VSL Sklep II Cp 1533/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna drugi tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku prve tožnice za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja s ponovnim priklopom ogrevanja (I. tč. izreka) in za prepoved bodočega poseganja v posest z onemogočanjem ogrevanja (II. tč. izreka) ter tožencu naložilo plačilo stroškov postopka prvi tožnici (III. tč. izreka). Zavrnilo je zahtevek prve tožnice za ugotovitev motenja posesti (IV. tč. izreka) ter zahtevek za prepoved bodočega poseganja v posest z onemogočanjem dostopa prve tožnice do toplotne postaje in zahtevek za določitev denarne kazni za primer ponovnega motenja (V. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi zahtevku drugega tožnika za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na način, da toženec bodisi odklene vrata prostora s toplotno postajo bodisi da drugemu tožniku izroči ključe (VI. tč. izreka) in za prepoved bodočega poseganja v posest z onemogočanjem dostopa do toplotne postaje, izklopom ogrevanja ali izklopom elektrike (VII. tč. izreka) ter tožencu naložilo plačilo stroškov postopka drugemu tožniku (VIII. tč. izreka). Zavrnilo je zahtevek drugega tožnika za ugotovitev motenja posesti (IX. tč. izreka) ter zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na način, da toženec drugemu tožniku odklene vrata v roku treh ur od poziva in zahtevek za določitev denarne kazni za primer ponovnega motenja (X. tč. izreka).

2Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Navaja, da je obrazložitev sklepa notranje protislovna glede opredelitve motilnega ravnanja. Tožnika uveljavljata varstvo posesti v zvezi z isto toplotno postajo oziroma istim sistemom ogrevanja, sodišče pa je povsem neutemeljeno za vsakega od njiju ugotovilo drugačno motilno ravnanje toženca. V razmerju do prve tožnice odločitev temelji na ugotovitvi motenja posesti z zaporo ventila, v razmerju do drugega tožnika pa na ugotovitvi motenja z zaklepom prostora s toplotno postajo, čeprav se oba zahtevka nanašata na uporabo istega ogrevalnega sistema. Vsebino motilnega ravnanja je sodišče ugotovilo mimo trditvene podlage strank in brez podpore v izvedenem dokaznem postopku. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju tudi glede vzroka za prekinitev ogrevanja in s tem glede vsebine motenja posesti prve tožnice. Sodišče je najprej ugotovilo, da je prekinitev ogrevanja povzročil izpad električne varovalke (ki je bil že naslednji dan odpravljen s preprostim vklopom), nato pa je ugotovilo, da ogrevanje za prvo tožnico ni bilo ponovno vzpostavljeno zaradi zaprtja ventila, torej zaradi mehanskega posega v sistem. Pri tem sodišče ni ugotovilo, kdaj je bil ventil zaprt, če je sploh bil zaprt na dan motenja posesti 12. 2. 2024, kdo ga je zaprl, na kakšen način in ali je šlo za nameren poseg ali za tehnično napako. Za drugega tožnika je sodišče ugotovilo motenje posesti v obliki fizičnega zaklepa prostora s toplotno postajo, s čimer je bil drugemu tožniku onemogočen dostop do tega prostora. Ni pa ugotovilo, kdaj so bila vrata zaklenjena, niti ni ugotovilo, ali je drugi tožnik sploh poskušal vstopiti in ali mu bilo to onemogočeno. Ogrevanje prostorov drugega tožnika je bilo ponovno vzpostavljeno 13. 2. 2024, torej že naslednji dan po prekinitvi ogrevanja, in sicer s ponovnim vklopom električne varovalke. To pomeni, da je bil vzrok izpada električne narave in ne mehanske (npr. zapora ventila). Sklep ni obrazložen glede ekonomskega interesa drugega tožnika. V njegovih prostorih je bilo ogrevanje ponovno vzpostavljeno že naslednji dan po domnevnem motenju. Zaradi zaklenjenih vrat ni oviran v izvrševanju svojih pravic ali poslovnih interesov, njegova dejavnost ni motena, prav tako ni izgubil niti bil prikrajšan za kakršnokoli pravico, ki bi imela neposredno ekonomsko vrednost. Ponoven vklop ogrevanja je izvedel serviser. Tudi če bi imel drugi tožnik dostop do prostora s toplotno postajo, sam ne bi mogel ponovno vzpostaviti ogrevanja, saj za to ni tehnično usposobljen.

3Prva tožnica na pritožbo ni odgovorila. Drugi tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnika s tožbo uveljavlja varstvo pred motenjem (so)posesti s strani toženca. S posestnim varstvom se preprečuje samovoljna poseganja v posest drugega in se ohranja dotedanji način uporabe stvari. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (1. odst. 33. čl. SPZ² in 426. čl. ZPP). Sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, če ugotovi, (1.) da je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari, (2.) da je bila njegova posest motena, (3.) da je bil toženec tisti, ki je motil posest, in (4.) da je bilo motenje samovoljno in protipravno. V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. čl. SPZ).

6Tožnika zatrjujeta motenje posesti v poslovni stavbi, katere etažni lastniki so pravdne stranke. Celotna stavba se ogreva preko skupne toplotne postaje. Ta se nahaja v prostoru znotraj dela stavbe v spodnji etaži, ki je v lasti toženca. Na dan 12. 2. 2024 ogrevanje stavbe ni delovalo. Naslednji dan je bilo ponovno vzpostavljeno, in sicer z vklopom skupne električne varovalke. Od takrat dalje ogrevanje nemoteno deluje za drugega tožnika, ne pa tudi za prvo tožnico. Prva tožnica najava, da toženec njeno posest moti z odklopom in še vedno trajajočim onemogočanjem ogrevanja njenih prostorov. Drugi tožnik pa navaja, da toženec njegovo posest moti s tem, da je zaklenil vrata prostora s toplotno postajo tako, da drugi tožnik ne more več dostopati do toplotne postaje.

7Glede na takšne navedbe strank je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo trditvene podlage za ugotovitev različnih motilnih ravnanj za vsakega od tožnikov. S tem, ko je za vsakega od tožnikov ugotovilo drugačno motilno ravnanje, obrazložitev zato ni v nasprotju sama s sabo.

