VSC Sodba Cp 349/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu delno spremeni, tako da se zavrne še zahtevek za plačilo zneska najemnine za nadomestno vozilo v višini 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2011 dalje do plačila, znesek 3.068,28 EUR v točki III izreka pa nadomesti z zneskom 2.619,92 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe toženi stranki povrniti 101,60 EUR pravdnih stroškov, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki:

- znesek kupnine za vozilo v višini 4.270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2011 dalje do plačila,

- znesek najemnine za nadomestno vozilo v višini 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2011 dalje do plačila,

- znesek stroškov za izvedenca v višini 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2011 dalje do plačila,

- znesek stroškov za delno popravilo - ugotavljanje napak na motorju v višini 499,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2012 dalje do plačila,

- za stroške prevoza pokvarjenega vozila v znesku 48,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2012 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba (točka I izreka).

Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo v delu plačila zneska zapadle odškodnine za neuporabo vozila do vložitve tožbe, v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila v 15 dneh (točka II izreka). V točki III je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 3.068,28 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2Tožena stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da sodišče ni upoštevalo njenih ugovorov, da tožnik ni ravnal skladno z navodili garancije, kot mu to nalaga Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), in sicer da bi moral avto nemudoma skladno z dogovorom pripeljati na servis. Tožena stranka je garancijo tožniku odklonila ravno iz razloga, ker je avto odpeljal sam in to ne na servis, za kar bi ob dejanski pomoči asistence imel vse možnosti, in ker je avto preobremenil. Izvedenec je izpovedal, da naj bi bila teža vleke še dopuščena in da se avto zaradi tega ne bi smel pokvariti, vendar je težo ocenil "na pamet", po predpostavkah in izključno po navedbah tožnika, brez kakršnihkoli objektivnih dokazov. Tožnik ni predložil dokaza, da je bilo vozilo odpeljano z avtovleko. V primeru, da bi prišla asistenca, bi o tem obstajal dokument, ki bi ga tekom postopka tožnik gotovo predložil, če bi obstajal. Takšno ravnanje tožnika, da ne bi skušal takoj ob okvari poklicati toženo stranko, ampak je šele naslednji dan poslal sms, je malodane neverjetno. Tožena stranka je že pred tem tožniku na avtu, dne 3. 8. 2011, odpravila manjšo napako in napako bi mu odpravila tudi v konkretnem primeru, če bi jo o napaki takoj obvestil; prišli bi po avto in mu dali v uporabo nadomestno vozilo. Te možnosti tožena stranka sploh ni imela. Tožnik je nato neugotovljenega dne motor avtomobila razstavil in to ne ob ogledu izvedenca, temveč so bili deli motorja v prtljažniku avta že ob ogledu prvega izvedenca A. A. Tožena stranka ves čas ugovarja mnenju izvedenca A. A., saj je bilo pridobljeno ne le brez vednosti in prisotnosti tožene stranke, temveč tudi povsem parcialno (le zaradi glave motorja) po naročilu tožnika, dva meseca po prevzemu vozila. Izvedenec A. A. je v svojem mnenju navedel, da je bil vzrok okvare nekvalitetno brušena glava motorja, po drugi strani pa ugotavlja, da glava ob popravilu, pri pregledu pri podjetju B. ni imela napak. Mnenja izvedenca iz opisanih razlogov in zato, ker je bilo pridobljeno brez vednosti in morebitne navzočnosti tožene stranke, ter tudi zato, ker si je izvedenec ogledoval že razstavljen motor, tožena stranka ne sprejema. Nevzdržno je, da je ravno na podlagi tega mnenja nato izdelal mnenje izvedenec C. C. Izvedenec C. C. se v celotnem mnenju in tudi v bistvenem delu o vzroku okvare opira na mnenje izvedenca A. A., ne pa na tisto, kar je lahko ugotovil sam na podlagi ogleda motorja. Predvideva, da je bilo nestrokovno popravilo avta izvedeno pred nakupom avta, čeprav nato v dopolnitvi mnenja vendarle priznava, da se stanje motorja ob nakupu avtomobila ne da več ugotoviti. Tega stanja tudi izvedenec A. A. ni mogel ugotoviti, saj je avto pregledal po razstavitvi motorja dne 13. 10. 2011. Izvedenec C. C. je v 10. točki mnenja tudi zapisal, da je za opravljeno popravilo več vzrokov, med drugim tudi pregrevanje motorja, kar se je po navedbah tožnika zgodilo dne 5. 8. 2011, kar kaže na to, da je tožnik nestrokovno popravilo verjetno izvedel v lastni režiji. Na to pa kaže tudi dejstvo, da je motor sam razstavil in naročil ravno pregled glave motorja. Tožena stranka je po prejemu računa D. d.o.o. ugotovila, da se število kilometrov ob sprejemu vozila na servis ne sklada s številom kilometrov v času nakupa. To dejstvo je dokazovala z izpisom iz svoje interne knjige. S primerjavo kilometrov, zapisanih v obeh listinah, je bilo ugotovljeno, da znaša razlika kar 6000 km, kar bi lahko ustrezalo 2 mesecema uporabe vozila, vsega tega pa sodišče ni upoštevalo, ker podatka o prevoženih kilometrih ni bilo navedenega na spremljajočih dokumentih ob prodaji vozila. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo zmotno. Iz kopije interne knjige tožene stranke je bilo razvidno, da se pri vseh prodanih vozilih vpisujejo prevoženi kilometri za posamezna vozila in da ni bilo v knjigi nič prečrtano in popravljeno. Tožeča stranka tega ni zanikala, temveč je navajala, da tožena stranka tega dejstva ne bo mogla dokazati. Tožena stranka ni mogla dokazati, da napaka na vozilu ne izvira iz njene notranje poslovne sfere, saj je izvedenec C. C. prišel do zaključka, da stanja motorja vozila in tako tudi ne morebitne napake ob prodaji vozila, ni več mogoče ugotoviti. Tožena stranka se sprašuje, kako naj se torej ekskulpira odgovornosti za napako, če napaka in njena vrsta ni bila ugotovljena. Nenazadnje je pomembno tudi določilo v garanciji, da je garancija izključena za določene dele motorja. Glede na to, da stanja motorja in vrste okvare ob nakupu pri toženi stranki ni bilo več mogoče ugotoviti, tudi ni mogoče ugotoviti, ali je za obstoječo okvaro garancija priznana. Tožnik dokazov o stanju avtomobila v trenutku nakupa pri toženi stranki ni ustrezno zavaroval, kar ne more iti v škodo toženi stranki, domneve, kakšna napaka je v času nakupa obstajala, pa so nedopustne in v škodo toženi stranki. Sodišče je obstoj napake kljub temu štelo za dokazan in je zato dejansko stanje glede obstoja in vrste napake ugotovljeno zmotno. Iz določil garancije izhaja, da mora kupec, ko ugotovi poškodbo iz garancije, to nemudoma sporočiti toženi in vozilo skladno z dogovorom pripeljati na servis, kjer bodo izvedli servisna dela (popravilo ali zamenjava z novimi ali obnovljivimi deli brez zaračunavanja stroškov). Sodišče je glede uveljavljanja garancije napačno uporabilo materialno pravo. ZVPot res nima določil o roku notifikacije v primeru prostovoljne garancije, za katero je šlo v tem primeru, vendar nima določil o roku notifikacije niti v primeru obvezne garancije. 17. člen ZVPot namreč določa, da garancija pravno obvezuje dajalca garancije pod pogoji v garancijskem listu. Torej je pravno nepomembno, ali je garancija prostovoljna ali obvezna. Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal zahtevke na podlagi garancije. Pravice, ki jih ima tožnik na podlagi garancije, pa določa ZVPot. Tožena stranka sodišču očita, da je napačno zaključilo, da določila toženkine garancije ne morejo biti strožja od zakonskih, po katerih zadostuje, da zahtevo za zamenjavo oz. popravilo kupec izvede v garancijskem roku. Prvi odstavek 482. člena OZ določa le, da mora kupec zahtevo za popravilo ali zamenjavo podati v garancijskem roku, celo ne glede na to, kdaj se je pokazala napaka v delovanju, ničesar pa ne govori o notifikaciji napake. Sodišče torej napačno enači obveznost notifikacije napake z zahtevo za popravilo ali menjavo. Ker se je odločil za uveljavljanje garancije, je bil dolžan spoštovati določila garancijskega lista. Ugovor tožene stranke, da tožnik ni ravnal skladno z napotki in obveznostmi garancije, ko prodajalca o okvari ni nemudoma obvestil, in je zato garancijo izgubil, je zato popolnoma utemeljen. Tako tudi vsi kontakti med tožnikom in toženo stranko, in sicer sms, poslan dne 5. 