VSL Sodba II Cp 2020/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo delu tožnikovega zahtevka in ugotovilo ničnost kreditne pogodbe med strankama z dne 9. 7. 2008 in notarskega zapisa, v obliki katerega je bila pogodba sklenjena. Ugotovilo je tudi neveljavnost hipoteke za zavarovanje navedenega kredita in odločilo, da se ta izbriše. O tožnikovem denarnem zahtevku še ni odločilo in je odločitev o stroških postopka pridržalo za to končno odločbo.

2Zoper sodbo se pritožuje toženka, sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge, predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja obsežne razloge, ki ne bodo povzeti v celoti, pač pa le po bistvenih vsebinskih sklopih, na katere bo bolj izčrpno odgovorjeno v nadaljnjih točkah te obrazložitve.

Pritožnica se ne strinja s stališčem sodišča, da kondikcijski zahtevek tožnika še ni zastaral, v posledici česar za tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe ni pravnega interesa. Ob bolj skrbnem ravnanju bi tožnik že leta 2011 lahko ustrezno reagiral, že leta 2008 pa je lahko videl, da prihaja do sprememb. Sklicuje se tudi na tožnikovo izpoved, da so bili že l. 2011 obroki neprimerno višji. Zato sodišču očita nasprotje, ker je ugotovilo, da se je tožnik z relevantnimi okoliščinami seznanil šele l. 2015.

Nato pa pritožnica obširno nasprotuje razlagi oz. presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja. Meni, da je po Direktivi 93/13 EGS presoja nepoštenosti po 23. in 24. čl. ZVPot dopustna le, če ne gre za posamično dogovorjen pogoj in jasno in razumljivo določbo.

Nato nasprotuje presoji o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, in se sklicuje na to, da se tudi od potrošnika zahteva razumno ravnanje, kot je to povedalo VSRS v zadevi II Ips 137/2018. Po drugi strani pa naj tudi iz sodb VSRS in SEU ne bi izhajalo, da mora biti informiranje potrošnika s strani banke storjeno na točno določen način. S tem v zvezi pritožnica očita napačnost in pomanjkljivost ocene dokazov, tj zaslišanja prič, ki so pri poslu sodelovale. Naj ne bi bilo jasno, katere osebe so opravljale pojasnilno dolžnost pri toženki, saj je podpisanih več. Pritožnica izpostavlja izseke izpovedbe priče A. A. in meni, da ti dokazujejo, da so bila ustrezna opozorila podana, tj. tudi možnost, da se mesečni obrok znatno poviša. Poudarja, da kredit v CHF ni bil ne preferiran še manj pa vsiljen. Okoliščin sklepanja pogodb ne moremo presojati z vidika poznavanja nastanka kasnejših dogodkov. Poudarja stališča teorije (prof. dr. Možina, dr. Varanelli) o neprepričljivosti stališča VS RS, da bi bilo treba potrošnika seznaniti z možnostjo uresničitve "črnega scenarija". Za nazaj se toženki tako nalaga nesorazmerno in skoraj nedosegljivo dokazno breme.

Končno pritožnica nasprotuje tudi razlogom glede enačenja dobre vere in izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Pojasnjuje, zakaj njena slaba vera ni mogla biti podana, od sprememb tečaja ni imela namreč nobenih dodatnih koristi. Pritožba se sklene s splošnimi očitki o pavšalni sodbi brez potrebnih razlogov, kar pritožnica vidi kot kršitev svojih procesnih pravic in ustavnih jamstev.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot povzema nesporno relevantno dejansko stanje sodišče prve stopnje, je tožnik pri toženki 9. 7. 2008 najel stanovanjski kredit v znesku 217.000,00 CHF za dobo 240 mesecev, z linearno obrestno mero in je sestavljena iz 6 mesečnega LIBOR-ja in fiksnega pribitka 2 % letno. Prva mesečna anuiteta je znašala 1.403,10 CHF, zadnja zapade 15. 7. 2028. Po sklenitvi pogodbe je vrednost CHF glede na vrednost EUR znatno narasla, zlasti l. 2015, ko je toženka poslala tožniku predlog za konverzijo. Tedaj je ugotovil, da je z njegovim kreditom nekaj narobe, saj je bil še vedno večji kot tedaj, ko je kreditno pogodbo sklenil.

