VSM Sklep IV Kp 52778/2020

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zoper obdolženega A. A. zavrnilo obtožbo, da je v sostorilstvu storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je ob tem odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, bremenijo proračun.

2Z vloženo pritožbo takšni odločitvi nasprotuje okrožna državna tožilka. Zatrjuje, da je odločitev obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Po njeni oceni je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da v ugotovljenem ravnanju obdolženca niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 in je posledično materialnopravno zmotno zaključilo, da je šlo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, pri čemer je tudi lahko telesno poškodbo zmotno opredelilo po prvem odstavku 122. člena KZ-1, čeprav je bila prizadejana s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje (pri katerem predlog za pregon ni procesna predpostavka za sojenje). Posledično je po tem, ko je oškodovanec umaknil predlog za pregon, neutemeljeno zavrnilo obtožbo zoper obdolženca. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v obsodilno za kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, pri čemer naj se obdolžencu izreče pogojna obsodba z določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pokaže, da je Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti zoper obdolženega A. A. vložilo obtožni predlog zaradi storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem (očitek, da so dejanje storile skupaj tri osebe in da je bil oškodovanec pri njem lahko telesno poškodovan) v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Tudi po modifikaciji z dne 7. 4. 2025 je ostal očitek storitve istega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da dokazni postopek ni pokazal obstoja zakonskega znaka "spravljanja v podrejen položaj", je pa večino preostalih očitkov iz opisa dejanja v modificiranem obtožnem predlogu, zato je dejanje v dokazanem obsegu, po predhodnem opozorilu strankam o možni prekvalifikaciji (zagotovitev materialne obrambe), pravno opredelilo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, oškodovanca pozvalo, da se izjavi ali vztraja pri predlogu za pregon in ko je slednji predlog za pregon umaknil, izdalo sodbo, s katero je zoper obdolženega A. A. zavrnilo obtožbo, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Pri tem je opis dejanja v izreku zavrnilne sodbe oblikovalo samo tako, da je iz modificiranega obtožnega predloga tožilstva, izpustilo očitek "spravljanja v podrejeni položaj" in očitek "da je zaradi ravnanj obdolženca in sostorilcev oškodovanec padel po tleh, ter so mu zadali še nekaj udarcev v telo" ter je opis dejanja glasil: "da je obdolženi A. A. skupaj s posebej obravnavanim B. B. in neznanim sostorilcem drugega tako telesno poškodoval, da je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana ter zdravje začasno okvarjeno, s tem, da so dne 22. 12. 2019 med 2.16 in 2.40 uro v lokalu C. (naslov 1), potem, ko je D. D. odnašal pijačo od točilnega pulta in z roko zadel ob B. B., D. D. stisnili ob šank in pričeli pretepati, tako, da ga je najprej udaril neznani storilec, nato pa ga je B. B. s steklenico udaril v predel glave, v posledici česar je ta pričel krvaveti, nakar pa ga večkrat udarili, ko sta ga večkrat udarila tudi A. A. in neznani storilec, prav tako pa začeli metati kozarce ter se prerivati, s takim ravnanjem pa pri D. D. povzročili udarnino glave in raztrganino na čelu, udarnino v predelu levega očesa in leve ličnice ter odrgnino leve strani brade, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana ter zdravje je bilo začasno okvarjeno". Tako opisano ravnanje obdolženega je sodišče ob tem opredelilo kot v sostorilstvu storjeno kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1.

4V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo okoliščine, v zvezi z zakonskim znakom "spravljanja v podrejeni položaj" in pri presoji utemeljenosti obtožbe, po načelu subsidiarnosti, v posledici svojega zaključka, da ta zakonski znak ni podan, preverjalo ali so morebiti v preostalem delu opisa dejanja, ki je dokazan, podani zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja. Osredotočilo se je na kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Pri presoji ali so izpolnjeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja pa ni navedlo vseh odločilnih dejstev oziroma v zvezi z njimi ni naredilo dokaznih zaključkov, ki bi omogočali natančnejšo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, torej opredelitev po prvem ali drugem odstavku 122. člena KZ-1 in odgovor na vprašanje ali je za vsebinsko obravnavanje potreben oškodovančev predlog za pregon.

