VSL Sklep II Cp 1433/2025

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 7. 2024 v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 29. 10. 2024 potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnika sta kot potrošnika s toženko v letu 2006 sklenila Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve ter ju potrdila v obliki notarskega zapisa notarke A. A. SV 302/06 z dne 10. 5. 2006 (v nadaljevanju kreditna pogodba in sporazum). Kredit je znašal 78.200 CHF oziroma 50.137,86 EUR. Zadnja anuiteta zapade v plačilo 31. 10. 2030. Za zavarovanje sta tožnika ustanovila hipoteko na stanovanju. S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti sklenjenih poslov in plačilo zneska 67.842,89 EUR s pripadki. Po vložitvi tožbe sta vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero zahtevata začasno zadržanje učinkovanja sklenjene kreditne pogodbe in sporazuma ter prepoved, da toženka s terjatvami, ki izvirajo iz obeh poslov, razpolaga in uveljavlja kakršnakoli plačila. Zahtevata tudi izrek denarne kazni.

2S sklepom z dne 15. 7. 2024 je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je začasno, do pravnomočnega zaključka postopka, zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma (I. tč. izreka). Odločilo je še, da ima sklep učinek sklepa o izvršbi (III. točka izreka) in da so stroški izdaje začasne odredbe nadaljnji pravdni stroški (IV. tč. izreka). Zavrnilo je predlog tožnikov, da se toženki, pod grožnjo denarne kazni, prepove razpolaganje s terjatvami in uveljavljanje kakršnihkoli plačil teh terjatev (II. tč. izreka). S sklepom z dne 29. 10. 2024 je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo (I. točka izreka) in odločilo, da so stroški v zvezi z ugovorom nadaljnji pravdni stroški (II. točka izreka).

3Tožnika v pritožbi zoper sklep z dne 15. 7. 2024 uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP in predlagata spremembo II. tč. sklepa tako, da se predlogu za zavarovanje v celoti ugodi.

Izpostavljata odločitev v zadevi II Cp 2109/2023 in sodišču očitata, da se je v zavrnilnem delu oddaljilo od sodne prakse ter preozko in togo ocenjevalo neugodne posledice, ki bodo tožnikoma nastale. Že odrejena začasna odredba ne bo zagotovila polnega učinka končne meritorne odločitve. Povzemata 55. in 56. tč. sodbe C-287/22 in navajata, da morajo ukrepi sodišča zadoščati za to, da se potrošnika postavi v pravni in dejanski položaj, kot da nepoštenega pogoja ne bi bilo. V konkretnem primeru že izdana začasna odredba tega ne bo zagotovila in je takšna ugotovitev nepravilna. Na to kaže že argumentacija sodišča. Toženka tako še vedno lahko poskuša sodno ali izvensodno terjati tožnika; lahko odstopi od pogodbe in vloži izvršbo. Že sama odpoved pogodbe, kaj šele izvršba, je za tožnika stresen in obremenjujoč dogodek, ki se mu želita izogniti, saj jima ob tem grozi izguba doma. Tožnika bi lahko šele v postopku izvršbe uveljavljala sodno varstvo - to pa ne sledi Direktivi 93/13. Dodajata, da močnejša začasna odredba ne bi imela nobenega negativnega ali dodatno omejujočega vpliva na toženko.

4Tudi toženka v pritožbi zoper sklep z dne 29. 10. 2024 uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da stališča iz sodbe SEU C-287/22 niso neposredno uporabljiva za ta postopek. Direktive nimajo neposrednega horizontalnega učinka in se ne nanašajo neposredno na posameznike, kar velja tudi za Direktivo 93/13. Država članica ima v zvezi z direktivami implementacijsko dolžnost. Le če te dolžnosti ne izpolni, SEU prizna neposredni učinek direktive. Na področju začasnih odredb to ni mogoče, saj Direktiva 93/13 tega področja ne ureja. Načelo lojalne razlage ni absolutno. Uporablja se le v zvezi z razlago implementacijskih predpisov, ko določbe prava Evropske unije ne veljajo neposredno. ZIZ ni implementacijski predpis. Stališče, da je treba vse nacionalne predpise razlagati skladno s cilji Direktive 93/13, predstavlja nedopustno širitev načela lojalne razlage.

Ničnost kreditne pogodbe ni verjetno izkazana. Sklepanje kreditov v CHF je bilo v času sklenitve pogodbe ne le dopuščeno, temveč tudi izrecno urejeno v ZpotK. Ta zakon je predpisoval obvezno vsebino tovstnih kreditnih pogodb, ki jo je konkretna pogodba vsebovala. Toženka je tožnika opozorila na valutno tveganje (da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti) ter na nepredvidljivost bodočega gibanja menjalnega tečaja in referenčne obrestne mere. Tožnika sta razpolagala z informacijami in podatki, na podlagi katerih bi lahko sama izračunala poljubno izbrane spremembe menjalnega tečaja SIT/EUR/CHF. Sodišče ni opredelilo pojmov "zelo velike depreciacije" in "črnega scenarija", zato stališča sodišča ni mogoče preveriti. Tudi v primeru, da bi besedni zvezi definiralo, je to stališče, ob odsotnosti kriterijev povezanih s tem, arbitrarno. Opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" izhaja iz Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja, ki ga SEU le omeni, ne povzame pa v izreku svojih odločb, zato ne gre za del razlage Direktive 93/13. Tudi na podlagi splošnih pravnih načel (načela vestnosti in poštenja ter načela skrbnosti dobrega strokovnjaka) ni mogoče razbrati konkretnega načina izpolnitve pojasnilne dolžnosti, ki ga sodišče sedaj retroaktivno zahteva od toženke. Toženka zahtevanega obsega pojasnilne dolžnosti ne bi mogla razbrati iz nobenega predpisa, niti iz takratne sodne prakse. Vrhovno sodišče vsebino pojasnilne dolžnosti napolnjuje retroaktivno in s tem krši načelo pravne varnosti, toženki pa nalaga nemogoče dokazno breme. Sodišče toženki neobrazloženo očita zavajajoče ravnanje, pri čemer se opira le na navedbe tožnikov, toženki pa je z zaslišanjem predlagane priče odreklo možnost, da dokaže nasprotno.

Pogoj iz 2. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ prav tako ni izpolnjen. Tožnika konkretnih trditev o težko nadomestljivi škodi nista ponudila. Ne drži, da sta že preplačala obveznosti iz kreditne pogodbe. Njuna obveznost bo izpolnjena, ko bosta vrnila v kreditni pogodbi določeno količino valute CHF (in ne EUR) skupaj s pogodbenimi obrestmi. Opozarja na 1065. čl. ZOR 193. čl. OZ ter 1. odst. 87. čl. OZ. Če bo sodišče zahtevku ugodilo, bosta morala tožnika vrniti vse, kar sta po pogodbi prejela, torej tudi koristi od uporabe denarja, to pa so pogodbene obresti. Zato ni utemeljenega razloga, zakaj bi se z vidika ocene preplačila kredita upoštevala zgolj glavnica kredita.

V tč. 22 povzete navedbe tožnikov so neizkazane. Sodišče očitno vnaprej verjame, da bosta tožnika navedbe potrdila in ne upošteva, da z zaslišanjem nepopolnih trditev ni mogoče nadomeščati. Gre za neenakopravno obravnavo strank. Arbitrarna je ugotovitev, da je verjetno, da bi nadaljnje izpolnjevanje pogodbe povzročilo tako poslabšanje finančnega položaja tožnikov, da ne bi bila več sposobna vložiti potrebnih tožb za povračilo zneskov. Tožnika bi v takem primeru lahko prosila za oprostitev plačila taks ter brezplačno pravno pomoč. Tožnika bi tudi brez izdane začasne odredbe imela na voljo ustrezno sodno varstvo, ki bi vodilo do popolne vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja tožnikov. Neprepričljiv je argument, da bi toženka lahko predlagala izvršbo, če bi tožnika prenehala izpolnjevati svoje obveznosti, saj zanemari možnost odloga izvršbe.

Sodišče se v sklepu ne opredeli do pogoja reverzibilnosti ter pripadajočih navedb toženke.

5Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnikov

7Odločitev o začasnem zadržanju učinkovanja med pravdnima strankama sklenjenih pogodb učinkuje na zapadlost terjatve. To tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve. Hkrati je s tem vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnika, če nepoštenih pogojev ne bi bilo. Ker kreditna pogodba začasno ne učinkuje, je tožnikoma ni treba izvrševati, to pa pomeni, da jima do konca začasnega zadržanja ni treba plačevati obrokov v skladu s to pogodbo. Več od tega bi preseglo namen začasne odredbe. Pomembno je namreč, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnikov do zasebne lastnine ter njune pravice kot potrošnikov ter na drugi strani pravice tožene stranke do sodnega varstva, pretehta slednja, saj imata pritožnika v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ju ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Ne glede na zavedanje pomembnosti varstva potrošnikov je pravno in življenjsko nevzdržno, da bi lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami. To bi namreč pomembno poseglo v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, poleg tega pa imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov, le-te uveljavljajo.¹ Sklicevanje na odločbo II Cp 2109/2023 na tako presojo ne more vplivati, saj se pritožbeno sodišče v tej zadevi do vprašanja učinka sprejete odločitve (o začasnem zadržanju učinkovanja sklenjenih pogodb) na pravni in dejanski položaj potrošnika ni opredelilo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog v delu, s katerim sta tožnika predlagala, da se toženki med drugim prepove tudi uveljavljanje kakršnihkoli plačil terjatev, je zato pravilna.

8Sodišče prve stopnje je predlog pravilno zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na izrek denarne kazni. V kolikor se ta nanaša na odrejeno zavarovanje z začasnim zadržanjem učinkovanja sklenjenih pogodb, je bil pravilno zavrnjen zato, ker je učinek zadržanja nastopil že z izdajo začasne odredbe in ni odvisen od volje ali ravnanja toženke; v preostalem delu, v katerem se navezuje na prepoved razpolaganja s terjatvami in kakršnokoli uveljavljanje plačila, pa zato, ker je bil predlog v tem delu zavrnjen.²

O pritožbi toženke³

9Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za postopek zavarovanja, v katerem mora sodišče odločati hitro, standard dokazanosti pa je nižji (verjetnost). Temu standardu je sodišče prve stopnje zadostilo, do relevantnih navedb pritožnice se je dovolj opredelilo in odločitev obrazložilo do te mere, da je njen pritožbeni preizkus mogoč.

10Ustaljeno in enotno je stališče,⁴ da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (3. odst. 180. čl. ZPP⁵), vključuje tudi pravo EU, to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno⁶ in njegovo uporabo v 3. a čl. nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Nepravilno je pritožbeno stališče, da se omenjeno načelo uporablja le v zvezi z razlago implementacijskih predpisov. Drži sicer, da obveznost lojalne razlage ni absolutna, a navedeno pomeni le, da sodišča za dosego učinka direktive niso dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem. Do tega v konkretnem primeru ni prišlo. Prav tako ni nesposredno uporabilo Direktive 93/13,⁷ saj je odločitev oprlo na določbe ZIZ.⁸ Pritožbene navedbe o nedopustni širitvi načela lojalne razlage in nemožnosti uporabe Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 v tovrstnih sodnih postopkih so zato neutemeljene.

11SEU je v zgoraj navedeni sodbi odločilo, da je treba čl. 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU nadalje izhaja, da morajo nacionalna sodišča, ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem.⁹ V novejši praksi slovenskih sodišč pa je zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13.¹⁰

12Sodišče prve stopnje je to upoštevalo in odločitev o izdani začasni odredbi oprlo na določbo 272. čl. ZIZ,¹¹ ki pa jo je ob upoštevanju Direktive 93/13 ter sodb v zadevah C-287/22 in C-520/21, evroskladno razlagalo.

Glede verjetnosti terjatve

13Sodišče prve stopnje se je do tega pogoja opredelilo v tč. 8 do 13 sklepa z dne 15. 7. 2024 ter po tem, ko je toženka vložila ugovor, še v tč. 13 do 20 sklepa z dne 29. 10. 2024. Pritožbeno sodišče razlogov, ki jih je za ugotovitev o verjetno izkazani terjatvi navedlo že sodišče prve stopnje, ne bo ponavljalo, razen če bo to nujno zaradi odgovora na pritožbene očitke. Z njimi so namreč stranke seznanjene. V nadaljevanju zato odgovarja le na pritožbene očitke.

