VSC Sklep II Kp 8837/2022

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

1Z izpodbijanim sklepom je začasna predsednica Okrožnega sodišča v Celju na podlagi določil 42. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnila zahteve za izločitev preiskovalnega sodnika Č. Č., ki so jih podali zagovorniki obdolžene A. A., obdolženega B. B. in obdolženega C. C.

2Zoper sklep sta se pritožila obdolžena A. A. in obdolženi C. C. po svojih zagovornikih. V pritožbah pritožnika uvodoma navajata, da vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Oba predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi zagovornika obdolžene A. A., obdolženega B. B. in obdolženega C. C. za izločitev preiskovalnega sodnika Č. Č. ugodi oziroma podredno, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in listin v sodnem spisu je razvidno, da so zagovorniki obdolžene A. A., obdolženega B. B. in obdolženega C. C., po izdaji sklepa o uvedbi preiskave zoper navedene in še druga dva soobdolženca, zahtevali izločitev preiskovalnega sodnika Č. Č. Iz zahtev za izločitev vseh treh zagovornikov gre v bistvenem povzeti, da po njihovem mnenju obstoji dvom v nepristranskost preiskovalnega sodnika zaradi naslednjih razlogov:

- predmetni kazenski postopek se je začel z naznanitvijo kaznivih dejanj s strani D. D., pri čemer se je sodišče prve stopnje v sklepu o uvedbi preiskave (ki ga je izdal preiskovalni sodnik Č. Č.) v zvezi s podanostjo zahtevanega dokaznega standarda v tej fazi postopka obsežno oprlo ravno na ovadbo D. D. z dne 17. 2. 2021 ter njen dodaten opis okoliščin o naznanjenih dejanjih z dne 18. 2. 2021;

- D. D., ki je v tem kazenskem postopku obremenilna priča zoper obdolženega C. C. (in posledično tudi glede ostalih soobdolženih) in je glede na njune spore, povezane z razpadom njune družinske skupnosti, zainteresirana za to, da bi bil obdolženi C. C. spoznan za krivega očitkov v tem postopku in kaznovan;

- njuni spori, ki izvirajo iz razpada njune družinske skupnosti, se obravnavajo pred sodiščem, pri čemer se zoper D. D. vodi kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1, prav tako pa se vodi pravdni postopek med tožečo stranko D. D. in toženo stranko C. C. glede delitve skupnega premoženja, pri čemer sta bili obe zadevi s strani Vrhovnega sodišča RS delegirani na druga sodišča;

- D. D. je od leta 1996 zaposlena pri Okrožnem sodišču v Celju in je izpovedala, da preiskovalnega sodnika Č. Č.dobro pozna, da sta dolgoletna sodelavca, ki sta neposredno sodelovala na relaciji preiskovalni sodnik - sodna zapisnikarica ter sta kolegialno komunicirala, na podlagi česar zagovorniki zaključujejo, da je dolgotrajno poslovno sodelovanje neločljivo povezano tudi s sklepanjem osebnih odnosov;

- ko je bila D. D. v tem kazenskem postopku dne 12. 9. 2024 zaslišana kot priča, je izpovedala, da ima z bivšim partnerjem (obdolženim C. C.) zelo grd spor v zvezi z razvezo (trenutno delitvijo premoženja), da je on zoper njo "pridobil" prepoved približevanja s pomočjo soobdolžene A. A. ter da jim je "lepo povedala, da naj se ne zafrkavajo z njo". Priča pa je tudi povedala, da je imela prepoved približevanja zoper C. C. in njuna otroka ter da ji je bil ta ukrep podaljšan, ravno v tem času pa je podala kazensko ovadbo zoper C. C., ta ovadba pa je bila podlaga za uvedbo predmetnega postopka. Vse navedeno, po zatrjevanju obrambe, kaže, da ima D. D. osebni interes pri predmetnem kazenskem postopku, katerega uporablja kot vzvod za reševanje osebnih sporov z obdolženim C. C.

5Zagovorniki obdolženega C. C. so kot razlog za dvom v nepristranskost sodnika Č. Č. izrazili nadalje tudi trditev, da je bilo obdolženemu C. C. s strani priče D. D. povedano, da kot toženec proti njej na sodišču v Celju nima nobenih možnosti, kar je povezano z njeno zaposlitvijo. Poleg tega je priča D. D. večkrat navajala, da dobro pozna tudi nekatere druge sodnike na tem sodišču in je tako omenjala sodnika E. E., na zaslišanju v prekrškovni zadevi, ki je potekalo pred Okrajnim sodiščem v Celju (v zadevi ZSV 160/2021), dne 5. 9. 2022, pa je priča med drugim izpovedala, da se je v zvezi z ukrepom prepovedi približevanja pogovarjala s sodnico F. F. Vse to, po mnenju zagovornikov, kaže, da ima priča D. D. na sodišču kontakte z različnimi sodniki, ob dejstvu, da je bila sodna zapisnikarica pri sodniku Č. Č., pa to še dodatno vzbuja pomisleke, da bi lahko vplivala nanj v predmetnem kazenskem postopku. Da je takšen dvom upravičen, po zatrjevanju zagovornikov obdolženega C. C., izhaja nadalje tudi iz dejstva, da naj bi sodnik Č. Č. vodil predkazenski postopek invazivno, saj je v predmetni zadevi izdal odredbo za hišno preiskavo.

6V zvezi s podanimi predlogi za izločitev je predsednica Okrožnega sodišča v Celju dne 30. 10. 2024 sprejela sklep Su 388/2024, s katerim je vse predloge zavrnila. Zoper sklep sta se obdolžena A. A. in obdolženi C. C. po zagovornikih pritožila, Višje sodišče v Celju pa je s sklepom II Kp 8837/2022 z dne 28. 11. 2024 pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

7V skladu s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme odločati o obtožbi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, ker gre za presojo, ali bo sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri sojenju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje v nepristranskost sodišča, kot tudi ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

8Odklonitveni razlogi so, drugače kot izključitveni, questio facti. Velja domneva, da je sodnik nepristranski, če ni podan nobeden od izključitvenih razlogov, a je mogoče to domnevo izpodbijati. Tisti, ki sodnika odklanja in zahteva njegovo izločitev, mora to utemeljiti. Izkazati mora obstoj okoliščin, ki pomenijo razlog za izločitev.

9Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Kp 8837/2022 z dne 28. 11. 2024 pojasnilo razloge, zaradi katerih ocenjuje, da niso podane nobene subjektivne okoliščine, ki bi vzbujale kakršenkoli dvom v nepristranskost preiskovalnega sodnika Č. Č., zato se glede navedenega, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na obrazložitev v točki 8 citiranega sklepa.

10Sodišče prve stopnje je v postopku ponovnega odločanja odpravilo vse procesne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v razveljavitvenem sklepu z dne 28. 11. 2024 ter v obrazložitvi navedlo jasne in prepričljive argumente, na podlagi katerih je pravilno zaključilo, da predlagatelji s povzetimi navedbami niso zadostili pravnemu standardu upravičenega dvoma v objektivno nepristranskost sodnika Č. Č. Tem razlogom se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, glede pritožbenih navedb pa dodaja še naslednje.

11Pred ponovnim odločanjem o zahtevah za izločitev je bila dne 4. 12. 2024 pridobljena dodatna izjava sodnika Č. Č. v zvezi z navedbami pritožnikov v vloženih pritožbah. Sodnik Č. Č. je v izjavi navedel, da nihče razen obdolženega C. C. in priče D. D. ne ve, kaj naj bi priča D. D. o vseh sodnikih navajala v družinskem krogu, ko je bila še v partnerski zvezi z obdolženim C. C. Ponovno je poudaril, da pričo D. D. sicer res pozna, vendar le tako kot tudi vse ostale zaposlene na Okrožnem sodišču v Celju in pretežno večino sodelavcev na okrajnih sodiščih celjskega okrožja, pri čemer je dodal, da gre za zelo veliko sodišče. Z njo je sodeloval pred 30 leti, kolegialno pa nista komunicirala, razen na nekaj narokih za zaslišanje. Prav tako je ponovno zanikal, da bi bila priča D. D. "njegova" strojepiska in da bi bila med njima povezanost v obliki sklepanja osebnih odnosov.

12Izjava sodnika je bila posredovana v izjavo strankam, na katero je odgovoril obdolženi C. C. po svojih zagovornikih. Navedel je, da sodišče pri odločitvi o izločitvi sodnika ni izvedlo predlaganih dokazov, zaradi česar vztrajajo pri zaslišanju obdolženega C. C., saj drugega dokaznega predloga, poleg morebitnega soočenja s pričo D. D., nima. Vztrajal je tudi, da je podan objektivni dvom v nepristranskost sodnika Č. Č., zato je nedopustno, da bi se zadeva še naprej odvijala na enak način.

13Glede predloga za zaslišanje obdolženega C. C. je sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo tehtne razloge, zaradi katerih temu predlogu ni sledilo. Ob tem je izhajalo iz določb ZKP, ki urejajo postopek izločitve sodnika in ne predvidevajo, da bi predsednik sodišča ob odločanju o zahtevani izločitvi neposredno zasliševal stranke, torej vlagatelje zahteve za izločitev. Slednji ima na voljo navajati vse okoliščine že v svoji zahtevi za izločitev, pri čemer je kontradiktornost postopka zagotovljena že s tem, ko se izjava sodnika, ki jo poda po prejeti zahtevi za izločitev v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZKP, v skladu z utrjeno sodno prakso, pošlje v izjavo vlagatelju zahteve. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, saj so bile vse tri izjave sodnika Č. Č. poslane predlagateljem, da so nanje podali odgovor. Poleg tega je sodišče prve stopnje izhajalo tudi iz dejstva, da je imel obdolženi Strenčan ob zaslišanju priče D. D. možnost postavljati vprašanja in tako konkretno izvedeti, kakšna bi naj bila po njegovem prepričanju "tesna vez" ter "kolegialni odnosi" s sodnikom Č. Č. Zagovornik obdolženega je vprašanja priči v tej smeri na zaslišanju tudi postavljal, iz zapisnika o zaslišanju D. D. pred preiskovalnim sodnikom pa izhaja, da je slednja na zaslišanju izpovedala, da Č. Č. pozna, saj sta zaposlena na istem sodišču, po prihodu na sodišče leta 1996 je bila nekaj časa strojepiska na preiskovalnem oddelku, kjer je pisala tudi (in ne izključno) za sodnika Č. Č. Prav tako je pojasnila, da o družbi nikoli ni govorila, da sodnika Č. Č. dobro pozna oziroma z njim prijateljuje. Navedba v pritožbi, da je bila obrambi odvzeta možnost, da bi na samem zaslišanju priče D. D., kot tudi obdolženega C. C., postavila sodniku Č. Č. določena vprašanja glede njegovega odnosa s pričo ( ker sodnik na naroku ni bil navzoč, temveč je zanj oziroma po njegovi odredbi zaslišanje vodila višja pravosodna svetovalka, kot je to razvidno iz zapisnika), je neutemeljena, saj naroki za zaslišanje prič in obdolžencev niso namenjeni zasliševanju sodnika in tako obramba tovrstnih vprašanj sodniku ne sme in ne more zastavljati. V primeru zatrjevanja okoliščin, zaradi katerih obramba meni, da je podan dvom v nepristranskost sodnika, je v ZKP natančno predpisan postopek glede izločitve sodnika, ki je bil v celoti spoštovan v konkretnem primeru. Zato je toliko bolj nerazumno in povsem v nasprotju z določbami ZKP zatrjevanje obrambe, da bi moralo pritožbeno sodišče upoštevati, da je imel sodnik ob pripravi pisnih odgovorov glede očitkov o pristranskosti več časa na razpolago, kot v primeru, če bi mu obramba na naroku lahko postavljala vprašanja.

14Neutemeljeni so očitki obeh zagovornikov sodišču prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje obdolženega C. C. v zvezi z njegovimi trditvami v zahtevi za izločitev sodnika Č. Č. Razlogi za zavrnitev tega dokaznega postopka so navedeni v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče tem razlogov pritrjuje, očitke pritožnikov, da je obrazložitev skopa, pavšalna, abstraktna in se v tej posledici sodne odločbe ne da preizkusiti, pa ocenjuje kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi res sklicuje na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-429/18, Up-1029/18 z dne 16. 5. 2022, iz katerega izhaja, da mora zahteva za izločitev, poleg razlogov za izločitev vsebovati tudi dokaze, ki utemeljujejo izločitveni razlog. Vendar ne gre prezreti, da je v obravnavanem primeru obdolženi C. C. v zahtevi za izločitev postavil trditev o tem, kaj naj bi mu D. D. glede sodelovanja s sodnikom Č. Č. povedala v njunem zasebnem pogovoru. Kaj sta se C. C. in D. D. morebiti pogovarjala v njunih zasebnih pogovorih, ne ve nihče, dejstvo pa je, da je D. D. na zaslišanju kot priča vse trditve C. C. odločno zavrnila, zavrača pa jih tudi sodnik Č. Č. v vseh treh izjavah glede zahteve za njegovo izločitev. Zato je tudi neutemeljen očitek obrambe, da je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje C.C. sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno. Povsem nerazumna pa je tudi trditev zagovornika obdolženega C. C., da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga kršilo obdolženčevo pravico do izjave. Kakšne izjave?! Obdolženi je podal zahtevo za izločitev sodnika, v kateri je navedel razloge, zaradi katerih dvomi v njegovo nepristranskost. Obe izjavi sodnika Č. Č. v zvezi s podano zahtevo za njegovo izločitev (izjava z dne 11. 10. 2024 in izjava z dne 4. 12. 2024 ) sta bili obrambi vročeni in je nanje odgovorila, zato o kršitvi pravice do izjave ne more biti govora.

