VSL Sodba I Cp 744/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v odločbi po tožbi tožečo stranko in po nasprotni tožbi toženo stranko A. A. imenuje tožeča stranka oziroma tožnik, po tožbi toženo stranko in po nasprotni tožbi tožečo stranko B. B. pa tožena stranka oziroma toženka.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: 1) ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodita nepremičnina ID znak: del stavbe ...-966-1, posamezni del št. 1 v stavbi št. 966 k. o. ... (ID 001) in hladilnik, pri čemer delež tožnika na skupnem premoženju znaša do 8750/10000-in (za 4/10000 se zahtevek po tožbi zavrne) in delež toženke do 1250/10000-in (1. točka izreka); 2) zavrnilo zahtevek toženke v delu, v katerem je zahtevala, da sta deleža strank na skupnem premoženju enaka ter da v skupno premoženje sodi tudi v izreku sodbe našteta stanovanjska oprema v kletnem stanovanju na naslovu X., z deležema strank, vsake do ene polovice (2. točka izreka); 3) ustavilo postopek po nasprotni tožbi za plačilo 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 dalje do plačila (3. točka izreka) ter 4) naložilo toženki, da tožniku v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 3.833,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po preteku petnajstdnevnega roka do plačila (4. točka izreka).

3Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka, pri čemer izpodbija odločitev o ugotovljenih deležih na skupnem premoženju in stroškovno odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugotovi, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka ter ustrezno prilagodi odločitev o pravdnih stroških.

Kot bistveno navaja, da je sodišče pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotavljalo in presojalo, kakšen je bil namen tožnikovih staršev ob izročitvi sredstev za plačilo kupnine, ne pa, kaj se je resnično zgodilo, torej kdo in na kakšen način je izročeno premoženje prejel. Na navedeno je toženka opozarjala med celotnim postopkom, sodišče pa se s tem sploh ni ukvarjalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za presojo, ali izročena sredstva predstavljajo posebno ali skupno premoženje, ni pomembno, kakšen je bil dejanski namen tožnikovih staršev, niti ali sta menila, da darilo oziroma del dediščine dajeta izključno tožniku kot svojemu sinu. Pomembno je le, kaj se je dejansko zgodilo, torej do kakšnega prehoda premoženja je v resnici prišlo. Bistveno je, da tožnikova starša denarnih sredstev nista nikoli izročila tožniku, temveč sta plačala del kupnine po pogodbi, po kateri sta premoženje v enakih delih prejela tako tožnik kot toženka. S plačilom tožnikovih staršev se je neposredno plačala terjatev prodajalca iz naslova kupnine do obeh pravdnih strank, plačal se je njun skupni nerazdelni dolg. To pomeni, da sta takoj, ko je bilo dano, to premoženje skupaj prejeli obe pravdni stranki, toženka je svoj delež premoženja tudi sprejela. Podarjenih sredstev ni nikoli prejel izključno tožnik, zato ne morejo predstavljati njegovega posebnega premoženja. Morebiten drugačen nagib tožnikovih staršev ob plačilu kupnine ni pomemben. V takem primeru bi šlo lahko le za njuno zmoto o obdarjencu, morda za neupravičeno obogatitev toženke. Navedeno bi lahko zoper toženko uveljavljala le tožnikova starša, ne pa tožnik v okviru določitve deležev na skupnem premoženju.

Sodišče je napačno ugotovilo namen tožnikovih staršev ob nakazilu denarnih sredstev. V tem delu se je oprlo na zaslišanje tožnika in njegovih družinskih članov, pri čemer je nekritično spregledalo, da imajo jasen interes, da tožnik dokaže višji delež na skupnem premoženju. Sodišče je njihove izpovedi ocenilo za prepričljive, čeprav ob logični in življenjski presoji iz njih izhaja, da so ob plačilu dela kupnine vsi vedeli in se zavedali, da bo s plačilom kupnine toženka postala polovična solastnica stanovanja. Stališče sodišča, da sta tožnikova starša nakazovala večje denarne zneske, ne da bi prebrala prodajno pogodbo, ki sta jo imela pri sebi, je popolnoma neživljenjsko. Sodišče je ugotovilo, da je darilo predstavljalo tožnikovo dediščino, pri tem pa ni upoštevalo, da je bila izročilna pogodba, ki je to opredelila, sklenjena naknadno in brez sodelovanja toženke.

Sodišče je kot edino relevantno dejstvo za različno velikost deležev štelo tožnikov vložek posebnega premoženja v skupno premoženje. Nato je naredilo klasičen matematični izračun in deleže pri plačilu kupnine preslikalo na deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Takšno ravnanje je materialnopravno napačno. Sodišče bi moralo upoštevati in vrednotiti, kaj vložek posebnega premoženja tožnika vrednotno pomeni v odnosu do siceršnjega (enako velikega) vložka pravdnih strank v skupno življenje in premoženje, in ne le, kaj pomeni v odnosu do deleža kupnine za nakup stanovanja. Skupno premoženje pravdnih strank v času nastajanja namreč ni bilo le stanovanje, temveč tudi vse premičnine, ki jih danes ni več, ter sprotna denarna sredstva, namenjena življenju, gospodinjstvu, vzgoji in varstvu otrok. Stanovanje je le edino premoženje, ki je ostalo.

4Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pravdni stranki sta bivša zunajzakonska partnerja. Njuna zunajzakonska skupnost je trajala od leta 1999 do leta 2019. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo njuno skupno premoženje in deleža na njem.

7Tožnik je zahteval ugotovitev, da njegov delež na skupnem premoženju znaša 87,54 %, pri čemer je trdil, da je v skupno premoženje vložil posebno premoženje, hkrati pa je z dohodki ter skrbjo za družino prispeval več kot toženka, in sicer v deležu 60 %. Sodišče prve stopnje je sledilo tožniku glede vložka njegovega posebnega premoženja, v preostalem delu pa je ugotovilo enak prispevek pravdnih strank. Sodišče prve stopnje torej ni prekoračilo tožbenega zahtevka in trditvene podlage tožnika, kot namiguje pritožba. Sodba je razumljiva in jo je mogoče preizkusiti, med izrekom in obrazložitvijo ter razlogi sodbe in spisovno dokumentacijo ni nasprotij.

8Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo s tem, ko se ni (izrecno) opredelilo do njenih navedb, da sta pritožnikova starša denarna sredstva v resnici izročila obema pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da sta tožnikova starša denarna sredstva v pretežnem delu izročila tako, da sta jih na račun kupnine plačala neposredno prodajalki stanovanja oziroma hipotekarnemu upniku. Iz obrazložitve sodbe je tudi razvidno, da je pri presoji, komu so bila nakazana sredstva podarjena, kot odločilen upoštevalo namen tožnikovih staršev in ne način izročitve sredstev. S tem se je sodišče prve stopnje zadosti opredelilo do toženkinih navedb. Morebitna napačnost njegovega stališča bi lahko utemeljevala kvečjemu pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki bo obravnavan v nadaljevanju.

9V pritožbenem postopku ni več sporno, da skupno premoženje pravdnih strank predstavljata nepremičnina ID znak: del stavbe ...-966-1 (stanovanje na naslovu X.) in hladilnik. Sporni pa ostajajo deleži na skupnem premoženju. Pri tem med strankama ni več nesoglasja o tem, da so bili njuni prispevki k skupnemu premoženju iz naslova premoženjskih in nepremoženjskih prispevkov iz drugega odstavka 74. člena Družinskega zakonika (DZ) enakovredni. Še vedno pa se ne strinjata o tem, kot vložek čigavega posebnega premoženja je treba šteti prispevek tožnikovih staršev k nakupu stanovanja.

10Sredstva, ki sta jih za nakup stanovanja prispevala tožnikova starša, ne predstavljajo skupnega premoženja strank. Ta sredstva namreč niso bila pridobljena z delom ali odplačno med trajanjem njune življenjske skupnosti (67. člen DZ). Njihove narave ne spremeni dejstvo, da je bil z njimi plačan solidarni (skupni) dolg strank iz naslova kupnine za stanovanje. Gre torej za posebno premoženje: v primeru, da so bila sredstva podarjena samo tožniku, njegovo posebno premoženje, v primeru, da so bila podarjena obema zunajzakonskima partnerjema, pa za posebno (solastno) premoženje vsakega od njiju v enakih deležih. V primeru, da gre za posebno premoženje samo tožnika, se ob ugotovitvi, da so bili drugi vložki pravdnih strank k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja enakovredni, to odrazi v njegovem višjem deležu na skupnem premoženju, v drugem primeru takšen (enak) vložek posebnega premoženja vsakega od njiju ne vpliva na velikost njunih deležev na skupnem premoženju.¹

11Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, komu so bila sredstva podarjena, izhajalo iz utrjenega stališča sodne prakse, da je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev, dano v času trajanja zunajzakonske skupnosti, načeloma šteti kot prispevek dan obema partnerjema po enakih deležih. Upoštevalo pa je tudi, da gre pri tem za izpodbojno domnevo, ki velja, dokler zainteresirani partner ne dokaže, da je bilo darilo (v času daritve) dano samo njemu.

12Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnik navedeno domnevo uspel izpodbiti in dokazati, da so njegovi starši sredstva za nakup stanovanja podarili izključno njemu in ne obema pravdnima strankama oziroma njuni družini.

13Sodišče prve stopnje je takšno ugotovitev oprlo na naslednja dejstva: 1) o denarnih sredstvih za nakup stanovanja se je s starši dogovarjal le tožnik, toženka pri pogovorih ni sodelovala; 2) denarna sredstva so bila tožniku dana kot del širšega urejanja premoženjskih razmerij v tožnikovi primarni družini; 3) tožnikova starša sta želela premoženje med svoje tri otroke razdeliti že za časa življenja; 4) denarna sredstva predstavljajo tožnikovo dediščino po starših; 5) člani tožnikove družine so v letu 2015 sklenili izročilno pogodbo, v kateri so opredelili naklonitve staršev vsakemu otroku, med drugim tudi dejstvo, da je tožnik prejel denarna sredstva za nakup stanovanja; 6) pri dogovorih o razdelitvi zapuščine in sklenitvi izročilne pogodbe niso sodelovali niti toženka niti partnerja tožnikovih sester; 7) tožnikova starša sta želela svoje premoženje izročiti oziroma podariti le svojim otrokom, kar velja tudi za denarna sredstva, ki sta jih namenila tožniku; 8) tožnikova starša in toženka se niso dobro razumeli in so se le redko videvali; 9) tožnikova starša ob nakazilu denarja nista vedela, da se bo toženka na podlagi kupoprodajne pogodbe vknjižila kot solastnica stanovanja do 1/2.

14Pritožnica ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost nobenega od tako ugotovljenih dejstev. Že iz izsekov izpovedi, ki jih v dokaz domnevne neverodostojnosti tožnika in njegovih staršev izpostavlja v pritožbi, je razvidno, da tožnikova starša ob nakazilu nista vedela, da se bo toženka na podlagi kupoprodajne pogodbe vknjižila kot solastnica stanovanja, temveč sta to izvedela šele naknadno. Ob natančnem in celovitem branju izpovedi se namreč izkaže, da se je prvotno pritrdilni odgovor tožnika in njegove mame nanašal na seznanjenost staršev z navedenim dejstvom nasploh, ob bolj usmerjenih vprašanjih pa se je razčistilo, da sta zanj izvedela naknadno, potem ko ju je tožnik seznanil z vsebino pri notarju sklenjene pogodbe. Dejstvo, da tožnikova starša pred plačilom kupnine nista vpogledala v pogodbo, ni tako nenavadno, kot skuša prikazati pritožnica. Tožnikova starša sta imela ob nakazilu denarja v mislih ureditev premoženjskih razmerij v okviru svoje družine. Z izročitvijo denarja sta bila njuna zaveza oziroma širši dogovor v družini v razmerju do tožnika izpolnjena, tožniku pa sta prepustila, kako bo razpolagal s svojim delom zapuščine in se v to nista vmešavala. Tako tudi ni presenetljivo in neobičajno, da sta nanj prenesla skrb in odgovornost za pravilno izpolnitev kupoprodajne pogodbe in da sta brez posebnega preverjanja ravnala po njegovih navodilih.