8Obrazložitev tudi ni v nasprotju sama s sabo glede vzroka za prekinitev ogrevanja v prostorih prve tožnice. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da prostor v lasti prve tožnice predstavlja sejno sobo, ki se nahaja v delu stavbe v drugi etaži, v katerem so vsi ostali prostori v lasti toženca. Prostori drugega tožnika pa se nahajajo v drugem delu stavbe, prav tako v drugi etaži. Ta dva dela stavbe sta med seboj ločena in imata ločene vhode. Ob ogledu na kraju samem je bil del stavbe v lasti drugega tožnika ogrevan, del stavbe v lasti toženca in prve tožnice pa ne. Ob ogledu toplotne postaje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta na njeni napeljavi dva odvoda, vsak s svojim ventilom. Ventil na odvodu za prostore drugega tožnika je bil ob ogledu odprt. Ventil na odvodu za prostore toženca in prve tožnice pa je bil ob ogledu zaprt. Pritožnik tudi ne nasprotuje konkretizirano ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je ob ponovnem vklopu skupne varovalke 13. 2. 2024 ponovno vzpostavilo ogrevanje za drugega tožnika, za prostore toženca in prve tožnice pa je zaradi zaprtega ventila ogrevanje ostalo ugasnjeno. Prav tako ni sporno, da je toženec edini, ki ima dostop v del stavbe v spodnji etaži, v katerem se nahaja tudi prostor s toplotno postajo. Prav tako je edini, ki lahko vstopi v ta prostor. Tako zunanji vhod v ta del stavbe v spodnji etaži kot tudi notranja vrata prostora s toplotno postajo je namreč (po odhodu najemnikov iz njegovih prostorov) zaklenil. Upoštevaje povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno sporne, je pravilen zaključek, da ogrevanje za drugega tožnika ni delovalo na dan 12. 2. 2024 zaradi ugasnjene varovalke, za prvo tožnico pa zaradi zaprtega ventila tudi po ponovnem prižigu varovalke še vedno ne deluje. Takšen zaključek tudi ni v nasprotju sam s sabo.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je bil zaprt ventil na odvodu za prostore toženca in prve tožnice, kdo ga je zaprl in ali je bil ventil zaprt zaradi tehnične napake ali namerno. Iz obrazložitve jasno izhaja stališče sodišča prve stopnje, da je bil ventil zaprt namerno. To stališče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno, saj do zaprtja oziroma odprtja ročnih ventilov, ki si jih je sodišče prve stopnje ogledalo in jih slikovno dokumentiralo (prilogi C11 in C12), po naravi stvari ne more priti zaradi tehnične napake. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno upoštevalo, da ogrevanje za prvo tožnico ne deluje od 12. 2. 2024 dalje, da je ventil na dovodu toplote v njene prostore zaprt ter da lahko do toplotne postaje in s tem do ventila dostopa samo toženec. Ta je tudi izrecno navajal, da prvi tožnici dopušča, da se ogreva preko toplotne postaje. Upoštevaje navedena pritožbeno nesporna dejstva, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prav od toženca odvisno, če in kdaj odpre ali zapre ventil oziroma omogoči dostop do toplotne postaje in naroči odprtje ventila za to usposobljeni tretji osebi. Je namreč edini, ki ima dostop do toplotne postaje in tudi po lastnih navedbah prav on dopušča ogrevanje prvi tožnici preko skupne toplotne postaje. Zato je tudi edini, ki je sploh lahko motil (so)posest prve tožnice, ki jo je ta pred 12. 2. 2024 izvrševala s souporabo skupnega ogrevalnega sistema.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev za odločitev o zahtevku drugega tožnika. Drugi tožnik je navajal, da je v prostor s toplotno postajo vstopal nekajkrat letno in da mu toženec tega ni preprečeval vse od leta 2007 do dne 12. 2. 2024, ko je drugi tožnik zaradi izklopljenega ogrevanja ugotovil, da niti sam niti predstavnik dobavitelja toplotne energije A. d. d. nimata več dostopa do tega prostora. Toženec je drugače navajal, da drugi tožnik nikoli ni prosto vstopal v prostor, da pa je toženec res zaklenil zunanji vhod v spodnjo etažo, ko so njegovi najemniki odšli. Glede na takšne navedbe strank zadostuje ugotovitev, da je drugi tožnik prosto dostopal do prostora s toplotno postajo v času pred 12. 2. 2024, ko je ugotovil, da tega dostopa več nima. Sodišče prve stopnje je takšno soposest drugega tožnika ugotovilo na podlagi izpovedb prič in svojo dokazno oceno preverljivo in prepričljivo obrazložilo. Pritožba te dokazne ocene ne izpodbija in zgolj izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da dostop od določenega trenutka dalje ni več prost (temveč ga je potrebno predhodno dogovoriti s tožencem), ter sodišču prve stopnje očita, da ni nadalje ugotavljalo, kdaj točno je toženec zaklenil vrata in ali je drugi tožnik po 12. 2. 2024 res poskušal vstopiti ter ali mu je bilo to onemogočeno. Ob ugotovitvah, da je tožnik pred navedenim datumom izvrševal (so)posest na opisan način in da mu toženec tega več ne dopušča, pa teh dejstev ni bilo treba ugotavljati.

11Neutemeljen je tudi splošen pritožbeni očitek o nedokazanosti zatrjevanih motilnih ravnanj. Dokazna ocena glede zatrjevanega motenja posesti obeh tožnikov je vsebinsko prepričljiva, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Tudi sicer je pritožba konkretizirano ne izpodbija.

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neobstoju ekonomskega interesa drugega tožnika za posestno varstvo. Ekonomski interes je treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa zato ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. V obravnavani zadevi ne gre za neznaten poseg oziroma spremembo, ampak za preprečitev dostopa do toplotne postaje za namen spremljanja porabe, nadzora nad pravilnostjo delovanja ogrevanja in zaznave ter odprave morebitnih napak, pri čemer drugi tožnik krije polovico stroškov vzdrževanja tega centralnega ogrevanja. Zato je pravilno in tudi ustrezno obrazloženo stališče sodišča prve stopnje, da je ekonomski interes (in posledično tudi pravni interes) drugega tožnika za posestno varstvo izkazan.

13Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je izpodbijana odločitev v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je oprt pravilen materialnopravni zaključek, da je bilo toženčevo motilno ravnanje protipravno, zato sta tožnika upravičena do posestnega varstva. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

14Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi stroške v zvezi z njo, drugemu tožniku pa je na podlagi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP dolžna povrniti njegove pritožbene stroške. Ti zajemajo 375 točk oziroma (upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR) 225 EUR za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,³ 2 % materialne stroške po 3. odstavku 11. člena OT in 22 % DDV. Znesek 279,99 EUR mora toženec drugemu tožniku plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa (313. čl. ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami.
³ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.