5Kot je bilo povzeto, iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi bile telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, deloma prizadejane tudi z udarcem s steklenico v glavo oškodovanca (konkretno poškodba na čelu). Sodišče je v tej zvezi v obrazložitvi sodbe vsebinsko povzelo izvedensko mnenje ter izpovedbo sodnega izvedenca dr. E. E., da steklenica, s katero je bila prizadejana telesna poškodba na čelu oškodovanca, predstavlja predmet, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari (točka 15 obrazložitve), v nadaljevanju pa, ne da bi se sploh opredelilo do te navedbe zaključilo, da je obdolženi izvršil kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in torej ne s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. O omenjenih, konkretnih navedbah izvedenca glede uporabljenega sredstva se tako ni opredelilo, čeprav so ključne za pravilno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Pri tem pritožbeno sodišče ni spregledalo, da je prvostopenjsko sodišče navedlo, da izvedensko mnenje omenjenega izvedenca v celoti sprejema (točka 16), a ob tem tudi ni spregledalo sprejetih dokaznih zaključkov, ki so v nasprotju s to navedbo. Iz točke 15 izpodbijane sodbe, v kateri sodišče povzema navedbe izvedenca namreč izhaja, da se izvedenec o intenziteti udarca s steklenico ni mogel opredeliti, v nasprotju s tem pa je (kljub temu, da je sodišče v točki 16 navedlo, da njegovo mnenje v celoti sprejema) v točki 17 obrazložitve zaključilo, da so vse poškodbe (torej tudi ta na čelu, ki je bila prizadejana s steklenico), bile prizadejane z manjšo intenziteto. Tako tudi na podlagi celotne obrazložitve ni mogoče sklepati kakšno stališče je zavzelo sodišče prve stopnje glede predmeta, s katerim je nastala telesna poškodba. Tako pomanjkanje razlogov o tako odločilnem dejstvu, pomembnem za pravilno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja (in posledično presojo potrebnih procesnih predpostavk za sojenje) predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka je imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in vrnitev zadeve v novo sojenje (392. člen ZKP).

7Zaradi narave ugotovljene procesne kršitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami pritožnice o zmotni uporabi materialnega prava, se bo pa s tem vprašanjem moralo ukvarjati sodišče prve stopnje v novem sojenju. V njem bo po izvedenem dokaznem postopku vnovič presojalo ali so dokazani očitki iz opisa dejanja, ki ga je podalo tožilstvo v obtožbi, torej o očitkih kaznivega dejanja nasilništva. Pri tem bo pozorno tudi na okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnica. Tako bo moralo vnovič presoditi tudi ali je dokazan obstoj zakonskega znaka "spravljanja v podrejeni položaj". V kolikor bo ugotovilo, da niso dokazani vsi zakonski znaki nasilništva, bo ugotavljalo ali so morebiti dokazani zakonski znaki kakšnega kaznivega dejanja, ki je zajeto v opisu (sestavljenega) kaznivega dejanja nasilništva. Le-tega bo moralo najprej pravilno pravno opredeliti. Pri pravni opredelitvi bo ob tem moralo upoštevati, da je nevarnost predmeta oziroma sredstva, s katerim je bila povzročena telesna poškodba treba presojati glede na njegove objektivne lastnosti in ne glede na način njegove uporabe, saj gre pri nevarnem načinu povzročitve za samostojen alternativni zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe¹. Ko bo dejanje pravno kvalificiralo, bo moralo nadalje preveriti ali so za sojenje zanj potrebni kakšni posebni procesni pogoji in če so potrebni tudi, ali so izpolnjeni (predlog za pregon). Če so oziroma bodo procesni pogoji izpolnjeni, bo obdolženca obsodilo za to kaznivo dejanje, če niso, pa bo moralo meritorno odločiti o obtožbi pristojnega tožilca, torej o dejanju kot ga je opisal tožilec v vloženi obtožbi (nasilništvu)². V skladu z določbo 354. člena ZKP se sodba namreč sme nanašati samo na osebo, ki je obdolžena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici oziroma obtožnem predlogu. Sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da ne velja absolutna vezanost sodbe na obtožbo, a je ta odmik dopusten le pri obsodilnih sodbah³. Pri oprostilni in zavrnilni sodbi po drugi strani takšen odmik ni niti zakonsko dopusten, niti ga ne dopušča sodna praksa. Obdolženi je lahko oproščen le obtožbe za kaznivo dejanje kot je opisano v obtožbi pristojnega tožilca, tudi obtožbo je mogoče zavrniti le glede kaznivega dejanja kot je opisano v obtožbi pristojnega tožilca. Sodišče namreč ne more "zavrniti obtožbe", ki sploh ni bila vložena oziroma obdolženca "oprostiti obtožbe", ki ni bila vložena in jo je sestavilo oziroma oblikovalo samo. Zavrača in oprošča se namreč "obtožba" in obtožbo lahko poda le pristojni tožilec, nikakor pa je ne more oblikovati (opis dejanja) sodišče, saj bi s tem kršilo načelo akuzatornosti in načelo vezanosti sodišča na obtožbo⁴.

¹ Pri sredstvu, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, način poškodovanja ni relevanten, to je lahko le v primeru, ko gre za vprašanje povzročitve telesne poškodbe na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari.
² V obrazložitvi pa bo moralo pojasniti, zakaj ga, kljub dokazanosti, ni obsodilo za kakšno drugo kaznivo dejanje.
³ Pri obsodilnih sodbah tako lahko sodišče samo poseže v opis dejanja v nebistvenih delih, ki ne predstavljajo zakonskih znakov, če ta sprememba ni v škodo obdolženca, obdolženca lahko obsodi tudi za kaznivo dejanje, ki je vsebovano v opisu sestavljenega kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, s tem, da izpusti iz opisa kak zakonski znak (npr. v primeru obtožbe za nasilništvo izpusti opis "spravljanja v podrejeni položaj" in ostanejo le zakonski znaki lahke telesne poškodbe).
⁴ Isti opis pa tudi v tem primeru lahko pravno opredeli kot drugo kaznivo dejanje, saj tudi v tem primeru ni vezano na pravno presojo kaznivega dejanja - drugi odstavek 354. člena ZKP.