VSL Sodba I Cpg 337/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep s katerim je odločilo, da se glede umaknjenega dela glavnice v znesku 43.233,03 EUR postopek ustavi (I.), zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 166.026,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2019 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov (II.) ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (III.).

2Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje v delu, ki se nanaša na plačilo zavarovalne premije za obdobje od 1. 1. 2018 do 26. 3. 2018 v znesku 29.047,97 EUR iz pritožbenih razlogov kršitve določb materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo reši samo tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v izpodbijanemu delu ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka zahteva od tožene plačilo iz naslova neplačane provizije in sicer v izpodbijanem delu sodbe zgolj za obdobje od 1. 1. 2018 do 26. 3. 2018, v znesku 29.047,92 EUR. V preostalem delu se zoper prvostopenjsko sodbo ne pritožuje. Pravdni stranki sta dne 15. 5. 2007 sklenili Pogodbo o zavarovalnem posredovanju in dodatek k pogodbi z dne 5. 4. 2012, s katerima sta se med drugim dogovorili, da je tožena stranka dolžna tožeči plačevati provizijo za opravljeno delo. Pravdni stranki sta sklenili navedeno pogodbo z namenom medsebojnega sodelovanja na področju posredovanja novih zavarovalnih pogodb z zavarovalci ali obdelave obstoječih zavarovalnih pogodb. Tožeča stranka je imela sklenjeno Pogodbo o zavarovalnem posredovanju tudi z družbo A. d. d., po kateri naj bi zanjo posredovala pri sklepanju zavarovalnih pogodb, njihovi obnovi in likvidaciji škod. Trdi, da je posredovala pri sklepanju dodatka št. 3 k Pogodbi o zavarovanju premoženja in premoženjskih interesov z dne 18. 1. 2012, ki jo je imela tožena stranka sklenjeno z družbo A. d. d. in s katerim je bila veljavnost pogodbe podaljšana do 31. 12. 2018. Meni, da je zato upravičena do plačila provizije do konca veljavnosti te pogodbe oziroma vsaj do 26. 3. 2018. Tožena stranka temu nasprotuje, ker tožeča stranka pri obnovi zavarovalne pogodbe z družbo A. d. d. za leto 2018 ni sodelovala, saj ni imela več pooblastila zavarovalca. Trdi tudi, da je tožeča stranka kršila 5. člen Pogodbe o zavarovalnem posredovanju, ki sta jo sklenili, saj tožene stranke ni pravočasno obvestila o prenehanju veljavnosti pooblastila zavarovalca. Med pravdnima strankama je tako sporno, ali tožeči stranki za obdobje od 1. 1. 2018 do 26. 3. 2018 pripada provizija na podlagi Pogodbe o zavarovalnem posredovanju, sklenjene s toženo stranko.

6Sodišče prve stopnje je kot bistvene razloge za odločitev navedlo, da tožeča stranka pri obnovi zavarovanja med toženo stranko in družbo A. d. d. za leto 2018 ni več sodelovala in ni opravljala aktivnega dela zavarovalniškega posredovanja. Kot bistveno izpostavi stališče, da tožeča stranka ni upravičena do provizije za zavarovalniško posredovanje za obravnavano obdobje, saj pooblastila zavarovalca takrat ni več imela.

7Tožeča stranka se je zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje pravočasno pritožila. Trdi, da gre za napačno materialnopravno stališče, ki temelji na napačno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Vztraja pri svojih trditvah, da je bil dodatek št. 3 sklenjen septembra 2013 (ko je še imela veljavno pooblastilo zavarovalca) in da je s svojim delom v letu 2013 zagotovila veljavnost pogodbe do konca leta 2018, s tem pa si je zagotovila tudi pravico do plačila premije v tem času.

8Zakon o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) vsebuje predvsem določila, ki urejajo razmerja med posrednikom in zavarovalcem. Zakon v tretjem odstavku 548. člena napotuje na uporabo določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja posredniško pogodbo.¹ Po določilu 837. člena OZ se s posredniško pogodbo posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Poleg teh določil predstavljajo pravno podlago za odločanje o zahtevku predvsem Pogodba o zavarovalnem posredovanju z dne 15. 6. 2007 in dodatek št. 2 k pogodbi z dne 5. 4. 2012, ki sta ju sklenili pravdni stranki. Tožena stranka je navedeno pogodbo odpovedala z dnem 26. 3. 2018. Nadalje je bila med tožečo stranko in družbo A. d. d. sklenjena Pogodba o zavarovalnem posredovanju z dne 4. 1. 2013, ter na tej podlagi dano pooblastilo tožeči stranki z dne 22. 1. 2013. Ta pogodba je bila odpovedana in je prenehala veljati z dnem 24. 11. 2017. Med pravdnima strankama prav tako ni sporno, da je imela tožena stranka z družbo A. d. d. sklenjeno Pogodbo o zavarovanju premoženja in premoženjskih interesov z dne 18. 1. 2012, nato pa še tri dodatke, pri čemer iz 2. člena dodatka št. 3 izhaja, da je bila pogodba podaljšana do 31. 12. 2018.

