VSC Sklep X Kp 6044/2021

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi drugega odstavka 275. člena v zvezi s prvim odstavkom 277. člena in prvim odstavkom 280. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pod točko I izreka ugodil ugovoroma zoper obtožnico, ki sta ju vložila obdolženi A. A. in njegova zagovornica, ter odločil, da se obtožba zoper tega obdolženca ne dopusti in se ustavi kazenski postopek zaradi očitka pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, tj. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, s stroškovno posledico. Ostale ugovore zoper obtožnico je senat zavrnil kot neutemeljene (točka II izreka).

2Zoper točko I izreka sklepa se je pritožila državna tožilka, pri čemer pritožbenih razlogov ni izrecno navedla, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne senatu v ponovno odločanje.

3Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženega A. A., odvetnica B. B. s ... Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče prvenstveno poudarja, da se z uzakonitvijo zahteve, da mora vsaka obtožnica vsebovati (tudi) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), sledi uresničitvi načela zakonitosti oziroma določnosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje obtožba in mora biti konkretiziran tako, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o (ne)obstoju kaznivega dejanja, po drugi pa udejanjenje obdolženčeve pravice do obrambe. Ključna odgovornost za določnost, jasnost in substanciranost opisa je pri stranki, ki sestavlja obtožni akt, torej pri državnem tožilstvu. Sklepčnost opisa skratka omogoča presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, determinira, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja, in omogoči obdolžencu, da se natančno zaveda predmeta obtožbe, kar je neizogibno potrebno za izvajanje učinkovite ter uspešne obrambe.

6Iz relevantne precedenčne judikature Ustavnega¹ in Vrhovnega sodišča² izhaja, da je pomoč kot udeležbena oblika pri kaznivem dejanju (38. člen KZ-1) prežeta z zahtevo po uveljavitvi t. i. dvojnega naklepa v sferi pomagača, pri čemer KZ-1 v prvem odstavku 38. člena opredeljuje, da mora pomagač naklepoma pomagati storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju. Pomoč pomeni udeležbo pomagača pri tujem (cum animo socii) in ne pri lastnem kaznivem dejanju, saj gre za dejanja podpore ali olajšanja izvršitve kaznivega dejanja, skratka za podporna ravnanja, ki po svoji teži ter naravi ustrezajo ravnanjem, naštetim v drugem odstavku 38. člena KZ-1. Naklep pomagača je torej dvojni - gre za naklep tako do kaznivega dejanja (glavnega) storilca kot do dejanj pomoči, kaznivost pomoči pa je odvisna od kaznivosti dejanja storilca, kar sporoča teorija o akcesornosti udeležbe. Višje sodišče se sicer ne strinja z opazko sodišča prve stopnje v opombi pod črto na str. 6 izpodbijanega sklepa, da pomoč pri pomoči ni možna. Mogoča je namreč tudi t. i. posredna pomoč,³ ko pomagač pomaga (drugemu) pomagaču, oba pa s svojim ravnanjem podpirata oziroma (objektivno) olajšujeta izvršitev kaznivega dejanja (glavnemu) storilcu. V obeh primerih pa, in prav to je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, mora kazenskopravni očitek pomagaču, najsi gre za posrednega pomagača ali ne, zajemati sklepčno naracijo njegovega zavedanja ter hotenja, da s svojimi ravnanji podpira kaznivo dejanje storilca, pa čeprav posredno.

