VSL Sklep III Cp 967/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik in prva toženka sama krijeta svoje pritožbene stroške.

1Pritožnika sta priglasila stransko intervencijo v postopku, v katerem tožnik kot kreditojemalec zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in njenih dodatkov ter plačilo 130.282,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopustilo stranske intervencije A. A. in B. B. na strani tožeče stranke.

3Odločitev je oprlo na ugotovitev, da sta tožnik kot najemodajalec in A. A. kot najemnik sklenila najemno pogodbo za najem tožnikove nepremičnine, nato pa sta se s pogodbo o prenosu obveznosti dogovorila, da bo A. A. svoj dolg do tožnika odplačeval tako, da bo prevzel obveznost odplačevanja dolga tožnika do prve toženke iz naslova kredita. Ker prva toženka kot upnica pri pogodbi o prenosu obveznosti ni sodelovala in o njej ni bila obveščena, te pogodbe ni mogoče šteti za pogodbo o prevzemu dolga (427. čl. Obligacijskega zakonika (OZ)). Z njo je bil dogovorjen le način poplačila obveznosti A. A. do tožnika, zaradi česar odločitev o tožbenem zahtevku na razmerje med pritožnikoma in tožnikom ne bo vplivala.

4Zoper sklep vlagata pritožbo zavrnjena stranska intervenienta, uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata razveljavitev sklepa in vračilo v nov postopek, oziroma spremembo sklepa na način, da se stranska intervencija dovoli.

Navajata, da sodišče ni dovolj jasno utemeljilo svoje presoje, da odločitev v tej zadevi ne bi vplivala na razmerje med pritožnikoma in tožnikom. Poudarjata, da sta na podlagi pogodbe o prenosu obveznosti, sklenjene s tožnikom, prevzela obveznost plačevanja tožnikovega kredita, ki je zaradi ugotavljanja ničnosti sklenjene kreditne pogodbe predmet tega postopka. Ni šlo le za dogovor o načinu plačila najemnine oz. o načinu poplačila obveznosti A. A. do tožnika, kot nepravilno ugotavlja sodišče, temveč za prevzem tožnikove obveznosti iz kreditne pogodbe. Če bi šlo le za plačilo najemnine, dodatna pogodba o prevzemu obveznosti ne bi bila potrebna, ker je obveznost plačila najemnine izhajala že iz sklenjene najemne pogodbe. Navedeno izkazuje intervencijski interes pritožnikov, ki uveljavljata kršitev določb postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Nasprotujeta zaključku sodišča, da z vlogo, s katero sta priglasila stransko intervencijo, nista izkazala intervencijskega interesa. V njej sta pojasnila, da je njima, ne tožniku, nastala škoda, ker sta obveznosti iz kreditne pogodbe, ki je predmet tega spora, v večinskem delu poravnala sama. Ugoditev tožbenemu zahtevku bi okrepila njun položaj pri povračilu nastale škode.

5Tožnik in prva toženka sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Drugi toženec in tretja toženka na pritožbo nista odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje glede pravne narave sklenjene pogodbe o prenosu obveznosti. Pogoj za nastop pravnih posledic prevzema dolga je privolitev upnika v spremembo dolžnika (1. odst. 427. čl. ZPP).¹ Ugotovitev, da prva toženka o sklenitvi pogodbe o prenosu obveznosti ni bila obveščena, v pritožbi ni prerekana (2. odst. 214. čl. ZPP). Upnica tako ni mogla veljavno privoliti v zatrjevani prevzem dolga. V prevzem dolga upnik sicer lahko privoli tudi konkludentno (3. odst. 427. čl. OZ), a domneva konkludentne privolitve upnika v prevzem dolga lahko učinkuje le, če je bil upnik pred sprejemom izpolnitve obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Če prevzemnik, za katerega upnik ne ve, da je sklenil pogodbo o prevzemu dolga, ponudi izpolnitev in jo upnik sprejme, domneva ne more učinkovati, ker takšno izpolnitev upnik sprejme kot izpolnitev tretjega.² Prva toženka v zatrjevani prevzem dolga torej niti konkludentno ni mogla privoliti, ker zanj ni vedela. Že navedeno pa zadostuje za zaključek o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da pogodba o prenosu obveznosti, sklenjena med tožnikom in A. A., po svoji naravi ni pogodba o prevzemu dolga. Gre za pogodbo o prevzemu izpolnitve (5. odst. 427. čl. in 434. čl. OZ), ki ne pomeni spremembe dolžnika v obligacijskem razmerju. Z njeno sklenitvijo je tožnik v razmerju do druge toženke še vedno ohranil položaj dolžnika po kreditni pogodbi.

8Ob navedenem je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje glede neobstoja intervencijskega interesa pritožnikov. Pogoj za vstop v pravdo v vlogi stranskega intervenienta je verjeten izkaz intervencijskega interesa, ki je podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v takšnem pravnem razmerju, da utegne sodba neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj (prim. 1. odst. 199. čl. ZPP).³ V konkretni zadevi pritožnika takega interesa nimata, kar je sodišče prve stopnje jasno utemeljilo v 7. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa, zaradi česar pritožbeni očitki glede bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Z najemno pogodbo, sklenjeno s tožnikom, je A. A. prevzel obveznost plačevanja najemnine, ki jo je po dogovoru namesto neposredno tožniku izpolnjeval prvi toženki. Njegova obveznost, dogovorjena z najemno pogodbo, je obstajala neodvisno od kreditne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s prvo toženko, in katere ugotovitev ničnosti zahteva v tem postopku. Tudi če bo tožbenemu zahtevku tožnika ugodeno, to na pravilnost izpolnitve obveznosti po najemni pogodbi ne vpliva.

9Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP). Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker niso pravno odločilne (1. odst. 360. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP).

10Odgovor na pritožbo, glede na vsebino pritožbe in glede na pravilne razloge izpodbijanega sklepa, ni bil potreben (155. čl. ZPP). Stroške zanj zato trpita tožnik in prva toženka sama. Ostali stroški, ki jih je v odgovoru na pritožbo priglasil tožnik, predstavljajo del pravdnih stroškov, o katerih bo odločalo sodišče prve stopnje (151. čl. ZPP).

¹ Juhart M.: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 611.
² Prav tam, str. 613.
³ Ude. L.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana: Uradni list, 2005; str. 270.