VSC Sklep II Cp 217/2025

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Ozadje zadeve

1Sodišče prve stopnje je s sklepom Pr 11/2024 z dne 8. 5. 2024 (r. št. 47), ki je postal pravnomočen, nasprotnega udeleženca za obdobje šestih mesecev (najdlje do 8. 11. 2024) vključilo v zdravljenje v nadzorovani obravnavi. Na podlagi ugotovljenih dejstev je zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka 80. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Sodišče prve stopnje je nato na predlog predlagatelja in po izvedenem dokaznem postopku s sklepom Pr 11/2024 z dne 13. 11. 2024 (r. št. 66), ki je prav tako postal pravnomočen, podaljšalo zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi za dobo šestih mesecev (najdlje do 8. 5. 2025).

2Predlagatelj je s predlogom, vloženim dne 18. 4. 2024, ponovno predlagal podaljšanje zdravljenja nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi. Sodišče prve stopnje je temu predlogu z izpodbijanim sklepom ugodilo in z njim podaljšalo zdravljenje nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi za šest mesecev (najdlje do 8. 11. 2025) ter imenovalo koordinatorje z opredeljenimi nalogami (87. člen ZDZdr).

Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti pa na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke, je sodišče ugotovilo, (i.) da je pri nasprotnemu udeležencu podana huda in ponavljajoča se duševna motnja, in sicer paranoidna shizofrenija, (ii.) da se je že zdravil v psihiatrični bolnišnici brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, (iii) da se je pod vplivom duševne bolezni in njenih znakov v preteklosti že zdravstveno in življenjsko ogrožal, (iv) da obstaja dvom, da jemlje vsa predpisana zdravila, (v.) da se je njegovo zdravstveno stanje v zadnjem letu, ko je bil vključen v nadzorovano obravnavo, izboljšalo, saj ni bila potrebna prisilna hospitalizacija, (vi.) vendar bi brez vključitve v nadzorovano obravnavo najverjetneje ponovno prenehal jemati zdravila in obiskovati lečečega psihiatra, zaradi česar bi ponovno prišlo do ogrožanja njegovega zdravja in življenja.¹

Povzetek pritožbenih navedb

3Zoper sklep o podaljšanju zdravljenja v nadzorovani obravnavi se pritožuje nasprotni udeleženec po svojem pooblaščencu. Nasprotni udeleženec meni, da se ga nedopustno zapira in omejuje. Ne želi, da ga v njegovem stanovanju obiskujejo in omejujejo koordinatorji nadzorovane obravnave, saj je stanovanje zgledno urejeno. Pooblaščenec v pritožbi nadaljuje, da je bila njegova izjava, da sprejema izvedensko mnenje in da se strinja s podaljšanjem nadzorovane obravnave, preuranjena, saj je bil na naroku pod vtisom svoje lastne percepcije in ni upošteval želja in pričakovanj nasprotnega udeleženca.

Nasprotni udeleženec s svojim vedenjem ne ogroža svojega življenja in zdravja, prav tako ne življenja in zdravja drugih. Ne povzroča niti premoženjske škode sebi ali drugim. Po prepričanju pritožbe zato niso izpolnjeni pogoji za podaljšanja nadzorovane obravnave iz 80. člena ZDZdr. Sodišče je sicer povzelo mnenje izvedenke, vendar ni konkretno utemeljilo, zakaj je izrečeni ukrep trenutno še nujen. Odločitev temelji na abstraktni oceni, da se je zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca izboljšalo zaradi nadzorovane obravnave in da zato ni prišlo do ponovne hospitalizacije. Sodišče prve stopnje ni naredilo jasne ocene o napredku, ki ga je nasprotni udeleženec dosegel, in kakšen cilj se z nadzorovano obravnavo zasleduje. Izvedenka predlaga nadaljevanje nadzorovane obravnave zgolj preventivno zaradi možnosti poslabšanja stanja, kar pa temelji zgolj na domnevi in ne na podlagi konkretnih kazalnikov nevarnosti. Izrečeni ukrep posega v več ustavnih pravic nasprotnega udeleženca, zato morajo biti izpolnjeni vsi v zakonu taksativno našteti pogoji. Zgolj verjetnost, da bi udeleženec opustil zdravila in svoj življenjski slog, če nadzorovana obravnava ne bo podaljšana, ne zadostuje. V nadaljevanju pritožba povzema izpoved koordinatorja nadzorovane obravnave, da si nasprotni udeleženec redno pripravlja vsa zdravila in jih tudi jemlje, kar je potrdil tudi nasprotni udeleženec. Takšno obnašanje po navedbah pritožbe tako ne more privesti do zaključka, da bi nasprotni udeleženec brez nadzorovane obravnave prenehal jemati zdravila. Nasprotni udeleženec je z izrečenim ukrepom prisilno nadzorovan zgolj zaradi preventivnega ukrepa na podlagi mnenja sodišča, da bi lahko potencialno ogrožal svoje življenje ali si povzročal hudo škodo.

Pritožba opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. 2003-01-5589 z dne 3. 12. 2003 o neustavnosti določb od 70. do 81. člena prej veljavnega Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), v kateri je to presodilo, da lahko zakon določi prisilno zadržanje tistih duševnih bolnikov, ki zaradi bolezni ogrožajo sebe, in če zaradi bolezni niso sposobni sami sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju. V konkretnem primeru takšni pogoji po prepričanju pritožbe niso podani. Zgolj obstoj duševne motnje po določbah ZDZdr in po sodni praksi ESČP ne zadostuje za prisilno zdravljenje. Sodišče bi moralo, kot je opozorilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 45/2020, presojati, ali obstaja kakšna milejša oblika pomoči, tudi če ni predvidena z zakonom. Prav tako ni pretehtalo možnosti zdravljenja brez prisile. Za nasprotnega udeleženca ni primerna niti obravnava v skupnosti. Zadostovala bi že zahteva sodišča, naj prostovoljno obiskuje psihiatra in jemlje zdravila.

Presoja pritožbenih navedb

4Pritožba ni utemeljena.

5Pri odločanju o podaljšanju zdravljenja nasprotnega udeleženca v nadzorovani obravnavi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbi prvega in drugega odstavka 83. člena ZDZdr, na podlagi katerih lahko sodišče na predlog direktorja izvajalca zdravljenja duševnih motenj podaljša zdravljenje v nadzorovani obravnavi za šest mesecev. Prav tako je pri tem pravilno izhajalo iz pogojev, ki jih za vključitev v nadzorovano obravnavo določa drugi odstavek 80. člena ZDZdr,² in pri presoji utemeljenosti predloga za podaljšanje kot bistveno ugotavljalo, ali glede na zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca obstaja nevarnost, da bi brez nadzorovane obravnave prenehal jemati zdravila in s tem ponovno ogrozil svoje življenje in zdravje.

Ker je sodišče prve stopnje takšno konkretno nevarnost s pomočjo izvedenke ugotovilo, je zdravljenje v nadzorovani obravnavi z izpodbijanim sklepom utemeljeno podaljšalo.

6Pritožba navaja, da je pooblaščenec nasprotnega udeleženca na naroku preuranjeno izjavil, da sprejema izvedensko mnenje, pri čemer v pritožbi izvedenskemu mnenju konkretizirano ne nasprotuje. Prav tako ne izpodbija dokazne ocene izvedenskega mnenja³, zato s pritožbeno navedbo, da se z izvedenskim mnenjem ne strinja več, ne more izpodbiti zgoraj povzetih pravnorelavantnih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenskega mnenja.

7Pritožba nadalje izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi nasprotni udeleženec brez podaljšanja nadzorovane obravnave najverjetneje prenehal z jemanjem zdravil, in se pri tem sklicuje na njegovo izpoved in izpoved koordinatorja, vendar je pri tem prezrla, da se je sodišče to ugotovitev oprlo na izvedensko mnenje o prognozi zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca, če nadzorovana obravnava ne bo podaljšana. Ker gre pri prognozi za dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje zato, ker je za njegovo ugotovitev potrebno strokovno znanje, ugotavljalo s pomočjo izvedenke, ga pritožba ne more izpodbiti s sklicevanjem na izpovedi nasprotnega udeleženca in koordinatorja nadzorovane obravnave.

8Neutemeljena je pritožbena navedba, da je po določbi iz tretje alineje drugega odstavka 80. člena ZDZdr pogoj za vključitev v nadzorovano obravnavo in za njeno podaljšanje to, da nasprotni udeleženec še vedno ogroža svoje zdravje ali življenje ali da ogroža zdravje ali življenje drugih ali da povzroča premoženjsko škodo sebi ali drugim. Pogoj iz navedene določbe je namreč izpolnjen, če so bile omenjene okoliščine pri nasprotnem udeležencu podane v preteklosti. Ravno to je sodišče prve stopnje ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija.

Pritožnik se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. 2003-01-5589 z dne 4. 12. 2003, v kateri je to presodilo, da je prisilno zadržanje mogoče le v primeru ogroženosti duševnega bolnika. Ta odločba se nanaša na vprašanje ustavnosti določb o prisilni hospitalizaciji v zaprtem oddelku psihiatrične zdravstvene organizacije po prej veljavnem ZNP⁴ in ne na zdravljenje v nadzorovani obravnavi, ki teče v domačem okolju. Glede na to, da je pri nadzorovani obravnavi intenzivnost posega v ustavne pravice osebe (pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije - URS, pravica do zasebnosti in varstva osebnostnih pravic iz 35. člena URS ter pravica do prostovoljnega zdravljenja iz tretjega odstavka 51. člena URS) bistveno manj intenzivna kot pri zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, je zakon skladno z načelom sorazmernosti v primeru nadzorovane obravnave kot pogoj določil preteklo (in ne sedanje) ogrožanje zdravja in življenja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi taksativno našteti pogoji iz drugega odstavka 80. člena ZDZDr.

9Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje nujnost za podaljšanje nadzorovane obravnave utemeljilo zgolj na abstraktni ravni oziroma na podlagi domneve. Za ugotovitev dejstev o prognozi zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca v primeru, če bi nadaljeval zdravljenje brez nadzorovane obravnave, je potrebno znanje psihiatrične stroke, s katerim sodišče ne razpolaga, zato jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca te stroke. Po dokazni oceni izvedenskega mnenja je ugotovilo, da bi nasprotni udeleženec brez nadzorovane obravnave najverjetneje prenehal jemati zdravila, s čimer bi ponovno ogrozil svoje življenje in zdravje. Ne gre torej za abstraktno oceno ali domnevo, pač pa za konkretno presojo na podlagi dejstev, ugotovljenih s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke, ob upoštevanju osebnih okoliščin pri nasprotnem udeležencu.

Pri ugotavljanju možnega izida zdravljenja brez nadzorovane obravnave gre res za ugotavljanje dejstev s stopnjo verjetnosti, ki pa mora biti, ker gre pri tej odločitvi za poseg v ustavne pravice nasprotnega udeleženca, ugotovljena z ustrezno stopnjo zanesljivosti. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke podvomilo, da nasprotni udeleženec jemlje vsa predpisana zdravila, in ugotovilo, da bi v primeru ukinitve nadzorovane obravnave najverjetneje prenehal s terapijo in s tem ponovno ogrozil svoje zdravje in življenje. Stopnja ugotovljene verjetnosti takšne prognoze pri zdravljenju brez nadzorovane obravnave tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje izrečeno podaljšanje.

10Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje podaljšalo nadzorovano obravnavo zgolj preventivno zgolj zaradi možnega poslabšanja. Obstoj duševne motnje in možnost poslabšanja zdravstvenega stanja res ne zadostujeta za podaljšanje nadzorovane obravnave, vendar je v zadevi bistveno, da sodišče prve stopnje v primeru opustitve terapije ni ugotovilo le možnosti poslabšanja, pač pa tudi grožnjo za življenje in zdravje nasprotnega udeleženca. Vsi taksativno določeni pogoji iz drugega odstavka 80. člena ZDZdr v zvezi z 83. členom ZDZdr so tako izpolnjeni.

11Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni napravilo jasne ocene o napredku nasprotnega udeleženca. Ugotovilo je namreč, da se je njegovo zdravstveno stanje v nadzorovani tako izboljšalo, da lahko nadaljuje zdravljenje v domačem okolju. Ob nadaljnji ugotovitvi, da obstaja konkretna nevarnost, da bi nasprotni udeleženec brez nadzorovane obravnave opustil jemanje zdravil in s tem ponovno ogrozil svoje zdravje in življenje, je nadalje povsem jasno, da je cilj nadzorovane obravnave odprava te nevarnosti. Tudi sicer so cilji nadzorovane obravnave podrobneje opredeljeni v načrtu nadzorovane obravnave, ki ga sestavi koordinator ob upoštevanju želja nasprotnega udeleženca (89. člena ZDZdr) in ne sodišče.

12Po določbah ZDZdr je nadzorovana obravnava najmilejši prisilni ukrep, saj se izvaja v domačem okolju. Pri takšni obliki zdravljenja na podlagi sklepa sodišča gre od vseh možnih oblik za najmanj invaziven poseg v ustavne pravice nasprotnega udeleženca. Sodišča morajo skladno s sodno prakso (zadeva II Ips 45/2020) res preverjati, ali je mogoče izreči milejši ukrep, vendar morajo to storiti le, če tehtajo med dvema oblikama prisilnega zdravljenja (oziroma zdravljenja na podlagi sklepa sodišča), pa tudi če eden od njiju ni predviden z zakonom. Pritožba ne zatrjuje, da bi imelo sodišče za kaj takšnega podlago v dokaznem gradivu.

13Ne drži, da sodišče prve stopnje ni tehtalo, ali je podaljšanje nadzorovane obravnave nujno. Ravno zaradi ugotovljenega dejstva, da bi nasprotni udeleženec v nasprotnem primeru najverjetneje opustil terapijo in posledično ogrozil svoje življenje in zdravje, je pravilno presodilo, da je podaljšanje nujno. Pritožba se neutemeljeno zavzema za odločitev, po kateri bi sodišče lahko od nasprotnega udeleženca zahtevalo, da prostovoljno obiskuje psihiatra in jemlje zdravila, saj za to v določbah ZDZdr ni nikakršne podlage. Poleg tega bi bila takšna odločitev notranje povsem nelogična, saj se naložitev prostovoljnega obiskovanja psihiatra medsebojno izključuje.

Končna presoja pritožba in stroški postopka

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker obenem ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (določba drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366.členom ZPP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr ter 42. členom ZNP-1), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr in 42. členom ZNP-1).

15O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom, saj je bil odvetnik nasprotnega udeleženca postavljen po uradni dolžnosti (51. člen v zvezi z 68. členom ZDZdr).

¹ Ugotovitve iz 14. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.
² Glej 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.
³ Glej 13. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁴ Temu primerljiv institut po ZDZdr je zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom.