VSL Sklep IV Cp 1506/2025

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženci krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se mladoletni otrok nasprotnih udeležencev A. A., roj. ... 2021, odvzame staršema ter ostane še nadalje nameščen pri rejnici B. B., h kateri je bil začasno nameščen na podlagi sklepa o začasni odredbi s 7. 10. 2024. Odločilo je, da sta starša dolžna za preživljanje sina plačevati vsak po 20 EUR mesečne preživnine na osebni račun otroka, ki ga v ta namen odpre skrbnik za poseben primer, ter kot takšnega skrbnika imenovalo CSD ... Uredilo je stike staršev z otrokom, tako da mati sina prevzame v vrtcu enkrat tedensko ob 15h in ga vrne na dom rejnice do 18h, oče pa stike izvaja enkrat mesečno ob prisotnosti rejnice, pri čemer se tako določeni stiki z obema staršema lahko razširijo v skladu z dogovorom med staršema in rejnico, doseženim v okviru Individualne projektne skupine za rejništvo za mld. A. A., in v skladu z otrokovo koristjo. Trajanje ukrepa je zamejilo na največ tri leta, zavrnilo ugovora obeh udeležencev zoper začasni odredbi z 9. 9. 2024 in 7. 10. 2024 ter sklenilo, da udeleženci krijejo svoje stroške postopka.

2Zoper sklep o odvzemu otroka staršem in namestitvi v rejništvo vlagata pritožbi oba nasprotna udeleženca in uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

3Prva nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: nasprotna udeleženka, mati) v pritožbi obžaluje dogodek s 16. 8. 2024, ki pa ne more biti razlog za sprejem najhujšega ukrepa odvzema otroka staršem. Oba nasprotna udeleženca se zavedata, da morata izboljšati medsebojni odnos. Sodišče je neutemeljeno zmanjšalo pomen njene vključitve v program Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog (CPZOPD), s katero je pokazala zrelost in pripravljenost za spremembo življenjskega sloga. Opravila je šest tedenski program za odvajanje od prepovedanih drog ter se vključila v terapevtsko skupnost C., z namenom, da bo lahko ponovno zaživela s sinom. Kljub zaključenemu programu ima še vedno omejene stike, kar ni več utemeljeno. Sodišče je bilo seznanjeno z njenim zdravljenjem, zato je ukrep izreklo preuranjeno. Eno leto abstinence je že dosegla, saj je že pred zdravljenjem prenehala uživati droge. Za sina je bilo vedno dobro poskrbljeno in njegove težave, ki jih navaja izvedenka, ne odstopajo od težav drugih otrok primerljive starosti. Prav tako ji ne more iti v škodo vzgojna nemoč. A. A. je nanjo zelo navezan in po stikih občuti stisko. Zmotne so ugotovitve izvedenke, da je bil otrok v domačem okolju močno ogrožen, saj se je zanj trudila po najboljših močeh in nikoli ni bil v življenjski nevarnosti. Pristojne službe do izdelave izvedeniškega mnenja ogroženosti niso zaznale.

Napačna je tudi odločitev glede stikov, ki bi morali biti določeni v širšem obsegu, da bi v terapevtski skupnosti C. lahko postopoma zaživela s sinom. Predlagala je vikend stike s prenočitvijo, kar je sedaj mogoče. Z omejevanjem stikov otroku nastaja škoda. Predlaga razveljavitev sklepa in zavrnitev predloga predlagatelja, podredno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Drugi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju nasprotni udeleženec, oče) poudarja, da je sin vse do namestitve v kriznem centru živel z mamo, sam pa je zanj skrbel skladno s svojimi zmožnostmi in stike izvajal po dogovoru z nasprotno udeleženko. Slednji je pri skrbi pomagala tudi njena mati, pri kateri sta z otrokom živela. Sodišče ni upoštevalo, da imata s sinom ljubeč odnos, kar je potrdila tudi izvedenka D. D. Ocene ogroženosti ni objektiviziralo ter z dokazno oceno ni utemeljilo izbire izrečenega ukrepa, saj sin v domačem okolju ni bil akutno ogrožen in se je normalno razvijal. Sodišče je dogodke, zlasti tistega s 16. 8. 2024, močno potenciralo. Sam tudi ni bil prisoten pri ogrožujočih dogodkih, zato je protispisen zaključek, da sta ga ogrožala oba starša. Odvzem otroka ne more služiti razreševanju partnerskega odnosa, ki ga ni mogoče enačiti s starševskim odnosom. Poleg tega je ogroženost, če je bila podana, že izzvenela. Od 16. 4. 2025 je vključen v program detoksikacije v okviru CPZOPD in bo po zaključenem 17 tedenskem zdravljenju nadaljeval s 6 mesečnim programom zdravljenja v okviru dnevne bolnišnice. Sodišče ukrepa ni ustrezno utemeljilo, saj otrok ni nujno hudo ogrožen, če mu starši niso sposobni zagotoviti največje koristi. Prav tako ni presojalo, ali bi zadostoval izrek milejšega ukrepa, kot to zahteva ESČP. Starša sta med postopkom povsem opustila uživanje prepovedanih substanc in alkoholnih pijač ter spremenila življenjski slog. Sodišče ni upoštevalo njunega aktivnega izpolnjevanja individualnega načrta pomoči, s katerim krepita starševske kapacitete. Spremembe na bolje ter pozitivna prognoza za nadaljnje življenje družine A. je evidentna.