6Za nesporno dejansko podlago odločitve je treba imeti celotno gibanje evrskega tečaja nasproti švicarskemu franku v relevantnem obdobju po sklenitvi pogodbe ter dejstvo, da je tožnik svoje dohodke prejemal v evrih. Zato je nesporna posledica spremembe razmerja omenjenih valut dejstvo, da je kreditna obremenitev za tožnika hujša, če vrednost evra proti franku pade, saj mora za vračilo istega števila enot frankov izdati več evrov, torej večji delež svojih prihodkov. Po podatkih Evropske centrale banke se je vrednost EUR v primerjavi s CHF v času od sklenitve pogodbe do vložitve tožbe gibala, kot prikazuje spodnji graf¹:

* Najvišja vrednost evra je na primer bila 31. julija 2008 - 1.6354 CHF, najnižja vrednost EUR pa je bila 23. januarja 2015 - 0.9816 CHF.

7Sodišče prve stopnje je kot bistveno presodilo, da tožnikova terjatev ni zastarala ter nadalje, da se tožnik na podlagi pojasnil, ki jih je dobil pri toženki ob sklepanju pogodbe, ni mogel zavedati tveganja, ki se je kasneje uresničilo s spremembo tečaja tako, da se je bistveno otežil oz. poslabšal njegov položaj pri izpolnjevanju obveznosti; banka mu ni dala ustreznih pojasnil in zato ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, v posledici tega pa je sporna pogodba nična, saj je šlo za bistveno določbo. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Obligacijski zakonik (OZ), na sodbe Sodišča Evropske Unije (SEU) v relevantnih podobnih zadevah ter na novejšo prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS).

8Navedena presoja je v celoti pravilna in v skladu z materialno pravnimi stališči VS RS.

9Tožnikova terjatev ni zastarala.

10OZ določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odst. 336. čl. OZ), splošni zastaralni rok pa je pet let (346. čl. OZ). Da začetek teka zastaranja upnika ne sme preveč ovirati pri uveljavljanju njegovih pravic, je eno od sporočil sodbe Sodišča EU C-698/18. Slovenska sodna praksa je že pred to sodbo o vprašanju začetka teka zastaralnega roka za kondikcijski zahtevek kot posledice nične pogodbe zavzela zelo podobno stališče, da je za začetek teka zastaralnega roka bistveno zavedanje pogodbene stranke, da ima možnost za uveljavljanje zahtevka. Ne zadošča, da bi se potrošnik lahko najkasneje 1. 1. 2011 zavedal, da je prevzel tveganje valutnih sprememb, pač pa mu je treba dati na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem oziroma s pravno oceno o (morebitni) ničnosti.²

11Pritožba ima načeloma prav, da mora tudi upnik, ki je potrošnik, sprejeti učinke zastaranja, če je pri uveljavljanju svojih pravic ravnal malomarno ali nepošteno. Upnik mora pravočasno poskrbeti za varstvo svojih pravic, pa čeprav je uveljavljanje zahtevka lahko negotovo. Tako denimo prof. Juhart opozarja, da se začetek teka zastaralnega roka ne more odlagati na čas, ko bi bil dosežen uspeh zahtevka za pravno varstvo v podobni zadevi, s čimer se je zmanjšala negotovost. Vsak zahtevek za pravno varstvo je povezan z določeno stopnjo tveganja glede (ne)uspešnosti in to možnost mora upnik ves čas imeti pred očmi. Zastaralni rok začne teči na podlagi subjektivnih okoliščin vsakega posameznega upnika in podobni primeri na tek roka nimajo nobenega vpliva.³