7Izpeljava navedenih izhodišč v kontekstu presoje (ne)sklepčnosti opisa dejanja, ki se očita pomagaču, prinaša tudi zahtevo, da mora opis vsebovati konkretizacijo tistih dejstev in okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju glavnega storilca. Substancirane morajo biti tiste okoliščine, ki omogočajo ter dovoljujejo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem storilca z ravnanji pomagača oziroma pomagačev. Druga plat iste medalje je konkretizacija pomagačevega dvojnega naklepa, ki, kot je že bilo povedano, zajema pomagačevo zavedanje primarnega kaznivega dejanja ter obenem zavedanje in hotenje, kako ter da s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca. Če dvojni naklep pomagača v opisu dejanja, ki se obtožbeno očita njemu samemu, ni dovolj substanciran, njegovih ravnanj na ravni določnosti in izkustvene prepoznavnosti ni mogoče povezati z izvršitvenim ravnanjem storilca, kar v skladu z udeležbeno teorijo akcesornosti pomeni, da ni moč govoriti o očitku pomoči pri kaznivem dejanju. Resda v opisu dejanja, ki se očita pomagaču, ni treba reproducirati opisa dejanja glavnega storilca v celoti, nedvomno pa je treba konkretizirati vsebinsko povezavo z ravnanjem storilca, saj sicer očitek pomoči pri kaznivem dejanju že v pojmovnem smislu izzveni v prazno. To je, kot kaže, dognala že državna tožilka, ki je v zadnjem odstavku na str. 4 odgovora na ugovore zoper obtožnico (hrbtna stran list. št. 1517) v nadaljevanju postopka napovedala korekcije opisa dejanja, očitanega obdolženemu A. A., toda prepozno in zato neupoštevno. V utrjeni področni sodni praksi ni namreč nobenega dvoma, da nesklepčnega opisa dejanja ni dopustno dopolnjevati niti z obrazložitvijo obtožnega akta, kaj šele s poskusi korekcij neperfektnega opisa v nadaljevanju postopka, ko je bila obtožba že vložena ter (pravilno) preizkušena v ugovornem postopku.

8Bistvo očitka obtoženemu G. G. kot glavnemu storilcu je, da naj bi bil izrabil svoj položaj direktorja družbe C., d. o. o., najprej s sklenitvijo krovnega sporazuma v višini 1.450.000,00 EUR, kar predstavlja kupnino in odškodnino za opredeljene nepremičnine v lasti Č. Č. in D. D., za kar ni pridobil ocene vrednosti nepremičnin niti soglasja nadzornega sveta, nato pa še s sklenitvijo izvedbenih pravnih poslov z družbo E. , d. o. o. (izplačilo odškodnine zaradi preselitve poslovanja na novo lokacijo v skupni višini 713.418,00 EUR, do česar pa ni prišlo, kar pomeni, da naj bi bila odškodnina dogovorjena in izplačana brez pravne ter dejanske podlage), s Č. Č. in D. D. (izplačilo odškodnine z naslova dosmrtne služnostne pravice brezplačnega bivanja F. F. v eni od nepremičnin, pri čemer služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, F. F. pa je tamkaj živela še naprej), s Č. Č. in D. D. (kupoprodajni pogodbi namesto razlastitve za nepremičnine v skupnem znesku 660.982,00 EUR) ter z družbo E., d. o. o. (najemna pogodba za 10-letni brezplačni najem). Z vsem navedenim naj bi G. G., kot natančneje izhaja iz tč. 1 obtožnice, povzročil škodo družbi C., d. o. o, po drugi strani pa Č. Č. in D. D. ter družbi E. , d. o. o., pridobil protipravno premoženjsko korist. Iz tč. 2 obtožnice je razviden očitek obtoženemu Č. Č., da je s sklenitvijo vseh omenjenih sporazumov in pogodb G. G. naklepno pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja, opisanega pod tč. 1, iz tč. 4 obtožnice pa izhaja očitek obtoženi pravni osebi E. , d. o. o., ki naj bi bila pridobila protipravno premoženjsko korist v skupni višini najmanj 785.418,00 EUR.

9Medtem ko je iz opisa obtožbenega očitka, naslovljenega na obtoženega Č. Č., ki se mu (tj. enako kot obdolženemu A. A.) prav tako očita pomoč h kaznivemu dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, mogoče jasno razbrati decidirano zatrjevanje povezave z ravnanji glavnega storilca G. G., opisanimi pod tč. 1 obtožnice, vključno z (Jazbečevim) zasledovanjem pridobitve protipravne premoženjske koristi in zavedanjem oškodovanja družbe C., d. o. o., pa teh konstitutivnih elementov pomoči pri kaznivem dejanju storilca, kot tehtno ter upravičeno v izpodbijanem sklepu ugotavlja sodišče prve stopnje, ni najti v tč. 3 obtožnice, ki vsebuje očitek zoper obdolženega A. A. Temu obdolžencu se očita, da je kot stalni sodni cenilec in izvedenec po naročilu Č. Č. izdelal ocenjevalo poročilo vrednotenja stroškov zaradi selitve dejavnosti družbe E., d. o. o., na drugo lokacijo, pri čemer naj bi bil vse postavke namenoma ocenil v nasprotju s pravili stroke, neutemeljeno in previsoko, v nasprotju s pravili stroke pa naj bi bil ocenil tudi višino bodoče najemnine za skladišče ter poslovni prostor. Z vsem povzetim naj bi bil "namerno" pripomogel, da je družba E., d. o. o., dobila izplačano odškodnino za selitev dejavnosti v znesku 713.418,00 EUR, ki je bila dogovorjena in izplačana brez dejanske ter pravne podlage. S tem se opis dejanja izčrpa.

10Prav ima sodišče prve stopnje, da iz opisa dejanja, očitanega A. A., niso razvidne nikakršne konkretne okoliščine, ki bi očitano mu ravnanje povezale z ravnanji glavnega storilca G. G. Iz kazenskopravnega očitka A. A. je mogoče razbrati zgolj zatrjevanje, da naj bi (v bistvenem) naklepno izdelal krivo oziroma prirejeno ocenjevalno poročilo vrednotenja stroškov selitve dejavnosti in bodočih stroškov najemnine v sferi družbe E., d. o. o., vse po naročilu Č. Č. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da bi se A. A. v načelu lahko očitala pomoč pomagaču Č. Č., torej posredna pomoč, vendar opis dejanja v tč. 3 obtožnice popolnoma molči v smeri substanciranja nadaljnje povezave med ravnanji Č. Č. in storilca G. G., s tem pa umanjka tudi vsaka konkretizacija povezave med inkriminiranimi ravnanji A. A. ter G. G. Te povezave ni moč prepoznati niti v dostavku, da naj bi bila odškodnina za selitev dejavnosti dogovorjena in izplačana družbi E., d. o. o., brez dejanske ter pravne podlage. Ta del opisa je pavšalen, brez vsakršne vsebinske opredelitve. Že je bilo poudarjeno, da je (ne)sklepčnost opisa dejanja treba presojati za vsakega obdolženca posebej, tj. izključno v okvirih, ki izhajajo iz tč. 1 izreka izpodbijanega sklepa. Zgolj v takšnih okvirih je državna tožilka vložila obtožnico zoper A. A., zato pač ne more biti sprejemljivo naziranje, da je opise dejanj zoper vse obtožence treba presojati kot celoto, smiselno, logično in kolikor je sorodnih izrazov. Odločilno je, da iz opisa dejanja v ničemer ne izhaja, da naj bi se A. A. zavedal, da podpira oziroma olajšuje (tj. čeravno posredno prek Č. Č.) izvršitev kaznivega dejanja glavnemu storilcu G. G., ter da je tudi hotel pomagati pri kaznivem dejanju. Razbrati je mogoče zgolj povezavo z obtoženim Č. Č. in obtoženo pravno osebo. Še drugače - v celoti umanjka substanciranje dvojnega naklepa obdolženega A. A., s čimer bi bilo očitano mu ravnanje mogoče povezati s primarnim kaznivim dejanjem. To pa pomeni, da iz opisa A. A.ovega ravnanja niso razvidne okoliščine, ki bi konstruirale očitek pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Dejanje, ki je predmet obtožbe zoper tega obdolženca, zato ni kaznivo dejanje, kar je temelj za ustavitev kazenskega postopka v ugovorni fazi na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP.

11Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbenim stališčem državne tožilke, da iz opisa dejanja v tč. 3 obtožnice res izhaja očitek, da naj bi obdolženi A. A. z izdelavo sporne cenitve "odločilno" pripomogel k izplačilu odškodnine družbi E., d. o. o. Vendar iz tega še ni moč prepoznati konkretizacije, kako naj bi bilo izplačilo odškodnine meritorno povezano s primarnim kaznivim dejanjem G. G. oziroma z njegovo zlorabo položaja v družbi C., d. o. o. Sklicevanje pritožnice na "širši kontekst zadeve" in na očitek obtoženemu G. G. pod tč. 1 obtožnice (na katero pa se tč. 3 obtožbe niti ne sklicuje) je iz zgoraj nanizanih razlogov ter v luči uresničitve ustavnega načela zakonitosti oziroma določnosti brezpredmetno, v tem pogledu pa je nerelevantno tudi, ali se dikcija, da je bila odškodnina za družbo E., d. o. o., dogovorjena in plačana brez dejanske in pravne podlage, ponovi tako v opisu dejanja, očitanega obtoženemu G. G. , kot v opisu dejanja, očitanega obdolženemu A. A. Ugotovitev pritožbe, da za pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja zadošča že pomagačeva laična ocena prepovedanosti ravnanja glavnega storilca, nima nobenega vpliva na odločilni zaključek, da očitek A. A. kot domnevnem pomagaču ne vsebuje opisa povezave med njegovim prispevkom in primarnim kaznivim dejanjem storilca v sferi družbe C., d. o. o.

12Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v kontradikciji s stališči Vrhovnega sodišča, ki je v tč. 14 citirane sodbe in sklepa I Ips 40126/2016 jasno judiciralo, da mora že sam opis dejanja zagotoviti okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike, v predmetni zadevi torej (pomagačevega) dvojnega naklepa. Šele če in ko je dvojni naklep v opisu dejanja konkretiziran v skladu s kriteriji, o katerih je tudi sodišče druge stopnje v tem sklepu že obširno razlogovalo, spada nadaljnje utemeljevanje krivde pomagača v obrazložitev sodbe. Državna tožilka na str. 3 pritožbe že sama ugotavlja, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju. Takšnih okoliščin, iz katerih bi se izkustveno dovolj zanesljivo prepoznala povezava kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanjem pomagača, pa v primeru obdolženega A. A. v tč. 3 tenorja obtožnice ni zaslediti. Da je izplačilo odškodnine družbi E., d. o. o. (k čemur naj bi bil obdolženi A. A. "namerno" pripomogel), na škodo družbe C., d. o. o., odredil glavni storilec G. G., s katerim je bil A. A. povezan prek odvetnice H. H., so navedbe pritožbe, s katerimi skuša državna tožilka post festum dopolnjevati nesklepčen opis dejanja v obtožnici, toda brez uspeha. Neutemeljeno je naziranje pritožbe, da iz tč. 3 obtožbe več kot jasno izhaja konkretizacija dvojnega naklepa.

13Medtem ko bi bilo iz opisa dejanja, očitanega obdolženemu A. A., sicer mogoče razbrati, da je njegova cenitev pomenila podlago za izplačilo dela odškodnine družbi E., d. o. o., pa v ničemer ni moč prepoznati, da je plačilo odobril in odredil G. G. kot direktor družbe C., d. o. o., ter na njeno škodo, kar pokaže neutemeljenost pritožbenih zatrjevanj, da naj bi bila v tč. 3 obtožnice vsebinsko substancirana vzročna zveza med A. A. cenitvijo in škodo za družbo C., d. o. o., oziroma povezava med cenitvijo ter primarnim kaznivim dejanjem obtoženega G. G. kot glavnega storilca. Izvajanja v predzadnjem odstavku na str. 4 pritožbe v smeri "odnosa G. G. - A. A.", ki v ključnem izvirajo iz obrazložitve obtožnice, so za presojo, ali je dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., kaznivo dejanje, irelevantna. Okoliščine, ki jih državna tožilka niza v tem delu pritožbe, ne izhajajo iz opisa dejanja A. A., z obrazložitvijo obtožbe pa nesklepčnega opisa ni dopustno dopolnjevati. Iz opisa ni meritorno razvidno, kako naj bi obdolženi A. A. vedoma in hote olajšal izvršitev kaznivega dejanja obtoženemu G. G., s čimer sodišče druge stopnje pritrjuje pravilni ter z obstoječo judikaturo skladni odločitvi sodišča prve stopnje.

14Glede na navedeno in ob odsotnosti kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Odločba US RS Up-92/16-15, Up-113/16-16 z dne 6. 12. 2017 (tč. 14 obrazložitve).
² Sodba in sklep VS RS I Ips 40126/2016 z dne 12. 12. 2024 (tč. 14 - 15 razlogov) ter sodbi VS RS I Ips 45162/2011 z dne 16. 5. 2024 (tč. 27 - 29) in I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 (tč. 12 - 15).
³ Bavcon L. et al.: Kazensko pravo - splošni del; Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 356.