UPRS Sodba II U 114/2023-

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Ptuj, številka DT 1440-00830-1 z dne 10. 5. 2022 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Potek upravnega postopka

1Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Ptuj (v nadaljevanju: FURS), je z izpodbijano odločbo tožeči stranki za leto 2020 odmeril dohodnino v znesku 3.648,35 EUR in ji naložil, da mora znesek 2.602,47 EUR, ki predstavlja razliko med odmerjeno dohodnino in zneskom med letom plačane akontacije dohodnine v višini 1.045,88 EUR, plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe na prehodni davčni podračun - proračun države, naveden v izreku odločbe, sicer ji bodo zaračunane zamudne obresti in se bo začel postopek davčne izvršbe. Hkrati je organ odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali, in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi vloge tožeče stranke davčni organ pri odmeri dohodnine upošteval dohodek v višini 24.538,22 EUR, pri čemer prispevki znašajo 3.736,89 EUR. Ob upoštevanju splošne olajšave je tako osnova za izračun dohodnine znašala 17.301,33 EUR. Od davčne osnove je bila tožeči stranki odmerjena dohodnina po stopnji 21,08711%, kar znaša 3.648,35 EUR. Od navedenega zneska je nato davčni organ odštel še 1.045,88 EUR (odbitek davka, plačan v tujini).

3Davčni organ pojasnjuje, da je tožnik kot zavezanec vložil napoved, v kateri je napovedal dohodek, ki ga je dosegel pri delodajalcu v Republiki Avstriji in je pri tem uveljavljal odbitek davka, plačanega v tujini oziroma oprostitev plačila na podlagi mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčenja.

4Iz obrazložitve odločbe nadalje izhaja, da je tožnik k napovedi priložil tudi vsa ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Slovenije in hkrati priložil tudi vlogo za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem delodajalcu in priložene dokumente¹, iz katerih pa izhaja, da obrazec dejanske prisotnosti na delu ni bil potrjen s strani delodajalca.

5V postopku kontrole napovedi in priložene dokumentacije je bilo ugotovljeno, da je zavezanec v letu 2020 imel neobdavčena dodatna izplačila izplačana s strani delodajalca A. v višini 2.884,20 EUR, ki niso vključena v bruto dohodek na letni plačilni listi.

6Davčni organ je zavezanca z dopisom št. DT 4210-9/2022-354 z dne 29. 1. 2022 seznanil z navedeno ugotovitvijo in pojasnil, da tovrstna izplačila v R Sloveniji niso avtomatično priznana kot dohodek, ki se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Za izplačila za namene službenih poti in povračila potnih stroškov, stroškov bivanja in dnevnic povezanih z navedenim, pa da mora vlagatelj kot zavezanec predložiti ustrezne potne naloge z dokazili.

7V postopku odmere dohodnine je davčni organ tudi ugotovil, da vlagatelj kot zavezanec uveljavlja še stroške prevoza na delo in iz dela v višini 7.422,84 EUR, in da se dnevno vrača na naslov bivanja v R Sloveniji. Z dopisom DT 4210-9/2022-354 z dne 29. 1. 2022, je zato zavezanca pozval naj za službena potovanja predloži potne naloge o napotitvi na službeno pot ter vse mesečne plačilne liste, na podlagi katerih bi kot zavezanec lahko uveljavljal izvzem dnevnic iz davčne osnove, vendar se zavezanec na navedeni dopis ni odzval in ni predložil zahtevane dokumentacije. Davčni organ je zavezanca pozval tudi na predložitev seznama dejanske prisotnosti na delu za leto 2020, potrjenega s strani delodajalca, kar zavezanec prav tako ni predložil, zaradi česar mu organ odločanja pri odmeri dohodnine ni priznal in ni upošteval stroškov prevoza in prehrane na in iz dela, kljub temu da je zavezanec uveljavljal zmanjšanje davčne osnove za 237 dni prisotnosti na delovnem mestu za prehrano na delo v znesku 2.611, 74 EUR in potne stroške v višini 7.422,84 EUR.

8Zoper odločbo o odmeri dohodnine je tožnik vložil pritožbo (skupaj s potrjenim seznamom prisotnosti na delu s strani njegovega delodajalca) in predlogom za zaslišanje zavezanca (tožnika) kot stranke postopka, vendar je Ministrstvo za finance pritožbo z odločbo št. DT-499-01-452/2022-2 z dne 30. 3. 2023 kot neutemeljeno zavrnilo.

9V obrazložitvi odločbe drugostopenjski organ navaja, da je pri(tožnik) vlogi za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem delodajalcu med drugim priložil zgolj seznam dejanske prisotnosti na delovnem mestu, vendar brez ustreznega podpisa in žiga delodajalca in navedenega tudi po pozivu organa prve stopnje, kljub opozorilom o posledicah nepredložitve, ni dopolnil, temveč je potrjen in podpisan seznam delodajalca o (pri)tožnikovi prisotnosti na delovnem mestu predložil šele s pritožbo, ko je tudi prvič navedel razloge za predhodno nepredložitev.

10Organ druge stopnje še dodatno izpostavlja, da že iz Navodil za izpolnjevanje vloge izhaja, da je število dni prisotnosti vlagatelja na delovnem mestu v postopku ugotavljanja dohodnine treba dokazati, kar pa vlagatelj pred organom prve stopnje ni pravočasno dokazal.

11Zgolj predlagateljevo zatrjevanje o prisotnosti na delovnem mestu v trajanju 237 dni, po stališču organa druge stopnje, ne zadošča za ugoditev zavezančevi vlogi, pri čemer po stališču pritožbenega organa tudi ni potrebno zaslišanje zavezanca o vzrokih za tako pozno predložitev dokazov, saj (po stališču organa) zavezanec dejstva, ki ga sam zatrjuje ne more dokazovati z lastnim zaslišanjem, glede dodatno predloženih dokazov (potrjene liste prisotnosti in vseh plačilnih list pa, da je prepozen).

12Glede predloženih plačilnih list za meseca junij in november, pa je organ druge stopnje navedel, da ju ni bilo mogoče upoštevati pri zmanjšanju osnove za izračun dohodnine, ker iz navedenih plačilnih list niso razvidni dnevi prisotnosti zavezanca na delovnem mestu.

13Zaradi vsega navedenega je organ druge stopnje pritožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.

Tožbene navedbe

14Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepriznanja stroškov malice in prevoza na delo ter z dela po 45. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Navaja, da je k davčni napovedi priložil vlogo za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem delodajalcu. Gre za obrazec, ki je za namene priznavanja stroškov malice in prevoza pripravljen s strani davčnega organa. Na tej vlogi je po posameznih mesecih specificiral svojo prisotnost na delovnem mestu za vsak mesec posebej, tako pod točko 1.1. (priglasitev stroškov malice) - dejanska dnevna prisotnost na delu (brez letnega dopusta, bolniške ali druge odsotnosti) - najmanj 4 ure do 10 ur dnevno, kot tudi po točko 2., kjer gre za priglasitev stroškov prevoza na delo in z dela. Pod to vlogo se je podpisal in nad podpisom je izrecno navedeno, da "izjavlja, da so podatki resnični in pravilni". Kot prilogo vlogi je priložil tudi seznam dejanske prisotnosti na delovnem mestu.

15Delodajalec je navedeni obrazec potrdil šele, ko je tožnik prejel izpodbijano odločbo, saj je predhodno zavračal potrditev obrazca. Dejstvo, da je tožnik navedeno potrdilo prejel šele po izdaji izpodbijane sodbe izhaja iz datuma potrditve, ki je 13. 6. 2022. Tožnik je hotel v pritožbenem postopku tudi pojasniti razloge za kasnejšo predložitev potrjenega obrazca, čemur pa toženka neupravičeno ni sledila, saj ga ni zaslišala kljub podanemu predlogu za zaslišanje.

16Tožnik je bil namreč dejansko zaposlen in je delo opravljal na delovnem mestu, kar nedvomno izhaja iz potrdila o plači, ki jo je za opravljeno delo prejemal. Iz predloženih plačilnih list namreč izhaja število opravljenih ur pri delodajalcu, medtem ko mu toženka niti za en dan ni priznala uveljavljanih stroškov za malico in prevoz.

17Tožnik izpostavlja, da še nikoli do sedaj (za pretekla davčna leta) ni bil pozvan h kakršnikoli dopolnitvi vloge, niti to ni običajna praksa pri drugih davčnih uradih. Enostavno zadostuje podpisana izjava davčnega zavezanca na obrazcu, ki ga je pripravil FURS.