14Neutemeljeno je toženkino izpostavljanje dejstva, da je bilo sklepanje kreditov, vezanih na CHF, v času sklepanja kreditne pogodbe, urejeno v takrat veljavnem ZpotK,¹² pri čemer je konkretna pogodba vsebovala vse obvezne sestavine, ki jih je ta zakon predpisoval. Pritožbeno sodišče s slednjim sicer soglaša, a hkrati opozarja na v sodni praksi (glej odločbo VS RS II Ips 37/2023) že sprejeto stališče, da pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost banke ni uresničena že s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede vsebine pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Banka mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Pojasnilna dolžnost se namreč vzpostavi neposredno (brez izrecne zakonske podlage) na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki vsako od strank zavezuje, da pri sklepanju poslov ne zasleduje le lastnih interesov, temveč mora upoštevati tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke. Povedano ne velja le za podlago, ki določa pojasnilno obveznost, ampak tudi za njeno vsebino, to pa napolnjujejo tudi ravnanja, skladna z merili vestnega (po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 6. čl. OZ) in poštenega ravnanja banke, kot jih je razvila sodna praksa SEU, ki ji je sledilo Ustavno sodišče. Tudi dejstvo, da je sklepanje kreditnih pogodb z valutno klavzulo dovoljeno, še ne pomeni, da je potrošnik seznanjen z vsebino takega pogodbenega pogoja in da je vanjo informirano privolil.

15Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pojem pojasnilne dolžnosti napolnilo retroaktivno in da toženka zahtevanega obsega pojasnilne dolžnosti ne bi mogla razbrati iz nobenega predpisa niti iz takratne sodne prakse ali splošnih pravnih načel. Sodišča (SEU¹³, za njim pa tudi Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem pa, kot je VS RS pojasnilo v odločbi II Ips 24/2025, s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditjemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče prve stopnje zato z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.

16Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti.¹⁴ Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve črnega scenarija).¹⁵ Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je torej, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.¹⁶

17Pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in povečanje tujih obrestnih mer, je bil izpostavljen v judikaturi SEU.¹⁷ Da gre za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive 93/13 po preglednosti pogodbenega pogoja, je SEU razločneje kot v dotedanji sodni praksi opozorilo v zadevah C-609/19, C-776/19 do C-782/19 in C-670/20.¹⁸ Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" ni del razlage Direktive 93/13. Opozorilo na možnost "črnega scenarija"¹⁹, ki je pojem, uporabljen v praksi slovenskih sodišč, pa je šteti za sopomenko opozorilu na posledice velike depreciacije EUR.²⁰

18Pojem "črnega scenarija" je v novejši sodni praksi izčiščen in toženki zagotovo dobro poznan,²¹ sodišče prve stopnje pa je ta pojem tudi ustrezno utemeljilo (možnost velike depreciacije oziroma devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke; glej 15 in 16. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Neutemeljeni so zato očitki, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, kaj pomeni "velika depreciacija" oziroma "črni scenarij".

19Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti v zgoraj opisani obliki ni uspela verjetno izkazati. Toženka je trdila, da je tožnikoma enakovredno predstavila vse kredite iz svoje ponudbe (s prednostmi in slabostmi) in nobenemu ni dajala prednosti. Tožnika je seznanila s tem, da prevzemata obrestno ter valutno tveganje; glede slednjega pa tudi to, da se v primeru spremembe menjalnega tečaja EUR CHF lahko spremenijo mesečne anuitete v EUR protivrednosti. Izpostavila je tudi, da bodočega gibanja menjalnih tečajev ni mogoče predvideti in strankam ni dajala zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja menjalnega tečaja ali višine mesečne anuitete. Povzeta opozorila, tudi če sta jih bila tožnika deležna, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dosegajo v sodni praksi izoblikovanega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo namreč na ravni abstraktnega omenjanja možnosti spreminjanja tečaja in njenega vpliva na anuiteto. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgi dobi vračanja kredita), ki lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke. Toženka tudi ni trdila, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost (tudi v pogledu glavnice) vplival znaten padec domače valute. Ker izvedba predlaganih dokazov manjkajočih trditev ne more nadomestiti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko v tej fazi postopka ni zaslišalo priče B. B. Slednji naj bi namreč potrdil le to, da toženka strankam ni dajala nobenih zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja menjalnega tečaja ali višine mesečne anuitete - kar pa glede na že obrazloženo, na odločitev ne bi vplivalo. Z verjetnostjo je zato izkazano, da se na podlagi podanih pojasnil tožnika nista mogla zavedati dejanskega obstoja tveganja znatne spremembe tečaja, ki sta mu izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, in nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi si tožnika lahko sama izračunala vpliv poljubno izbrane spremembe menjalnega tečaja EUR/CHF na prevzeto obveznost. Ker se tveganja znatne spremembe tečaja nista zavedala, za tak izračun namreč niti nista imela razloga.

20Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru verjetno ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo. To pa pomeni, da je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa je nepošten in s tem ničen (4. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot²² in 2. odst. 23. čl. ZPotK). Verjetno pa je podano tudi znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih obeh strank (1. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot).²³ Terjatev na ničnost kreditne pogodbe je zato verjetno izkazana.

21Toženka nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženki že plačala več, kot sta prejela. Ugotovitve o višini že plačanega zneska²⁴ sicer ne izpodbija, meni pa, da bi sodišče pri ugotavljanju obsega poplačila moralo upoštevati valuto CHF in ne njene evrske protivrednosti, poleg tega pa bi moralo upoštevati tudi dogovorjene pogodbene obresti.

22Pritožbeno sodišče v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta ji dolžna, najprej opozarja na to, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.²⁵ Prav zato, ker so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF (kot trdi pritožba), je treba stališče v sodbi C-287/22 ("da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel postopek") razlagati na način, da so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti (ne CHF).²⁶ V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi bila toženka v primeru ničnosti sporne pogodbe upravičena do povrnitve koristi od uporabljenega denarja v višini pogodbenih obresti, pa pritožbeno sodišče izpostavlja stališče SEU v sodbi C-520/21 (na katero opozarja tudi sodišče prve stopnje), da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.²⁷

23Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje o verjetni izkazanosti dejstva, da sta tožnika kredit že preplačala.

Glede drugih pogojev za izdajo začasne odredbe

24Pritožbeno sodišče je uvodoma že pojasnilo, zakaj ne sprejema stališča toženke, da določb ZIZ ni dopustno razlagati ob upoštevanju Direktive 93/13 in relevantnih sodb SEU. S tem je dejansko že odgovorjeno tudi na očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi pogoj po 2. tč. 2. odst. 272. čl. ZIZ.

25Pogoj težko nadomestljive škode po 2. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ je treba, upoštevaje sodbo SEU, na katero se je sodišče prve stopnje sklicevalo, razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.²⁸ SEU je nadalje pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.²⁹

26Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje (tč. 23 izpodbijanega sklepa), da je skladno z razlago SEU mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo.³⁰ Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že to ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.³¹ V takem položaju bi se, če začasna odredba ne bi bila izdana, znašla tudi tožnika. Z verjetnostjo je namreč ugotovljeno, da sta kredit že preplačala, posledično pa bi morala, če bi obroke plačevala še naprej, tožbo v delu, ki se nanaša na vračilo preplačila, do konca postopka spreminjati; za tisto, kar bi plačala po zaključku sojenja na prvi stopnji, pa vložiti novo tožbo.

27Tega, da bi se jima z nadaljnjim plačevanjem anuitet znatno poslabšal premoženjski položaj in ne bi več bila zmožna plačila stroškov, povezanih z vložitvijo novih tožb, glede na zgoraj pojasnjeno, tožnika niti nista bila dolžna navesti in izkazati.³² Na pritožbene očitke, da te trditve (ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v tč. 22 izpodbijanega sklepa) niso dokazane, pritožbeno sodišče zato ne odgovarja.

28Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodna praksa v zadnjih odločbah, upoštevaje sodbo SEU C-287/22, zavzela stališče, da za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, vprašanje reverzibilnosti ni odločilno, saj gre za pogoj, ki z vidika zagotovitve ciljev Direktive 93/13 ni sprejemljiv.³³ Dejstvo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do ugovornih navedb o tem ni opredelilo, zato ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Ne glede na to pa dodaja, da so denarne terjatve po svoji naravi reverzibilne in da ima toženka denarno terjatev zavarovano s hipoteko (glej tč. 17 sklepa z dne 15. 7. 2024).³⁴ To pa pomeni, da se bo toženka v primeru uspeha v pravdi lahko poplačala iz zastavljene nepremičnine. Ker sta bila po ugovornih navedbah tožnika na dan 17. 7. 2024 dolžna še 24.104,47 CHF, se zdi malo verjetno, da vrednost te nepremičnine (tudi v primeru prodaje pod tržno vrednostjo) ne bi zadoščala za poplačilo preostanka terjatve. Trditve o možnosti škodnega dogodka, ki bi vrednost nepremičnine lahko zmanjšala, pa so zgolj hipotetične. Enako velja za navedbo, da tožnika prenehata s plačevanjem zavarovalne premije. Do tega namreč še ni prišlo, glede na ekonomski interes za zavarovanje premoženja, ki predstavlja njun dom, pa niti ni verjetno, da bo. Pritožbeni očitki o nezadostnosti kreditnega zavarovanja so zato neutemeljeni. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bo višina dolga naraščala zaradi zamudnih obresti, saj gre za vidik kreditnega tveganja, ki ga toženka upravlja z zavarovanjem svojih terjatev.

