VSM Sodba I Cp 423/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku znesek 40.899,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 40.679,00 EUR od dne 15. 2. 2023 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 220,00 EUR od dne 27. 7. 2023 dalje do prenehanja obveznosti (tč. I. izreka), v presežku nad zneskom 40.899,00 EUR do vtoževanega zneska 65.000,00 EUR in nad zneskom 220,00 EUR do vtoževanega zneska 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v presežku glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 40.679,00 EUR od dne 14. 10. 2022 do 15. 2. 2023, tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. II. izreka). Zavrglo je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati priznane stroške za predpravdni zahtevek v višini 1.756,80,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 1. 2023 dalje (tč. III. izreka) ter toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača pravdne stroške v znesku 4.996,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. IV. izreka).

2Zoper sodbo v delu prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter posledično odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo načela objektivizacije, prav tako je premalo sledilo določilu, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Napačno je interpretiralo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, saj je kljub temu, da je tožnik sicer utrpel več telesnih poškodb ter določene nevšečnosti, popolnoma spregledalo dejstvo, da je šlo za več telesnih poškodb, ki pa so se zelo dobro rehabilitirale ter, da se po vzroku kombinirajo bolečine aktualne poškodbe s hudo poškodbo in bolečinskim hrbteničnim sindromom v preteklosti. Spremembe na tožnikovih očeh so bile neboleče, oftamološko zdravljenje je bilo zaključeno dne 15. 9. 2022, prav tako so bile nevšečnosti med zdravljenjem intenzivne le krajši čas. Tožnik je imel konzervativno zdravljenje in ni imel nobene operacije, ob nesreči je bil star 71 let ter že pred nesrečo imel vrsto pridruženih degenerativnih bolezenskih težav, prav tako je utrpel nevšečnosti, ki jih trpijo tudi drugi oškodovanci s podobnimi ali enakimi poškodbami. Kronično bolečino v križu je potrebno pripisati polovično posledici predhodnega stanja, polovično pa sedanji poškodbi, obdobje stalnih, srednjih in lahkih telesnih bolečin ni bilo tako dolgo, da bi utemeljevalo tako visoko odškodnino. Pravična odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti bi tako znašala 21.000,00 EUR. Prav tako pretirana je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je prevelik poudarek dalo navedbam tožnika, premalo težo pa izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da so trajne posledice na mišično - skeletnem sistemu kombinacija predhodne bolezni tožnika in predhodne poškodbe medenice. Kronična bolečina v križu je polovično posledica predhodnega stanja, polovično pa posledica poškodbe. Konzervativno zdravljenje trojnega zloma medeničnega obroča je pri tožniku potekalo hitreje kot v večini primerov, saj mu je že po štirih tednih bila dovoljena hoja z berglami in ni bil odvisen od nege in pomoči drugih. Zaradi trajnih posledic poškodbe je pri tožniku sicer poškodovan centralni vid, nikakor pa nima popolne izgube vida. V primerjavi z življenjem pred poškodbo, mu je onemogočeno bližinsko delo, na daleč še pa vedno zaznava, ker gleda ekscentrično. Poškodba centralnega vida in izguba vida v celoti sta dva različna koncepta in ju je potrebno ločiti. Poškodba centralnega vida se nanaša na okvaro ali motnje v središčnem delu mrežnice, kljub temu pa lahko oseba s poškodbo centralnega vida še vedno vidi na obrobju vidnega polja. Iz zadev sodba VSRS VIII Ips 76/2014 ter II Ips 562/2007 je oškodovancem bila odmerjena bistveno nižja odškodnina iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti, zato je po mnenju toženke pravična in primerna odškodnina v višini 22.500 EUR. Sodišče prve stopnje je prav tako priznalo previsoko odškodnino iz naslova utrpljenega strahu, saj bi primerna odškodnina znašala 2.000 EUR. Posledično navedenemu, je napačna odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, s stroškovno posledico. Zahteva vračilo pritožbenih stroškov.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine pomembne za odločitev, ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka. Pritožbeno sporna je le še višina odškodnine za nepremoženjsko škodo po vseh vtoževanih postavkah, tj. za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah.

7Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine iz pravno priznanih škodnih naslovov po 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerih pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženost in za strah pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Na zahtevo oškodovanca pa lahko sodišče odškodnino prisodi tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

8Za ugotovitev obsega in narave nepremoženjske škode se je sodišče prve stopnje oprlo na vso zbrano spisovno dokumentacijo, izpoved tožnika ter na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, zanjo pa travmatolog prof. dr. A. A., dr. med., oftamologinja prof. dr. B. B., dr. med. in internistka prof. dr. C. C., dr., med. z dne 14. 3. 2024 ter na dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 24. 6. 2024. Toženka na izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni imela pripomb, sodišče prve stopnje pa ga je ocenilo kot vestno in strokovno.

Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem

9Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v znesku 36.000,00 EUR. Toženka se zavzema za nižjo odškodnino v višini 21.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vse tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti, zato v tem delu povzema sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 71 let, je utrpel dvojni zlom medeničnega obroča na obeh vejah leve sramne kosti in zadaj na križnici levo brez večjih premaknitev, zlom 6. rebra v prid možnosti, da je bilo zlomljenih več reber, odrgnine in udarnine, udarec v glavo zaradi česar se mu je pojavila Purtscherjeva retinopatija na obeh očeh, v posledici zapletov zdravljenja pa je utrpel pljučnico in izliv tekočine v plevralni prostor. Gre za hudo telesno poškodbo, ki je po Fischerju klasificirana s IV. stopnjo.

10Tožnik je trpel hude bolečine prvih 7 do 10 dni po poškodbi, do konca enomesečne hospitalizacije pa so prešle v srednje hude bolečine v pojemajoči intenziteti, po 8 tednih so bile bolečine lahke, kronične bolečine z občasnimi poslabšanji po dvojem zlomu medeničnega obroča pa se bodo pojavljale ob večjih obremenitvah, delu v prisilni drži, fleksijskih obremenitvah. Zdravil se je dobrih 9 mesecev. Tekom zdravljenja je trpel številne nevšečnosti, podrobneje opisane v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe, od katerih je izpostaviti 33 dni hospitalizacije, prejeta visoka doza sevalne energije, intravenozna aplikacija zdravil, oskrba zapleta v plevralni votlini, odvajanje vode iz pljuč, zdraviliško - rehabilitacijsko zdravljenje, uporaba bergel ter obiski različnih ambulant, pomoč tretjih oseb.

11Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utrpele telesne bolečine in nevšečnosti pravilno ocenilo, prav tako je ustrezno upoštevalo deljene vzroke za nastale posledice, saj je ugotovilo, da je tožnikova kronična bolečina v križu polovična posledica prehodnega stanja, polovična pa od obravnavane poškodbe, predhodna refraktivna napaka (daljnovidnost in astigmatizem), predhodne kardiološke bolezni ter bolečinski sindrom v zvezi z vratno in ledveno hrbtenico, pa niso v povezavi z obravnavanim dogodkom. Vsa drugačna pritožbena izvajanja so zato neutemeljena.

12Glede na pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v višini 36.000,00 EUR, kar znaša dobrih 19 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji na dan odločanja sodišča prve stopnje,¹ primerna in pravična, toženka pa ni navedla nobenih drugih utemeljenih razlogov niti primerljive sodne prakse, ki bi utemeljevali odmero nižje odškodnine iz tega naslova.

Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti

13Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v znesku 50.000,00 EUR (od vtoževanih 72.500,00 EUR po modifikaciji tožbenega zahtevka). Toženka se zavzema za nižjo odškodnino v višini 22.500,00 EUR.

14Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo predhodnih težav tožnika. Kot izhaja iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, so tožnikove trajne posledice na mišično skeletnem sistemu kombinacija njegove predhodne bolezni in poškodbe ter predmetnega dvojnega zloma medenice, prav tako je kronična bolečina v križu polovična posledica tožnikovega predhodnega stanja ter polovično predmetne poškodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da tožnik trpi trajne posledice po poškodbi pri prepogibanju, daljši hoji, dvigovanju bremen, z vztrajanjem telesa v prisilnem položaju, zaradi posledic poškodovanja centralnega vida, ki se kaže kot zelo slaba vidna ostrina (na boljšem očesu 30%, na slabšem 15%), pa mu je onemogočeno bližinsko delo, branje, razpoznava obrazov in vožnja avtomobila, stanje pa je nepovratno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi tožnikovo izpovedbo, da po poškodbi ne more več opravljati nobenega dela okrog hiše in sekati drv, ne more se ukvarjati z nobenim športom, prikrajšan je tudi zaradi vnuka, saj se z njim ne more igrati in ga dvigniti. Pri hoji še vedno uporablja palico, ne zmore voziti avta, pri čemer mu najhujšo oviro predstavljajo oči, saj sedaj ko je fizično nebogljen, bi se lahko zamotil vsaj z branjem knjig in gledanjem televizije, vendar ne more početi nič od tega, saj ne vidi, prav tako na ulici ne prepozna ljudi. Vse navedeno pa vpliva tudi na njegovo psiho, saj je potrt, vzkipljiv in mimogrede koga nehote užali.

