VSM Sklep I Cpg 187/2024

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice), s katerim od tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) zahteva plačilo zneska 15.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2021 dalje do plačila obveznosti (točka I izreka). Hkrati je še sklenilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki stroške pravdnega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (točka II izreka).

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov.

Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno in protispisno ocenilo, da nobena od strank ni navajala odsotnosti pravne podlage, kot predpostavke za uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi na temelju 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Tožnica je tovrstne trditve nedvomno podala, in sicer za primer, če bi sodišče prve stopnje presodilo, da pogodbeni dogovor med strankami ni zajemal tudi tretje prijave na razpis "So-investiranje z zasebnimi investitorji (SI-SK)". Tudi če bi držalo, da so navedbe v tej zvezi pomanjkljive, je bilo sodišče prve stopnje dolžno v skladu z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) tožnico na to opozoriti in tako poskrbeti za dopolnitev nepopolnih navedb.

Nadalje tožnica sodišču prve stopnje očita, da je dokazni postopek vodilo povsem v nasprotju s končno odločitvijo in je v tem pogledu izdalo t.i. "sodbo presenečenja".

Prav tako je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Primarno gre za notranje neskladje razlogov iz 6. in 8. točke obrazložitve, saj ni moč preizkusiti, ali je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dogovor med strankama obstajal samo glede druge prijave na razpis, ali tudi glede tretje.

Sodišče prve stopnje je v zadevi tudi nepravilno porazdelilo dokazno breme med stranki in nepojasnjeno presodilo glede domnevne prevalitve dokaznega bremena iz toženke na tožnico.

Izpodbijane sodbe se nadalje ne da preizkusiti tudi glede domnevnih neskladij med izpovedbami v postopku zaslišanih oseb, pri čemer mora sodišče prve stopnje pojasniti v čem so diametralna nasprotja in ne zadošča zgolj povzemanje izpovedb. V tem kontekstu se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na pravilo o dokaznem bremenu po 215. členu ZPP, saj sploh ni pojasnilo, zakaj naj bi se znašlo v spoznavni stiski in zakaj na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva.

Sodišče prve stopnje je prav tako spregledalo, da je tožnica avtor sporne dokumentacije in avtor imena A., ki ga je toženka uporabila za prijavo na razpis. V skladu s pravilom "iura novit curia" bi moralo sodišče prve stopnje predmetno razmerje presojati tudi na tej podlagi, pa tega ni storilo.

V nadaljevanju pritožba obsežno, skozi podajo lastne dokazne ocene izvedenih dokazov, uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj je mnenja, da je tožnica v postopku dokazala, da je bil med strankama sklenjen dogovor, prav tako pa je dokazala višino dogovorjenega plačila. Posebej v tej zvezi izpostavlja napačno dokazno presojo sodišča prve stopnje v točkah 13 do 15 obrazložitve sodbe, saj je bil dogovor o plačilu zneska 10.000,00 EUR v vsakem primeru dokazan in celo priznan s strani toženke.

Sklepno pritožba opozarja na problematiko poslovne prakse, ki se jo je poslužila toženka - neodplačno izkoristiti storitve in avtorsko delo tožnice za prijavo na kasnejše razpise. Tovrstna ravnanja nasprotujejo splošnim načelom obligacijskega prava iz 4., 7., 8. in 9. člena OZ.

Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, naj pritožbi ugodi, in izpodbijano sodbo primarno spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oz. jo podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3Toženka v odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam tožnice argumentirano nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim ter prepričljivim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo za pripravo razpisne dokumentacije za potrebe prijave toženke na razpis "So-investiranje z zasebnimi investitorji (SI-SK)". Zahtevek je tožnica primarno utemeljevala na ustnem dogovoru (pogodbi), podredno pa na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Toženka je zahtevku nasprotovala v bistvenem s trditvami o tem, da je dogovor med strankama veljal samo za primer uspeha na razpisu v decembru 2020, medtem ko je toženka uspela na razpisu v marcu 2021, za katerega je tudi sicer sama pripravila ustrezno in popolno dokumentacijo. Poleg tega je za dejansko opravljene storitve tožnici že poravnala glede na vložen trud in čas ustrezen znesek 3.050,00 EUR (z vključenim 22% DDV).

6Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi zaključka, da tožnica ni uspela dokazati vsebine sklenjenega dogovora niti glede obveznosti strank niti glede (višine) plačila. Glede podredno uveljavljene pravne podlage, t.j. pravil OZ o neupravičeni pridobitvi, pa je ocenilo, da manjkajo trditve strank o eni izmed predpostavk - glede odsotnosti pravne podlage za obogatitev.

7Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ker ne vsebuje ustreznih razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Navedeno je narekovalo razveljavitev sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8Primarno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo t.i. "sodbo presenečenja". Za sodbo presenečenja ne gre takrat, ko je stranka presenečena zato, ker je sodišče odločilo drugače kot je sama dejansko pričakovala oziroma je sodišče svojo odločitev oprlo na presojo, s katero se stranka ne strinja. Sodba presenečenja je izraz kršitve pravice do izjave, ko sodišče ne razkrije svojega pravnega stališča in strankam s tem ne da možnosti, da se glede tega izjavijo, da navajajo dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi nasprotna stranka utemeljuje svoje ugovore. V konkretnem primeru tožnica tovrsten pritožbeni očitek gradi na svojem dejanskem presenečenju, ker se z odločitvijo glede na izveden dokazni postopek ne strinja, s čimer glede na predhodno obrazloženo ne more uspeti.

9Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo notranje nasprotje v razlogih iz 6. in 8. točke obrazložitve. Pritožba si navedbe sodišča prve stopnje v izpostavljenem delu obrazložitve razlaga napačno oz. izven konteksta. V 6. točki obrazložitve sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je obstajal dogovor med strankama tudi za tretjo prijavo na razpis, ampak zgolj, da glede na trditve tožnice o obstoju tovrstnega dogovora (torej o pogodbeni podlagi zahtevka), za odločitev v zadevi ne pride v poštev uporaba instituta neupravičene pridobitve. V 8. točki obrazložitve pa prav tako ni zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je obstajal dogovor med strankama le v zvezi z drugo prijavo na razpis, ampak gre na tem mestu zgolj za povzemanje (skladnih) navedb strank v zvezi s predmetno zadevo.

10Ne glede na navedeno pa je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaradi pomanjkljive dokazne ocene izvedenih dokazov v izpodbijani sodbi ni ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem o presoji sodišča prve stopnje glede nedokazanosti pogodbenega dogovora strank tako glede vsebine posla, kot tudi o dogovorjenem plačilu (po višini).

11Bistvo razlogov izpodbijane sodbe v tej zvezi je, da tožnica, na kateri je bilo dokazno breme, ni ponudila nobenega dokaza, s katerim bi sodišče lahko s stopnjo prepričanosti ugotovilo obstoj dejstev, ki bi utemeljevala njen zahtevek. O spornih dejstvih je namreč sodišče prve stopnje lahko sklepalo zgolj na podlagi izpovedb v postopku zaslišanih oseb, ki so bile po oceni sodišča diametralno nasprotne oz. so bile nasprotne z navedbami strank. Presoja sodišča tako temelji na 8. členu¹ v zvezi z 215. členom ZPP².

12Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo ustrezne dokazne ocene v postopku izvedenih dokazov glede vsebine dogovora o storitvah tožnice (o tem, ali je tožnica za toženko pripravila razpisno dokumentacijo, namenjeno za katerikoli razpis, ali le za dotičnega v decembru 2020) in glede dogovora o višini plačila za storitve.

13V tem smislu je sodišče prve stopnje sicer v osnovi ustrezno razločevalo med relevantnimi in nerelevantnimi dokazi (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar je v nadaljevanju nato zgolj povzelo posamezne dele relevantnih izpovedb in ob posplošenem zaključku, da iz njih izhajajo diametralno nasprotna dejstva, uporabilo 215. člen ZPP kot osnovo svoje odločitve, kar pa je neustrezno.