12Zato je treba v vsakem konkretnem primeru posebej ugotoviti, kdaj bi se potrošnik moral zavedati obeh elementov, ki sta odločilna za začetek teka zastaralnega roka. Juhart razlaga, da se pri kreditnih pogodbah lahko najprej zazna element valutnega tveganja, ki ga kreditojemalec občuti zaradi povišanja mesečne anuitete: "Izhajati je treba iz menjalnega razmerja med domačo in tujo valuto iz kreditne pogodbe in določiti časovno točko, v kateri valutno tveganje doseže raven, ki kaže na morebitno nepoštenost pogodbenih pogojev. Štejemo lahko, da se običajno skrben potrošnik zave valutnega tveganja v trenutku, ko se mu pomembneje spremeni mesečna anuiteta, ki jo mora plačati. Bolj zapleteno je vprašanje zavedanja pravnih možnosti. Pri tem je treba izhajati iz stopnje določenosti. Zgolj obstoj možnosti abstraktnega pravnega varstva nezadošča. Zato tudi ni mogoče izhajati iz tega, da bi se običajni potrošnik že oburesničitvi valutnega tveganja lahko zavedal možnosti, da pogodba lahko vsebuje nepošten pogodbeni pogoj in je posledično nična. Tudi od običajnega potrošnika pa lahko pričakujemo, da se svojih pravnih možnosti zave v trenutku,ko se taka možnost izrazi oziroma postane dostopna javnosti. Po 15. januarju 2015 se je o apreciaciji švicarskega franka v razmerju do evra ter problematiki kreditov v švicarskih frankih začelo (na široko) javno govoriti in pisati. Kmalu zatem pa je bilo ustanovljeno tudi Združenje Frank, katerega namen je prav uveljavljanje zaščite in izboljšanja pravic potrošnikov, zlasti uporabnikovkreditnih in finančnih institucij. V letu 2015 so bile vložene tudi prve tožbekreditojemalcev glede (domnevne) ničnosti kreditnih pogodb, organizirani paso bili tudi javni protesti. Vse te aktivnosti so potekale ob široki podpori medijev. Povprečno skrbnemu potrošniku, čigar mesečna anuiteta se je predhodno povišala, problematika kreditov v švicarskih frankih od leta 2015 dalje zagotovo ni mogla ostati neznana. Zato je zelo verjetno začetek zastaralnega roka za kondikcijske zahtevke iz naslova ničnih kreditnih pogodb začel teči nekje v letu 2015, ko je bila stopnja zavedanja o možnostih pravnega varstva dosežena." Pritožbeno sodišče se z navedenimi izhodišči v celoti strinja, zato jih navaja v celoti. Ocenjuje, da se tudi v celoti prilegajo obravnavanemu primeru, in da vsebujejo dovolj razlogov za zavrnitev pritožničine teze, da je zastaralni rok tožnikovega zahtevka začel teči najkasneje l. 2011.

13Odločitev prvostopenjskega sodišča je glede na ugotovljena relevantna dejstva materialnopravno pravilna. Sloni na pravilni uporabi 23. in 24. čl. ZVPot; Podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Pogodbeni pogoji iz prejšnjega odstavka so nični (23. čl. ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (1. odst. 24. čl. ZVPot).

14Navedene primere abstraktnih dejanskih stanov iz 1. odst. 24. ZVPot je treba razumeti kot alternativno določene, kar izhaja iz jezikovne in zgodovinske razlage navedenega določila.⁴ Zato je neutemeljena pritožnikova argumentacija, oprta neposredno na dikcijo Direktive 93/13 EGS, ki pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja kombinira.

15Na očitke o napačni presoji nepoštenosti sporne pogodbe pritožbeno sodišče odgovarja z argumenti VS RS iz zadeve II Ips 8/2022 z dne 19.04.2023, ki je bistveno spremenila dotedanjo sodno prakso in je glede nove, precej ustaljene sodne prakse vodilna.⁵ VS RS pravi, da je treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje (1. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot), upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita. Glede na znanje in boljša sredstva ponudnika, da predvidi valutno tveganje, ki se lahko uresniči kadarkoli med trajanjem pogodbe, in glede na neomejeno tveganje v zvezi z nihanji menjalnih tečajev, ki ga nalagajo potrošniku, lahko takšni pogoji v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhajajo iz zadevne kreditne pogodbe. Če prodajalec ali ponudnik ni izpolnil zahteve po preglednosti, se zdi, da takšni pogoji potrošniku nalagajo nesorazmerno tveganje, saj je posledica uporabe teh pogojev ta, da mora nositi stroške gibanja terminskih menjalnih tečajev. VS RS glede obstoja razlogov iz prve alineje 1. odst. 24. čl. ZVPot pojasni še, da je element dobre vere zajet tudi v tem določilu "in je pri kreditih v tuji valuti neločljiv del presoje uravnoteženosti, kolikor se pokriva z elementom preglednosti, ki vzpostavlja zahtevo po ustreznem ravnanju ponudnika pri dajanju pojasnil."⁶

16Tudi pri razlagi 3. alineje VS RS navaja, da je treba upoštevati temeljno premiso Direktive 93/13, da je potrošnik v informacijsko podrejenem položaju. Potrošnikova pričakovanja so zato neločljivo povezana s samo izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, na katero se zaradi profesionalnosti nasprotne strani legitimno zanese. Če ni bil opozorjen, da ima lahko kredit v tuji valuti zlasti v dolgoročnem obdobju znatne negativne posledice, tudi takšne, ki jih bo težko nosil, kar je po praksi SEU nujna vsebina (intenzivnost) pojasnilne dolžnosti, jih "utemeljeno” ni pričakoval v tako velikem obsegu.⁷