15Kot povsem neutemeljeni in v nasprotju s podatki v sodnem spisu so se izkazali tudi očitki obrambe, da je sodnik Č. Č. kazenski postopek zoper obdolžene vodil zelo invazivno, pri čemer so predlagatelji imeli v mislih izvedene hišne preiskave, za katere naj bi odredbe izdal ravno sodnik Č. Č. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve in kot je razvidno iz sodnega spisa, nobene izmed odredb za hišno preiskavo ni izdal sodnik Č. Č., zato tudi tovrstne trditve obrambe ne morejo vzbuditi dvoma v nepristranskost sodnika, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

16Trditve o dobrem poznanstvu oziroma tesnih vezeh priče D. D. s sodnikom Č. Č. ter tudi s sodnikoma E. E. in F. F., ki jih zatrjuje pritožnik, tako po oceni pritožbenega sodišča, ostajajo zgolj na ravni golega zatrjevanja, saj konkretnih primerov, iz katerih bi izhajalo, da gre za odnose, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose in bi lahko vplivali na nepristranskost sodnika Č. Č., ne navajajo. Enako velja tudi glede v pritožbi prvič zatrjevane trditve obdolžene A. A. o tem, da je bila do leta 2005 zaposlena pri policiji in je opravljala delo na OKC PU Celje, kjer je bila dnevno v kontaktih z državnimi tožilci in preiskovalnimi sodniki, tudi s sodnikom Č. Č., pri čemer pa sta se s D. D. večkrat pogovarjali o sodnikih, tudi o sodniku Č. Č., glede katerega pa se je priča D. D. obdolženi hvalila s prijateljstvom oziroma vezami s tem sodnikom. Kaj takšnega sicer obdolžena A. A. ni zatrjevala niti v zahtevi za izločitev sodnika, niti v prejšnji pritožbi, kar pomeni, da gre za pritožbeno novoto, glede katere pa obramba ni ponudila nobene razlage, zakaj tega ni zatrjevala že ob zahtevi za izločitev sodnika, niti kasneje. Ne glede na to pritožbeno sodišče poudarja, da gre zgolj za zatrjevanja, ki niso podkrepljena z nikakršnimi dokazi, hkrati pa so povsem v nasprotju z izjavami sodnika Č. Č., podanimi v zvezi z zahtevo za njegovo izločitev in nenazadnje tudi z izpovedbo priče D. D. glede zatrjevanih kolegialnih odnosov s sodnikom.

17Pritožnika tudi ne moreta uspeti z zatrjevanjem osebnega interesa priče D. D. in njenem prizadevanju za obsodbo obdolženega C. C., kar naj bi njen položaj približalo položaju obdolženke oziroma oškodovanke. Iz spisovnega gradiva je sicer razvidno, da je D. D. obravnavano kaznivo dejanje naznanila organom pregona, vendar pa se predmetni kazenski postopek ne vodi zoper navedeno kot obdolženko, niti ni z naznanjenim kaznivim dejanjem oškodovana, saj je varovana kazenskopravna dobrina obravnavanega kaznivega dejanja splošna ter varuje pravilno, zakonito ter transparentno delovanje državnega aparata oziroma vseh treh vej državne oblasti ter zaupanje javnosti vanje. Izpovedba priče D. D. je zgolj ena izmed v nizu cele vrste dokazov, ki so bili zbrani tekom predkazenskega postopka ter preiskave, zato, tudi če bi bila priča zainteresirana za obsodbo obdolženega C. C., na potek kazenskega postopka ne more imeti nikakršnega vpliva. Poudariti pa tudi gre, da sodniki pri reševanju konkretnih zadev niso vezani na nikakršna navodila, temveč so zavezani soditi po ustavi in zakonih, zaradi česar bo do obsodbe prišlo le v primeru, če bo zoper obdolžene po končani preiskavi vložena obtožba in jim bo krivda po izvedenem dokaznem postopku dokazana onkraj razumnega dvoma.

18Nenazadnje je takšno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Kr 8837/2022 z dne 10. 2. 2025, ko je zavrnilo predloga zagovornikov obeh obdolženih, A. A. in C. C., za prenos krajevne pristojnosti. Tako je neutemeljena pritožbena navedba zagovornika obdolženega C. C., da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo glede obstoja razlogov po 35. členu ZKP.

19Zaključki sodišča prve stopnje, da niso podani niti objektivni razlogi za dvom v nepristranskost sodnika Č. Č., so glede na vse navedeno, pravilni in zakoniti.

20Ker pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožb ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.