15Upoštevaje vse navedeno in dejstvo, da gre za osebo, ki je bila ob škodnem dogodku stara 71 let, ob tem pa vitalna in brez zdravstvenih posebnosti, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da znaša primerna odškodnina za to postavko 50.000,00 EUR, kar predstavlja 27-kratnik povprečne mesečne neto plače.

16Glede na dejanske ugotovitve v postopku, ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je bila v primerljivih zadevah oškodovancem odmerjena bistveno nižja odškodnina. S strani pritožnice navedeni sodbi VSRS v zadevi VIII Ips 76/2014 z dne 7. 2. 2015 in II Ips 562/2007 z dne 18. 11.2008, obravnavata zgolj poškodbe očesa, v tukaj obravnavani zadevi pa je tožnik utrpel še vrsto drugih poškodb in nevšečnosti, zatorej nista primerljivi. Sodišče druge stopnje je po pregledu baze odločb v odškodninskih sporih ter glede na primerljive poškodbe in posledice našlo zadevi VSRS VS001758 z dne 16. 7. 2008 ter II Ips 285/2014 z dne 25. 2. 2016. V prvi zadevi je oškodovanec v starostni skupini med 65 in 70 let utrpel zlom desnega kolčnega sklepa, prelom tretjega in četrtega rebra desno (kar je povzročilo poškodbo prsne vrhnjice z izhajanjem zraka v podkožno tkivo), prelom desne kolčne ponvice z vdorom v medenico, pretres možganov s krvavitvami v predelu desne senčnice in očesne votline, več podplutb na desni strani čela, na desni strani obraza, v predelu senčnice in očesne votline in na desnem ušesu z natrganjem hrustanca desnega uhlja. Duševne bolečine so podane zaradi 40% zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je popolnoma nesposoben za hojo, za 60% se počasneje giblje, ne more teči, oviran je pri delu z desnico, ne more počepniti, ni sposoben nobene rekreacije, ne more voziti avtomobila. Sodišče mu je za postavko duševnih bolečin odmerilo 22 povprečni neto plač, celotna odmerjena pa je bila odmerjena na 41 povprečnih neto plač. V drugi primerljivi zadevi pa je oškodovanec v starostni skupini med 55 in 60 let utrpel izpah levega kolka, zlom sklepa ponvice levega kolka, prelom zoba drugega vratnega vretenca, prelom petega rebra levo, raztrganine korena nosu ter nosnega krila, rano na nosu, pretres možganov in udarec ter odrgnino v predelu čela. Ugotovljene so bile duševne bolečine, saj pri pogledu v desno ostala za polovico omejena gibljivost, ima mravljinčenje in nemoč v rokah, razvil se mu je postkomocijski sindrom in postravmatska stresna motnja, zaradi česar se mu je po škodnem dogodku življenje povsem spremenilo. Ne more se več ukvarjati s športom, na psihičnem področju ima hude težave, zaradi šepajočo hoje je gibljivost zmanjšana, kar je pri prej rekreativno in športno usmerjenem tožniku povzročilo nezadovoljstvo in pesimistično naravnanost, tako da so pri njem prisotni številni znaki trajne osebne spremenjenosti, ki se kažejo v nezaupljivosti do drugih, opisovanje občutkov brezupa, notranje praznine, socialne izolacije, odtujenost in suicidnega razmišljanje. Sodišče mu je za postavko duševnih bolečin dosodilo 40 povprečni neto plač, celotna odmerjena pa je znašala 76 povprečnih neto plač.

Glede odškodnine iz naslova strahu

17Sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tudi odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu v višini 3.000,00 EUR. Na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnika je ugotovilo, da je ob samem škodnem dogodku utrpel hud strah in ga je bilo upravičeno strah za življenje, veliko zaskrbljenost za potek zdravljenja je trpel do zaključka hospitalizacije 1 mesec, ter nato še pol leta zaradi Purtscherjeve retinopatije. Odškodnina, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje se glede na intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, pokaže kot pravična in primerna, toženka pa ni navedla nobenih drugih utemeljenih razlogov niti primerljive sodne prakse, ki bi utemeljevali odmero nižje odškodnine iz tega naslova.

Sklepno

18Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine, je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode in izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode ter primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna.

19Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 89.000,00 EUR, kar predstavlja 49 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah,² kjer je razpon dosojenih odškodnin nekje med 20 in 76 povprečnimi plačami na zaposleno osebo, zato prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ni previsoka.

20Vsled navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21Toženka sama krije nastale stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnikov odgovor na pritožbo pa v ničemer ni prispeval k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

¹ Decembra 2024 je znašala povprečna neto plača 1.825,75 EUR.
² Sodišče druge stopnje se ob tem sklicuje na sodno prakso kot jo je navedlo v točki 17. te obrazložitve .