VSC Sklep I Cp 63/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v celoti potrdi.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama trpita vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka zavrglo predlog predlagatelja, s katerim je zahteval pod 1. ugotovitev, da je pokojni A. A., rojen ..., EMŠO: ..., nazadnje stanujoč ..., oče B. B., rojenega ..., stanujočega ..., EMŠO: ... in pod 2. da mu nasprotna udeleženka povrne vse stroške tega postopka v roku 15 dni izdaje sklepa, pod izvršbo. Pod točko II. izreka pa je še sklenilo, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka.

2Zoper ta sklep se je pritožil predlagatelj, ki sklep izpodbija v celoti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagatelj z vložitvijo predloga na ugotovitev očetovstva prekludiran. V pritožbi izpostavlja, da je vložil predlog zaradi ugotovitve očetovstva dne 14. 6. 2024 na podlagi napotitvenega sklepa v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 83/2023 po pokojnem A. A., ki je umrl ... 3. 2023. V času, ko je predlagatelj postal polnoleten, je tožbo za ugotovitev očetovstva urejal takrat veljavni ZZZDR, ki je sicer poznal časovno omejitev glede uveljavljanja pravice do ugotovitve očetovstva, ki pa jo je nato Ustavno sodišče RS razveljavilo. Z dnem 15. 4. 2019 je v veljavo stopil Družinski zakonik (v nadaljevanju: DZ), ki je časovno omejitev za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva s strani otroka znova uvedel. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) je tožbo za ugotovitev očetovstva urejal v 92. členu, ki je določal, da tožbo za ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega v zunajzakonski zvezi, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten, vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 odločilo, da se v prvem odstavku 92. člena ZZZDR razveljavi besedilo: "vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten", pri čemer je razveljavitev začela učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu. Odločba je bila v Uradnem listu objavljena 5. 11. 2007. Zakonodajalec v enem letu od objave ni sprejel drugačne ureditve roka za vložitev tožbe otroka za ugotovitev očetovstva v ZZZDR; to je storil šele ob uveljavitvi DZ, ki se je začel uporabljati 15. 4. 2019. DZ v prvem odstavku 122. člena določa, da otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža, otrokove matere ali otroka, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Prvostopenjsko sodišče je zato zaključilo, da bi predlagatelj lahko vložil tožbo na ugotovitev očetovstva do ... 8. 2007 in prav zaradi tega dejstva, ker je do tega datuma ni, je z uveljavljanjem takšnega zahtevka sedaj prekludiran. Predlagatelj sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, zakaj je bil določen odložni rok za razveljavitev sporne določbe zakona, in sicer iz razloga, da lahko zakonodajalec v roku enega leta odpravi ustavno neskladje s spremembo zakonodaje. Kot že omenjeno zgoraj, je zakonodajalec to storil šele 10 let kasneje po sprejemu omenjene ustavne odločbe, zato je razveljavitev časovne omejitve ugotavljanja očetovstva stopila v veljavo, in to brez izjeme retroaktivno. V kolikor bi zakonodajalec v roku enega leta sprejel spremembo zakonodaje, do razveljavitve te določbe sploh ne bi prišlo, saj bi bila ta spremenjena oziroma bi sprememba morala vsebovati prehodne določbe glede ureditve za predhodna razmerja. Tako pa zakonodajalec ni sledil možnosti, ki mu je bila dana s strani Ustavnega sodišča RS in je 5. 11. 2008 razveljavitev stopila v veljavo, kar je pomenilo, da je ta razveljavitev učinkovala za vsa obstoječa razmerja, tudi za predmetno razmerje med predlagateljem in njegovim domnevnim očetom, saj bi vsakršna drugačna razlaga pomenila neenakopravno obravnavanje državljanov glede tega vprašanja. Tako ni pravilen zaključek sodišča, da bi predlagatelj tožbo moral vložiti do ... 8. 2007, torej v roku 5 let po njegovi polnoletnosti, saj je ta omejevalna določba v ZZZDR bila kasneje razveljavljena. Glede na to, da je bila ugotovljena njena neustavnost, takšna norma ne more ustvarjati veljavnih pravnih posledic, torej tudi prekluzije ne. Tako bi sodišče moralo zaključiti, da do začetka uporabe Družinskega zakonika rok za uveljavitev zahtevka na ugotovitev očetovstva predlagatelju sploh ni pričel teči. V nadaljevanju pritožbe predlagatelj opozarja še na določbe DZ, ki urejajo prekluzivni rok uveljavljanja zahtevka na ugotovitev očetovstva. Družinski zakonik v 122. členu določa, da otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža otrokove matere, ali otrok, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj. V 123. členu nadalje določa, da lahko po smrti moškega, katerega očetovstvo naj bi se ugotovilo, lahko osebe iz 121. in 122. člena tega zakonika vložijo tožbo proti njegovim pravnim naslednikom. Družinski zakonik se je pričel uporabljati dne 15. 