Režim stikov ni v otrokovo korist, saj je dokazni postopek pokazal, da je sposoben sam poskrbeti za sina in temu tudi rejnica ni nasprotovala. Ureditev stikov je sodišče oprlo na mnenje izvedenke, da otrok očeta ne doživlja kot varne baze. Stik enkrat mesečno ob prisotnosti rejnice ni določen v primernem obsegu, da bi omogočal ohranitev občutka povezanosti ter pripadnosti in preprečil pojav odtujitvenega sindroma.

5Nasprotna udeleženca sta odgovorila na pritožbi in vzajemno pritrdila navedbam, da je izrečeni ukrep odvzema otroka staršem in namestitev v rejništvo prekomeren.

6Na pritožbi je odgovoril tudi predlagatelj. Opozoril je na dolgotrajno spremljanje družine. Nasprotna udeleženca izrečenih milejših ukrepov nadzora starševske skrbi nista upoštevala in potrebnih sprememb nista zmogla, zato so se dejavniki tveganja povečevali. Dinamika odnosa med staršema je bila kaotična, nista zmogla enotnega stališča, ali sta v partnerski zvezi, večkrat je intervenirala policija. Spodbudno je, da se je nasprotna udeleženka vključila v program zdravljenja, česar sodišče ni prezrlo, temveč je sledilo izvedenki o potrebni dobi prave abstinence. Kljub resni nameri se sprememba vedenja in uvid nasprotne udeleženke ni uresničil, saj iz poročila E. z 18. 6. 2025 izhaja, da je predčasno prekinila vključitev v njihov program v C. Tudi minimaliziranje otrokovih težav kaže na pomanjkanje uvida. Predlagatelj je pripravljen prilagajati stike, upoštevajoč koristi otroka, zato stalno spodbuja starša k lastni stabilnosti. Če bodo spremembe v korist otroka dosežene prej kot v treh letih, bo predlagatelj predlagal ustavitev ukrepa, to pa lahko predlagata tudi nasprotna udeleženca. Spodbudno je, da se je nasprotni udeleženec vključil v program zdravljenja, kar pa še ne predstavlja potrebne spremembe, ki bi odpravila otrokovo ogroženost v domačem okolju. Njegovo zavzemanje, da lahko sam poskrbi za otroka, saj ga je nekajkrat prišel iskat v vrtec in z njim preživel čas, ob vedenju, da nima niti minimalnih osnovnih pogojev za skrb za otroka, kaže na nerazumevanje starševske vloge. Odločitev o stikih je takšna, da omogoča prilagajanje ob upoštevanju koristi otroka.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Sodišče prve stopnje je v 21. do 29. točki obrazložitve sklepa podrobno povzelo razmere, v katerih je živel mladoletni sin udeležencev, in aktivno vlogo predlagatelja, ki je oba nasprotna udeleženca spremljal že pred rojstvom otroka in se po rojstvu A. A. aktivno vključil v pomoč družinskim članom zaradi varovanja otrokove koristi. Prvi predlog za omejitev starševske skrbi, s katerim je bil uveden obravnavani postopek, je tako podal že 1. 4. 2022¹, ko otrok še ni dopolnil 6 mesecev, ter predlagal nadzor nad vključitvijo staršev v ustrezna programa zdravljenja odvisnosti od prepovedanih substanc in alkohola, v katerem bosta z ustreznimi testi izkazovala odsotnost teh snovi v telesu, nadzor nad vključitvijo staršev v programe krepitve starševskih veščin in ustreznejše prepoznavanje razvojnih potreb otroka, vključitev v oblike osebne pomoči znotraj CSD, izvajanje mesečnih obiskov na domu matere in očeta, opravljanje individualnih pogovorov na CSD ter pridobivanje rednih poročil pri ustanovah, ki obravnavajo otroka. Kljub številnim spodbudam s strani predlagatelja in ponudbi različnih programov, tudi z možnostjo bivanja skupaj z otrokom, se starša na pozive nista odzivala in nista naredila napredka pri reševanju težav z odvisnostjo od prepovedanih substanc, temveč je otrok živel v nepredvidljivih in nestabilnih družinskih razmerah, večkrat priča medsebojnim konfliktom med udeležencema ali prepuščen oskrbi babice. Ker so se tveganja za otrokov zdrav razvoj povečevala, do česar nasprotna udeleženca nista imela uvida in sta nadaljevala z neodgovornim vedenjem, je predlagatelj po skoraj letu in pol nerealiziranih obljub nasprotnih udeležencev in nespoštovanja z začasno odredbo izrečenih ukrepov predlagal odvzem otroka staršem in namestitev v rejništvo. Pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo načela najmilejšega ukrepa za varstvo koristi otroka, so glede na navedeno neutemeljene.

9Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče ukrep sprejelo le zaradi dogodka s 16. 8. 2024, ko nasprotna udeleženka zaradi opitosti ni zmogla ustreznega nadzora nad sinom in je prišlo do opeklin, saj je ta dogodek predstavljal le tipičen dogodek, ko oseba pod vplivom psihoaktivnih snovi ne zmore oceniti svojih sposobnosti in otroku postaviti meja, ter dokaz, da je otrok, ki takrat še ni dopolnil treh let, pri nasprotnih udeležencih lahko resno ogrožen. Pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da otrok nikoli ni bil v življenjski nevarnosti, kažejo na pomanjkanje kritičnosti do ravnanj staršev, pri čemer ob nespornih ugotovitvah, da je tudi sam jemal prepovedane substance in pretirano užival alkohol, ni pomembno, če deček, za katerega samostojno nikoli ni skrbel, poškodb ni dobil v njegovi oskrbi. Kot izhaja iz dokaznega postopka in česar pritožnika ne prerekata, je (bilo) njuno razmerje burno, s številnimi konflikti, tudi v prisotnosti sina², kar je za psihični razvoj otroka prav tako predstavljalo ogrožujoč faktor.

10Sodišče je svojo odločitev o nujnosti izrečenega ukrepa oprlo na ugotovitve sodnih izvedenk psihiatrinje D. D. in klinične psihologinje F. F. Obe sta potrdili, da uživanje različnih drog negativno vpliva na starševsko funkcijo v smislu znižanega razumevanja in prepoznavanja potreb otroka ter nezmožnosti postavljanja otrokovih interesov pred svoje lastne potrebe. Spodbudno je, da sta se starša po izdaji začasne odredbe in namestitvi otroka v rejniško družino odločila za zdravljenje, vendar pa to predstavlja le prvi korak k spremembi načina življenja in vzpostavitvi ugodnih razmer, v katerih bosta sposobna prevzeti skrb za sinovo odraščanje. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam nasprotne udeleženke, da bi sodišče moralo upoštevati njeno trenutno abstinenco in predlagani ukrep zavrniti. Na pravilnost odločitve kaže tudi poročilo E., ki ga je k odgovoru na pritožbo predložil predlagatelj, in iz katerega izhaja, da je nasprotna udeleženka 17. 6. 2025 predčasno prekinila vključitev v program v C., na katerega se kot dokaz potrditve spremembe vedenja sklicuje v pritožbi. Navedeno potrjuje ugotovitev sodnih izvedenk, da gre pri starših za zakoreninjene vzorce obnašanja, ki se ne spremenijo zgolj v nekaj mesecih, temveč terjajo kontinuirano obravnavo in vsaj leto dni abstinence po zaključku zdravljenja. Tega starša še nista dosegla, pri čemer so bili pri nasprotnem udeležencu izvidi testiranj pozitivni na kokain tudi v času njegove vključitve v program detoksikacije, na katerega se sklicuje. Izrečeni ukrep glede na navedeno ni preuranjen niti ni nesorazmeren.

11Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje v 43. točki obrazložitve sklepa in poročila vrtca, ki ga A. A. obiskuje od rejništva dalje, je v času izvajanja ukrepa po začasni odredbi otrok ob dodatni strokovni pomoči razvojno zelo napredoval. Navedbe nasprotnih udeležencev, da sin ni odstopal od ostalih otrok njegove starosti, so v nasprotju z ugotovitvami sodne izvedenke klinične psihologije, ki je njegove razvojne primanjkljaje in izraženo čustveno stisko, nastalo tudi kot posledica odraščanja v nezdravem in disfunkcionalnem okolju, dodatno opisala ob svojem zaslišanju. Pritožbene navedbe tako kažejo, da starša še vedno ne zmoreta kritično oceniti lastnih pomanjkljivosti in prepoznati razvojnih potreb otroka, kar je bilo razvidno tudi iz ravnanj nasprotne udeleženke, ki dečka ni redno vodila na specialistične obravnave, čeprav je bil nanje naročen in ni imela službenih obveznosti³. Zanikanje, da na razvojne posebnosti ni bila opozorjena, in trditve, da do izdaje izvedeniškega mnenja nobena od strokovnih služb ni ugotovila ogroženosti otroka v domačem okolju, pa so ob tem, da je predlagatelj postopek nadzora starševske skrbi pričel že v letu 2022, v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi.

12Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi odločitev o stikih otroka z nasprotnima udeleženca, ki jo je sodišče oprlo na mnenje sodne izvedenke klinične psihologije. V sklepu je namreč določen minimalni obseg stikov, ki se bo ob doseženem napredku staršev in v skladu s koristjo otrok lahko razširil po doseženem dogovoru v okviru Individualne projektne skupine za rejništvo za mld. A. A. Ob tedenskih stikih z materjo po oceni izvedenke ne bo prišlo do odtujitve otroka⁴ in gre za primeren obseg stikov, dokler mati ne bo daljše obdobje izkazovala svoje abstinence in dostavljala mesečnih poročil s strani pristojnih institucij. Pri stikih z nasprotnim udeležencem pa je sodišče izhajalo iz strokovne ugotovitve izvedenke, da otrok očeta ne doživlja kot varne baze in nanj ni posebej navezan, zato je obseg stikov enkrat mesečno ustrezen vsaj do takrat, dokler oče ne bo najmanj pol leta izkazoval abstinence od alkohola in prepovedanih drog. Gre za strokovne ugotovitve, ki jih nasprotna udeleženca s svojim videnjem primernega režima stikov ne uspeta izpodbiti. Oba pa imata priložnost, da v času trajanja ukrepa s spremembo življenjskih vzorcev ohranita svojo starševsko vlogo in otroku zagotovita varno ter stabilno življenjsko okolje, v katerem bo za njegove potrebe ustrezno poskrbljeno.

13Sodišče je trajanje ukrepa skladno s določilom četrtega odstavka 174. člena Družinskega zakonika (DZ) zamejilo na največ 3 leta, kar predstavlja maksimalen obseg trajanja, z možnostjo predčasnega prenehanja v primeru, da bosta starša izkazala ustrezne pogoje za izvrševanje starševske skrbi.

14Sodišče prve stopnje je sklep podrobno obrazložilo in navedlo jasne razloge glede odločilnih dejstev, ki niso protislovni, zato pavšalni pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Sodišče ukrepa ni izreklo zgolj zaradi nerazrešenega partnerskega odnosa, prav tako tudi ne zgolj na podlagi enega življenjskega dogodka, v katerem se je otrok poškodoval, temveč je celovito ocenilo sposobnosti staršev za izvajanje starševske skrbi, upoštevajoč dejavnike tveganja in neučinkovitost predhodnih ukrepov omejevanja starševske skrbi.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotnih udeležencev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

16Nasprotna udeleženca s pritožbama in odgovoroma na pritožbi nista uspela, predlagatelj pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. Zato je sodišče odločilo, da udeleženci sami krijejo stroške pritožbenega postopka (101. člen ZNP-1).

¹ Sodišče je 21. 4. 2022 izdalo začasno odredbo, zoper katero nasprotna udeleženca nista ugovarjala, ter sledilo predlogu predlagatelja glede nadzora nad starševsko skrbjo.
² Nasprotnemu udeležencu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja nasprotni udeleženki in sinu za dobo 1 leta.
³ Oba nasprotna udeleženca sta nezaposlena.
⁴ Predlagatelj v odgovoru na pritožbo opozarja, da mati tudi tedenskih stikov ne izvaja redno.