123. člen DZ

Dogovor z dne 10. 4. 2017, na katerega se v utemeljitev odločitve sklicuje sodišče prve stopnje, da je pokojnik pripravljen sodelovati kot darovalec pri umetni oploditvi ter da ne nastanejo nobeni pravni zahtevki ne s strani darovalca ne proti njemu ter da bo preživnino in obveznosti, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve, krila mati predlagateljice, je v nasprotju z največjo koristjo otroka, zato je ničen. Otroci namreč uživajo posebno varstvo ne le na podlagi Ustave in nacionalne zakonodaje, ampak tudi na podlagi mednarodnih pravnih aktov. Tako kot odpoved pravici do preživnine nima pravnega učinka, nima pravnega učinka tudi dogovor, s katerim se mati v imenu otroka odpove pravnim zahtevkom, ki izhajajo iz naslova umetne oploditve. Gre namreč za pravico, povezano z osebnim stanjem otroka (ter nenazadnje tudi pravico do dedovanja), s katero ni mogoče razpolagati v škodo otrok.

Predlog se zavrne.

Prekluzivni subjektivni rok za vložitev predloga na ugotovitev očetovstva je lahko začel teči šele z dnem uveljavitve DZ, ki je takšen rok ponovno uvedel, t.j. z dnem 15. 4. 2019, vmesnem času, t.j. od začetka učinkovanja ustavne odločbe U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, t.j. od dne 5. 11. 2008, pa do dneva uveljavitve DZ 15. 4. 2019, pravica za vložitev tožbe (predloga) otroka za ugotovitev očetovstva zakonsko ni bila časovno omejena. Prekluzivni (subjektivni) 5-letni rok za vložitev predloga za ugotovitev očetovstva iz 122. člena DZ se je v tem konkretnem primeru iztekel dne ... 4. 2024, ko je poteklo 5 let od uveljavitve DZ, saj je bilo ugotovljeno, da je predlagatelj za okoliščine, ki so odločilne za vložitev predloga, t.j. da naj bi bil njegov oče sedaj pokojni A. A., izvedel že davno pred uveljavitvijo DZ, ki je (ponovno) uvedel časovno omejitev vlaganja zahtevkov otrok na ugotovitev očetovstva. Ker je predlog vložil šele 14. 6. 2024, ga je vložil prepozno, zato je odločitev sodišča prve stopnje o njegovem zavrženju pravilna.

Kot začetek teka rokov iz 122. in 123. člena Družinskega zakonika (DZ) je potrebno upoštevati 15. 4. 2019, ko je bil uveljavljen DZ, ki je ta zakonski prekluzivni rok v pravni red Republike Slovenije zopet uvedel.

Sin vlagatelja je vpisan v srednješolsko izobraževanje, označeno kot izredno, saj je nezaposlen in ni vpisan v evidenco brezposelnih oseb, zaradi česar je na podlagi drugega odstavka 65. člena ZPSI-1 izenačen z rednimi dijaki. Zaradi navedenega je po presoji sodišča sina vlagatelja mogoče šteti za vzdrževanega družinskega člana, saj mu iz istega naslova (dijaka) pripadajo tudi druge socialne pravice ravno zaradi dejstva, ker ni zaposlen in ni zaveden v evidenci brezposelnih oseb. Pripadajo mu torej iz naslova šolanja, ne glede na dejstvo, da gre po imenu za izredno izobraževanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravna praznina glede roka za vložitev tožbe za ugotovitev očetovstva ne more pomeniti časovno neomejene pravice vložiti tožbo, saj načelo pravne varnosti narekuje, da sporna razmerja ne morejo biti negotova v nedogled. Brez kakršenkoli časovne omejitve bi bil tožnik (in druge osebe v njegovem položaju) tudi neupravičeno privilegiran glede na osebe, ki bi to pravico uveljavljale kasneje. Pravilna je odločitev, da tudi za tožnika velja 5 letni subjektivni rok, to je rok 5 let, odkar je izvedel za okoliščine, pomembne za vložitev tožbe. Te okoliščine pa so tiste, ki dajejo realno podlago za sum, da je oče upravičenega tožnika točno določena oseba.