VSL Sklep V Cpg 221/2025

I. Tožničina pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama trpi pritožbene stroške, tožencema pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo 739,17 EUR, vsakemu pol tega zneska, v 15 dneh.

Izpodbijani sklep

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo izdajo začasne odredbe za zavarovanje figurativne znamke EU, zgrajene okrog motiva Vitruvijevega človeka, registrirane za obliže, sorodne izdelke ter medicinske in druge storitve. Odredba bi tožencema pod grožnjo denarne kazni 20.000 EUR prepovedala uporabo znaka in logotipa za označevanje izdelkov, enakih tožničinim ali z njimi primerljivih, ter nalagala odstranitev teh izdelkov iz gospodarskih tokov, prenehanje oglaševanja in uničenje zalog.

2Tožnica se pritožuje, toženca pa odgovarjata, da pritožba ni utemeljena.

Presoja pritožbenega sodišča

3Pritožbeni razlogi gredo mimo utemeljitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tožničinim sporazumom s špansko imetnico znamke, po katerem naj bi tožnica smela uveljavljati pravice iz znamke; niti s prodajo tožencev, ki da obsega istovrstne izdelke, kot so tisti, ki so zavarovani z znamko; niti z nekaterimi drugimi podobnimi okoliščinami - kar vse tožnica izpostavlja v pritožbi. S temi okoliščinami se ni ukvarjalo zato, ker je bil njegov nosilni razlog za odločitev drugje. Eden od nujnih pogojev, da se lahko izda začasna odredba, kot je bila predlagana, je, da bi njen predlagatelj brez nje verjetno trpel škodo, ki bi jo bilo težko nadomestiti (točka b drugega odstavka 123. člena Zakona o industrijski lastnini, ZIL-1). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, sklicujoč se na zadevo V Cpg 28/2023 tega sodišča (gl. točko 10 obrazložitve pritožbenega sklepa z dne 14. 2. 2023), da trditve predlagatelja zavarovanja z začasno odredbo, da nasprotnik zavarovanja krši znamko, same po sebi še ne utemeljijo predlagateljeve težko nadomestljive škode (gre za ločena pogoja, eden spada k točki b prvega odstavka, drugi pa k točki b drugega odstavka pravkar navedenega člena ZIL-1), ter da tožnica ni več kot samo abstraktno in posplošeno zatrjevala možne tržne situacije pri kršitvi znamk. Ta kriterij je pravilen. Isto se zdaj tožnica pritožuje z zatrjevanjem, kaj bi se v primeru kršitev znamk lahko dogodilo (zmeda med potrošniki o izvoru blaga; možnost razvrednotenja intelektualne lastnine ob dolgotrajnem neukrepanju). Ne zatrjuje torej, da je kaj od tega dejansko podano ali da kaj od tega tožnici neposredno grozi (in konkretno kaj) z domnevno kršitvijo tožencev (kot denimo, da bi prodajala podobno označene manj kakovostne obliže, kar bi zato potrošniki zmotno in njej na škodo pripisovali tožnici). S temi razlogi zato ne more uspeti niti pred pritožbenim sodiščem.

4V prvostopenjski obrazložitvi, obravnavani v prejšnji točki te obrazložitve, ni kršitev postopkovnih določb po (vsebinsko, ne izrecno zatrjevani) 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; ta zakon se v odsotnosti specialnih določb v postopkih zavarovanja uporablja smiselno; sedmi odstavek 123. člena ZIL-1 napotuje na Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki ima v 15. členu pravilo o tej subsidiarni uporabi). Preko te določbe se varuje strankina pravica do izjavljanja; kar stranka pove, pa je vsaj na prvi pogled tehtno, naj ne naleti na gluha ušesa. Vendar je sodišče prve stopnje s pojasnilom, kaj je bilo zanj po pravu, ki je prihajalo v poštev, bistveno (manjkajoča konkretnost pri zatrjevanju tožničine težko nadomestljive škode), podalo povsem zadosten odgovor, s čim se zato ni ukvarjalo (z vsem ostalim). Nobeno sodišče ne mora analizirati strankinih trditev in utemeljitev, ki po njegovi obrazloženi oceni ne morejo vplivati na rešitev zadeve. Pritožničino stališče, da je sodišče prve stopnje spregledalo ključna dejstva in dokaze, ki jih je zatrjevala, ne drži. Štelo jih je za nerelevantne za odločitev.

5V prvostopenjski obrazložitvi nadalje ni niti sledu o kršitvah po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki so bile izrecno zatrjevane. Prva bi bila podana, če odločbe (npr. zaradi protislovne obrazložitve, ki jo pritožnica neutemeljeno zatrjuje) ne bi bilo mogoče preizkusiti - pa je bil ta preizkus v predprejšnji točki te obrazložitve brez težav opravljen in se je tudi pozitivno izšel. Druga pa je lahko podana, kadar pride do napak v obrazložitvi odločbe pri reprodukciji vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov - v tej zadevi pa nič od procesnega gradiva te vrste (tj. dokaznega) ni bilo treba upoštevati, ker predlog za zavarovanje ni bil sklepčen (prim. tretji odstavek 318. člena ZPP): že same tožničine trditve so bile glede odločilne težko nadomestljive škode presplošne, v takem primeru pa se sodišče na dokaze ne ozira, saj ti ne morejo spremeniti izida odločanja (dokazovanje namreč služi ugotavljanju odločilnih dejstev, ki so sporna, prim. 213. in 214. člen ZPP, ne more pa dokazovanje nadomestiti manjkajočih navedb o dejstvih, ki jih mora prav tako vse podati stranka, prim. 212. člen ZPP).

6Kršitve po 14. točki sodišče prve stopnje ni storilo, niti ko je na enem mestu govorilo o reverzibilnosti kot pogoju pri regulacijskih začasnih odredbah, kakršna je bila tu predlagana, nato pa tega pogoja na tožničinem primeru ni obrazložilo. Toda sodišče prve stopnje je zgolj naštelo pogoje, ki morajo biti po njegovi oceni vsi podani, da se lahko izda predlagana začasna odredba. Ko pa je spoznalo, da eden manjka (težko nadomestljiva škoda), je lahko z raziskovanjem ostalih (reverzibilnost) nehalo, saj se rezultat s tem ne bi nič spremenil. Razlogi sodišča prve stopnje o reverzibilnosti so tako ostali obiter dicta, obstranski razlogi, na katere odločba nazadnje ni bila neposredno oprta (isto kot je postranski razlog v današnjem sklepu, v kar se zato zdaj ni treba poglabljati, da možnost reverzibilnosti v resnici ni vedno nepogrešljiva za začasno odredbo).

7Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradni preizkus pa tudi ni pokazal nobenih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

8Ker s pritožbo ni uspela, pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške, tožencema pa mora povrniti potrebne stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Mednje spada (glede na vrednost spornega predmeta 50.000 EUR ne več kot) 900 odvetniških točk za sestavo odgovora (7. točka tarifne št. 31 v zvezi s prvo točko tarifne št. 19 Odvetniške tarife, OT), v kar je nagrada za posvet s stranko in pregled dokumentacije že vključena, nadalje 2 % pavšala za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), povečanje 10 % za zastopanje dveh strank (prvi odstavek 7. člena OT) in 22 % za DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Glede na vred­nost točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) potrebni stroški tožencev znašajo 739,17 EUR. Pritožnica naj jima jih plača v 15 dneh (drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), vsakemu pol (tretji odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika).