VSC Sodba Cpg 44/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2017 dalje do prenehanja obveznosti in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna toženi stranki (toženki) v roku 15 dni od vročitve sodne odločbe povrniti 4.886,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke. S pritožbo tožnica izpodbija dejansko stanje, uveljavlja bistveni kršitvi določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena zakona in sodišču prve stopnje očita neizvedbo vseh predlaganih dokazov (konkretneje postavitev novega izvedenca ali dopolnitev obstoječega mnenja). Meni, da sodišče prve stopnje ni presodilo vseh dejstev v povezavi s trditveno podlago pravdnih strank in da, kljub tehtnim in obrazloženim tožničinim pripombam, ni obrazložilo, zakaj ni postavilo novega izvedenca. Zaradi zmotnih dejanskih ugotovitev je prišlo do zmotne pravne presoje. Pravila postopka so bila kršena na način, ki je vplival na pravilnost in zakonitost sodbe.

3Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne povzema, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa opredeljuje do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer tudi sicer na pritožbene očitke odgovarja v vrstnem redu, kot so nanizani v pritožbi.

6Pretežni del pritožbe se nanaša na nekakšno lastno in neutemeljeno dokazno oceno. Drži, nosilno stališče sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka je v tem, da tožnica ni izkazala nastanka zavarovalnega primera (nastanka zatrjevanega škodnega dogodka z dne 27.4.2016 oziroma podlage za zahtevek za plačilo zavarovalnine). Pritožnica ne pojasni, s katerimi izvedenimi dokazi naj bi bilo predmetno v nasprotju, medtem ko je pritožba samostojno pravno sredstvo in pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v okviru konkretizirano uveljavljanih pritožbenih očitkov ter v okviru uradnega preizkusa po 350. členu ZPP. Razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne spada v okvir uradnega preizkusa. Toženka je izrecno, konkretizirano in večkrat ugovarjala nastanku zavarovalnega primera. Z morebitnim strinjanjem z dejstvom, da je poškodovana prikolica predmetnega dne stala na omenjenem parkirišču, in dejstvom, da je bila poškodovana, vsekakor ni priznala nastanka zavarovalnega primera. Njene ugovorne trditve so namreč temeljile predvsem na tem, da zatrjevani zavarovalni primer ni nastal, ker prikolice toča tega dne in na tem prostoru ni mogla poškodovati. Iz spisa ne izhaja, da je toženka priznala, da je odobrila popravilo prikolice, medtem ko je nejasno, kako naj bi to vplivalo na sodno presojo o neizkazanosti zavarovalnega primera.

7Toženka v tej pravdi nastanka zavarovalnega primera ni priznala in njegov nastanek ni izkazan, medtem ko izpostavljeni zapisnik o cenitvi škode ob izvedbi drugih dokazov in ugotovitvah sodišča prve stopnje nima takšne dokazne teže, da bi sam po sebi lahko vzbudil dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako sta bila v postopku v zvezi z nenastankom zavarovalnega primera angažirana kar dva izvedenca. Časovne okoliščine res kažejo, da je bil zapisnik sestavljen 5.5.2016 in da naj bi do zatrjevanih poškodb prišlo 27.4.2016, vendar pritožnica spregleda predvsem 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer so pojasnjene vse dodatne okoliščine, ki jih je toženka izvedela po sestavi spornega zapisnika. Povedano drugače, za presojo ni bistveno, če je toženka morebiti ob prijavi škodnega primera sledila trditvam o načinu poškodovanja prikolice in če je sestavila zapisnik o cenitvi škode, ter s slednjim priznala obstoj škode. Tudi po presoji pritožnega sodišča s tem zapisnikom ni priznala nastanka zavarovalnega primera, to je, da je ta nastal v zatrjevanem kraju in času. Podredno predmetno tudi sicer ne more vplivati na pravilnost presoje, saj je pojasnjeno, da toženka ob sestavi zapisnika ni bila seznanjena z vsemi dejstvi oziroma da se ji temelj ob sami prijavi ni zdel sporen. Zaključkov sodišča prve stopnje ne spremenita dejstvi, da je škoda očitno bila povzročena, pri čemer je toča ni povzročila dne 27.4.2016 na parkirišču v Celju, in da je toženka pričela s postopkom cenitve škode. V 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je konkretno pojasnjeno, da iz zaslišanja priče, ki je zapisnik sestavila, izhaja, da je šlo za "okvirni" zapisnik, zato sta neutemeljena očitka storitve kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nenazadnje (ne)uporaba pridevnika "okvirni" nima relevantnega vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

8ZPP (z izjemo javne listine) ne pozna dokaznih pravil, zato je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja priče lahko ugotovilo, da bi v primeru padanja toče¹ na določenem območju zavarovalnice prejele več sto prijav. Lastno in neutemeljeno je mnenje, da to ni "merilo za obstoj zavarovalnega primera." Gre namreč za relevanten indic v zvezi z neizkazanostjo zavarovalnega primera. Vsekakor v tem delu izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Lastna in neutemeljena je dokazna ocena, da zaradi oddaljenosti vremenske postaje, na kateri opazovalec ni zaznal toče, sodišče ni imelo stvarne in zanesljive podlage, da toče v krajevnih in časovnih okoliščinah zatrjevanega zavarovalnega primera ni bilo. Sodišče prve stopnje slednjega nenazadnje niti ni zaključilo, ampak je dopustilo obstoj toče, ki pa ni bila takšne velikosti, da bi lahko povzročila škodo. Predmetno je obrazložilo s sklicevanjem na izvedensko ekspertizo (glej predvsem 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato ni storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena vsebina ekspertize (v zvezi z drugo ekspertizo) je ravno v tem, da kljub oddaljenosti opazovalca, ki ni zaznal toče, zaradi drugih okoliščin (izmerjene temperature, radarske slike, zapiskov opazovalcev) morebitna toča ni bila takšne velikosti, da bi lahko na prikolici povzročila škodo, ki naj bi nastala v zatrjevanem zavarovalnem primeru. Sodišče prve stopnje ni zmotno in nepopolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja. Ugotovitve sodišča (med drugim) temeljijo na dveh izvedenskih mnenjih, zato je nejasna in neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče za presojo nima strokovnega znanja in se ni opiralo "na dodatno izvedensko mnenje."² Vsekakor je sodišče prve stopnje spor presodilo na podlagi izvedenih dokazov in hkrati obširno (glej 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) obrazložilo, zakaj ni postavilo novega izvedenca. Iz spisa ne izhaja, da je tožnica po zaslišanju drugega izvedenca predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje neobstoječega predloga zagotovo ni bilo dolžno izrecno zavrniti, medtem ko so razlogi za nepostopanje v smeri dopolnitve mnenja očitni in skladni z razlogi za neangažiranje novega izvedenca. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Drži, da je prvi izvedenec pritrdil nekaterim tožničinim trditvam iz ekspertize, ki jo je pridobila sama, vendar je hkrati pojasnil, da druge okoliščine (glej zgoraj) v času in kraju zatrjevanega zavarovalnega primera niso dopuščale nastanka toče, ki bi lahko povzročila (nastalo) škodo.

10Čeprav iz splošnih pogojev toženke ne izhaja, da bi bilo plačilo zavarovalnine zaradi toče kakorkoli pogojevano z nastankom škode na določenem kraju in v določenem času, ni mogoč zaključek, da je podano zavarovalno kritje za škodo, ki je sicer nekje, nekdaj in na nek način nesporno nastala (op. glej npr. sporni zapisnik o cenitvi škode). Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava. Ne gre za nekakšne dodatne pogoje za priznanje zavarovalnega primera, ki jih v zavarovalni pogodbi ni, ampak za predmet izkazovanja nastanka samega zavarovalnega primera. V točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe je že sodišče prve stopnje tožnici pravilno, podrobno in s sklicevanjem na sodno prakso pojasnilo, da gre za izkazovanje nastanka zavarovalnega primera, v okvir katerega sodi izkazovanje, da je do škode prišlo na zatrjevani način.

11Drži, da je sodišče prve stopnje svoje "stališče" pretežno utemeljilo na obeh ekspertizah. Tožnica je bila dolžna izkazati nastanek zavarovalnega primera. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da ni bila dolžna izkazovati "količine toče, ampak nastanek škode zaradi vremenske nevarnosti, ki jo pokriva zavarovanje." Nastanka škode zaradi nevarnosti, ki jo pokriva zavarovanje, oziroma zatrjevanega zavarovalnega primera z dne 27.4.2016 na parkirišču v Celju preprosto povedano ni izkazala. Že zgoraj je pojasnjeno, da priznanje obstoja škode na prikolici in padanja toče v širšem območju, ne pomeni priznanja nastanka zavarovalnega primera. V zvezi s padanjem toče velja le dodati, da se je toženka strinjala s prvo ekspertizo, v kateri je dopuščeno padanje toče, ki pa ni bila takšne velikosti, da bi lahko povzročila zatrjevani zavarovalni primer. Navedbe, da prva ekspertiza temelji na podatkih, ki so omejeni na nekaj meteoroloških postaj, oddaljenih več kilometrov od škodnega dogodka, so lastna in neutemeljena dokazna ocena, ki ne vzbudi zadostnega dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje.

12Že zgoraj je pojasnjeno, da je pritožba samostojno pravno sredstvo. Posledično pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v mejah razlogov, ki so konkretizirano uveljavljani v pritožbi, in v okviru uradnega preizkusa po 350. členu ZPP. Zato ni upoštevno pavšalno sklicevanje na vsebino drugih vlog, ki niso pritožba. Ni naloga pritožbenega sodišča, da samo oziroma namesto pritožnice po spisu išče argumente, ki bi ji lahko bili v korist. Tako je neupoštevna in s tem neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo "strokovno utemeljenim pripombam tožeče stranke na izvedensko mnenje, čeprav so bile detajlno in argumentirano obrazložene." Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. ZPP ne določa obveznosti izvedbe vseh predlaganih dokazov. Razlogi za neizvedbo dokaza s postavitvijo novega izvedenca so v izpodbijani sodbi podrobno obrazloženi. Očitki v smeri, da sodišče prve stopnje ni presodilo vseh dejstev v povezavi s trditveno podlago strank in da ni obrazložilo, zakaj kljub tehtnim in obrazloženim tožničinim pripombam ni postavilo novega izvedenca, so kot je pojasnjeno zgoraj preveč pavšalni, da bi bili lahko upoštevni. Izpodbijana sodba, kot je že večkrat pojasnjeno zgoraj, ni obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

14O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 373,32 EUR.

¹ Iz konteksta celotne sodbe izhaja, da gre za točo, ki bi lahko povzročila poškodbe.
² V tem delu je pritožba pavšalna, nejasna in nerazumljiva. Sodišče prve stopnje se je namreč pri prvem izvedencu oprlo na ekspertizo in njeno dopolnitev, pri drugem pa na ekspertizo, njeno dopolnitev in na zaslišanje izvedenca.