Sklepno

29Pritožbi glede na obrazloženo nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo in sklepa (v izpodbijanem delu) potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

30Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (4. odst. 163. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

¹ Tako sklep VSL I Cp 131/2025. Glej tudi sklepe VSL II Cp 1129/2024, I Cp 1297/2024, II Cp 1659/2024, II Cp 735/2024, II Cp 444/2025 in druge.
² Več o tem glej tudi v sklepu VS RS II Ips 10/2025.
³ Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pri odgovoru na pritožbene navedbe na več mestih povzelo razloge sklepa I Cp 131/2025, v kateri je toženo stranko zastopal isti pooblaščenec, saj gre za dejansko identične pritožbene navedbe. Tega v nadaljevanju zato ponovno ne navaja.
⁴ Glej sklepe VSL I Cp 764/2024, II Cp 728/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 138/2024, II Cp 231/2024 in druge.
⁵ Zakon o pravdnem postopku.
⁶ Glej zadevi SEU Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.
⁷ Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.
⁸ Zakon o izvršbi in zavarovanju.
⁹ Točka 56 sodbe.
¹⁰ Glej sklepe VSL II Cp 728/2024, I Cp 1222/2024, I Cp 131/2025, II Cp 444/2025 in druge.
¹¹ Po 272. čl. ZIZ sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst.), in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja 2. odst.), ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja 2. odst.) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja 2. odst.). Možnost izdaje regulacijske začasne odredbe je po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 nadalje omejena še z dodatnim pogojem reverzibilnosti, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje.
¹² Zakon o potrošniških kreditih.
¹³ Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da imajo sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. čl. Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio (že od njenega začetka).
¹⁴ Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.
¹⁵ Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in VSRS Sklep II Ips 72/2023, točka 14.
¹⁶ Glej sklepa VSL II Cp 1219/2024 in II Cp 138/2024, sodbo VSRS II Ips 8/2022, sodbo in sklep VSRS II Ips 54/2023, sodbo in sklep VSRS II Ips 56/2023, odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1181/20-38.
¹⁷ Glej sodbe C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve, C-609/19, 48. točka obrazložitve.
¹⁸ Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022, 63. točka obrazložitve.
¹⁹ Pojem je bil uporabljen in pomensko napolnjen v odločbi VSRS II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve.
²⁰ Glej sodbe C-609/19, 51. točka obrazložitve, C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve: "Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto."
²¹ Npr. sodba in sklep VSRS II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve.
²² Zakon o varstvu potrošnikov.
²³ Posamezne sodne odločbe so celo zavzele stališče, da je ob umanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan, ki se prilega vsem štirim alinejam 1. odst. 24. čl. ZVPot (glej 29. tč. sodbe in sklepa VSRS II 49/2023).
²⁴ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika od toženke prejela 78.200 CHF oziroma 50.137,86 EUR, do vložitve tožbe pa sta ji plačala 66.577,64 EUR.
²⁵ Sodba C-287/22, 42. točka obrazložitve.
²⁶ O morebitnem preplačilu v CHF bi bilo mogoče govoriti le v primeru že izpolnjene kreditne pogodbe. Glej sklep VSL II Cp 1890/2024, II Cp 138/2024, I Cp 131/2025 in druge.
²⁷ Glej tudi s tem povezan sklep SEU C 488-23, iz katerega izhaja, da je SEU izraz "kapital" uporabilo kot sinonim za "glavnico".
²⁸ Glej sklepe VSL II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 444/2025, I Cp 131/2025 in druge.
²⁹ Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.
³⁰ Glej 50., 51. in 56. tč. sodbe SEU C-287/22.
³¹ Glej sklep VSL II Cp 1219/2024.
³² Glej sklepe VSL II Cp 728/2024, VSL II Cp 764/2024, II Cp 1659/2024 in druge.
³³ Glej sklepa VSL II Cp 1219/2024 in I Cp 764/2024.
³⁴ Glej tudi sklepe VSL II Cp 2054/2023, VSL I Cp 1851/2023, II Cp 1658/2023, II Cp 138/2024 in druge.