8. 2011, telefonski pogovor dne 8. 8. 2011, kot tudi v garancijskem roku dne 12. 8. 2011 poslan dopis toženi stranki kažejo le notifikacijo okvare vozila toženi stranki in ne zahteve niti za popravilo niti za menjavo kupljenega avta. Tudi v tožbi tožnik še ni zatrjeval, da je zahteval od tožene stranke popravilo, temveč je zatrjeval, da od tožene stranke ni bilo mogoče ničesar pričakovati in je zato od pogodbe odstopil. Da je zahteval popravilo vozila, je začel trditi šele v vlogi z dne 19. 12. 2012, in sicer kot odgovor na navedbe tožene stranke v njeni vlogi z dne 28. 11. 2012. Odločitev, da je tožnik pravilno zahteval popravilo vozila v garancijskem roku, je sodišče sprejelo po ponovnem zaslišanju tožnika in direktorja tožene stranke E. E. ter po njunem soočenju glede vsebine telefonskega pogovora dne 8. 8. 2011. Tožena stranka sodišču očita, da je bilo kršeno načelo 22. člena Ustave do enakega varstva pravic, ker je navodilo višjega sodišča narekovalo vsebino ponovnega pričanja tožnika. Prvostopno sodišče je nato kljub nezanesljivi izpovedbi, dejstvom, ki jih je navajal ob ponovnem pričanju tožnik, v celoti sledilo. S tem pa je bila tožeča stranka postavljena v privilegiran položaj. Sodišči sta tu očitno izhajali zgolj iz načela, da bi bilo pravično, da se tožniku prizna odmena ob dejstvu, da je do okvare prišlo. Pri tem sta obe sodišči spregledali, da je na strani tožnika, da dokaže tako okvaro avta kot tudi pravočasno in pravilno uveljavljanje garancije. Pomanjkljivostim oziroma težavam pri dokazovanju obeh pravnorelevantnih dejstev bi se tožnik izognil, v kolikor bi pravočasno zavaroval svoje pravice, in sicer s pravočasnim pravilnim, pisnim uveljavljanjem garancije, pa tega ni storil, torej sam nosi posledice svoje opustitve. Brez listinskega dokaza in brez prič (razen zaslišanja samih strank) pa seveda lahko stranka navaja, kar ji ustreza. Res je, da je presoja dokazov prosta, vendar ob takšnem stanju, ko je dokaz le beseda stranke proti besedi druge stranke, sodišče nikakor ni dovolj prepričljivo v svoji obrazložitvi, zakaj je verjelo ravno tožniku in ne tožencu. Tudi tu ni mogoče mimo navodila višjega sodišča, iz katerega je razbrati, da je treba verjeti tožniku. Višje sodišče je takšne napotke dalo ne glede na to, da strank ni nikoli videlo niti slišalo niti da bi v zadevi samo razpisalo obravnavo in se o verodostojnosti strank samo prepričalo. Tako je h končni odločitvi doprinesla podrobnost, ki se je pojavila v izpovedbi tožnika po štirih letih pravdanja. Tožnik ne samo, da ni podal zahtevka za popravilo ali menjavo vozila dne 8. 8. 2011, tega ni storil niti v dopisu toženi stranki 12. 8. 2011, kar naj bi bilo še v okviru desetdnevnega garancijskega roka. Prvostopenjsko sodišče je že v prvem sojenju ugotavljalo vsebino pogovora med tožnikom in takratnim direktorjem tožene stranke in tega, da bi tožnik podal takšno zahtevo, ni ugotovilo, vse do sedaj, ko se je tega tožnik po štirih letih nenadoma spomnil. Povsem nesprejemljivo je, da sodišče toženi stranki šteje v škodo, da se določenih stvari pri zaslišanju pred štirimi leti ne spomni in da zato tudi ostalo izpovedbo z dne 3. 3. 2015 šteje za neverodostojno, verjame pa tožniku, ki se je po štirih letih "spomnil" kaj se je pogovarjal po telefonu 8. 8. 2011. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi ugovor tožnika, da od pogodbe ne more odstopiti, ker ima avto ves čas v posesti, ker je brez vednosti tožene posegel v motor vozila in ker avta ne more več vrniti v stanju, kakršnega je prevzel. Sodišče je glede odstopa od pogodbe zavzelo napačno stališče, in sicer da je bilo vozilo popolnoma uničeno zaradi napake, ki opravičuje odstop od pogodbe, ta vzrok pa ne izvira od tožnika ali od koga drugega. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da je vozilo popolnoma uničeno zaradi ravnanja tožnika v času, ko je imel in še vedno ima avto v svoji posesti. Avto ni bil uničen že ob nastanku okvare, temveč je za to poskrbel v nadaljevanju tožnik. S posegi v motor, s tem da je avto pustil razstavljen in nezavarovan z napol pokritim motorjem in z manjkajočimi deli, izpostavljenega vremenskim vplivom na prostem, je povzročil, da je avto v štirih letih popolnoma propadel. Če bi avto vrnil ali ga dal vsaj na razpolago toženi stranki, takoj ko je napaka nastala, bi ob predpostavki, da je okvara obstajala že ob nakupu, lahko avto vrnil v stanju, v kakršnem ga je prevzel. Tožena stranka si je avto ogledala, takoj ko je tožnik v vlogi 19. 12. 2012 povedal, kje avto je. Pri odstopu od pogodbe je bil tožnik dolžan dati toženi stranki avto na razpolago oziroma jo na zanesljiv način obvestiti, kdaj in kje lahko avto prevzame. Tega pa ni storil in zato pogojev za odstop od pogodbe ni izpolnil tudi iz tega razloga. Tudi sodna praksa je zavzela že večkrat stališče, da lahko kupec vozila v primeru, ko najprej zahteva popravilo vozila, pa prodajalec v razumnem roku tega ne stori, od pogodbe odstopi in zahteva vračilo kupnine in morebitno odškodnino. Vendar mora kupec v primeru, ko od pogodbe odstopi, istočasno dati toženi stranki na razpolago vozilo. Vračilo blaga v primeru odstopa od pogodbe ureja tudi ZVPot, ki določa, da prodajalec vrne denar v štirinajstih dneh po prejemu blaga s strani kupca. V kolikor blaga ni dobil vrnjenega, pa lahko vračilo zneska obdrži. V konkretni zadevi torej ni izpolnjen bistven pogoj odstopa, in sicer pravočasno vračilo kupljenega avta. Za prevzem vozila bi bilo potrebno aktivno sodelovanje tožnika oziroma nedvomno izražena volja tožnika, da od pogodbe odstopa in da lahko tožena stranka avto prevzame na določenem času in ob določenem kraju. Če je šteti za datum odstopa od pogodbe 6. 9. 2011 (sodišče je namreč odločilo, da je zaradi odstopa od pogodbe od tega dne dalje tožena stranka poleg kupnine dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti), bi moral biti avto najkasneje tega dne dan toženi stranki na nedvomen in jasen način na razpolago. Tega, da mu je avto bil na razpolago, pa ni navedel niti pooblaščenec tožnika v dopisu, poslanem toženi stranki. Da je bil toženi stranki avto vedno na voljo, se tako izkaže za sprenevedanje tožeče stranke. Na obravnavi dne 3. 3. 2015 je tožnik dejstvo, da avta ni dal nikoli na razpolago tožniku (očitno prav: toženki) sam potrdil. Ker je tožnikov zahtevek za vračilo kupnine zaradi odstopa od pogodbe neutemeljen, so neutemeljeni tudi vsi ostali zahtevki, ki izvirajo iz tega. Sodišče je kljub temu, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ni plačal najemnine za nadomestno vozilo, za katerega je predložil račun v znesku 720,00 EUR, odločilo, da je tožena stranka dolžna ta znesek povrniti tožniku. Jasno je, da si je tožnik avto izposodil od znanca in da je bil račun izdan nato za namene tega postopka in je zato fiktiven. Tožnik računa ni plačal in zato ne more zahtevati povračila stroškov, ki jih ni imel. Sodišče je zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine, ki bi jo tožnik lahko uveljavljal ob odstopu od pogodbe. V obrazložitvi je glede zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca navedlo, da tožnik ni dokazal pravice do odstopa od pogodbe, po drugi strani pa je ravno na podlagi odstopa od pogodbe razsodilo, da mora tožena stranka tožniku vrniti kupnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju in je podana bistvena kršitev 1. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov, podredno pa da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča, razen delno zaključkov v zvezi z zahtevkom za plačilo najemnine za nadomestno vozilo, in se v izogib ponavljanju povsem sklicuje na obrazložitev le-teh v izpodbijani sodbi.

6Pritožnik neutemeljeno navaja, da sodišče ni upoštevalo ugovorov tožene stranke, da tožnik ni ravnal skladno z navodili garancije, kot mu to nalaga ZVPot, in sicer da bi moral avto nemudoma skladno z dogovorom pripeljati na servis. Sodišče prve stopnje je (v točki 13) ugotovilo, da iz določila predzadnjega odstavka s strani tožene stranke izdane garancije za rabljeno vozilo (priloga A3) sicer izhaja, da mora kupec, ko ugotovi poškodbo iz garancije, to nemudoma sporočiti toženi in vozilo skladno z dogovorom pripeljali na servis, kjer se bodo izvedla servisna dela. Sodišče se res da ni opredelilo do ugovora, da bi moral tožnik avto nemudoma skladno z dogovorom pripeljati na servis, čeprav ga je nedvomno zavrnilo, in s tem kršilo procesne določbe ZPP o opredelitvi do navedb pravdnih strank (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). To bistveno kršitev pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP odpravlja z obrazložitvijo, da tožena stranka niti ni zatrjevala, da je prišlo po podani zahtevi za popravilo avta oziroma vozila do dogovora med pravdnima strankama o izvedbi servisnih del in servisu, kjer se bodo le-ta dela izvedla, da bi lahko skladno z dogovorom na ta servis tožnik pripeljal vozilo.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive dokazne ocene, ne zgolj dokaza z zaslišanjem izvedenca, pač pa tudi izpovedb prič F. F., tožnikove mame in G. G., ki so izpovedale o vrsti čolna, ter listinskega dokaza (A20) o karakteristikah čolna, zavrnilo toženkin ugovor, da je vzrok za okvaro vozila preobremenitev vozila s pretežkim čolnom s prikolico. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izvedenec težo ocenil na pamet, po predpostavkah in izključno po navedbah tožnika, brez kakršnihkoli objektivnih dokazov. Priča F. F. je namreč izpovedala, da so imeli v čolnu le obvezno opremo čolna, tožena stranka pa z ničemer ni niti dokazovala, da je bila teža čolna s prikolico večja, kot je trdil tožnik (1504 kg). Izvedenec je zato povsem upravičeno pri svoji oceni, tako kot tudi pred njim priča A. A., ocenil, da vzrok za okvaro vozila ni bila vleka priklopnega vozila, pri čemer je upošteval da Opel Frontera lahko vleče 2800 kg.

