VSL Sklep I Cp 1489/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik kot kreditojemalec in pravna prednica tožene stranke kot kreditodajalka sta 28. 6. 2007 sklenila Kreditno pogodbo št. 000000 (v nadaljevanju kreditna pogodba), katere predmet je kredit v višini 83.543 04 CHF (50.570,85 EUR), z odplačilno dobo 300 mesecev. Kreditna pogodba je bila 4. 7. 2007 sklenjena še v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Istega dne sta v isti obliki sklenile še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ (v nadaljevanju sporazum o zavarovanju), na podlagi katerega je bila terjatev tožene stranke iz kreditne pogodbe zavarovana s hipoteko na tožnikovem solastnem deležu nepremičnine.

2Sodišče prve stopnje je 29. 5. 2025 na predlog tožnika izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočne odločitve v zadevi zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo.

3Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, začasno odredbo razveljavi in predlog za njeno izdajo zavrne, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvena vsebina pritožbe bo razvidna iz nadaljevanja sklepa, ki vsebuje odgovore na pravno pomembne pritožbene trditve.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev

6Pritožnica sodišču prve stopnje in izpodbijanemu sklepu neutemeljeno očita nezadostno opredelitev do njenih navedb in neobrazloženost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno pomembna dejstva, opredelilo pravno podlago in obrazložilo svoje dejanske in pravne zaključke. Ob tem je pravilno upoštevalo, da mora v postopku zavarovanja postopati hitro in da je dokazni standard znižan na verjetnost, kar oboje opredeljuje tudi zahtevano stopnjo obrazloženosti odločbe. Sodišče prve stopnje je ob izdaji začasne odredbe upoštevalo vse do tedaj podane navedbe strank. Tudi dejstvo, da do izdaje začasne odredbe toženi stranki še ni bila v odgovor vročena tožba, ne pomeni procesne kršitve in ne posega v možnost obrambe tožene stranke. Kot rečeno, je v postopku zavarovanja poudarjeno načelo hitrosti, sam predlog za zavarovanje pa mora tako in tako vsebovati vse potrebne trditve in dokaze, sicer začasne odredbe ni mogoče izdati.

Glede Direktive 93/13 in sodne prakse SEU

7Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo neposredno na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) in sodbe Sodišča Evropske Unije (SEU) v zvezi s to Direktivo, temveč na Zakon o izvršbi in zavarovanju² (v nadaljevanju: ZIZ), Zakon o varstvu potrošnikov³ (v nadaljevanju: ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih⁴ (v nadaljevanju: ZPotK) in Obligacijski zakonik⁵ (v nadaljevanju: OZ), ki pa jih je pravilno razlagalo v skladu z načelom lojalne razlage.

8Načelo lojalne (evropskoskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, da nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom Direktive ter teži k dosegi ciljev Direktive. Pri razlagi nacionalnega prava mora slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU, saj je to izključno pristojno za razlago prava Evropske unije (EU), njegove sodbe pa so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage Direktive s strani SEU, vključno s stališči v sodbah C-287/22 z dne 15. 6. 2023 in C-520/21 z dne 15. 6. 2023. Sodbam SEU ni priznalo neposrednega učinka, temveč jih je uporabilo kot vodilo pri razlagi nacionalnega prava in sodne prakse. Pritožbene navedbe, da se načelo lojalne razlage uporablja le za implementacijske predpise, so pravno zgrešene. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in celotno nacionalno pravo.⁶

9SEU je v zadevi C-287/22 podlago za sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi (verjetno) nepoštenega pogodbenega pogoja in (verjetno) neveljavne kreditne pogodbe, našlo v prvem odstavku 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive. Tožena stranka v pritožbi ne uspe predstaviti razlikovalnih okoliščin, zaradi katerih bi bila v zadevah C-287/22 in C-520/21 zavzeta stališča v tej zadevi neupoštevna. Izpostavlja ureditev Republike Poljske, ki že na zakonski ravni določa nepoštenost pogodbenega pogoja z določeno vsebino, ter določbe OZ o vrnitvenih zahtevkih kot posledici ugotovljene ničnosti pogodbe. Navedeni okoliščini nista takšni, da bi upoštevajoč pojasnjevalno (interpretativno) naravo sodb SEU zmanjševali ali celo izničili relevantnost razlagalnih smernic iz omenjenih sodb v obravnavani zadevi.

Glede predloga za podajo predloga za predhodno odločanje

10Tožena stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo predloži v predhodno odločanje SEU. Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti SEU, ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Opustitev dolžnosti predložitve zadeve mora biti skladna s sodno prakso, ki jo je na podlagi tega člena izoblikovalo SEU. Po njej morajo nacionalna sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava EU, izpolniti svojo dolžnost, da SEU predložijo vprašanje, razen če se ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja; 2) da je upoštevna določba že bila predmet razlage SEU ali 3) da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.⁷

11Prvo vprašanje, za katerega pritožba predlaga, da ga pritožbeno sodišče postavi SEU, se glasi: "Ali je posamezna stališča iz sodne prakse SEU nacionalno sodišče dolžno avtomatično (in brez izjeme) uporabiti v vseh zadevah, ki jih obravnava, ne da bi predhodno izvedlo presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v izbrani odločbi SEU in v obravnavanem konkretnem primeru v bistvenem primerljive?"

12Določba 267. člena PDEU temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in SEU, skladno s katero je SEU pristojen za razlago prava EU, medtem ko je nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava.⁸ Odločbe SEU, ki so sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne narave, njihova uporaba v konkretnem primeru je v pristojnosti nacionalnih sodišč. Izpostavljeno vprašanje se tako dejansko ne nanaša na vprašanje razlage prava EU, temveč vprašanje njegove pravilne uporabe. Z njim tožena stranka sprašuje, ali so nacionalna sodišča stališča SEU dolžna uporabljati avtomatizirano in povprek, kar brez ugotavljanja, ali se določeno pravno stališče prilega dejanskim in pravnim okoliščinam konkretnega primera. Zanima jo torej, ali so nacionalna sodišča pravo EU dolžna uporabljati nepravilno. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo, da gre za vprašanje, ki ga je skladno z opisano razmejitvijo pristojnosti mogoče predložiti SEU, je odgovor nanj tako očiten, da ne pušča nobenega prostora za razumen dvom. Z vidika prava EU ga ponuja že 2. člen Pogodbe o Evropski Uniji (PEU), po katerem EU temelji na vrednotah pravne države, z vidika slovenskega prava pa ga podajata ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave).⁹

13Drugo vprašanje, za katerega pritožba predlaga, da ga pritožbeno sodišče postavi SEU, se glasi: "Ali je mogoče stališča iz sodne prakse SEU, ki razlaga Direktive, neposredno uporabiti, tudi če bi bila takšna stališča v nasprotju z nacionalno zakonodajo države članice?"

14O tem vprašanju se je SEU večkrat izreklo: Obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na pravo EU, je omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.¹⁰ Pritožba ne izpostavi nobenega pomisleka, ki bi bil relevanten v obravnavani zadevi in odgovor nanj ne bi bil obsežen v navedenem stališču SEU.¹¹

15Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za predložitev predlaganih vprašanj v predhodno odločanje SEU.

Glede očitka o retroaktivni uporabi standarda "pojasnilna dolžnost"

16Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je standard "pojasnilna dolžnost" napolnilo s spoznanji novejše (nadgrajene, spremenjene) sodne prakse ravnalo v nasprotju s 155. členom Ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov).

17O tem vprašanju se je po izdaji sklepa in vložitvi pritožbe v primerljivem dejanskem in pravnem položaju izreklo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025. Njegovo stališče se strnjeno glasi: 1) sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljave predpisov, temveč le napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, in 2) sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava. To stališče je precedenčno in za pritožbeno sodišče zavezujoče.¹² Ker je v njem vsebovan odgovor na pritožbene pomisleke, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje in za natančnejšo razlago napotuje na navedeno odločbo.

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe

18Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ pravilno upoštevalo stališča SEU o vsebini in obsegu varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, ki ga potrošnikov zagotavlja pravo EU. Na njihovi podlagi je utemeljeno zavzelo manj restriktiven pristop, kot je glede izdaje ureditvenih začasnih odredb uveljavljen v domači sodni praksi. Zavezujoča narava evropskega potrošniškega prava in v njem vsebovana dolžnost države, da za namen doseganja polnega učinka Direktive: 1) zagotovi učinkovita sredstva za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev in 2) omogoči vzpostavitev takšnega pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot da nepoštenega pogoja ne bi bilo, sta tisti razlikovalni okoliščini, ki takšen pristop dopuščata, ne da bi bili s tem kršeni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

a) O verjetnem obstoju terjatve - prvi odstavek 272. člena ZIZ

19Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, temelji na ugotovitvi, da ni niti zatrjevala, da so njena pojasnila vsebovala informacije, na podlagi katerih bi se tožnik lahko zavedal posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino svoje kreditne obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita.

20Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je z opozorilom o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja, ki je bilo tožniku posredovano s strani referenta, poleg tega pa je tudi podpisal izjavo z dne 3. 7. 2007, s katero je potrdil, da je bil pred sklenitvijo kreditne pogodbe seznanjen z obrestnim in valutnim tveganjem, pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost. Dodaja, da v sklop pojasnilne dolžnosti ni mogoče vključiti zahteve po opozorilu o možnosti znatne depreciacije, saj take zahteve v času sklepanja pogodbe ni bilo mogoče razbrati iz nobenega relevantnega predpisa, pomeni pa taka obveznost za toženo stranko nemogoče dokazno breme, ki je tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti.

21Navedena pravna stališča so v sodni praksi presežena. Novejša in nadgrajena praksa, ki je bila na podlagi sodb SEU v zadevah Paribas¹³ vzpostavljena s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ter razdelana in utrjena z njegovimi nadaljnjimi odločbami,¹⁴ je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Pravni standard "pojasnilna dolžnost" je napolnila z zahtevo po opozorilu potrošniku na realno možnost velikih nihanj tečaja oziroma znatnega padca vrednosti domače valute (v kateri prejema dohodke) ter pojasnilu, kako bi se takšno nihanje oziroma padec odrazila na njegovem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja, oziroma opozorilu, da bi lahko imela zanj znatne negativne ekonomske posledice. Tožena stranka ne trdi, da je tožniku v tej smeri podala kakršna koli pojasnila. Čim je tako, pojasnilne dolžnosti ni izpolnila.¹⁵

22Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost skladno z zdaj že ustaljeno sodno prakso pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).¹⁶

b) O drugih pogojih za izdajo začasne odredbe (obstoj težko nadomestljive škode, tehtanje neugodnih posledic, pogoj reverzibilnosti) - drugi odstavek 272. člena ZIZ)

23Sodišče prve stopnje je pri napolnjevanju standarda "težko nadomestljiva škoda" pravilno upoštevalo v sodbi C-287/22 sprejeto razlagalno pravilo prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive in vanj vključene napotke za lojalno razlago nacionalnega prava. Skladno z njimi je začasno zadržanje plačevanja mesečnih obrokov na podlagi verjetno nične kreditne pogodbe potrebno, če se lahko (le) na ta način doseže polni učinek končne odločitve o ničnosti pogodbe, ta pa je dosežen, če je vzpostavljen dejanski in pravni položaj, v katerem bi potrošnik bil, če nepoštenega pogoja ne bi bilo. Polni učinek Direktive je tako dosežen le, če potrošniku ni treba na podlagi domnevno nične pogodbe med (lahko dolgotrajnim) postopkom plačevati mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (C-287/22, tč. 42 in 59), ter razširjati oziroma razširiti tožbe ali celo vložiti novo tožbo, da bi prejel povrnjene zneske, ki jih je neupravičeno plačal na podlagi nične pogodbe (C-287/22, tč. 50 do 52).¹⁷

24Ugotovitev o verjetni izkazanosti dejstva, da je tožnik toženi stranki plačal več, kot bi bila dolžna v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe, temelji na predpostavki, da je pogodba nična. Z ničnostjo pogodbe odpade podlaga za plačilo v njej dogovorjenih pogodbenih obresti, zato jih sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine nepogodbenih obveznosti strank ni smelo upoštevati. Tudi primerjavo med plačanim in prejetim zneskom je pravilno opravilo v domači valuti, v kateri je bil kredit izplačan in vračan. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju višine vrnitvenega zahtevka tožene stranke v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe (87. člen OZ) pravilno oprlo na razlago SEU, podano v zadevi C-520/21 (tč. 66 in 76),¹⁸ da v primeru neveljavnosti pogodbe kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina. V sodni praksi dokončnega stališča o tem vprašanju sicer še ni,¹⁹ vendar navedeno decidirano stališče SEU, da kondikcijski zahtevek banke ne vključuje nadomestila za uporabo denarja, in dejstvo, da je tožnik že odplačal svoje obveznosti po kreditni pogodbi (kar je sodišče ugotovilo na podlagi evidence plačil tožnika v prilogi A18, ki je tožena stranka ni prerekala), zadostujeta za verjetno izkazanost dejstva, da obstaja tveganje, da bo moral tožnik toženi stranki med postopkom plačevati mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.²⁰

25Ob tako ugotovljenem dejstvu bi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe imela za posledico tožnikovo dolžnost plačevanja obveznosti, ki jih verjetno ne dolguje. To bi vzpostavljalo potrebo po zviš(ev)anju kondikcijskega zahtevka za obroke, ki bi zapadli do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in vložitvi nove tožbe za povrnitev obrokov, ki bi zapadli od izdaje do pravnomočnosti te sodbe. Negativne posledice takšnega stanja za tožnika, tako z vidika njegovega premoženjskega kot nepremoženjskega položaja, ustrezajo evropsko skladni razlagi standarda "težko nadomestljiva škoda" pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti. Ni bistveno, ali bi izpolnjevanje pogodbe tožnika spravilo v nezavidljiv ekonomski položaj, kakor tudi ne, ali bi v primeru ugotovitve ničnosti pogodbe lahko za nazaj nadomestil vse finančne izgube. Zadostujejo bremena, ki so neizogibno povezana z izpolnjevanjem kreditne pogodbe ter pravdnimi dejanji oziroma sodnimi postopki, ki bi bili potrebni za vračilo neutemeljeno plačanih zneskov. Ker je sklenjena pogodba verjetno nična, takšnih bremen potrošniku ni dopustno naložiti.

26Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pogoj reverzibilnosti, ki ga je pri obravnavanju ureditvenih začasnih odredb oblikovala domača sodna praksa, ni skladen z visokimi standardi varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, kot jih zagotavlja Direktiva. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vprašanje reverzibilnosti ni pravno pomembno v postopku izdaje začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izpolnjevanja verjetno nične potrošniške kreditne pogodbe. S tem se za nepomembne izkažejo tudi pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnica izkazati neizpolnitev tega pogoja.

Odločitev

27Pritožbene navedbe niso utemeljene, ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

28O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

¹ Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 51/98, s spremembami.
³ Uradni list RS, št.20/1998, s spremembami.
⁴ Uradni list RS, št. 77/2016, s spremembami.
⁵ Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
⁶ Primerjaj M. Fajdiga, Načelo lojalne razlage: razlaga nacionalnega prava v luči prava EU, str. 13, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=102724 <4. 8. 2025>
⁷ Npr. zadeve C-283/81, tč. 21; C-495/03, tč. 33 in C-561/19, tč. 33.
⁸ Primerjaj zadevo C‑561/19, tč. 35 in v njej navedene odločbe.
⁹ VSL II Cp 966/2025.
¹⁰ Npr. zadeve C-268/06, tč. 100; C-282/10, tč. 25; C-176/12, tč. 39 in C-441/14, tč. 32.
¹¹ VSL II Cp 966/2025.
¹² Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024, 17. točka obrazložitve in naslednje, ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 50/2021 z dne 20. 4. 2022.
¹³ Sodbi C-776/19 do C-782/19 in C-609/19, obe z dne 10. 6. 2021.
¹⁴ II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 in II Ips 69/2023 z dne 20. 3. 2024.
¹⁵ VSL II Cp 966/2025.
¹⁶ Primerjaj v prejšnji opombi navedene odločbe.
¹⁷ Primerjaj tudi sodbo C-324/23.
¹⁸ Primerjaj tudi sklep C-488/23 in sodbo C-630/23.
¹⁹ Sklep VSRS II Ips 14/2025 in z njim povezan predlog za predhodno odločanje.
²⁰ Primerjaj tudi sodbo C-287/22.