VSL Sodba I Cp 1805/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža za 683,02 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 1.232,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2017 dalje (I. točka izreka), zavrnilo zahtevek za plačilo 11.317,45 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka (III. točka izreka).

2Tožnica v pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in o stroških postopka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti oziroma v sorazmernem delu glede na tožničin prispevek ugodi.

Zmotna je presoja o tožničinem 70 % prispevku k nastanku škode. Po mnenju izvedenca sta možni obe varianti. Sodišče bi se moralo opredeliti do tega, katera od variant je verjetnejša, a se ni. Sledeč izvedenskemu mnenju je lahko do trka prišlo na cestišču le, če je bila tožnica ob trčenju s skrajnim levim delom telesa do 50 cm oddaljena od roba pločnika. V primeru večje razdalje je možnost, da bi tožnica po trku v celoti obležala na pločniku, manjša. Da bi tekla v tako majhni oddaljenosti od roba pločnika, ni verjetno. Telo zavzema najmanj 50 cm; izkustveno ni mogoče, da bi tekla po idealni črti ob robu, ampak vsaj 20 do 30 cm od roba, kar pomeni, da bi bila s skrajnim levim robom vsaj 70 do 80 cm oddaljena od roba; v primeru večje oddaljenosti bi bile tožničine poškodbe drugačne.

Ugotovitev, da je bila v času nezgode na postajališču precejšnja gneča (in bi tožnico ovirala pri teku po pločniku), bi bila upoštevna le, če bi temeljila na dokazih. Mnenje policistov in običajno stanje ugotovitve ne potrjujeta. Edini upošteven dokaz je tožničina izpovedba. Sodišče je tudi prezrlo, da je voznik avtobusa izpovedal, da je videl tožnico teči po postajališču (ne po cestišču) na razdalji 10 do 15 m. Navedeno potrjuje, da gneča ni bila tolikšna, da bi morala zaradi nje stopiti na cestišče; sicer pa tudi v gneči čakajoči ne čakajo na avtobus na samem robu postajališča. Dejstvo, da po nezgodi ni poklicala policije, ne bi smelo vplivati na oceno o verodostojnosti tožničine izpovedbe. Sodišče je nekritično verjelo vozniku avtobusa, ne da bi upoštevalo, da je zainteresiran za izid postopka. V primeru krivde bi bil lahko kazensko obravnavan. Ta okoliščina je tudi prispevala k spremembi njegove izjave o nastanku nezgode. Vse navedeno utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno presojo dokazov, ki je vplivala na pravilnost sodbe (kršitev iz 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), in izostanek razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP).

Četudi je do nezgode prišlo na način, kot je ugotovljeno v sodbi, je presoja o deležu tožničinega prispevka zmotna. Glede na to, da je voznik zagledal tožnico na razdalji 10 do 15 m teči po postajališču, bi moral hitrost ustrezno znižati tako, da bi avtobus lahko ustavil. Hitrost 20 km/h je bila očitno previsoka, da bi lahko ustavil pred pričakovano oviro. Ob pričakovani skrbnosti bi moral voznik vozilo bodisi ustaviti bodisi zmanjšati hitrost na minimalno. Ker je podana voznikova krivdna odgovornost, je lahko tožničin prispevek zgolj 10 %. Tudi ob izostanku krivde je tožničin prispevek lahko le 20 %. Upoštevati je treba, da je do nezgode prišlo pri upravljanju s težkim avtobusom, pri uvozu na postajališče, na katerem je bila gneča, in da je voznik tožnico zaznal.

Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je uspela z 10 % zahtevka. Ugotovitev, da v tem delu niso nastali posebni stroški, je napačna.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpela zaradi padca na postajališču mestnega avtobusa dne 25. 1. 2017 okrog 7.30 ure zjutraj. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica padla potem, ko je vanjo od zadaj trčil avtobus. Sporno je bilo, ali se je tožnica v trenutku trka nahajala na cestišču ali na pločniku. Tožnica je trdila, da je tekla po pločniku ob cestišču, da je avtobus vanjo trčil od zadaj in da je padla na pločnik naprej in si poškodovala koleno. Toženka se je branila z navedbami, da je tožnica lovila avtobus, da je nekaj časa tekla po pločniku, nato pa nenadoma stopila na vozišče, da je voznik sunkovito zaviral in se umikal v levo, a kljub temu z desnim vogalom prednje strani avtobusa trčil v tožnico, in da je tožnico odbilo desno na pločnik, kjer je obležala.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je do trka prišlo na vozišču, in tožnici posledično pripisalo 70 % prispevek k nastanku škode.

7Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve o mestu trka. Na podlagi temeljite ocene izvedenskega mnenja je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je do poškodb, ki jih je utrpela tožnica, lahko prišlo, če se je ob trku nahajala na robu pločnika, tako da je s telesom segala 10 cm nad vozišče, ali če se je nahajala na vozišču ob robu pločnika, ni pa možno, da je do padca prišlo, ko bi tožnica tekla v večji oddaljenosti od roba pločnika, ali da bi avtobus zadel tožnico od zadaj (kot je trdila v tožbi). V primerjavi tožničine izpovedbe, da je do trčenja prišlo na pločniku, in izpovedbe voznika avtobusa, da je do trčenja prišlo na vozišču, je sodišče kot verodostojno ocenilo slednjo. V dokazni oceni ni napak, ki jih uveljavlja pritožba.

8Kot prvo ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni zavzelo stališča o tem, katera od variant, ki ju je izvedenec ocenil kot možni, je verjetnejša. Po izčrpni analizi izvedenskega mnenja, podani v 14. do 34. točki obrazložitve, je sprejelo izvedenčevo ugotovitev, da sta obe varianti enako verjetni. Nato je v 35. do 50 točki obrazložitve ocenilo še ostale dokaze in podalo razloge, s katerimi je utemeljilo sklep, da je do trčenja bolj verjetno prišlo na vozišču.

9V analizi izvedenskega mnenja se je sodišče prepričljivo opredelilo tudi do tožničinih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi in s katerimi je utemeljevala neverodostojnost voznikove izpovedbe, da je bila tožnica vsaj pol metra na vozišču (36. točka obrazložitve). Če pa želi pritožba povedati, da bolj (ali dovolj) natančna analiza izvedenskega mnenja vodi k zaključku, da je do trka verjetneje prišlo na pločniku, pritožbeno sodišče odgovarja, da pritožbene navedbe tega ne utemeljujejo. Natančen položaj tožničinega telesa po padcu namreč ni znan. Argument, da izkustveno ni mogoče, da bi tožnica tekla po idealni črti ob robu vozišča, pa izgubi vrednost že zato, ker je sledeč voznikovi izpovedbi tožnica sicer tekla po pločniku, nato pa nenadoma stopila na vozišče. Po vozišču je zato naredila le kratko razdaljo, kar - zavedajoč se tveganosti takega ravnanja - povečuje verjetnost, da se je držala roba vozišča.

10Pritožbene navedbe ne vzbudijo pomembnega dvoma niti o pravilnosti ocene o večji verjetnosti, da je tožnica v želji ujeti avtobus zaradi gneče stopila na vozišče, kot da je voznik peljal tik ob robniku in zadel v tožnico na pločniku. Sodišče je v dokazni oceni primerjalo konsistentnost in skladnost izpovedb tožnice in voznika z ostalimi znanimi okoliščinami prometne nesreče, ovrednotilo ravnanje voznika in tožnice ter njenega sina po prometni nesreči in preizkusilo verjetnost vožnje avtobusa v obeh variantah. Neutemeljen je očitek o nedokazanosti dejstva, da je bila na postajališču gneča. Sodišče se ni oprlo na "mnenje policistov", marveč na izpovedbo policistke, da ji je tožnica sama povedala o gneči na postajališču in izogibanju ljudem. O gneči je izpovedal tudi voznik. Upoštevano je še, da je do nesreče prišlo na avtobusnem postajališču v središču glavnega mesta v jutranji konici. O zanesljivosti dejstva pritožbeno sodišče ne dvomi. V odsotnosti trdnejših oprijemališč je sodišče v dokazno oceno utemeljeno vključilo tudi ravnanje tožnice (in voznika) po dogodku. Neutemeljen je očitek o pomanjkljivem ovrednotenju verodostojnosti voznikove izpovedbe. Da je spremenil izpovedbo, ni dokazano, pritožba pa ne pove, na čem temelji to ugotovitev. Glede na to, da je "zainteresiranost za izid postopka" podana tako pri tožnici kot pri vozniku, ji sodišče pravilno ni pripisalo pomembne teže. Sicer pa je v vsebinsko polnih razlogih razumno in logično vzdržno ocenilo tako konsistentnost voznikove izpovedbe kot njeno skladnost z ostalimi znanimi okoliščinami.

11Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotni presoji tožničinega prispevka k nastanku škode. Odločitev o 70 % razbremenitvi toženkinega zavarovanca temelji na ugotovitvah, - da voznik avtobusa ni kršil cestnoprometnih predpisov, - da je voznik opazil tožnico, da teče po pločniku, a je lahko utemeljeno pričakoval, da ne bo nenadoma stopila na vozišče, - da je voznik takoj, ko jo je zaznal, pravilno izvedel manever zaviranja in umikanja v levo, a trka ni mogel preprečiti, - da voznik ni bil dolžan (že v trenutku, ko je zagledal tožnico) zmanjšati hitrosti pod 5 km/h, - da tožnica kot peška ni smela hoditi po vozišču in še manj nenadoma stopiti nanj, - da je s svojim ravnanjem kršila 3. odst. 83. čl. Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), - da je bilo njeno ravnanje nepremišljeno, skrajno neskrbno, izjemno tvegano ter življenjsko nevarno in ga njena pozornost, usmerjena na lovljenje avtobusa, ne more opravičiti.

12Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da bi bila zahteva po takojšnjem znižanju hitrosti na minimum prestroga. Voznik je mogel pričakovati, da bo tožnica kot odrasla oseba ravnala v skladu s pravili in v skrbi za lastno varnost. Nasprotnih argumentov v pritožbi ni navedla.

13Ovrednotenje tožničinega prispevka ima oporo v stališčih sodne prakse o razporeditvi odgovornosti v primerih, ko upravljavcu motornega vozila ni bilo dokazano neskrbno ravnanje.¹ V teh primerih je bil prispevek oškodovanca (pešca) ovrednoten v deležu 70 ali 80 %, v nižjem deležu, a še vedno 60 %, pa le v primeru, ko je bil oškodovanec otrok, ki mu ni (bilo) mogoče očitati neskrbnosti, in v situaciji, ko voznikovo ravnanje ni bilo brezhibno, a v primerjavi z neskrbnostjo oškodovanca minorno.² Pritožničino zavzemanje za le 20 % prispevek torej izrazito odstopa od odločitev v podobnih primerih. Okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi (avtobusno postajališče, jutranja konica), se ustrezno odražajo v odločitvi za 70 in ne za 80 % tožničin prispevek.

14Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotni odločitvi o razporeditvi stroškovnega bremena. V primeru, ko stranka delno zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni strnaki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP). Glede na visoke stroške, ki so nastali tožnici, njen 10 % uspeh ni zanemarljiv. Ustreznejša je zato razporeditev stroškov v sorazmerju z uspehom, tj. v deležu 10 : 90.

15Tožničini potrebni stroški postopka znašajo skupno 6.015,75 EUR (uveljavljanje zahtevka pred pravdo 1.000 točk, tožba 500 točk, pripravljalne vloge 2.125 točk, zastopanje na obravnavi 1.880 točk in 400,40 EUR potnih stroškov, 2 % oz. 1 % materialnih stroškov (65 točk), 22 % DDV, stroški za izvedenko medicinske stroke 1.079,11 EUR, sodna taksa 459 EUR). Sledeč neizpodbijanim ugotovitvam v izpodbijani sodbi so toženki nastali stroški v višini 814,38 EUR. Tožnica je upravičena do povrnitve 601,58 EUR, toženka pa do povrnitve 732,94 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnica dolžna toženki povrniti 131,36 EUR.

16Po navedenem in po presoji, da niso podane kršitve, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožnica dolžna plačati toženki, znižalo za 683,02 EUR (na 131,36 EUR). V ostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

17Ker tožnica s pritožbo zoper odločitev o zahtevku ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP).

¹ Glej sodbo VS RS II Ips 60/2019 z dne 19. 6. 2020 in tam navedene sodne odločbe.
² Glej sodbe VS RS II Ips 992/2008 z dne 5. 4. 2012 ter II Ips 204/2013 z dne 9. 7. 2015 in II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012.