VSRS Sklep I Up 82/2025

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zaradi molka organa. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da toženka v ponovljenem postopku¹ ni izdala novega upravnega akta v zakonsko predpisanem roku. Poleg tega je zahteval plačilo odškodnine v višini 67.046,00 EUR z obračunanim DDV ter pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Odločitev sodišča prve stopnje temelji na presoji, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na molk organa, kljub popravi, h kateri je bil tožnik s pozivom sodišča pozvan, ostal nerazumljiv, zato tožbe ni bilo mogoče obravnavati. Pojasnilo je še, da postavljeni odškodninski zahtevek zaradi svoje akcesorne narave deli usodo odločitve o glavni stvari.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da je izpolnil vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, saj je v tožbi navedel in izkazal, da toženka v ponovnem postopku ni izdala nove odločbe v 30 dneh od prejema sodbe in da je nanjo naslovil zahtevo za izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh, a ni prejel nobene odločitve. Meni, da je s tem, ko je v odgovoru na poziv sodišča predlagal meritorno odločitev v zadevi, nedvoumno postavil zahtevo, da sodišče odloči o tem, ali je za tožnika v času oddaje ponudbe na javni razpis obstajal izključitveni razlog iz drugega odstavka 75. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-3), na sodišču pa je izbira, ali bo sprejelo meritorno odločitev ali toženi stranki naložilo izdajo upravnega akta v določenem roku. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in meni, da pritožba ni utemeljena.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so pomanjkljivosti tožbe kljub popravi take, da onemogočajo meritorno obravnavo zadeve in torej terjajo njeno zavrženje na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

7Sodišče prve stopnje je kot bistveno izpostavilo, da je tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi oziroma popravi zgolj povzel zakonsko dikcijo drugega odstavka 65. člena ZUS-1, ki sodišču daje pooblastilo, da odloči v sporu polne juridikcije tudi, ko je vložena tožba zaradi molka organa, ni pa navedel, kako naj sodišče odloči o sporni pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato tožbeni zahtevek ni ustrezno oblikovan.

8Vrhovno sodišče pritrjuje tem ugotovitvam sodišča prve stopnje. Iz navedb v tožbi in dopolnitvi tožbe je mogoče razbrati, da tožnik vlaga tožbo zaradi molka toženke v postopku podeljevanja koncesije za opravljanje obvezne občinske gospodarske javne službe 24-urne dežurne pogrebne službe, utemeljuje njeno dopustnost in si prizadeva za odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije. Kadar tožnik sodišču predlaga, da samo meritorno odloči v upravni zadevi, je bistveno, da tožba obsega določen zahtevek glede glavne stvari (drugi odstavek 30. člena ZUS-1),² saj je nanj vezano na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 40. člena ZUS-1. Tej zakonski zahtevi tožnik ne zadosti s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 65. člena ZUS-1 in prepisom njenega besedila oziroma z navajanjem, da naj sodišče "samo meritorno odloči o pravici, obveznosti oz. pravni koristi tožeče stranke v postopku podelitve koncesije". Ker se s sodbo v primeru molka organa nadomešča odločitev upravnega organa, mora izrek sodbe v upravnem sporu s svojo vsebino nadomestiti izrek manjkajočega upravnega akta. Če torej tožnik vlaga tožbo v sporu polne jurisdikcije, mora tožbeni zahtevek vsebovati zahtevo, kakšna naj bo meritorna odločitev sodišča o upravni zadevi (ali javnopravni stvari), torej jasen in določen predlog sodišču, kako naj se glasi tak izrek sodbe.

9Volja tožnika mora biti iz tožbe jasno razpoznavna in je sodišče ne sme nadomestiti, torej po lastni presoji zaključiti, kaj je njegov zahtevek. Tako po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot po ZUS-1 je namreč odločitev o tem, ali bo vložil tožbo, kakšne vrste tožbo ter kakšne tožbene zahtevke bo uveljavljal, v tožnikovi dispoziciji. Le v primerih, ki so izrecno določeni z zakonom, lahko sodišče odstopi od tako postavljene zahteve in odloči na način, ki ga tožnik ni zahteval,³ vendar tukaj ne gre za tak primer.

10Po povedanem je jasno, da so pritožbene navedbe o možnosti oziroma dolžnosti sodišča prve stopnje, da prevzame tožnikovo vlogo⁴ ali da sklepa na vsebino tožnikovega predloga na podlagi preostalih tožbenih navedb in odgovornost za pravilno oblikovanje tožbenega predloga, neutemeljene.

11Ugotovitev sodišča prve stopnje o vsebinsko praznem in s tem nerazumljivem glavnem tožbenem zahtevku je glede na navedeno pravilna. Ker ta pomanjkljivost tudi po pozivu sodišča prve stopnje ni bila ustrezno odpravljena, kar onemogoča njeno vsebinsko obravnavo, je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 pravilen in zakonit.

12Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je moralo Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

¹ V prvem postopku je sodišče prve stopnje obravnavalo tožnikovo izpodbojno tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 354-0010/2022-25 z dne 22. 7. 2022, o izbiri koncesionarja za opravljanje obvezne občinske gospodarske javne službe (24-urne dežurne pogrebne službe). S sodbo, opr. št.I U 1132/2022-22 z dne 26. 8. 2024, je tožbi ugodilo, navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.
² Poleg tega mora tožba obsegati tudi določen zahtevek glede stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.
³ Gl. npr. drugi odstavek 65. člena ZUS-1.
⁴ Tožnik je imel tudi možnost s tožbo zahtevati, da se toženki naloži izdajo upravnega akta (69. člen ZUS-1), a tudi takega zahtevka ni postavil.