VSRS Sklep Cpg 13/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti znamke A., št. 201970810, registrirane 2. 6. 2020 pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL), in znamke B., št. 201970811, registrirane 2. 6. 2020 pri URSIL (v nadaljevanju: znamki) ter s sklepom naložilo tožnici povračilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 949,52 EUR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo, sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo. Najprej je ugotovilo, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani ničnostni razlogi po točki g) prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) oziroma po točki b) prvega odstavka 44. člena istega zakona ter da tudi ni podan zakonski dejanski stan samostojnega ničnostnega razloga po točki c) prvega odstavka 114. člena ZIL-1. Nadalje je ugotovilo, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s konkurenco poznejših znamk toženke s prej zaščiteno geografsko označbo tožnice. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo relevantnega vprašanja nasprotovanja znamk prej registrirani zaščiteni geografski označbi tožnice. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o zaključku, da ni podan ničnostni razlog znamke iz absolutnega razloga po točki j) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 in da enako velja tudi za relativni razlog po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Pojasnilo je, da gre v konkretnem primeru za primerljivo blago, zato je potrebna presoja, ali registracija spornih znamk nasprotuje varstvu, ki ga dajeta tožničini zaščiteni geografski označbi tako absolutni kot relativni razlog, ki se vsebinsko prekrivata. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedlo je, da v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov o presoji konkurence med toženkinima znamkama in tožničino zaščiteno geografsko označbo in s tem v zvezi presoje, ali sporni znamki posegata v prej registrirano zaščiteno geografsko označbo tožnice. Glede na to je presodilo, da je razveljavitev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje nujna, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more sámo odpraviti ugotovljenih kršitev oziroma pomanjkljivosti. Pojasnilo je, da se je do vseh pravno odločilnih dejstev in dokazov ter do pravnih naziranj obeh pravdnih strank kot prvo dolžno opredeliti sodišče prve stopnje, pri čemer sta v konkretnem primeru izostala ugotavljanje in pravna presoja celega sklopa pravno pomembnih dejstev. Če bi to presojo prvič opravilo pritožbeno sodišče, bi poseglo v pravici strank do izjave in pravnega sredstva (22., 23. in 25. člen Ustave RS). Obenem je pritožbeno sodišče ocenilo, da zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter da bo novo sojenje lahko lažje in hitreje potekalo pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje je sodišču prve stopnje tudi naložilo, naj se v ponovnem sojenju opredeli do ugovora toženke po drugem odstavka 102. člena Uredbe št. 1308/2013.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo v skladu s 357.a členom ZPP. Navaja, da bi lahko pritožbeno sodišče kršitev postopka glede na njeno naravo (manjkajoča obrazložitev ob zmotni razlagi materialnega prava) sámo odpravilo. V konkretnem primeru ni prišlo do pomanjkljive presoje relevantnih dejstev, ampak do zmotne razlage materialnega prava in pomanjkljive obrazložitve te razlage materialnega prava. Pritožbeno sodišče ni naložilo sodišču prve stopnje dopolnitve dokaznega postopka niti pridobitve izjave strank. Trdi, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi bilo treba izvesti dodatne dokaze ali ponoviti kakšne že izvedene dokaze. Navaja, da je zmotna uporaba materialnega prava pripeljala do absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar meni, da ne gre za kršitev, ki je glede na njeno naravo ne bi moglo pritožbeno sodišče sámo odpraviti. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da bi s tem poseglo v pravico strank do izjave.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Meje preizkusa Vrhovnega sodišča pri presoji pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje so opredeljene s pritožbenim razlogom iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7Okoliščine, ki utemeljujejo razveljavitev sodbe, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi sama zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična). Prav tako je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti v pravico do pravnega sredstva. Tak položaj nastane takrat, ko bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote in ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti (25. člen Ustave RS).¹

8Vrhovno sodišče je v pritožbenem postopku po 357.a členu ZPP vezano na presojo drugostopenjskega sodišča, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo relevantnega vprašanja nasprotovanja znamk prej registrirani zaščiteni geografski označbi tožnice, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o zaključku, da nista podana ničnostna razloga znamke iz absolutnega razloga po točki j) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 in iz relativnega razloga po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ter da v sodbi sodišča prve stopnje ni nobenih razlogov o presoji konkurence med toženkinima znamkama in tožničino zaščiteno geografsko označbo in s tem v zvezi presoje, ali sporni znamki posegata v prej registrirano zaščiteno geografsko označbo tožnice. Prav tako je vezano na presojo pritožbenega sodišča, da v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Glede na navedene ugotovitve drugostopenjskega sodišča je tako pred sodiščem prve stopnje izostalo ugotavljanje in pravna presoja celotnega sklopa pravno pomembnih dejstev. Pri tem gre za vprašanja, ki pomenijo sklenjene pravne celote, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje in bi zato moralo sodišče druge stopnje prvič in v celoti ugotavljati dejstva v zvezi s tem. Ko je tako, je potrebno ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, saj bi v primeru, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o teh vprašanjih prišlo do posega v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).² Bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva je namreč v upravičenju stranke doseči preizkus sodbe sodišča prve stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o konkretnem zahtevku.³ Vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje pa tudi ne bo prekomerno posegla v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

11Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

12Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Sklepa Vrhovnega sodišča RS Cp 4/2020 z dne 22. 5. 2020 in Cp 20/2020 z dne 17. 7. 2020.
² Prim. npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS Cpg 10/2024 z dne 12. 11. 2024, Cpg 12/2024 z dne12. 11. 2024.
³ Sklep Vrhovnega sodišča RS Cpg 12/2024 z dne 12. 11. 2024.