VSL I Cp 961/2021, 7. točka obrazložitve).