4. 2019. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je lahko predlagatelju začel 5 letni rok za tožbo za ugotovitev očetovstva teči z dnem začetka uporabe Družinskega zakonika, torej z dnem 15. 4. 2019. Predlagateljev domnevni oče je umrl dne ... 3. 2023, torej pred potekom 5 letnega prekluzivnega roka. S smrtjo domnevnega očeta je nastopila pomembna okoliščina, ki je spremenila pasivno legitimacijo za uveljavitev zahtevka za ugotovitev očetovstva. Kot rečeno je potrebno tožbo po smrti domnevnega očeta vložiti zoper njegove pravne naslednike. Pri tem pa zaradi dikcije 123. čl. DZ nastopi težava, katere nujna posledica je ta, da je v konkretnem primeru potrebno šteti, da je rok za vložitev tožbo prenehal teči s smrtjo domnevnega očeta. Kot rečeno 123. člen določa kot pasivno stranko oziroma toženca oziroma nasprotnega udeleženca, "pravnega naslednika" domnevnega očeta. Pravno nasledstvo po določeni osebi pa nastopi zgolj s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po njej. V konkretni zadevi ni izdan sklep o dedovanju, kaj šele, da bi ta postal pravnomočen, torej pravni naslednik še ni znan. Pri tem je posebej izpostaviti dejstvo, da je očetovstvo pokojnika nad predlagateljem ob sestavi smrtovnice po pokojniku navajala prav nasprotna udeleženka. Kot izhaja iz zaslišanja matičarke Kos Andreje, je zapis v smrtovnici, da ima pokojnik sina predlagatelja, le-tej posredovala prav nasprotna udeleženka. Tako postaja neizpodbitno dejstvo, da predlagatelj tožbe sploh ni mogel naperiti zoper nikogar, saj okoliščina, da je prav on sin pokojnika sprva ni bila sporna za nikogar, tudi za nasprotno udeleženko ne oziroma temu dejstvu v zapuščinskem postopku nekaj časa sploh ni nasprotovala. Od trenutka naprej, ko je nasprotna udeleženka pričela nasprotovati dejstvu, da je predlagatelj sin pokojnika, pa je zapuščinsko sodišče ravnalo v skladu z določil nepravdnega postopka in predlagatelja napotilo na sodno pot, v kateri bo uveljavljal ugotovitev očetovstva. Glede na to, da pravni naslednik po pokojniku še ni znan, predlagatelj ni mogel sprožiti ustreznega postopka zoper nikogar, saj nasprotna udeleženka do pravnomočnosti sklepa o dedovanju še ni postala pravna naslednica po pokojniku. Po smrti pokojnika je torej lahko predlagatelj sprožil ustrezni postopek zgolj po pravilih zapuščinskega postopka. V zapuščinskem postopku je storil vse, da bi uveljavil pravico do vstopa v univerzalno pravno nasledstvo po pokojniku, saj se je priglasil k dedovanju, po napotitvi na "pot pravde" pa je tudi pravočasno sprožil ustrezni postopek za zavarovane svojih pravic. Ni moč mimo zaključka, da 123. čl. DZ za primer smrti domnevnega očeta dejansko ureja zgolj situacijo, ko je zapuščinski postopek že končan in so po pokojniku že pravnomočno določeni dediči kot njegovi pravni nasledniki, medtem ko za obdobje ko je zapuščinski postopek še v teku, v teh določbah obstoji pravna praznina. Vsakršna drugačna razlaga bi bila v nasprotju z dikcijo te določbe. Povsem realna situacija, ki se lahko v teh postopkih pripeti, in sicer, da se dedič v zapuščinskem postopku odpove dedovanju pripelje do tega, da ob še ne končanem zapuščinskem postopku predlagatelj sploh ne bi imel nasproti osebe, zoper katero bi lahko tekom trajanja zapuščinskega postopka sprožil postopek ugotavljanja očetovstva in takšna možnost zgolj kaže na to, da tudi 123. čl. DZ ne ureja konkretne situacije. Nepošteno in krivično do domnevnega otroka bi bilo, da bi rok za uveljavitev njegove pravice tekel tudi v obdobju, ko dejansko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije sploh ne more vložiti tožbe oziroma sprožiti postopka na ugotavljanje očetovstva. Pri tem je potrebno ugotoviti, da tudi okoliščine, ki izhajajo iz dokaznega postopka kažejo na to, da je prav nasprotna udeleženka bila tista, ki je sodišče oziroma upravni organ obvestila o tem, da je prav predlagatelj sin pokojnika in torej očetovstvu ni nasprotovala, ampak ga je celo razkrila. Predlagatelj tako ni v zapuščinskem postopku glede na to, da pravni naslednik po pokojniku še ni znan, ni imel na razpolago nobene druge pravne možnosti sprožitve ustreznega postopka razen napotitve na pravdo iz zapuščinskega postopka, kot je to tudi storil. Ob vseh ugotovljenih okoliščinah je po mnenju predlagatelja potrebno zaključiti, da je predlagatelj glede na dano situacijo v zapuščinskem postopku storil vse, kar je lahko, da bi lahko dokazal obstoj sorodstvenega razmerja med njim in pokojnikom in da drugih možnosti zaradi pravne praznine v DZ niti ni imel. Glede na navedeno po mnenju predlagatelja prvostopenjsko sodišče nikakor ne bi smelo zaključiti, da je predlagatelj prekludiran s svojim zahtevkom za ugotovitev očetovstva, ampak bi moralo dokazni postopek v tej smeri nadaljevati z imenovanjem ustreznega izvedenca.

3Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagatelja. V odgovoru se zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja subsidiarno in smiselno v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1), preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej nepravdni zadevi je predlagatelj dne 14. 6. 2024 vložil predlog zaradi ugotovitve očetovstva, v katerem je navajal, da je dne 31. 3. 2023 prejel dopis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 83/2023, ko ga je to pozvalo, naj se izjasni o navedbi sestre A. A., C. C., torej nasprotne udeleženke, ki jo je ta podala za sestavo smrtovnice po A. A., in sicer, da naj bi bil predlagatelj sin A. A. Navajal je, da ni vedel, kdo je njegov oče, saj v matičnem registru o rojstvu nima vpisanega očeta. Ko pa je predlagatelj prejel predmetni dopis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, je o tem povprašal svoje najbližje sorodnike, in sicer sestro svoje pokojne matere Č. Č. in njenega moža D. D., ki sta mu povedala, da jima je predlagateljeva mati, E. E., povedala, da je najverjetneje, da je predlagateljev oče bil dejansko pokojni A. A. in je tako predlagatelj smatral, da je očitna navedba nasprotne udeleženke v smrtovnici, da je predlagatelj sin A. A., resnična. Zaradi navedenega se je predlagatelj v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. D 83/2023, po A. A. tudi priglasil k dedovanju kot njegov sin. Ko pa se je priglasil k dedovanju, je nasprotna udeleženka nenadoma pričela nasprotovati svoji lastni navedbi v smrtovnici, zato je sodišče predlagatelja napotilo na pot pravde s sklepom D 83/2023 z dne 18. 4. 2024.

7Že sodišče prve stopnje je v točkah 9. in 10. predstavilo, na kakšen način se je spreminjala materialno pravna ureditev, povezana z zahtevki na ugotovitev očetovstva, ki jih uveljavlja otrok. V skladu s 1. odstavkom 92. člena ZZZDR je tako tožbo na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izven zakonske zveze, lahko vložila v otrokovem imenu mati, dokler je izvrševala roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko je postal polnoleten, vendar najkasneje pet let od dneva, ko je postal polnoleten. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je z odločbo U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 odločilo, da se v 1. odstavku 92. člena ZZZDR, razveljavi besedilo: "vendar najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten", pri čemer je razveljavitev začela učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu. Odločba je bila v Uradnem listu objavljena 5. 11. 2007. Zakonodajalec v enem letu od objave ni sprejel drugačne ureditve roka za vložitev tožbe otroka za ugotovitev očetovstva v ZZZDR; to je storil šele ob uveljavitvi DZ, ki se je začel uporabljati 15. 4. 2019. DZ tako sedaj v 1. odstavku 122. člena določa, da otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža otrokove matere, ali otroka, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe, v 2. odstavku istega člena pa, da petletni rok za tožbo, ki jo je vložil otrok, ne sme začeti teči, preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj. Po prenehanju veljavnosti 409. člena ZPP je posebna procesna sposobnost otroka urejena v 2. odstavku 45. člena ZNP- 1, obe določbi pa določata, da sodišče otroku, ki dopolni 15 let ter je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, omogoči, da kot udeleženec v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Ker je v tem konkretnem primeru predlagatelj predlog vložil po smrti domnevnega očeta, predstavlja podlago za odločitev v tej zadevi še določba 123. člena DZ, ki določa, da lahko otrok po smrti moškega, katerega očetovstvo naj bi se ugotovilo, vloži tožbo proti njegovim pravnim naslednikom.

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo in to pritožbeno tudi ni sporno, saj predlagatelj pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ne uveljavlja, da je predlagatelj postal polnoleten ... 8. 2002, da je bil že v osnovni šoli oziroma vsaj ob zaključku osnovnošolskega izobraževanja (pri svojih 12 oziroma 13 letih starosti) s strani Č. Č. in D. D. seznanjen z okoliščino, da bi naj bil (domnevno) njegov biološki oče sedaj že pokojni A. A. ter da v petih letih po nastopu polnoletnosti, t.j. do ... 8. 2007 ni vložil tožbe za ugotovitev očetovstva. To je vložil šele 14. 6. 2024.

9Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišča prve stopnje zaključilo, da bi lahko predlagatelj dvom glede očetovstva glede na takrat veljavno ureditev v ZZZDR odpravil z vložitvijo tožbe zoper domnevnega očeta od svojega dopolnjenega 18. leta starosti, torej od ... 8. 2002 dalje v roku petih let, ko je že lahko nastopal kot samostojna stranka v postopku, da je ta rok potekel ... 8. 2007 in da to pomeni, da je predlog za ugotovitev očetovstva, ki ga je predlagatelj vložil 14. 6. 2024, t.j. po izteku petletnega roka po nastopu predlagateljeve polnoletnosti, prepozen, zato ga je zavrglo.