18Glede na vse navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, hkrati pa zahteva tudi povračilo stroškov postopka upravnega spora.

Navedbe tožene stranke

19Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Odločitev brez glavne obravnave

20Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

Sodna presoja

K točki I izreka:

21Tožba je utemeljena.

22V predmetni zadevi je sporno nepriznanje stroškov malice in stroškov prevoza na delo in z dela, skladno s 45. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh‑2) in vprašanje ali izpolnjena "Vloga", podpisana s strani davčnega zavezanca-tožnika, ki s svojim podpisom jamči za resničnost in pravilnost podatkov, zadostuje za obravnavo in priznanje stroškov za prevoz in malico povezanih z delom tožnika.

23Predmet presoje v obravnavani zadevi je tako odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na (ne)priznanje stroškov prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela.

24Med strankama ni sporno, da je tožnik zaposlen pri delodajalcu v Avstriji, in da je napovedi za odmero dohodnine priložil vlogo za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem delodajalcu, v kateri je navedel, da uveljavlja prisotnost na delovnem mestu v trajanju 237 dni in dneve tudi natančno označil v razpredelnici obrazca FURS.

25Prav tako med strankama ni sporno, da na posebnem obrazcu za potrjevanje prisotnosti na delovnem mestu, ki jo je k vlogi priložil tožnik, ni bilo žiga in podpisa njegovega delodajalca, medtem ko je bil žig in podpis delodajalca na letnem obračunu prejetih plač tožnika (Lohnzettel).

26Sporno pa je vprašanje, ali izpolnjena vloga, podpisana s strani davčnega zavezanca, ki s svojim podpisom jamči za resničnost in pravilnost podatkov, poleg tega pa vsebuje še seznam prisotnosti na delovnem mestu po dnevih natančno, vendar brez podpisa in žiga odgovorne osebe, zadostuje za obravnavo stroškov po 45. členu ZDoh-2 ali so potrebna še kakšna druga dokazila.

27V 45. členu ZDoh-2 je določeno, da se zavezancu, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, v davčno osnovo od tega dohodka ne všteva dohodek v višini stroška prehrane med delom in stroška prevoza na delo in z dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini, pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi drugega odstavka 44. člena tega zakona določi vlada, pri čemer se stroški prehrane med delom priznajo do višine, povečane za 80 % glede na višino, ki jo določi vlada. Zakonodajalec je z opisano ureditvijo, namenjeno zavezancem, ki dohodek pridobivajo od tujega delodajalca, iz obdavčitve izvzel tiste dohodke zavezanca (ne glede na to, ali so prejeti od slovenskega ali tujega delodajalca), ki ne povečujejo njegovega premoženja, saj predstavljajo povračilo, ki ga je zavezanec prejel od svojega delodajalca v zameno za stroške, ki jih je imel v zvezi z delom. Upoštevajoč načelo davčne pravičnosti se namreč v skladu z davčno zakonodajo obdavči le razpoložljivi del dohodek posameznika po odbitju stroškov, ki jih je ta imel v zvezi z delom.²