14V skladu z 8. členom ZPP, na katerega se je sicer sodišče prve stopnje izrecno oprlo in ki vsebuje metodološke napotke za dokazno oceno, je potrebno pri ugotavljanju dokazanosti pravno relevantnih dejstev narediti vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Navedeno pomeni, da je potrebno vsak dokaz oceniti iz vidika njegove prepričljivosti, verodostojnosti in skladnosti z navedbami strank ter preostalimi dokazi. Sodišče prve stopnje z izjemo omembe, da so izpovedbe prič in strank medsebojno diametralno nasprotne (pa še glede tega ni določno pojasnilo, katera izpovedbe si med seboj nasprotujejo in v katerem delu), tovrstne dokazne ocene ni naredilo.

15Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje v dani situaciji "zadovoljilo" z ugotovitvijo, da so si dokazi nasprotujoči in se oprlo na pravilo o dokaznem bremenu, ki v skladu z določbo 215. člena ZPP pride v poštev, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Predpostavka za uporabo citirane določbe je obstoj spoznavne krize sodišča prve stopnje, t.j. situacije, ko kljub upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP - torej na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov - ne more zanesljivo ugotoviti pravno pomembnih dejstev. Ker sodišče prve stopnje, kot predhodno že omenjeno, tovrstne dokazne ocene ni naredilo in je torej spoznavna kriza "posledica" površne in pomanjkljive dokazne ocene, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP³.

16Pritožba nadalje utemeljeno nasprotuje tudi razlogovanju sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede pomanjkanja ustreznih navedb za uporabo (podredno uveljavljene) pravne podlage - pravil o neupravičeni pridobitvi. Pritrditi je pritožbi, da je ocena sodišča prve stopnje, da nobena izmed strank v postopku ni zatrjevala odsotnosti pravne podlage, kot ene izmed predpostavk tega instituta, napačna oz. prestroga. Pri tem bi namreč sodišče prve stopnje moralo upoštevati dejstvo, da sta stranki v postopku podali nasprotujoče navedbe glede pogodbenega temelja vtoževane terjatve. Kot predhodno že omenjeno, je tožnica trdila, da je na osnovi naročila toženke pripravila razpisno dokumentacijo za katerikoli razpis "So-investiranje z zasebnimi investitorji (SI-SK)", torej tudi za tretjega, na katerem je bila toženka uspešna. Toženka pa je trdila, da je dogovor veljal zgolj z drugo prijavo toženke na tak razpis v decembru 2020. Že iz navedb toženke je tako razbrati, da za tožbeni zahtevek tožnice ni pogodbene podlage. Tožničine navedbe o podredni pravni podlagi (v 28. točki tožbe, pod XI. Prve pripravljalne vloge z dne 4. 10. 2023) pa je tako (mogoče) razumeti, da so podane za primer, če bi sodišče prve stopnje presodilo, da njen zahtevek ni utemeljen na zatrjevanem (pogodbenem) dogovoru pravdnih strank in je tako vsaj implicitno zatrjevana odsotnost pravnega temelja za obogatitev.

17Glede na obrazloženo je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaradi izpostavljenih pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti.

18Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (tudi stroškovni izrek, ki bo znan šele s končno odločbo o glavni stvari) in zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ocenilo je namreč, da ugotovljenih pomanjkljivosti, storjenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v strankine ustavno zagotovljene pravice. Za odpravo kršitev bo namreč potrebna vnovična, tokrat celovita in materialnopravno ustrezna obravnava trditev in dokazov strank. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana tudi ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS). Razveljavitev sodbe ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

19V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje torej ponovno obravnavati vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka na temelju dogovora strank, v kolikor pa bo na podlagi ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da ta podlaga ni podana, pa še na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Ob tem naj kritično preuči tudi preostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče v posledici obstoja razveljavitvenega razloga posebej ni opredeljevalo.

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ "Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka."
² "Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu."
³ Tako tudi Jan Zobec v: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 376 do 395, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006.