15Enako, kot je izkazan interes tožnika in njegovih družinskih članov za to, da v postopku uspe tožnik, je izkazan interes toženke, da v postopku uspe sama. Sodišče prve stopnje je ta interes upoštevalo in je zato izpovedi zaslišanih ovrednotilo tudi s stališča objektivnih dokazov. Pri tem je pravilno kot pomemben dokaz izpostavilo izročilno pogodbo. Res je, da toženka pri sklenitvi pogodbe ni sodelovala in je zato ta pogodba ne zavezuje. Kljub temu pa je dejstvo, da so tožnikovi družinski člani že v letu 2015, ko se obravnavanega spora še ni dalo slutiti, potrdili sedanje trditve tožnika, močan argument v prid resničnosti njegovih navedb, da sta starša denarna sredstva podarila samo njemu kot del pričakovane dediščine.

16Skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev nastane originarno, na podlagi samega zakona, neodvisno od volje partnerjev. Stanovanje je bilo delno financirano iz sredstev skupnega premoženja (kredit) in delno iz sredstev posebnega premoženja. Že zaradi vložka skupnega premoženja pravdnih strank v nakup stanovanja to predstavlja njuno skupno premoženje.²

17Denarna sredstva tožnikovih staršev so bila dana kot darilo, zato je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, komu so bila sredstva podarjena, pravilno izhajalo iz njunega namena in dogovorov strank. Tožnikova starša sta imela namen denarna sredstva podariti izključno tožniku, samo med njimi je bil sklenjen dogovor o izročitvi (daritvi) denarnih sredstev. Tožnikova starša nista imela nikoli namena opraviti daritev v korist toženke, med njimi v zvezi s tem ni bil sklenjen noben dogovor oziroma darilna pogodba.

18Tožnikova starša sta denarna sredstva tožniku izročila na način, da sta delno poravnala njegovo obveznost po kupoprodajni pogodbi. Tožnik je bil skupaj s toženko solidarno zavezan k plačilu kupnine. To pomeni, da je prodajalki, enako kot toženka, dolgoval celotno kupnino (prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Dejstvo, da se je s plačilom kupnine zmanjšala skupna solidarna obveznost obeh strank v razmerju do prodajalke, tako samo po sebi ne pomeni, da so bila sredstva izročena tudi toženki.³ Z nakazilom sredstev s strani tožnikovih staršev je prišlo do zmanjšanja dolga tožnika v razmerju do prodajalke in s tem do prenosa denarnih sredstev v njegovo premoženjsko sfero. Dejstvo, da se to v njegovem premoženju ni odrazilo kot aktiva, temveč zmanjšanje njegovih pasiv, tega ne spremeni. Nepomembno je, da denar ni bil izročen neposredno tožniku, ki bi ga nato zase nakazal prodajalki, temveč je bil po njegovem navodilu in za njegov račun nakazan neposredno prodajalki oziroma hipotekarnemu upniku. Gre za formalnosti, ki ne vplivajo na pripadnost denarnih sredstev.

19Tožnik je z navodilom staršem, naj denarna sredstva namesto, da jih izročijo njemu, zanj plačajo prodajalki, svoje posebno premoženje vložil v skupno premoženje pravdnih strank. Dejstvo, da sta pravdni stranki pri stanovanju vknjiženi kot solastnici, vsaka do 1/2, ne predstavlja ovire, da tožnik po razpadu zunajzakonske skupnosti dokazuje svoj večji prispevek, ki se odraža v večjem deležu na skupnem premoženju. V razmerju med pravdnima strankama ni pomembno, kdo je nastopal v kupoprodajni pogodbi in se na njeni podlagi vknjižil kot lastnik stanovanja, temveč je ključen izvor sredstev za nakup.⁴

20Prav ima pritožba, da se deleža na skupnem premoženju določata na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zunajzakonskima partnerjema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Res je tudi, da ugotavljanje deležev na skupnem premoženju ne pomeni obračunske pravde in se ne vodi po načelih matematičnega izračuna. Oboje pa še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera s preslikavo deležev prispevkov k plačilu kupnine za stanovanje in stanovanjsko opremo v deleža na skupnem premoženju uporabilo pravno napačno metodologijo za določitev deležev strank na njunem skupnem premoženju.