9Po določilu prvega odstavka 848. člena OZ posrednik pridobi pravico do plačila tedaj, ko je bila sklenjena pogodba, za katero je posredoval. Za odločitev o upravičenosti do premije je torej odločilno, ali je bilo posredovanje uspešno. Ob upoštevanju 3. člena Pogodbe o zavarovalnem posredovanju (sklenjene med pravdnima strankama), je posredovanje uspešno, če je stranka - zavarovalec z zavarovalnico sklenil, obnovil zavarovalno pogodbo in plačal zavarovalno premijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zavarovalna pogodba med toženo stranko in družbo A. d. d. za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 sicer sklenjena vendar ni bila obnovljena s posredovanjem tožeče stranke.

10Dejstvo je, da je tožeča stranka posredovala pri letnih obnovah zavarovanj za družbo A. d. d., ter pri likvidaciji škod in za opravljeno delo prejemala provizijo s strani tožene stranke do konca leta 2017. Tožeča stranka pa trdi, da je posredovala tudi pri sklepanju dodatka k Pogodbi o zavarovanju premoženja in premoženjskih interesov, ki jo je imela tožena stranka sklenjeno z družbo A. d. d. in da je zato upravičena do provizije za celoten čas veljavnosti te pogodbe, tj. do konca leta 2018 oziroma (vsaj) do 26. 3. 2018. Pri tem pa spregleda, da dodatek št. 3 k pogodbi ne predstavlja podlage za izplačilo provizije s strani tožene stranke. Podlago za izplačilo provizij v razmerju med pravdnima strankama predstavlja Pogodba o zavarovalnem posredovanju, ki je bila sklenjena med njima.

11V zvezi s tem tožeča stranka neutemeljeno trdi, da je pogodba med pravdnima strankama veljala do 26. 3. 2018 in da je posledično upravičena do provizije po pogodbi vsaj do toženkinega odstopa od pogodbe. Drži sicer, da je pogodba veljala do navedenega datuma, vendar pa 6. člen pogodbe jasno opredeljuje pravico zavarovalnega posrednika prejeti plačilo za svoje opravljeno delo. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da v spornem obdobju za toženo stranko ni opravljala nobenih dejavnosti, saj od družbe A. d. d. niti ni imela več veljavnega pooblastila za zastopanje v razmerju do zavarovalnice (tožene stranke). Samo dejstvo, da je pogodba med strankama veljala do 26. 3. 2018, tožeči stranki še ne daje pravice do izplačila provizije.

12Svoj zahtevek za izplačilo provizije tožeča stranka utemeljuje s tem, da je septembra 2013 posredovala pri sklepanju dodatka številka 3 k Pogodbi o zavarovanju premoženja in premoženjskih interesov skupine A. (sklenjenega med toženo stranko in družbo A. d. d.), s katerim je bila njena veljavnost podaljšana do konca leta 2018. Trdi, da je s svojim delom v letu 2013 zagotovila veljavnost pogodbe do konca leta 2018 ter si s tem zagotovila pravico do plačila provizije v celotnem obdobju veljavnosti te pogodbe. Takšna razlaga pravnega razmerja in pravic, ki iz njega izhajajo, ni pravilna.

13Po presoji sodišča je dodatek številka 3 k pogodbi po svoji naravi krovni dogovor zavarovalnice in zavarovalca o njunem dolgoročnem sodelovanju, s katerim se stranki obvežeta k podaljševanju njunega razmerja za več let, zaradi česar zavarovalnica zavarovalcu običajno ponudi določene ugodne zavarovalne pogoje. V okviru tega krovnega razmerja pa se vsako leto sklepajo letne obnove zavarovanj, ki so samostojne zavarovalne pogodbe. To izhaja tudi iz določb Pogodbe o zavarovalnem posredovanju, sklenjene med pravdnima strankama. Tožeči stranki torej pripada provizija po 3. členu navedene pogodbe šele na podlagi sklenitve ali obnovitve take letne zavarovalne pogodbe in plačila premije. Ker pa v letu 2018 ni imela več pooblastila zavarovalca za posredovanje pri sklepanju oziroma obnovi zavarovalne pogodbe zanj, pogodbe ni mogla obnoviti in ji provizija za to obdobje ne pripada.

14Zato je napačno naziranje tožeče stranke, da je ne glede na odpoved pooblastilnega razmerja in pogodbe o posredovanju s strani družbe A. d. d., pogodba med pravdnima strankama veljala (najmanj) do 26. 3. 2018 in torej to pomeni, da je vsaj do tega datuma upravičena do plačila provizije. Veljavnost Posredniške pogodbe (sklenjene med pravdnima strankama) sama po sebi tožeči stranki namreč ne daje pravice do provizije, temveč mora, glede na 6. člen pogodbe, za to opraviti določeno delo. Drži sicer, da se je tožena stranka v pogodbi s tožečo samostojno zavezala plačati provizijo tožeči stranki za njeno opravljeno delo, kar skladno s 3. členom v konkretnem primeru pomeni obnovo zavarovalne pogodbe. Ne drži pa razlaga tožeče stranke, da se je tožena stranka s Posredniško pogodbo zavezala plačevati provizijo za celoten čas trajanja pogodbe, pri kateri je tožeča stranka posredovala. Tretji člen pogodbe, na katerega se tožeča stranka ob tem sklicuje predpostavlja, da je bilo posredovanje uspešno, če je zavarovalec sklenil ali obnovil zavarovalno pogodbo in plačal premijo, tožeča stranka pa ob tem zanemari dejstvo, da so se zavarovanja obnavljala letno in da sama pri obnovi zavarovanja za leto 2018 ni sodelovala. Pritrditi je treba argumentu sodišča prve stopnje, da v obravnavanem obdobju ni imela več veljavnega pooblastila zavarovalca, zaradi česar niti ni mogla posredovati pri obnovi zavarovalne pogodbe za leto 2018. Pooblastilno razmerje in pogodba, sklenjena med tožečo stranko in zavarovalcem sta namreč prenehala že 24. 11. 2017 in bi lahko zavarovalec obnovo zavarovalne pogodbe za leto 2018 sklenil sam ali celo s posredovanjem drugega zavarovalnega posrednika. Tega mu niti pogodba niti zakon ne prepovedujeta (841. člen OZ). Ob tem pa tožeča stranka priznava, da pri obnovi zavarovanja v letu 2018 ni sodelovala. Da pa bi si že s posredovanjem pri sklenitvi dodatka št. 3 v letu 2013 zagotovila pravico do (mesečne) provizije za ves čas veljavnosti pogodbe oziroma vsaj do 26. 3. 2018 ne izhaja niti iz relevantnih zakonskih, niti iz pogodbenih določil.

15Ob tem pa ne gre zanemariti niti določbe 10. člena Pogodbe o posredovanju, ki določa izgubo pravice do plačila provizije posredniku, ki dela v nasprotju s pogodbo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeča stranka v nasprotju s 5. členom pogodbe tožene stranke ni obvestila o tem, da ji je pooblastilo za zastopanje zavarovalca prenehalo, s čimer je kršila svojo pogodbeno obveznost in posledično izgubila pravico do plačila provizije.

16Tožeča stranka vztraja, da je pridobila pravico do plačila provizije s sklenitvijo pogodbe, pri tem pa se neutemeljeno sklicuje tudi na 554. člen Zakona o zavarovalništvu, ki se nanaša na posredniško pogodbo, ki jo skleneta posrednik in zavarovalec (v konkretnem primeru družba A. d. d.) in določa, da morata stranki take pogodbe izrecno pisno dogovoriti provizijo, da bi posredniku pripadala. V konkretnem primeru sta se tožeča stranka in družba A. d. d. dogovorili, da zavarovalnega posrednika plačuje zavarovalnica iz vsakokratnega posla, ki ga zavarovalni posrednik uredi med naročnikom in zavarovalnico, strošek storitve za reševanje zavarovalnih odškodninskih zahtevkov v imenu in za račun naročnika pa je brezplačen. Tudi na tej podlagi torej tožeča stranka do provizije ni upravičena.

17Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih kršitev določb materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

¹ Za zavarovalno posredovanje se uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava.