VSM Sodba IV Kp 84577/2022

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 47. člena KZ-1 mu je izreklo denarno kazen v skupni višini 3.000,00 EUR, z dolžnostjo plačila v roku 3 (treh) mesecev po prejemu plačilnega naloga, po 48. členu KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 44. člena KZ-1 pa tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 1 (enega) leta od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, za katerega je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, obdolženemu všteje v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Skladno določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v znesku 6.172,20 EUR, ga je pa po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolženega očitka po obtožnem predlogu oprosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obdolženca s pritožbeno trditvijo nasprotja med prvostopenjskimi zaključki v točkah 5 in 9 obrazložitve izpodbijane stopnje uveljavlja primarno zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot napačen in kontradiktoren smatra zaključek sodišča prve stopnje v točki 9 obrazložitve, da ne dvomi, da je neposredni vzrok za nastanek prometne nesreče, da obdolženi zaradi neprilagojene hitrosti in načina vožnje v okoliščinah zaradi vinjenosti ni bil sposoben pravočasno zaznati oškodovančevega vozila, ki ga je dohitel in katero se je pred tem zapeljalo na levi smerni vozni pas, na katerem se je nahajal tudi sam, zmanjšati hitrosti ter s tem preprečiti trk z vozilom, ki bi ga glede na okoliščine lahko pričakoval. Vztraja, da obdolženi nenadnega premika vozila neposredno pred njega nikakor ni mogel pričakovati, in meni, da je prvostopenjsko sodišče s takšno oceno kontradiktorno zaključku v točki 5 obrazložitve, da je neposreden vzrok, da je do prometne nesreče prišlo, dejstvo, da obdolženi ni bil sposoben za varno vožnjo, ker je bil pod vplivom alkohola in ker je vozil prehitro. Nima prav. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ni podalo dveh med seboj izključujočih se razlogov, temveč je v točki 5 obrazložitve navedlo splošne okoliščine, ki so vplivale na sposobnost obdolženca za varno vožnjo, medtem ko je v točki 9 obrazložitve konkretiziralo, kako so se te okoliščine odrazile v obravnavani prometni situaciji. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil obdolženi zaradi vpliva alkohola in neprilagojene hitrosti zmanjšano sposoben zaznavati dogajanje v prometu ter ustrezno reagirati. V točki 9 obrazložitve je razumno pojasnilo, da je bil neposreden vzrok za nastanek prometne nesreče prav v tem, da obdolženi zaradi navedenih okoliščin ni pravočasno zaznal vozila oškodovanca, ki se je zapeljalo na levi smerni pas, ter ni zmanjšal hitrosti, čeprav bi takšno ravnanje drugega voznika glede na razmere na cesti lahko pričakoval. Tako po presoji pritožbenega sodišča med razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih ni nasprotja, temveč logična povezava med ugotovitvijo o zmanjšani sposobnosti obdolženca za varno vožnjo in konkretnim opisom njegovega ravnanja v trenutku prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je v okviru dokazne ocene pravilno ugotovilo, da bi obdolženi, če bi vozil s prilagojeno hitrostjo in če ne bi bil pod vplivom alkohola, ravnanje drugega voznika lahko zaznal pravočasno in trk preprečil. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5Temelj graje izpodbijane prvostopenjske sodbe pa sicer predstavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, podan skozi nestrinjanje zagovornika s prvostopenjsko ugotovljenim obstojem vzročne zveze med vožnjo obdolženega pod vplivom alkohola in nastalo posledico. Zagovornik poudarja, da se obdolženemu očita izvršitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1, pri čemer je zakonski znak vožnja pod vplivom alkohola in povzročitev neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. Ni mu jasno, zakaj obdolženega bremeni tudi očitek, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil vidljivosti in vremenskim razmeram ob gosti megli, spolzkem vozišču in vožnji ponoči, saj navedeno ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Po njegovem mnenju zato ne spada niti v izrek prvostopenjske sodbe niti v njeno obrazložitev, pač pa je te okoliščine sodišče prve stopnje uporabilo predvsem iz vidika utemeljevanja vzročne zveze med ravnanjem obdolženega in posledicami, kar smatra kot nepravilno, ker med vožnjo pod vplivom alkohola in posledicami, tj. prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb ni dokazane vzročne zveze. Ravnanje oškodovanca prepoznava kot zelo nevarno dejanje, ki pomeni pretrganje vzročne zveze med vožnjo obdolženca pod vplivom alkohola in nastalo prometno nesrečo in kot tisti ključni moment, zaradi katerega je prišlo do inkriminirane prometne nesreče, saj v kolikor oškodovanec ne bi nenadoma zapeljal na levi oziroma prehitevalni vozni pas, obdolženi ne bi nikoli trčil v njega. Zato vztraja, da sama vožnja obdolženca nikakor ni predstavljala neposredne nevarnosti za življenje ali telo oškodovanih, četudi je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, saj če bi se oškodovanci vozili z vozilom po svojem voznem pasu in ne bi zavili pred obdolženca na prehitevalni pas, do prometne nesreče ne bi prišlo. Zvaliti krivdo na obdolženca iz razloga, ker je vozil pod vplivom alkohola in ker naj bi se vozil s hitrostjo 135 km/h, kar je minimalno nad dovoljeno, je glede na pritožbeno opisano ravnanje oškodovanih skozi gledišče zagovornika neutemeljeno. Prav tako ocenjuje, da bi ob takšnih okoliščinah zelo verjetno do prometne nesreče prišlo tudi, četudi obdolženi ne bi bil pod vplivom alkohola. Prav v ravnanju oškodovanca tako prepozna takšne okoliščine, ki obdolženčevo ravnanje povsem izključijo oziroma razvrednotijo, saj nenadnega zavijanja pred drugo vozilo v običajnem prometu ni mogoče pričakovati. V nadaljevanju zagovornik z obširnim, mestoma ponavljajočim se pritožbenim polemiziranjem zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in inkriminiranega ravnanja ne prepozna kot kaznivega dejanja, saj po njegovem mnenju med vožnjo obdolženca pod vplivom alkohola in nastalo posledico ni vzročne zveze. Poleg tega navaja, da je sodišče prve stopnje v izrek in obrazložitev sodbe vključilo okoliščine (neprilagojeno hitrost, meglo, spolzko vozišče in nočno vožnjo), ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja po 324. členu KZ-1, ter jih je zato uporabilo nepravilno.

6Povzetim pritožbenim poudarkom pa ne gre pritrditi. Pritožbeno izpostavljene okoliščine - vožnja ponoči, megla, spolzko vozišče in gost promet - namreč niso dodatni zakonski znaki kaznivega dejanja, temveč dejanske okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, ali je obdolženi tempore criminis vozil s prilagojeno hitrostjo, ter ali je bila njegova vožnja objektivno in subjektivno nevarna. Gre torej zgolj za konkretizacijo zakonskega znaka "vožnja, ki povzroči neposredno nevarnost", ne pa za razširitev ali spremembo opisa kaznivega dejanja. Pritožbeno zatrjevanje, da takšne okoliščine ne sodijo v izrek prvostopenjske sodbe, zato ni točno, saj so lahko v opisu kaznivega dejanja navedene tudi dejanske okoliščine, ki konkretizirajo način storitve, kar omogoča ustrezno presojo izpolnjenosti zakonskih znakov.

7Ker so v inkriminiranem dejanju obdolženca izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti pri cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1, je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da obravnavano dejanje ni kaznivo. Vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi sama po sebi predstavlja posebej nevarno ravnanje, ki že na temelju zakona pomeni povzročitev neposredne nevarnosti za življenje in telo drugih oseb. Dodatne okoliščine (hitrost, vremenske razmere, vidljivost) to nevarnost le še dodatno stopnjujejo in konkretizirajo način storitve.

8Prav tako ni utemeljena pritožbeno zatrjevana odsotnost vzročne zveze med vožnjo obdolženca pod vplivom alkohola in nastalo (prepovedano) posledico. Zagovornik ne upošteva, da vzročna zveza ni pretrgana, kadar dejanje oškodovanca ali tretje osebe ne predstavlja izrednega in nepredvidljivega dogodka, temveč spada v okvir običajnih prometnih situacij, ki jih mora voznik, še posebej v stanju popolne prisebnosti in ob vožnji s prilagojeno hitrostjo, pričakovati in nanje ustrezno reagirati. Ravnanje oškodovanca, četudi bi bilo prometno nepravilno, tako ne more predstavljati takšne izjemne okoliščine, ki bi pretrgala vzročno zvezo med obdolženčevo pravno nevzdržno vožnjo in nastalo (prepovedano) posledico, v kar skuša sicer prepričati zagovornik. Toda brez uspeha, ker je obdolženi s svojo vožnjo pod vplivom alkohola in s hitrostjo, neprilagojeno razmeram na vozišču, ustvaril (pravno nevzdržno) stanje povečane nevarnosti, v katerem se je prometna situacija razvila v prometno nesrečo. Zato je pravilen in z ustaljeno sodno prakso¹ podprt izčrpen prvostopenjski zaključek, da (in zakaj) je ravnanje obdolženca ostalo v neposredni vzročni zvezi z nastalo prepovedano posledico ter čemu tozadevno ne gre sprejeti njegovega zagovora drugačne vsebine (točka 9 in 10 obrazložitve). Pritožbeno vztrajanje o pretrgani vzročni zvezi in s tem o napačni uporabi kazenskega zakona zato ni utemeljeno.

9Pritožbena trditev, da je prometno nesrečo povzročil izključno oškodovanec oziroma mestoma pritožbeno omenjanje odgovornosti obeh voznikov, torej tako obdolženca kot oškodovanca, pomenijo zgolj nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno in ne morejo omajati pravilne uporabe materialnega prava. Vprašanje, kdo je v kritičnem trenutku povzročil trčenje in nosi krivdno odgovornost za nastalo prometno nesrečo, je namreč dejansko, ne pa pravno vprašanje v smislu 372. člena ZKP.

10Vendar tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva natančno razjasnilo, pravilno je ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi kot voznik motornega vozila v cestnem prometu storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1. Ugotovitve ter sprejete pravne in dejanske zaključke je v pritožbeno izpodbijani sodbi jasno, tehtno in razumno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne v zaobid ponavljanja dosledno povzema, dodatno pa še pojasnjuje:

11Obdolženčev zagovornik izraža nestrinjanje z dokazno oceno, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, in skuša prepričati z lastnim materialnim ovrednotenjem, pri čemer pa v utemeljitev drugačnega gledišča na sprejete dokaze ter iz njega izvedenih lastnih pravnih in dejanskih zaključkov ne ponudi prepričljivih in vzdržnih razlogov za dvom v pravilno sprejeto meritorno odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, saj je na pomisleke zagovornika v pretežni meri dosledno odgovorilo že sodišče prve stopnje, pravilnosti prvostopenjsko ponujenega razlogovanja zato ne morejo ovreči.

12Zagovornik sicer vztraja na stališču, da je vozilo oškodovanca tik pred trčenjem predstavljalo nepričakovano oviro na prehitevalnem pasu, po katerem je vozil obdolženi. Kljub mnenju sodnega izvedenca ne izključuje, da bi lahko držal zagovor obdolženca, da je začelo oškodovanca zanašati v smeri prehitevalnega pasu, še sploh zato, ker so oškodovanci izpovedovali dokaj oziroma celo preveč natančno, s čimer jim očita neverodostojnost in opozarja na obstoj možnosti, da je vseeno njihovo vozilo začelo zanašati na levi vozni pas, kot je to v zagovor povedal obdolženi. S takšnim pritožbenim izvajanjem pa zagovornik ne more prepričati. Sodišče prve stopnje je ponudilo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne sledi zagovoru obdolženca (točka 9 obrazložitve). Zagovornik prezre, da so njegove trditve v popolnem nasprotju tako z izpovedbami oškodovanih B. B., C. C. in D. D. kot z ugotovitvami sodnega izvedenca za promet - raziskave prometnih nezgod, mag. E. E., ki je pojasnil, da sta se obe vozili gibali bolj ali manj naravnost ter izključil možnost, da bi se vozilo BMW (ki ga je upravljal oškodovani B. B.) gibalo bočno oziroma da bi bočno trčilo v vozilo VW (ki ga je upravljal obdolženi A. A.).

13Prav tako ne gre pritrditi zagovorniku v nestrinjanju s stališčem sodnega izvedenca za medicino - anatomsko patologijo in citipatologijo prim. dr. F. F. o absolutni nesposobnosti obdolženega za varno udeležbo v cestnem prometu ter pritožbeno izraženim pomislekom o podaji zgolj teoretične ocene, ki - za razliko od zdravnice, ki je izvedla strokovni pregled in med ostalim ugotovila, da se je obdolženi dogodka spominjal, da je imel ohranjeno krajevno in časovno orientacijo, razločen govor, pogled brez posebnosti ter zadah brez vonja po alkoholu (priloga A2) - ne temelji na osebnem pregledu obdolženca. Vendar takšno pritožbeno favoriziranje ugotovitev zdravnice pred izvedenskim mnenjem ni zanesljivo. Prvostopenjsko sodišče se je do tosmernih navedb zadostno, natančno in strokovno prepričljivo opredelilo (točka 7 obrazložitve) in sprejelo ustrezno in smiselno stališče, da subjektivna opažanja ocenjevalke o vedenju obdolženca v trenutku pregleda ne morejo izničiti objektivnega rezultata laboratorijske alkoholimetrične analize, ki je bila opravljena po strokovnih standardih in izkazuje zanesljivo vrednost vsaj 1,40 grama alkohola na kilogram krvi (v posledici česar obdolženi ni bil sposoben za varno vožnjo). Zagovornik v pritožbeno izraženi graji zanemari dejstvo, da rezultat takšne analize predstavlja objektivno merilo stopnje alkoholiziranosti obdolženca, medtem ko zdravničina ocena temelji le na zunanjih, subjektivnih opažanjih, ki pa so lahko varljiva in odvisna od številnih dejavnikov (stopnje tolerance obdolženca na alkohol, kratkotrajne zbranosti, trenutnega adrenalina po prometni nesreči ipd.). Poleg tega pa pritožbeno sodišče opozarja, da presoja sodnega izvedenca prim. dr. F. F. ni bila zgolj "teoretična", v kar skuša prepričati zagovornik, temveč znanstveno utemeljena na podlagi objektivnih medicinskih parametrov o vplivu ugotovljene koncentracije alkohola na psihofizične sposobnosti povprečne odrasle osebe. Sodišče prve stopnje je zato povsem upravičeno sprejelo mnenje sodnega izvedenca prim. dr. F. F., da je bil obdolženi ob ugotovljeni koncentraciji alkohola absolutno nesposoben za varno vožnjo. Pritožbeno vztrajanje zagovornika, da so opažanja zdravnice prepričljivejša, zato strokovno prepričljive in objektivno podprte dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati.

14Slediti ne gre zagovorniku niti na točki nestrinjanja s prvostopenjsko dokazno oceno izvida in mnenja sodnega izvedenca za promet - raziskave prometnih nezgod, mag. E. E., ki jo označi za napačno. Pritožba namreč smatra, da vsebinska primerjava izvedenskega mnenja in fotografij (št. 54, 55 in 56) jasno kaže, da je vozilo oškodovancev tik pred trčenjem zapeljalo pred vozilo obdolženca, kar po mnenju zagovornika pomeni, da je voznik Ivan Novaković vozilo obdolženca enostavno spregledal, saj vozilo ob začetku menjave voznega pasu ni moglo biti toliko zadaj, da ga ne bi videl. Ponovno poudari, da takšne ovire obdolženi nikakor ni mogel pričakovati, vendar mu v pritožbenem prizadevanju za drugačen meritorni izid tudi na tej točki ne gre priznati uspeha. Sodišče prve stopnje je namreč sprejeto dokazno oceno utemeljilo na strokovno argumentiranem in z drugimi dokazi skladnem izvedenskem mnenju mag. E. E., ki je jasno, popolno in notranje konsistentno (točki 8 in 9 obrazložitve). Sodni izvedenec je izvid in mnenje oprl na objektivne sledi - poškodbe na obeh vozilih, položaj vozil po trčenju, sledi na vozišču in izračunane hitrosti - ter na tej podlagi zanesljivo izključil možnost, da bi oškodovančevo vozilo pred trkom zapeljalo pred vozilo obdolženca z manevrom, ki bi bil zanj povsem nepredvidljiv. Pritožbeno sodišče opozarja, da fotografije s kraja prometne nesreče same po sebi ne omogočajo natančne rekonstrukcije dinamike trčenja brez ustrezne prometnotehnične interpretacije. Iz tega razloga namigovanje zagovornika, da naj bi fotografije (št. 54, 55 in 56) kazale drugačno zaporedje dogodkov, znova pomeni zgolj lastno dokazno oceno, ki ne temelji na strokovni prometni analizi. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno in argumentirano sprejelo izvid in mnenje mag. E. E. kot verodostojen dokaz, medtem ko so pritožbene trditve, ki temeljijo na subjektivni interpretaciji dokaznega gradiva, neutemeljene in tudi te pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnjene ne morejo omajati.

15Na odkazovanje zagovornika o hipotetični obravnavi zadeve v prekrškovnem postopku, ki jo po njegovem mnenju predstavlja menjava voznega pasu, brez da bi se voznik prepričal, če to lahko varno stori, kar je del pritožbenih očitkov oškodovancu, pa je zgolj opozoriti, da je kazensko pravo samostojen pravni red z drugačnimi cilji, zlasti z višjo stopnjo javnega interesa, v posledici česar je tozadevno pritožbeno izvajanje zagovornika brez teže in vpliva na izpodbijano meritorno odločitev sodišča prve stopnje.

16Ker zagovornik obdolženega tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo pritožbo zoper prvostopenjski krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

17Odločbe o kazenski sankciji zagovornik obdolženega izrecno ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženega, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus pritožbenega sodišča je pokazal, da je sodišče prve stopnje okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, zanesljivo ugotovilo in jih tudi ustrezno ocenilo (točki 14 in 15 obrazložitve). Obdolženemu A. A. je izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo, ki je ne gre v spreminjati v njegovo korist, saj je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da bo glede na težo storjenega kaznivega dejanja, obdolženčeve osebne lastnosti, ugotovljeno krivdo in njegove premoženjske razmere odmerjena denarna kazen v višini 3.000,00 EUR na obravnavanega poklicnega šoferja zadostno vplivala v smeri prepričljivega odvračanja od slehernih nadaljnjih protipravnih ravnanj v cestnem prometu. Ob že izčrpno pojasnjenem v prvostopenjski sodbi pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je vožnja z alholom nad dovoljeno mejo že sama po sebi zadosten razlog za izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po 48. členu KZ-1, saj alkoholiziranost voznika pomeni objektivno visoko stopnjo nevarnosti za cestni promet, ker zmanjšuje njegove psihofizične sposobnosti in povečuje njegov odzivni čas ter tveganje za povzročitev prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v primeru prvič storjenega kaznivega dejanja, ko obdolženi vozilo upravlja pod vplivom alkohola, slednjemu dolžno izreči ustrezno in jasno kazensko sankcijo, s katero posreduje nedvoumen signal o nesprejemljivosti takšnega pravno nevzdržnega vedenja in o resnosti pravnih posledic, ki jih takšno ravnanje voznika povzroča. Pritožbeno sodišče je zatorej prepričano, da je bila obdolženemu A. A. izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 1 (enega) leta ne samo utemeljena, temveč celo nujna za dosego namena kaznovanja, saj bo le na tačin v celoti ozavestil dolžnost doslednega spoštovanja cestnoprometnih predpisov.

18K pritožbenemu razlogovanju glede odločbe o stroških kazenskega postopka, ko zagovornik kritizira prvostopenjsko odločitev o dolžnosti plačila v znesku 6.172,20 EUR in subtilno namiguje na dodatno denarno obremenjevanje obdolženca, ker je s številnimi sodnimi izvedenci v okviru postopka dokazovanja želel dokazati svojo nedolžnost, je opozoriti, da je po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP obdolženec, ki je spoznan za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Namen citirane določbe je, da zaveže krivdno odgovornega obdolženca povrniti stroške, ki jih je imel proračun zaradi izvedbe posameznega kazenskega postopka. Stroški, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo obdolžencu (točka 16 obrazložitve), nedvomno sodijo med stroške kazenskega postopka po drugem odstavku 92. člena ZKP, ki so bili potrebni za pravilno in popolno razjasnitev dejanskega stanja ter za zagotovitev procesnih pravic vseh udeležencev, zato jih nikakor ne gre šteti za posledico obdolženčeve obrambne dejavnosti, temveč za nujen del izvedbe dokaznega postopka. Naložitev stroškov v plačilo obdolženemu A. A. tako ni (dodatna) denarna kazen, kot si to zmotno predstavlja zagovornik, temveč zakonska posledica obsodilne sodbe v obliki povračila objektivno nastalih izdatkov, nastalih z izvedbo kazenskega postopka. Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni kršilo določb kazenskega postopka in je za sprejeto odločitev o stroških kazenskega postopka ponudilo tehtno razlogovanje, zagovornik z drugačnim prepričanjem ostane brez uspeha.

19Glede preostalih, v pretežnem ponavaljajočih se pritožbenih navedb, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno in zadostno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

20Po obrazloženem, in ker zagovornik obdolženega glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

21Odločitev o oprostitvi plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, saj pritožbeno sodišče ocenjuje, da premoženjsko stanje obdolženega Nikolaja Korparja ob prisojeni mu denarni kazni ter prvostopenjski naložitvi plačila stroškov kazenskega postopka ne omogoča še dodatnega stroškovnega bremena brez da bi bilo s tem ogroženo njegovo in ženino preživljanje.

¹ Za prim. sodba VSRS I Ips 36475/2013 z dne 1. 12. 2016.