28Iz citirane določbe 45. člena ZDoh-2 izhaja, da se stroški prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela priznajo glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. V zvezi z uveljavljanjem navedenih stroškov je FURS pripravil obrazec, v katerega davčni zavezanci vnesejo podatke o dejanski dnevni prisotnosti na delu za potrebe obračunavanja stroškov prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela, z že pripravljenima tabelama po posameznih mesecih, davčni zavezanec pa s podpisom vloge tudi izjavi, da so podatki resnični in pravilni. Sodišče pri tem še pripominja, da zakon izrecno ne predpisuje, v kakšni obliki bi naj bil seznam dejanske prisotnosti na delu, temveč je ključno, da davčni zavezanec izkaže dejansko prisotnost na delu, prav tako pa zgolj sklicevanje tožene stranke na Navodila za izpolnjevanje obrazca ne zadostijo materialno pravno podlagi, ki mora biti za takšno zahtevo v odločbi organa odločanja navedena, in je v predmetnem primeru izostala. Oba organa odločanja namreč nista v obrazložitvi svojih odločb pojasnila materialno pravne podlage za obveznost, ki sta jo tožniku kot zavezancu naložila oziroma jo štela kot zavezujočo. Organ druge stopnje je namreč v obrazložitvi drugostopenjske odločbe kot dopolnitev razlogov odločitve organa prve stopnje navedel, da obveznost zavezanca predložiti podpisan in ožigosan obrazec prisotnosti na delu s strani delodajalca zavezanca, kot način dokazovanja prisotnosti, izhaja iz Navodil za izpolnjevanje obrazca³. Pri tem pa nobeden izmed organov za takšno zahtevo ni navedel materialno pravne podlage. Pritrditi je namreč tožniku, da je k vlogi za uveljavljanje zmanjšanja plačila dohodnine povezanega s prejetimi stroški za prevoz in malico, predložil vse zahtevane dokumente, ki so določeni v obrazcu FURS-a⁴, pri čemer pa ne gre prezreti, da je bila vlogi predložena tudi celoletna plačilna lista zavezanca (Lohnzettel vom 01. 01. bis 31. 12. 2020), podpisana in ožigosana s strani zavezančevega delodajalca na dan 2. 6. 2021 in dve plačilni listi za meseca junij in november, iz katerih je mogoče razbrati število opravljenih ur in tudi število prostih dni (resturlaub 36 - za junij 2020 in resturlaub 16 - za november 2020).

29Po presoji sodišča je tako vloga za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem delodajalcu vsebovala vse obvezne sestavine, razen podpisa in žiga na posebnem obrazcu na seznamu prisotnosti na delovnem mestu po dnevih v letu 2020.

30Tožnik je v pritožbi pojasnil razloge za nepredložitev podpisanega predmetnega obrazca in tudi predlagal svoje zaslišanje, čemur pa toženka neutemeljeno ni sledila.

31V kolikor namreč organ odločanja dvomi o resničnosti podatkov za katere zavezanec jamči s svojim podpisom, bi moral izvesti posebni ugotovitveni postopek in zavezanca zaslišati na ustni obravnavi, s čimer bi lahko zavezanec in organ neposredno soočila svoja stališča in s tem zadostila tudi načelu kontradiktornosti in pravici stranke do izjave. Glede na dejstvo, da je davčni organ izdal dohodninsko odločbo na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), se tudi v postopku odmere dohodnine uporabljajo določila ZDavP-2 glede vodenja postopka, če pa s tem zakonom način postopka ni določen, pa se, skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2, uporabljajo določila zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP.

32Tako je davčni organ na podlagi načela zakonitosti v davčnih zadevah (4. člen ZDavP-2) in načela materialne resnice v davčnih zadevah (5. člen ZDavP-2) dolžan pred sprejeto odločitvijo in izdajo odmerne odločbe ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni z ZDavP-2 drugače določeno.

33Zavezanci imajo sicer skladno z določilom 10. člena ZDavP-2 dolžnost navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahteve, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Kljub navedenemu pa to ne pomeni, da v kolikor davčni organ dvomi v verodostojnost navedb zavezanca, da jih ni dolžan preveriti in ugotoviti tudi po uradni dolžnosti v ugotovitvenem postopku.

3473. člen ZDavP-2 namreč jasno določa, da mora davčni organ pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo, ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese.

35Zgolj poziv organa na predložitev navedenih listin ne zadošča za sprejeto odločitev. Sodišče tudi ne more pritrditi stališču organa druge stopnje, da tožnika kot zavezanca ni zaslišal, ker zavezanec z lastno podano izjavo ne more dokazovati svojih navedb. Navedeno stališče organa druge stopnje je napačno. Skladno z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki jih je treba uporabiti tudi v davčnih postopkih glede dokaznih sredstev, namreč organ odločanja v primeru dvoma mora ugotoviti materialno resnico, torej natančno davčno osnovo od katere bo odmeril dohodnino za zavezanca. Če ne razpolaga z zadostnimi podatki za odločitev mora izvesti posebni ugotovitveni postopek, v okviru katerega zavezanec lahko dokazuje svoje navedbe in predloži listine. Zaslišanje stranke je namreč tudi eno izmed dokaznih sredstev, skladno z določilom 188. člena ZUP, pri čemer pa je nato naloga organa odločanja, da v okviru dokaznega sklepa in 10. člena ZUP opravi presojo verodostojnosti takšne izjave zavezanca⁵, ki jo poda neposredno pred organom, v luči vsakega izvedenega dokaza in vseh dokazov skupaj. Navedeno je potrebo zaradi zadostitve načelu poštene izvedbe postopka v luči dobre uprave.

36Po presoji sodišča tako v konkretnem primeru ni šlo za formalno nepopolno vlogo, ki bi terjala dopolnitev v smislu 67. člena ZUP, temveč za vprašanje pristnosti potrditve vsebine seznama dejanske prisotnosti na delu s strani delodajalca. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred sprejemom odločitve nedvoumno razčistiti, če je davčni organ štel, da zgolj izpolnjen obrazec in predložena celoletna plačilna lista ter plačilni listi za mesec junij in november 2020 ne zadostujejo.

37Sodišče tako na podlagi navedenega zaključuje, da v kolikor je imel davčni organ navkljub predloženemu (in sicer res šele v pritožbenem postopku s strani delodajalca požigosanemu obrazcu), dvome glede pravilnosti oziroma verodostojnosti posredovanih podatkov, je tožečo stranko sicer organ prve stopnje lahko pozval na predložitev dodatnih dokazil, vendar pa bi po mnenju sodišča moral navedeno nejasnost v okviru vsebinske presoje razčistiti in izvesti ustrezen ugotovitveni postopek z izvedbo ustne obravnave in posledično odločiti, skladno s svojimi pristojnostmi.

38Toženka je s tem, ko ni izvedla zaslišanja tožnika, kljub njegovi izrecni zahtevi, bistveno kršila pravila postopka, saj je je tožniku kot zavezancu kršila pravico do izjave v postopku neposredno pred organom odločanja. Drži, da je tožnik šele v pritožbi predložil potrjene obrazce, vendar je navedel tudi razlog za takšno postopanje, katerega bi organ bil dolžan preveriti. Prav tako pa je predložil tudi vse plačilne liste, ki sicer niso (kot obvezna sestavina vloge za znižanje odmere dohodnine obrazca FURS-a), niti sestavni del obrazca in so sicer potrjevale letno izplačilo plač tožnika v skupnem znesku, ki izhaja iz listine "Lohnzettel 1. 1. - 31. 12. 2020".

39Sodišče tako zaključuje, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka, kar je moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zato je v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

40Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju skladno s četrtim in petim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča, ki jih je sodišče zavzelo v tem postopku in upoštevati predložena dokazila s strani tožeče stranke, v primeru dvoma v pristnost le-teh pa to ugotoviti na način, da bodo spoštovana pravila poštenega postopka kot je obrazloženo zgoraj.

K točki II izreka:

41V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik) je tožečo stranko v postopku upravnega spora zastopal pooblaščeni odvetnik, zato je upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22 % DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

42Obresti od zneska stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

43Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

¹ Letni izpis dohodkov za obdobje 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020, plačilni listi za mesec junij in november, izjavo, da v R Avstriji ni in ne bo vložil napovedi za odmero dohodnine za leto 2020, ter seznam prisotnosti na delu.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2012, 12. točka obrazložitve in sodba Upravnega sodišča RS II U 195/2022-15 z dne 30. 9. 2024.
³ Obrazložitev odločbe organa druge stopnje, stran 3: "Naveden način dokazovanja dejanske dnevne prisotnosti zavezanca na delu je pojasnjen tudi v Navodilih, ki so sestavni del vloge za uveljavljanje omenjenih stroškov."
⁴ 1. Letna plačilna lista za leto 2020, 2. Vloga za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom, 3. Izjava glede vložitve povračila davka v R. Avstriji, 4. Plačilna lista na kateri je razvidno izplačilo regres, 5. Plačilna lista na kateri je razvidno izplačilo božičnice, 6. Obrazložitev v zvezi z uveljavljanjem znižanja davčne osnove.
⁵ Tudi z morebitnim zaslišanjem zavezančevega delodajalca ali držijo zavezančeve navedbe, da zaradi zavračanja podpisa in žiga s strani delodajalca, ni mogel pravočasno predložiti podpisanega in ožigosanega obrazca za seznam prisotnosti na delovnem mestu za leto 2020, kar lahko organ naredi po uradni dolžnosti.