VSL Sklep II Cp 1920/2024

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (četrta in sedma vrstica prve alineje II. točke izreka ter nanju nanašajoči se del druge povedi III. točke izreka in IX. točke izreka) potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (i) ugotovilo, da obstaja na določeni stavbi (ID znak 000-375), stoječi na določeni parceli, etažna lastnina (I. točka izreka); (ii) povzelo, da je v zemljiški knjigi na obravnavani stavbi evidentirana nedokončna etažna lastnina, in sicer 11 posameznih delov stavbe 000-375-1 do 000-375-11 in imetniki lastninske pravice na vsakem od njih (prva alineja II. točke izreka), preostali nevpisani prostori stavbe - nerazdeljeni posamezni del stavbe z začasno oznako 000-375-9999 z vknjiženo solastninsko pravico treh določenih oseb (druga alineja II. točke izreka) in poleg tega še z evidentirano lastnino na skupnem delu stavbe v korist določenih posameznih delov stavbe (tretja alineja II. točke izreka) in parcela 26/18, k. o. ... - zemljišče pod stavbo s pravnim položajem splošnega skupnega dela stavbe (četrta alineja II. točke izreka); odločilo je, da se izbriše nerazdeljeni del stavbe z začasno oznako 000-375-9999 in posamezni del 000-375-2, preostalih 10 posameznih delov in parcela 26/18, k. o. ... - zemljišče pod stavbo pa ohranijo pravni položaj nepremičnine (III. točka izreka); ugotovilo je še dodatne prostorske dele s pravnim položajem posameznega dela stavbe (IV. točka izreka) in kdo so imetniki lastninske pravice na njih (V. točka izreka); ugotovilo splošne skupne dele ter pri njih določilo idealne deleže solastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (VI. točka izreka), tri posebne skupne dele (VII. točka izreka) in tri prostorske dele stavb, ki so splošni skupni deli več stavb in so v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov treh določenih stavb (VIII. točka izreka); ohranilo ustanovljene ali predlagane pravice in zaznambe na pravilno vpisanih posameznih delih stavbe (IX. točka izreka) ter odredilo, naj se zemljiškoknjižni vpisi na podlagi tega sklepa opravijo po uradni dolžnosti v zaznamovanem vrstnem redu (X. točka izreka).

2Mestna občina A. (v nadaljevanju pritožnica) se pritožuje zoper del sklepa, v katerem je sodišče dvema deloma stavbe - v naravi kletema - ID znak 000-375-4 (v nadaljevanju del 4 ali klet del 4) in ID znak 000-375-7 (v nadaljevanju del 7 ali klet del 7) ohranilo pravni položaj posameznih delov stavbe z vknjiženo lastninsko pravico v korist B. B. (za katerega je na enak način ohranilo pravni položaj vknjižene lastninske pravice na posameznem delu - stanovanju ID znak 000-375-3) oziroma C. C. (za katero je na enak način ohranilo pravni položaj vknjižene lastninske pravice na posameznem delu - stanovanju ID znak 000-375-5). Opisana odločitev je vsebovana v četrti in sedmi vrstici prve alineje II. točke izreka ter nanju nanašajočem se delu druge povedi III. točke izreka in IX. točke izreka. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, bistveno kršilo določbe postopka ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnica obširno opisuje vso zgodovino prenosov v zvezi z vsako od obeh zanjo spornih kleti. Tako utemeljuje, da B. B. ob nakupu stanovanja (dela 3), čeprav je tako pisalo v pogodbi, ni mogel postati še lastnik kleti del 4, saj prodajalec ni bil njen lastnik. V njegovo korist vknjižena lastninska pravica na kleti naj zato ne bi bila veljavna. Podobno zgodovinsko analizo prenosov prikaže pritožnica tudi za klet del 7. Tu s poudarkom, da je C. C. ob nakupu stanovanja - dela 5 kupila le eno klet, namreč klet del 6, ne pa tudi kleti del 7, in da je sodišče prenos slednje narobe uzrlo v besedi "shramba", zapisani v prodajni pogodbi. Zaradi vsega tega lastnika kleti - delov 7 in 4 nista vknjižena B. B. in C. C., ker nista izkazala pravnega naslova za to, temveč je lastnica pritožnica. Odločitev glede kleti del 4 pritožnica izpodbija še z enim argumentom. Trdi, da ta del v resnici ne obstaja, ker je leta 2009 prišlo do napake v enem izmed elaboratov, ko površin niso merili, in nadrobno opisuje zgodovino (delnih) elaboratov. Tako po njeno klet del 4, ki je po načrtu iz leta 2002 merila 5,07 m2, zdaj meri 13,07 m2, ker vsebuje še eno klet, ki jo je po letu 2002 z nedovoljeno uzurpacijo priključil B. B. Sodišče bi po mnenju pritožnice zaradi odločilnega neskladja med dejanskim stanjem kleti delov 4 in 7 na eni strani in stanjem vpisa teh dveh delov v katastru stavb na drugi moralo ravnati po 28. členu ZVEtL-1. Moralo bi torej po uradni dolžnosti poskrbeti za spremembo podatkov v katastru stavb.

3Na pritožbo ni nihče odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5V pričujočem primeru gre za nedokončano etažno lastnino. Izpodbijana odločitev je pravilno oprta na prvi odstavek 32. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine¹. Ta določa, da sodišče ne odloča o lastninski pravici imetnika na že vpisanem posameznem delu stavbe, če ugotovi, da posamezni del dejansko obstaja. Ugotovitev, da sta kleti del 4 in 7 vpisani, ni bila sporna. Ugotovitev, da dejansko obstajata, skuša pritožba izpodbiti z dvojim. Najprej s sklicevanjem na nepravilnost vknjižb, ker ocenjuje, da zanju ni bilo pravne podlage. Da z dvomom v materialnopravno utemeljenost vknjižbe stvarne pravice ne more uspeti, iz prvega odstavka 32. člena ZVEtl-1 izhaja tako očitno, da to ne zahteva posebne utemeljitve. Obširna pritožbena razpravljanja o veriženju prenosov in njihovih stvarnopravnih učinkih zato niso pravno pomembna. Res se je sodišče prve stopnje do njih opredeljevalo, a mu tega glede na prvi odstavek 32. člena ZVEtL-1 ne bi bilo treba.

6Le glede kleti del 4 pritožnica niza argumente, ki ne merijo le na pravno pripadnost, temveč tudi na njene dejanske razsežnosti, se pravi na stanje oziroma obstoj tega dela v naravi. Pojasnjuje, da klet del 4 združuje večjo površino, kot bi jo smel glede na načrt iz leta 2002 (ki je bil podlaga za vpis v kataster). S tem samega obstoja dela 4 pravzaprav niti sama ne zanika, problematizira le njegovo površino (ker namesto 5,07 m2 zaradi uzurpcije nekdanje posebne kleti zdaj meri 13,7 m2). Glede površine je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na poročilo izvedenca geodeta, pojasnilo, da odstopanja v površini v resnici ni. Zato ne, ker v katastru evidentirana površina 5,78 m2 ustreza dejansko izmerjeni površini 13,7 m2, saj je treba upoštevati korekcijski faktor za zmanjšanje kvadrature prostorov, ki niso namenjeni bivanju. S to tezo se pritožnica ne sooči, do uporabe korekcijskega faktorja se sploh ne opredeli. To torej pomeni, da ni bilo "odločilnega neskladja", ki, splošno rečeno, skladno z 28. členom ZVEtl-1 od sodišč terja poseganje v obstoječe katastrske vpise. Prvi odstavek 32. člena ZVEtl-1 je letvico za dopustnost poseganja v obstoječa pravno urejena stanja - ko je etažna lastnina delno že urejena, ni pa še dokončana - postavil višje. Tu sme sodišče, ki vzpostavlja etažno lastnino, v pravno urejeno razmerje poseči le, če je neskladje med evidentiranim stanjem in stanjem v naravi tako stopnjevano, da posamezni del stavbe sploh ne obstaja več. Kot je v izpodbijanem sklepu ugotovilo sodišče (z oporo izvedenca geodeta) in kar priznava tudi pritožnica, klet del 4 (še vedno) obstaja. Pritožničino nestrinjanje z njegovo površino, ker naj bi bil po letu 2002 združen še z eno kletjo in tako povečan - celo če bi do takšne povečave res prišlo - ne pomeni, da kleti del 4 ni. Ker je tako, sodišče ni smelo odločati o lastninski pravici na njej, ker mu je to prepovedoval prvi odstavek 32. člena ZVEtL-1.

7Zato in ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku²), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku³) pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo.

¹ Uradni list RS, št. 34/17 - v nadaljevanju ZVEtL-1.
² Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl. - ZPP.
³ Uradni list RS, št. 16/19 - ZNP-1.