UPRS Sodba I U 794/2025-12

Tožba se zavrne.

O izpodbijanem sklepu

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 8. 4. 2025 (v nadaljevanju Zahtevek).

2Toženka je povzela, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, vložena 13. 11. 2023 (v nadaljevanju Prošnja), z odločbo toženke št. 2142-6905/2023/10 (1222-18) zavrnjena kot očitno neutemeljena (pravnomočno dne 12. 3. 2025 s sodbo Upravnega sodišča RS IU 1131/2024-28 z 28. 11. 2024). Tožnik Zahtevek vlaga zato, ker ga je januarja 2025 poklical oče ter mu dejal, da so ga ljudje, ki jih tožnik ne pozna, iskali na domu. Očeta so vprašali, kje se sin nahaja, zato je oče zaskrbljen. Tožnik ne želi, da očeta skrbi, saj je edini sorodnik, ki ga ima. Tožnik je povedal, da ga ti ljudje ogrožajo ter mu strežejo po življenju, zato se ne more vrniti v Nigerijo. V Sloveniji živi mirno, ima družino, to so tovariši iz nogometnega kluba. Dejal je, da ima težave z neznanimi ljudmi, ki ga iščejo na domu, kar vse je že povedal v prvem postopku. Toženka je ugotovila, da razlog, ki ga navaja v Zahtevku (da ima težave z neznanimi ljudmi, ki ga iščejo na domu), ni nov razlog v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik je imel navedene težave že pred prihodom v Republiko Slovenijo in jih že navajal v postopku Prošnje, ki je bila pravnomočno zavrnjena. Toženka je ugotovila, da ne gre za novo dejstvo, ki bi nastalo po izdaji prejšnje odločitve, poleg tega pa pomembno ne povečuje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Obisk neznancev na domu januarja 2025, po oceni toženke ni mogoče obravnavati kot novo dejstvo, saj iz tožnikovih izjav izhaja, da bi naj šlo za iste ljudi, kar vse je že navajal v postopku presoje Prošnje, ki pa je 12. 3. 2025 pravnomočno končan. Ugotovila je, da tožnik v Zahtevku ni podal novih dejstev in novih dokazov in ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato je Zahtevek na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

Tožnikove navedbe

3Tožnik predlaga, da sodišče zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

4Poudarja, da je bil več kot očitno dejansko žrtev t.i. trgovine z ljudmi, kot dejavnost mednarodnih kriminalnih združb in sicer novačenje mladoletnih oseb, ki so ranljive in izhajajo iz šibkejših ekonomskih okolij, večinoma z območij afriških držav. Spolne zlorabe so izvedene na različne načine iz določene usluge za ponudbe dela.

5Tožnik povzema sodbo naslovnega sodišča I U 1131/2024¹. Tožnik se je že takrat čutil ogroženega s strani tretjih subjektov v izvorni državi, odločitve kot mladoletna oseba ni sprejel niti je ni smel. Na nigerijske varnostne organe se ni obrnil, ker si je želel (oz. njegov starš) boljše prihodnosti. Spolni odnosi niso bili prostovoljni, ampak prisilna dejanja mladoletni osebi. Tožnik navaja, da mu je v Sloveniji nudena skrb in psihosocialna pomoč, vse kar odraščajoči mladostnik potrebuje za osebnostno rast v življenju. Tožnik je izjemen športnik, pod okriljem Nogometne zveze Slovenije (v nadaljevanju NZS) - v članski reprezentanci Nogometnega kluba A. Ustvarjeno je okolje za osebni in karierni razvoj mlajše polnoletne osebe in dani so pogoji za vključitev tožnika v širšo socialno skupnost v Sloveniji, česar v izvorni državi ne bi imel. NZS predstavlja krovno organizacijo, ki ni le usmerjena k podpori dograjevanja nogometnih znanj, ampak k širšim vidikom razvoja in izobrazbe nogometašev, njihovega zdravstvenega varstva, s tem povezane preventive ter k splošnemu vidiku ustvarjanja in ohranjanja zares varnega okolja za razvoj posameznikov, v največji meri kot je tožnik, mlajših polnoletnikov in mladostnikov. Mladim mora biti omogočeno, da so del skupnosti in, da se v družbi sovrstnikov razvijajo v nadzorovanem in strokovno vodenem okolju ter, da se lahko redno udeležujejo rednih njim primernih aktivnosti po vnaprej načrtovanem programu. To je bistveno za tožnikov psihosocialni razvoj, saj je udeležen rednih aktivnosti po vnaprej načrtovanem programu, kar vse mu daje varnost. Ponujena mu je bila tudi denarna pomoč za bivanje in vsakdanje potrebe ter izkazana izjemna mera senzibilnosti zanj tako s strani NZS kot NK A. Tožnik ponavlja, da so prišle k očetu določene osebe na dom zato, ker je tožnik vpisan kot aktivni član nogometnega kluba, kar je javno znana informacija. Navaja, da je nov razlog za Zahtevek to, da so prišli k očetu zato, ker ni jasno ali bo tožnik razkril njihovo identiteto in prisilne usluge, ki jim jih je moral nuditi. Tega prej brez svoje krivde ni vedel. Gre namreč za vplivne ljudi v njegovi izvorni državi, tožnik pa je še vedno v strahu zaradi tega, kar se je zgodilo in kar se dogaja. Misli, da toženka ni pravilno presodila, da mu novo dejstvo ne povečuje ponoven dostop do mednarodne zaščite.

Povzetek bistvenih navedb toženke

6Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

7Ponavlja, da se tožnik v Zahtevku sklicuje na isti razlog kot v Prošnji, to je obisk neznancev na svojem domu v Nigeriji. V zvezi s tem razlogom ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov. Ponavlja, da ne gre za novo dejstvo, ki bi nastalo po izdaji prejšnje odločitve, kljub temu, da se je to zgodilo tudi januarja 2025 (odločitev o zavrnjeni prošnji je bila pravnomočna 12. 3. 2025), poleg tega pomembno ne povečuje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. O omenjenih obiskih neznancev je bilo namreč že pravnomočno odločeno v prvem postopku. Omenjene težave obstajajo že od prej (pred izdajo odločbe o njeni prošnji za mednarodno zaščito). Izpostavlja, da tožnik ni imel nobenih težav v svoji izvorni državi, kljub morebitnim prisilnim homoseksualnim odnosom, kot to zatrjuje v svoji tožbi. Iz izvorne države je odšel izključno zaradi kariere nogometaša, kar je tudi sam navedel v prvem postopku mednarodne zaščite.² To, da je tožnik aktivni član slovenskega nogometnega kluba, po mnenju toženke še ne pomeni, da je to javno znana informacija v Nigeriji in da bi ga iz tega razloga ljudje dejansko iskali. Neznanci naj bi ga namreč iskali tudi, ko še ni bil v slovenskem nogometnem klubu, saj je omenjeno navajal že v Prošnji. Izpostavlja, da tožnik od leta 2022 do danes ni imel dejanskih težav z neznanimi ljudmi. Domnevno vplivne moške bi moral državnim organom prijaviti že ob ponujeni ponudbi leta 2021, pa tega ni storil. Tožnik je torej imel dostop do organov pregona, a ga po lastni volji ni izkoristil. Neznanci ga niso preganjali, ampak so mu obljubo o igranju nogometa v Evropi izpolnili. Toženka izpostavlja tožnikovo izjavo iz postopka, da novih dejstev oziroma dokazov nima, da bi jih, če bi jih imel, že priložil. Toženka še poudarja, da je v tem upravnem postopku preverjala le ali je tožnik upravičen do uvedbe ponovnega postopka zato ni dodatno spraševala o razlogu, saj so okoliščine obstajale že v času prvega postopka.

8Toženka je ugotovila, da tožnik ni navedel novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ker je iste razloge navajal že v Prošnji, zato meni, da je izpodbijani sklep zakonit.

O sodni presoji

9Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-6905/2023 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

11Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.³ Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.⁴ Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.⁵

12Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

13Sodišče ugotavlja, da tožnik ne konkretizira nobenega od tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja. Tožbenih očitkov ne konkretizira do te mere, da bi bil preizkus sploh mogoč. Pravilna je ugotovitev toženke, da dejstvo, ki ga kot razlog uveljavlja tožnik v Zahtevku in ga je mogoče povzeti v strah pred neznanci, ki so januarja 2025 obiskali očeta in ga spraševali o tožniku, zaradi nudenja spolnih uslug tožnika vplivnim ljudem, ni novo dejstvo v smislu prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 3. 2025 namreč izhaja, da je tožnik v upravnem sporu v zvezi s Prošnjo navedel isti razlog za mednarodno zaščito in sicer: "... da so ga v B. — nogometnem klubu zelo vplivni moški na visokih položajih v državi silili v homoseksualne odnose v zameno za ureditev poti in igranje nogometa v Evropi. Vse to se je dogajalo eno leto. Ko jim je rekel, da tega ne bo več počel, so mu grozili. Posledično bi bil v primeru vrnitve v Nigerijo ogrožen, ker so ljudje, ki so ga v te odnose silili, na visokih položajih v državi in imajo vpliv. Poleg tega bi bil v matični državi zaradi teh spolnih praks tudi stigmatiziran, izpostavljen grožnjam, fizičnemu nasilju oziroma celo smrti. Vse te okoliščine po njegovem mnenju kumulativno predstavljajo dovolj resne okoliščine, da je normalno življenje v takšnih razmerah ob vrnitvi v izvorno državo ogroženo..." (5. točka obrazložitve). Upoštevajoč vsebino Zahtevka je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku ponavlja razloge za mednarodno zaščito iz Prošnje, tudi po presoji sodišča pravilna. Pravilna je odločitev toženke, da obisk neznancev na domu januarja 2025 ni mogoče obravnavati kot novo dejstvo, saj gre za iste ljudi in isti dogodek oziroma razlog, ki ga je že navajal v postopku presoje Prošnje, ki pa je 12. 3. 2025 pravnomočno končan. Slednje nenazadnje priznava tudi tožnik v upravnem postopku, ko izjavi, da nima novih dejstev oziroma dokazov, da bi jih, če bi jih imel, že priložil. Ker ne gre za novo, ampak dejstvo oziroma navedbo, o kateri je že pravnomočno odločeno, je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 pravilna. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

14Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

15Na podlagi navedenega je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, tudi po presoji sodišča pravilna in zato, tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.⁶ Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.⁷ Toženka je zato na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 8. 4. 2025.

16Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

¹ Tožnik povzema sodišče I U 1131/2024: v točki 24 menilo, da je tovrstno dejanje docela sprejemljivo, četudi je bil tožnik v času spolnih deliktov mladoletna oseba in celo otrok; da je privolil v dejanja, katera so kršila celo njegove pravice kot otroku v skladu s Konvencijo OZN o otrokovih pravicah. Naslovno sodišče je tudi v točki 28 navedlo, da tožnik ni izrecno izjavil, katere so te osebe, ki jim je nudil spolne usluge v zameno za določene druge kot mladoletnik. Da ni poznal njihove identitete, njihov položaj v nigerijski družbi, ampak, da meni, da so bili vplivni, saj so mu na koncu uredili dokumente in pogodbo.
² Tožnik je odšel iz izvorne države avgusta 2022, v Slovenijo pa je prišel 20. 10. 2023, torej več kot leto dni kasneje. Njegova ciljna država je bila Španija in ne Slovenija. Hotel je priti v Evropo zaradi nogometa. Od leta 2021, kljub temu da ni homoseksualec, je v spolne odnose privolil, v zameno za vabilo za poskusno igranje nogometa v Evropi. Tožnik je rojen 15. 12. 2003, kar pomeni da je leta 2021 dopolnil 18 let. Tožena stranka zavrača navedbe tožnika, da se na nigerijske varnostne organe starš (ko je bil tožnik mladoleten) oziroma tožnik (ko je bil polnoleten) ni mogel obrniti, ker si je želel boljše prihodnosti.
³ Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
⁴ Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.
⁵ Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.
⁶ Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.
⁷ Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.