21Sodišče prve stopnje je celovito in podrobno pretehtalo vse prispevke pravdnih strank v celotnem obdobju njune življenjske skupnosti in ugotovilo, da sta izven vložka tožnikovega posebnega premoženja v nakup stanovanja in stanovanjske opreme k skupnemu premoženju prispevali enakovredno.

22Tožnik in toženka sta stanovanje kupila leta 2015, po šestnajstih letih partnerske zveze. Do takrat sta svoje premoženjske in nepremoženjske prispevke porabljala za tekoče potrebe družine, noben ni trdil, da sta v tem obdobju ustvarila kakšen presežek ali premoženje.⁵ Stanovanje z opremo sta večinsko financirala s sredstvi, ki sta jih tožniku podarila starša, torej s posebnim premoženjem tožnika. Za preostanek je toženka najela kredit, ki ga pravdni stranki nista redno odplačevali in je v pretežnem delu še vedno nepoplačan. Iz tega izhaja, da je prav vložek posebnega premoženja tožnika omogočil, da sta pravdni stranki sploh ustvarili kakršnokoli skupno premoženje. Ker sta stanovanje in stanovanjska oprema hkrati edino ustvarjeno skupno premoženje, je sodišče njune prispevke k nakupu teh dobrin pravilno upoštevalo kot njuna deleža na skupnem premoženju. Z dotrajanostjo in uničenjem stanovanjske opreme je enako kot toženka tudi tožnik izgubil del svojega vložka v skupno premoženje.

23Pritožnica skuša dvom v pravilnost uporabljene metodologije vzbuditi tudi z navajanjem hipotetičnega življenjskega primera. Ta se razlikuje od situacije pravdnih strank. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi se v primeru, če bi eden od partnerjev s svojim posebnim premoženjem kril vse tekoče potrebe družine in bi to dejstvo partnerjema omogočilo, da prihodke od dela namenita za nakup nepremičnine, takšen večji prispevek enega od partnerjev k skupnemu življenju odrazil tudi v njegovem deležu na kupljeni nepremičnini kot skupnem premoženju.

24Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške vložitve pritožbe, hkrati pa mora tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Za potrebne stroške tožnika pritožbeno sodišče šteje 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in povišano za 22 % DDV znaša 559,98 EUR. Sodišče pa tožniku ni priznalo stroškov pregleda pritožbe in posveta s stranko, saj ne gre za samostojni odvetniški opravili, temveč sta ti storitvi že vključeni v storitev sestave odgovora na pritožbo. Toženka mora priznani znesek stroškov tožniku povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

¹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 29/2022 z dne 5. 10. 2022.
² Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 92/2021 z dne 17. 11. 2021.
³ Velja tudi obratno. Tudi če bi bila sredstva izročena neposredno tožniku, to ne bi bila ovira za ugotovitev, da gre za darilo obema.
⁴ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 210/1993 z dne 27. 1. 1994 in II Ips 152/2009 z dne 20. 3. 2012.Tudi, če bi kot kupec po pogodbi nastopal le tožnik, pa bi bila kupnina podarjena obema partnerjema, to toženki ne bi preprečevalo uveljavljati, da je bil del sredstev namenjen njej in zato predstavlja njen vložek posebnega premoženja, ki jo opravičuje do ustrezno višjega deleža na skupnem stanovanju.
⁵ Nasprotno, iz njunih enotnih izpovedi izhaja, da nista redno plačevala položnic in sta iz tega naslova v času trajanja zunajzakonske skupnosti ustvarila dolgove.