8Tožeča stranka je v vlogi z dne 19. 12. 2012 navedla tudi, da je naročila prevoz pokvarjenega vozila s pomočjo storitve avtomobilske asistence, za katero je imela sklenjeno zavarovanje pri I. d.d. Vozilo je bilo odvlečeno s kraja, kjer je prišlo do okvare in kjer je predstavljalo oviro za promet na avtocesti. Tožnik je trdil, da s tem ni kršil obveznosti iz garancije in da je bilo njegovo ravnanje v danih okoliščinah razumljivo in ni v ničemer posegalo v upravičenja, ki jih je imel iz garancije. Tožena stranka teh navedb ni prerekala, v vlogi z dne 4. 5. 2013 je le navedla, da bi glede na zavarovalno kritje (krije prevoze do 450 km) lahko pripeljal vozilo na servis k toženki. Tožnik je še istega dne, ko se je vozilo pokvarilo, zvečer toženki poslal SMS in ne šele naslednji dan, kot toženka trdi v pritožbi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik nato v telefonskem razgovoru s toženko 8. 8. 2011 toženko natančno obvestil o vrsti okvare in zahteval popravilo vozila, kar je toženka odklonila iz razloga preobremenitve vozila, ker je vozil pretežek čoln in jih prepozno obvestil o okvari ter odpeljal vozilo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi tožena stranka, če bi jo o napaki takoj obvestili, prišla po avto in mu dala v uporabo nadomestno vozilo.