17Glede pritožničinih navedb o njenem dobrovernem ravnanju, jo je treba usmeriti na razloge VS RS, da je (…) merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni niti jih ni želel. Potemtakem je nerelevantna tudi argumentacija pritožnice o tem, da ni imela od sprememb tečajev nobenih dodatnih koristi.⁸

18Kdaj je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena pravilno in v celoti, tako da je bila pogodbena zaveza za potrošnika v celoti pregledna in razumljiva, je odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera, ob upoštevanju meril, ki jih je oblikovalo VS RS, sklicujoč se na prakso SEU.

19VS RS pojasnjuje, da "kredit v tuji valuti namreč v sebi skriva specifično lastnost - potencialno ekstremistično (znatno) razsežnost predmeta obveznosti (ang. scalable), brez katere je predstavitev takšnega kredita nepopolna (nepregledna), in je nekomu, ki pretežno plačuje v svoji domači valuti, na prvi pogled težje dojemljiva in hkrati zastrta z ugodnejšo obrestno mero. Že dejstvo, da lahko tečaj znatno zaniha - ali v eno ali v drugo smer - ob nezavedanju, da je takšna možnost realna, postavlja kreditojemalca v nezavidljiv položaj v trenutku sklenitve pogodbe. Obstaja možnost, ki je odvisna od nenapovedljivih dogodkov, da se bo neinformirana odločitev izkazala za odlično ali pogubno ali za nekaj vmes. Treba je tudi upoštevati, da ima lahko za kreditojemalca daljnosežne (usodne) posledice (krediti so praviloma zavarovani s hipoteko) že znaten padec domače valute v obdobju, krajšem od ročnosti kredita, in ga ne more pokriti, čeprav bi se oziroma se bo (morda) na dolgi rok celo izkazalo (na primer, ko zapade zadnji obrok), da je bila odločitev o kreditiranju v CHF ekonomsko smotrnejša. Po judikaturi SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Zgolj zavedanje, da neko tveganje obstaja, ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi dejanskega obsega tveganja, tj. da so spremembe v valutnem paru lahko velike, tako zelo, da povzročijo znatne negativne ekonomske posledice, tudi takšne, ki bi jih težko premostil. SEU se zavzema, da morajo biti pojasnila takšna, da se bo povprečen potrošnik zavedal dejanskega obsega valutnega tveganja in potencialnih znatnih sprememb menjalnih tečajev ter da pogodbeno razmerje prinaša tveganja, ki jih bo v primeru velikega znižanja domače valute morda težko nosil. To utemeljuje sklep, da se po evropskem pravu domneva, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja."⁹ Utemeljenost takega merila torej izhaja tudi iz potencialno hudih posledic kreditiranja v tuji valuti CHF in socialne naravnanosti potrošniškega prava.¹⁰

20Glede na navedeno se pritožnica neutemeljeno sklicuje na zadevo II Ips 137/2018, v kateri je Vrhovno sodišče med drugim poudarilo, da pretirana skrb za potrošnika (..) ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.

21Zato je tudi nerelevantno pritožničino sklicevanje, da so njeni uslužbenci spoštovali interna pravila in niso vsiljevali ali preferirali CHF kredita. Kot pravi VS RS, ne gre pri pojasnilni dolžnosti le za vprašanje, ali se je toženka zavedala neizogibnega povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Vprašanje je, ali je ustrezno pojasnila lastnosti glavnega predmeta obveznosti.¹¹

22Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, kako je bila izpolnjena pojasnilna dolžnost, je solidna, relevantna dejstva so prepričljivo ugotovljena in zadoščajo za sodno presojo. Metodološki napotki iz 8. čl. ZPP niso kršeni, sodba ima razloge, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti, zato očitanih absolutno bistvenih kršitev določb postopka pritožbeno sodišče ne zaznava, s tem pa tudi ne kršenja ustavnih procesnih jamstev. Pritožnica je dobila odgovore na svoje ključne argumente, dopolnjeni pa so v tej odločbi z ustreznimi napotki na podrobnejše utemeljevanje. Breme trditev in njihovega dokazovanje je sodišče prve stopnje ustrezno prilagodilo zgoraj navedeni ključnim stališčem VS RS. Drži, da so ta v teoriji, na katero se sklicuje tudi pritožnica, argumentirano kritizirana, vendar to za prvostopenjsko sodišče ni bil razlog, da bi odstopilo od prakse VS RS, ki se sedaj zdi na teh stališčih povsem poenotena.

23Enako kot v primeru II Ips 8/2022, so tudi v tožnikovem primeru podane vse tam presojane okoliščine kot relevantne, celo odločilne: (i) gre za stanovanjski kredit, ki služi zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine; (ii) gre za neobičajno, nepredvidljivo in neomejeno tveganje, ki ga (v nasprotju z banko) potrošnik ne more ovrednotiti in obvladati, ter (iii) da se kredit odplačuje s tekočimi prihodki v domači valuti, kar potencialno ogroža socialni položaj kreditojemalca in njegove družine.

24Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpovedbo prič in tožnika (glej tč. 26. do 33. na str. 13 do 15). Tožnikovo izpoved o tem, da so mu glede valutnega nihanja na banki omenili, da je to lahko za 10, 20, 30 EUR, je ocenilo za prepričljivo, v kar pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti. Še zlasti ker iz izpovedb prič, zaposlenih pri toženki, ki so sodelovale pri sklepanju pogodbe, ne izhaja nič bistveno drugačnega; priča A. A. je povedala, da so tožniku pojasnili, da mora kupiti CHF in da se zaradi tečajnih razlik to lahko spremeni, nič pa o tem, kakšna je ta možnost (tveganje), saj je bilo to nenapovedljivo.

25Na podlagi zgornjih materialnopravnih izhodišč, kriterijev oz. meril, povzetih po vodilnih judikatih VSRS, je (v skladu s stališči VSRS) tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bila ta pojasnila nezadostna, kar vodi do sklepa o tem, da je bilo kršeno načelo poštenja in vestnosti (4. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot), torej je bilo pogodbeno določilo nepošteno in nično, s tem pa tudi pogodba sama in njeno akcesorno zavarovanje.

26Ne glede na povzeto stališče VS RS v 19. tč. zgoraj, kaže glede tožnikovega razumevanja uresničitve tveganje, ki se mu je izpostavil s sprejemom spornega (nepreglednega, ker premalo pojasnjenega) pogodbenega določila, opozoriti na sledeče: v izpodbijani sodbi je povzeto in neprerekano tožnikovo navajanje, da je l. 2015 spoznal, da je s kreditom "nekaj narobe", saj da je njegov kredit višji kot na začetku (tč. 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Preprost matematični izračun, kaj je lahko tožnik ob sklenitvi sporne pogodbe pričakoval, pokaže naslednje: za dobo 240 mesecev je tožnik najel 217.000 CHF kredita, mesečni obrok pa je tedaj znašal 1.403,10 CHF. Tožnik je lahko pričakoval, da bo po 20 letih (240 mesecih) odplačal 336.744 CHF (240 x 1.403,10). Leta 2015 je torej minila dobra tretjina odplačevalne dobe in preprost izračun pokaže, da je povsem v skladu s pričakovanji, da je bil tožnik dolžan še "več kot je znašal njegov kredit na začetku". Po tem tožnikovem sklepanju torej sporno pogodbeno določilo ni povzročilo, da bi bila izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (3. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot).

27Toda, ker po zgoraj navedenih stališčih VS RS zadostuje že izpolnitev enega od pogojev iz 1. odst. 24. čl. ZVPot, in ker opustitev perfektne pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev profesionalne skrbnosti, s tem pa načela dobre vere, je pogodbeni pogoj, s tem pa pogodba, nepoštena, ergo nična.

28Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

29Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo po 164. čl. ZPP.

¹ https://www.ecb.europa.eu/stats/policy_and_exchange_rates/euro_reference_exchange_rates/html/eurofxref-graph-chf.en.html#
² Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2021 z dne 21. julija 2021.
³ dr. Miha Juhart: Ničnost in zastaranje kondikcijskih zahtevkov, Pravnik 141 (2024) 5-6 .
⁴ Glej II Ips 8/2022 tč. 29.
⁵ Glej npr. tudi kasnejši odločbi VS RS II Ips 54/2023 z dne 20.09.2023 in II Ips 49/2023 z dne 18.10.2023
⁶ Glej II Ips 8/2022 tč. 40.
⁷ Tč. 44, 45.
⁸ Tč. 54.
⁹ Tč. 66, 67.
¹⁰ Tč. 55.
¹¹ Tč. 71.