10Pritrditi je sicer predlagateljevi pritožbeni navedbi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagatelju rok za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva potekel že ... 8. 2007, t.j. po preteku petih let po njegovi polnoletnosti, pravno zmoten, vendar pa takšna zmotna uporaba materialnega prava sodišča prve stopnje na pravilnost njegove odločitve ni vplivala. Sodišče prve stopnje je sicer res očitno nepravilno sklepalo, da odločba Ustavnega sodišča U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007 o razveljavitvi v besedilu 1. odstavka 92. člena ZZZDR določenega (prekluzivnega) 5-letnega roka od dneva, ko postane otrok polnoleten, za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva, ki je začela učinkovati 5. 11. 2008, t.j. po poteku petletnega roka po nastopu polnoletnosti predlagatelja, nima nobenega vpliva na pretek prekluzivnega roka za uveljavitev predlagateljevega zahtevka na ugotovitev očetovstva. Spregledalo je pri tem določbo 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS), ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Za takšen primer pa je šlo tudi v tem konkretnem primeru. Ker o očetovstvu domnevnega predlagateljevega očeta do začetka učinkovanja ustavne odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno, z ustavno odločbo razveljavljenega dela 1. odstavka 92. člena ZZZDR sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti. Glede na to, da je bil predlog za ugotovitev očetovstva vložen po uvedbi DZ, bi zato moralo sodišče prve stopnje pri odločanju v skladu s 1. odstavkom 290. člena DZ uporabiti 122. in 123. člen DZ.

11Pravilno je tudi pravno naziranje predlagatelja v pritožbi, da je prekluzivni subjektivni rok za vložitev predloga na ugotovitev očetovstva lahko začel teči šele z dnem uveljavitve DZ, ki je takšen rok ponovno uvedel, t.j. z dnem 15. 4. 2019 in da v vmesnem času, t.j. od začetka učinkovanja ustavne odločbe U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, t.j. od dne 5. 11. 2008, pa do dneva uveljavitve DZ 15. 4. 2019 pravica za vložitev tožbe (predloga) otroka za ugotovitev očetovstva zakonsko ni bila časovno omejena. Po presoji tega senata pritožbenega sodišča sicer nedoločitev časovne omejitve te pravice in okoliščina, da v prehodnih določbah DZ ni določil, kdaj začne teči uzakonjen subjektivni 5-letni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva, če je otrok za pravno pomembne okoliščine vedel že pred njegovo uveljavitvijo, ne predstavlja pravne praznine. Ta senat pritožbenega sodišča je sicer seznanjen s stališči sodne prakse v nekaterih zadevah, npr. v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 302/2021 in IV Cp 1683/2022 ter Višjega sodišča v Celju v zadevi I Ip 160/2023, da naj bi takšna situacija predstavljala pravno praznino, vendar tega pravnega stališča sam ne sprejema. Še zlasti pa ne stališča v zadevi Višjega stališča v Ljubljani opr. št. IV Cp 302/2021, da se lahko pravna praznina ustavno skladno napolni z razlago prej in sedaj veljavne ureditve na način, da tudi za (v predstavljeni zadevi) tožnika velja 5-letni subjektivni rok, odkar je zvedel za okoliščine, pomembne za vložitev tožbe, četudi je tožnik tožbo vložil še pred uveljavitvijo DZ in se je ob takšni interpretaciji subjektivni prekluzivni rok (lahko) iztekel celo pred njegovo uveljavitvijo. Prekluzivni (subjektivni) 5-letni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva iz 122. člena DZ se je tako po presoji tega senata pritožbenega sodišča v tem konkretnem primeru izrekel dne ... 4. 2024, ko je poteklo 5 let od uveljavitve DZ, saj je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj za okoliščine, ki so odločilne za vložitev predloga, t.j. da naj bi bil njegov oče sedaj pokojni A. A., izvedel že davno pred uveljavitvijo DZ, ki je (ponovno) uvedel časovno omejitev vlaganja zahtevkov otrok na ugotovitev očetovstva. Ker je predlog vložil šele 14. 6. 2024, ga je vložil prepozno, zato je odločitev sodišča prve stopnje o njegovem zavrženju pravilna, v skladu z 1. odstavkom 274. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

12Zmotno je predlagateljevo pravno naziranje v pritožbi, da je imela na tek 5-letnega prekluzivnega roka vpliv okoliščina, da je domnevni oče pred potekom tega roka in sicer dne ... 3. 2023 umrl. Res je ta okoliščina vplivala na pasivno legitimacijo nasprotnega udeleženca, ki zdaj ni več domnevni oče temveč v skladu s 123. členom DZ njegovi pravni nasledniki, t.j. njegovi dediči. Na sam tek (prekluzivnega) roka iz 122. člena DZ pa ta okoliščina nima nobenega vpliva. Predlagatelj nima prav, da je s smrtjo domnevnega očeta prekluzivni rok prenehal teči in da pravno nasledstvo po določeni osebi nastopi zgolj s pravnomočnim sklepom o dedovanju po njej in da zato ker ta še ni bil izdan, pravni naslednik po pokojnem domnevnem očetu še ni znan. Pravno nasledstvo v primeru dedovanja nastopi že s smrtjo zapustnika ipso iure, brez posebnega pravnega akta (132. člen ZD), tudi če zapuščinski postopek sploh ni uveden ali se zaključi brez izdaje sklepa o dedovanju. Sklep o dedovanju je le deklarativne narave. Četudi morebiti dediči zapustnika ob njegovi smrti poimensko še niso znani, so lahko dediči oziroma skupnost dedičev v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 stranka oziroma udeleženec postopka. V takšnem primeru pa se neznanim dedičem oziroma skupnosti dedičev v skladu s sodno prakso postavi skrbnika za poseben primer, ki jih v postopku zastopa. Pravno zmotna je zato tudi pritožbena navedba predlagatelja, da zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije predloga sploh ni mogel vložiti.

13Na tek prekluzivnega 5-letnega roka iz 122. člena DZ nima nobenega vpliva niti okoliščina, da je nasprotna udeleženka v zapuščinskem postopku najprej sama navajala predlagatelja kot zapustnikovega sina in da je šele kasneje tekom zapuščinskega postopka začela nasprotovati temu dejstvu, niti okoliščina, da je bil predlagatelj na uveljavitev zahtevka na ugotovitev očetovstva napoten s sklepom zapuščinskega sodišča in da je v zapuščinskem postopku storil vse, da bi uveljavil svojo pravico do vstopa v univerzalno pravno nasledstvo po zapustniku, da se je torej priglasil k dedovanju, po napotitvi na "pot pravde" pa tudi pravočasno sprožil ustrezen postopek za zavarovanje svojih pravic. Glede na že zgoraj predstavljeno stališče o možnosti vložitve predloga zoper dediče zapustnika tudi v primeru, če zapuščinski postopek še ni uveden ali je zaključen brez izdaje sklepa o dedovanju, namreč ne drži njegova pritožbena navedba, da je po smrti domnevnega očeta lahko sprožil ustrezne postopke zgolj po pravilih zapuščinskega postopka.

14Pritožba odločitve o stroških tega nepravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo o glavni stvari. Ker pa predlagatelj s pritožbo ni uspel, je tudi njegova pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je materialno pravno tudi sicer pravilna, neutemeljena.

15Pritožbeni razlogi predlagatelja tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo predlagatelja zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v celoti potrdilo.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 55. člena ZNP-1, v skladu s katerim sodišče o stroških postopka za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, med katere sodi tudi postopek za ugotovitev očetovstva, odloči po prostem preudarku. Glede na to, da predlagatelj s pritožbo ni uspel, nasprotna udeleženka pa s svojim odgovorom na pritožbo, v kateri je predlagatelj uveljavljal zgolj pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ni bistveno pripomogla k odločitvi o pritožbi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je najbolj ustrezno in primerno, da oba udeleženca tega nepravdnega postopka trpita vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.