9Sodišče prve stopnje se je utemeljeno glede okvare vozila oprlo na mnenje izvedenca C. C. Iz mnenja izvedenca A. A. je izvedenec C. C. vzel zgolj fotografijo, sicer pa je mnenje izdelal v skladu s pravili stroke in samostojno, potem ko je pregledal vozilo. Bistveno je, da je glede delov motorja sam zaključil, da so od spornega vozila. To, da se stanje motorja ob nakupu 2. 8. 2011 ne da več ugotoviti, ne izključuje pravilne ocene izvedenca, da je bilo nestrokovno popravilo avta izvedeno preden ga je tožnik kupil.

10Lastno dokazno oceno, ki ni podprta z izvedenimi dokazi, predstavlja pritožbena navedba, da zapis izvedenca C. C. v točki 10 izvedenskega mnenja, da je za opravljeno popravilo več vzrokov, med drugim tudi pregrevanje motorja, kar se je po navedbah tožnika zgodilo 5. 8. 2011, kar kaže na to, da je tožnik nestrokovno popravilo izvedel v lastni režiji. Izvedenec C.C. je namreč v točki 10 na vprašanje, da navede, kdaj oziroma iz kakšnega vzroka bi bilo potrebno pri predmetnem vozilu opraviti popravilo glave motorja, na splošno odgovoril, da se v praksi pojavijo lahko izpusti olja v povratni vod, lahko izpusti olja v hladilno tekočino, lahko izguba moči motorja zaradi nepravilne kompresije v cilindre motorja, lahko pregrevanja motorja, lahko dodatno zvitja glave motorja, zaradi večkratnega pregretja motorja ter da točno definirati vzrok za opravljeno popravilo na predmetnem vozilu ni možno več v sedanjem času.

11Sodišče pa je tudi utemeljeno sledilo izvedencu, da je bila glava motorja popravljena, preden je tožnik kupil vozilo, saj brušenje glave ni možno izvesti v treh dnevih od nakupa, zato ker je težko nabaviti vse potrebne dele, priskrbeti mehanika, prostore in opremo.

12Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi ugovor tožene stranke, da je tožnik prevozil 6000 km od nakupa avta. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje. Prepričljiv je zaključek, da zgolj izpoved priče E. E., da je imel zabeleženo v knjigi lastne evidence, da je vozilo imelo prevoženih 162000 km, sodišča ni prepričalo, da je ravno toliko kilometrov bilo prevoženih ob prodaji vozila tožniku. Sodišče je pravilno ocenilo, da sama interna evidenca bivšega direktorja, pa četudi je listinsko potrjena s fotokopijo interne knjige, obe tem, da število prevoženih km ni izkazano z nobenim drugim dokumentom, ki je spremljalo vozilo ob prodaji (tehnični zapisnik, račun, prometno dovoljenje, prodajna pogodba) ne zadostuje. Pravilna je zato ocena, da čeprav je število kilometrov dne 23. 1. 2012, izpisano s strani D. na računu (list. št. A 13 kot 168021 km, to še ne pomeni, da je tožnik od prodaje vozila 2. 8. 2011 do 23. 1. 2012 prevozil dodatnih 6000 km. Sodišče je utemeljeno sledilo izvedencu, da bi v primeru, da bi po takšni okvari 5. 8. 2011 tožnik še lahko nadaljeval z vožnjo in, kot trdi tožena, napravil dodatnih več kot 5000 km, če se odštejejo vožnje tožnika v času od 2. 8. do 5. 8. 2011, na vozilu zagotovo prišlo še do hujših okvar (pregretje motorja), kot jih je ugotovil sam izvedenec. Zato je utemeljeno zavrnilo ugovor tožene, da je vzrok za okvaro vozila dodatnih 6.000 prevoženih kilometrov s strani tožnika. Poleg navedenega je potrebno odgovoriti na pritožbeno navedbo, da tožeča stranka ni zanikala, da je iz kopije interne knjige tožene stranke bilo razvidno, da se pri vseh prodanih vozilih vpisujejo vanjo prevoženi kilometri za posamezna vozila in da ni bilo v knjigi ničesar prečrtano in popravljeno, ter da tožeča stranka je zgolj navajala, da tožena stranka tega dejstva ne bo mogla dokazati. Tožeča stranka je namreč v vlogi z dne 24. 1. 2013 zanikala trditve o vpisanih prevoženih kilometrih v računu, ki ga je tožena stranka izstavila tožniku ob nabavi vozila. Glede interne evidence o prevoženih kilometrih, ki bi naj vodila tožena stranka v svojih dokumentih, pa je dejala, da je to za tožečo stranko brezpredmetno. Trditve o domnevno prevoženih kilometrih po okvari so neresnične in nedokazane, tožena stranka ni zapisala prevožene kilometre na nobenem od dokumentov oziroma listin, ki jih je izročila tožniku ob predaji. Sploh pa tudi iz navedene fotokopije interne knjige ni nedvoumno razvidno, ali so vpisani kilometri ob prevzemu vozila ali ob prodaji vozila.

13Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pri presoji odgovornosti prodajalca velja domneva, da vzrok za okvaro (kršitev obveznosti iz garancije) izvira iz njegove notranje poslovne sfere. To domnevo pa lahko prodajalec ovrže, če dokaže, da vzrok za okvaro ne izvira iz njegove sfere. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem presodilo in utemeljeno zavrnilo vse toženkine ugovore ter to v sodbi tudi temeljito obrazložilo. Pravilno je zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da vzrok za okvaro ne izvira iz njene poslovne sfere, zato je obveljala domneva. Pritožbeno sodišče se ne strinja s toženo stranko, da ni mogla dokazati, da napaka na vozilu ne izvira iz njene notranje poslovne sfere. Toženka je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, odklonila tožnikov zahtevek za popravilo okvarjenega vozila, tako ustni zahtevek kot pisni zahtevek z dne 12. 8. 2011. Torej je s svojim ravnanjem preprečila, da bi lahko s pregledom vozila na (svojem) servisu dokazala, da napaka na vozilu ne izvira iz njene notranje poslovne sfere. Ne drži, da tega ni mogla dokazati, saj da je izvedenec C. C. prišel do zaključka, da stanja motorja vozila in tako tudi ne morebitne napake ob prodaji vozila ni več mogoče ugotoviti. Izvedenec je namreč mnenje izdelal 10. 5. 2013, toženka pa bi lahko vozilo pregledala takoj po prejemu obvestila oziroma zahtevka tožnika, če bi se z njim v skladu z določili garancije o tem dogovorila. Ni res, da napaka in njena vrsta ni bila ugotovljena, saj je sodišče sledilo izvedencu, da ni mogoče natančno ugotoviti vzroka okvare, glede na razstavljen motor, da pa je velik del vzroka za okvaro vozila nestrokovno opravljeno popravilo glave motorja. Bistvena pa je ugotovitev izvedenca, kateri je sodišče utemeljeno sledilo, da je bilo to nestrokovno popravilo glave motorja opravljeno, preden je tožnik kupil vozilo. Pritožba te ugotovitve ne izpodbija. Ker tožena stranka prvič šele v tej pritožbi, ne da bi izkazala, da brez svoje krivde tega ni mogla pravočasno navesti v postopku na prvi stopnji, navaja, da " tožnik dokazov o stanju avtomobila v trenutku nakupa pri toženi stranki ni ustrezno zavaroval, kar ne more iti v škodo toženi stranki, domneve, kakšna napaka je v času nakupa obstajala, pa so nedopustne in v škodo toženi stranki", so te navedbe nedopustne in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično ni utemeljen očitek, da je sodišče obstoj napake kljub temu štelo za dokazan in da je zato dejansko stanje glede obstoja in vrste napake ugotovljeno zmotno.

14Sodišče glede uveljavljanja garancije ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik spoštoval določila garancijskega lista. Znotraj garancijskega roka, ki je iztekel s pretekom dne 12. 8. 2011, je toženki najprej poslal SMS, v katerem jo je obvestil o okvari vozila na poti na dopust, kakor tudi navedel, da naj upošteva ta SMS kot reklamacijo na dano garancijo ter da pričakuje toženkin SMS; nato je toženko z dopusta tudi še poklical po telefonu in ji povedal, da se je avto okvaril in da stoji na parkirišču pri nogometnem igrišču v ... in da želi, da ga pogledajo in popravijo, kar je toženka odklonila z izgovorom, da je pravice iz garancije izgubil, ker je vlekel pretežek čoln in jih prepozno obvestil o okvari ter odpeljal vozilo. Dne 12. 8. 2011 je toženki poslal še pisni zahtevek, na katerega je toženka odgovorila, da so tožnika videli ob okvari 5. 8. 2011 ter mu očitali, da jim je želel zamolčati preobremenjenost vozila s prikolico in čolnom, zato mu garancija ne velja, ter da jih ni nemudoma poklical. Sodišče je pravilno navedlo, da so lahko zahtevki iz garancije tudi ustni. Glede na zgoraj povzete ugotovitve pa je pravilno zaključilo, da je tožnik uspel dokazati tožbeno trditev, da je v telefonskem razgovoru ustno izrazil tudi zahtevo za popravilo vozila, s čimer je zadostil zakonski zahtevi (prvi odstavek 482. člena OZ), da se poda zahtevek ta popravilo znotraj garancijskega roka. Zmotno je zato stališče tožene stranke, da je njen ugovor, da tožnik ni ravnal skladno z napotki in obveznostmi garancije, ko prodajalca o okvari ni nemudoma obvestil, in je zato garancijo izgubil, popolnoma utemeljen, in da tudi vsi kontakti med tožnikom in toženo stranko, in sicer sms poslan dne 5. 8. 2011, telefonski pogovor dne 8. 8. 2011, kot tudi v garancijskem roku dne 12. 8. 2011 poslan dopis toženi stranki kažejo le notifikacijo okvare vozila toženi stranki in ne zahteve niti za popravilo niti za menjavo kupljenega avta. Prav tako ne drži, da tožnik v tožbi še ni zatrjeval, da je zahteval od tožene stranke popravilo, saj je v tožbi navedel, da je toženko obvestil o vrsti okvare na vozilu in ji 12. 8. 2011 dostavil tudi pisni zahtevek za uveljavljanje zahtevkov na podlagi dane garancije ter jo pozval, da o zahtevku odloči v roku do 17. 8. 2011. Neutemeljeno je zato vztrajanje tožene stranke, da tožnik ni podal zahtevka za popravilo ali menjavo vozila niti dne 8. 8. 2011 niti v pisnem dopisu toženi stranki 12. 8. 2011, kar naj bi bilo še v okviru desetdnevnega garancijskega roka.

15Odločitev, da je tožnik pravilno zahteval popravilo vozila v garancijskem roku, je sodišče sprejelo po ponovnem zaslišanju tožnika in direktorja tožene stranke E. E. ter po njunem soočenju glede vsebine telefonskega pogovora dne 8. 8. 2011. Neutemeljen je očitek, da je bilo kršeno načelo 22. člena Ustave do enakega varstva pravic, ker da je navodilo višjega sodišča narekovalo vsebino ponovnega pričanja tožnika. Prvostopenjsko sodišče je upravičeno sledilo tožniku in izpovedbo E. E.(takratnega direktorja tožene stranke), s katerim je bil tožnik v kontaktu po okvari vozila, ocenilo kot neverodostojno. Pritožba argumentov za tak zaključek konkretizirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče meni, da je ocena upravičena, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je E. E. na zadnjem zaslišanju izpovedoval o tem, da se tožnik z njim ni želel več pogovarjati, ker ga je sam še dvakrat klical in tožnik ni več dvignil, saj bi bilo takšno ravnanje s strani tožnika, ki je imel okvarjen avto in je v istem času uveljavljal garancijo, nelogično oziroma neživljenjsko; priča pa se tudi ni spomnila, da je ob prejšnjem zaslišanju izpovedala, da je tožniku dejala v telefonskem razgovoru, da garancija ne velja, ker je vozilo preobremenil, jih ni takoj poklical in je vozilo po svoji volji odpeljal. Tožnikova izpoved pa je bila glede odklonitve zahtevka v telefonskem pogovoru skladna prejšnji. Tožeča stranka glede na obrazloženo dokazno oceno njene izpovedbe in pričine izpovedbe ni bila postavljena v privilegiran položaj. Lasten, dokazno nepodprt zaključek pritožbe je, da je prvostopenjsko sodišče tu očitno izhajalo zgolj iz načela, da bi bilo pravično, da se tožniku prizna odmena ob dejstvu, da je do okvare prišlo. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo, da je na strani tožnika dokazno breme, da dokaže okvaro avta, kot tudi pravočasno in pravilno uveljavljanje garancije, saj je to pri ugotavljanju dejanskega stanja pravilno upoštevalo. Tudi izpovedbe pravdnih strank in prič so dokazi. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze temeljito dokazno ocenilo, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da sodišče nikakor ni dovolj prepričljivo v svoji obrazložitvi, zakaj je verjelo ravno tožniku in ne tožencu.

16Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi ugovor tožene stranke (in ne tožnika, kot je očitno pomotoma navedeno v pritožbi), da tožnik od pogodbe ne more odstopiti, ker ima avto ves čas v posesti, ker je brez vednosti tožene posegel v motor vozila in ker avta ne more več vrniti v stanju, kakršnega je prevzel ( t.i. ugovor nemožnosti vrnitve). Glede na pravilno ugotovitev sodišča, da je vzrok okvare vozila, ki je povzročil nevozno stanje - nestrokovno popravilo glave motorja, obstajal že ob izročitvi vozila tožniku 2. 8. 2011, je sodišče pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 475. člena OZ. Le-ta določa, da lahko kupec odstopi od pogodbe zaradi kakšne napake, če je bila stvar popolnoma ali delno uničena ali pa poškodovana zaradi napake, ki opravičuje odstop od pogodbe, ali zaradi dogodka, ki ne izvira niti od kupca niti od koga drugega, za katerega bi on odgovarjal. Ni res, kot trdi pritožba, da je stališča sodišča, da je bilo vozilo popolnoma uničeno zaradi napake. Lastno dokazno oceno, nepodprto z izvedenimi dokazi, pa predstavlja tudi pritožbena navedba, da je vozilo popolnoma uničeno zaradi ravnanja tožnika v času, ko je imel in še vedno ima avto v svoji posesti, ter da avto ni bil uničen že ob nastanku okvare, temveč je za to poskrbel v nadaljevanju tožnik. Tožena stranka glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o okvari vozila in vzroku zanjo ter o zavrnitvi uveljavljene garancije, neutemeljeno navaja, da bi tožnik, če bi avto vrnil ali ga dal vsaj na razpolago toženi stranki, takoj ko je napaka nastala, ob predpostavki, da je okvara obstajala že ob nakupu, lahko avto vrnil v stanju, v kakršnem ga je prevzel. Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti pravočasno kasneje v postopku ni trdila, da tožnik ni izpolnil pogoje za odstop od pogodbe tudi iz razloga, ker tožene stranke ni na zanesljiv način obvestil, kdaj in kje lahko avto prevzame. Te navedbe je prvič podala v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno v postopku na prvi stopnji, zato so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik pridobil pravico do odstopa od pogodbe, saj tožena stranka v danem primernem roku vozila ni popravila. Pravilno je odločilo, da je na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ utemeljen tožnikov zahtevek za vračilo kupnine v znesku 4.270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2011 dalje do plačila iz razlogov, kot jih je obrazložilo v točki 14 izpodbijane sodbe in katere pritožbeno sodišče sprejema v celoti ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Tožena stranka to odločitev izpodbija z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine, ki bi jo tožnik lahko uveljavljal ob odstopu od pogodbe, in v obrazložitvi glede zavrnitve dokaznega predloga tožeče stranke za postavitev izvedenca (finančne stroke) navedlo, da tožnik ni dokazal pravice do odstopa od pogodbe, po drugi strani pa je ravno na podlagi odstopa od pogodbe razsodilo, da mora tožena stranka tožniku vrniti kupnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Drži, da je sodišče v točki 7 navedlo, da je zavrnilo dokazni predlog iz zgoraj navedenega razloga. Navedeni razlog pa je očitno v nasprotju z razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za neuporabo vozila, v zvezi s katerim je bil predlagan izvedenec, saj iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik ni dokazal, da mu je z izposojo vozila od kolega nastala zatrjevana škoda v znesku 3.000,00 EUR. To pomeni, da zaradi tega razloga ni bilo potrebno angažiranje izvedenca. Razlogi sodbe so v tem delu med seboj v nasprotju in je podana bistvena kršitev (a ne iz 1. točke 339. člena ZPP, kot trdi pritožba, pač pa iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki pa jo sme pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP odpraviti in jo odpravlja tako, da je pravilen razlog za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke ta, da tožnik ni dokazal, da mu je nastala zatrjevana škoda v znesku 3.000,00 EUR. Posledično tako odpravljeni postopkovni kršitvi se pritožbeni očitek izkaže za neutemeljenega.

18Delno utemeljeno pa tožena stranka očita sodišču, da je kljub temu, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ni plačal najemnine za nadomestno vozilo, za katerega je sicer predložil račun v znesku 720,00 EUR, odločilo, da je tožena stranka dolžna ta znesek povrniti tožniku. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik poravnal firmi H. H. d.o.o. 120,00 EUR in da ima preostalo terjatev firma še odprto. Ker tožnik preostalega dela računa, torej zneska 600,00 EUR nesporno še ni poravnal, še ni prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja v tem znesku, kar pomeni, da še ni nastopilo tožnikovo oškodovanje v tem znesku. Sodišče prve stopnje je zato zmotno zaključilo, da je tožniku že nastala škoda v celotnem zahtevanem znesku 720,00 EUR kot posledica prikrajšanja premoženja, saj mu je nastala zgolj v znesku 120,00 EUR.

19Pritožbeno sodišče je po zgoraj obrazloženem pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska najemnine za nadomestno vozilo v višini 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2011 dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede tega dela namreč niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

20Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari se je spremenil uspeh pravdnih strank. Tožeča stranka je uspela v postopku na prvi stopnji z 59 %, tožena pa z 41 %. Ob upoštevanju takega pravdnega uspeha je tožeča stranka upravičena do povrnitve 3.191,55 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa do povračila 571,63 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju medsebojnih stroškovnih zahtevkov je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 2.619,92 EUR pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče znesek 3.068,28 EUR v točki III izreka ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) nadomestilo z zneskom 2.619,92 EUR.

21Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. Njen pritožbeni uspeh znaša 10,5 %. Pritožbeno sodišče je na podlagi določb prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da ji mora tožeča stranka povrniti temu uspehu sorazmeren del priznanih pritožbenih stroškov. Toženi stranki je priznalo stroške zastopanja po odvetniku, in sicer stroške za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v znesku 465,60 EUR, pavšal stroškov po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, 22 % DDV (106,80 EUR) in 375,00 EUR sodne takse, skupaj 967,40 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe toženi stranki povrniti 101,60 EUR pravdnih stroškov, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala rešitvi pritožbe, zato stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo niso potrebni pravdni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP).