UPRS Sodba I U 654/2023-35

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

III. Tožnik je dolžan povrniti A. A. stroške postopka v višini 390,40 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel za prodajo kmetijskega zemljišča, tj. dela parc. št. 254/9 k.o. ..., ki se prodaja skupaj s stavbnim delom te parcele, za prodajno ceno 7.000,00 EUR med prodajalko B. B. in kupcem A. A. (1. in 2. točka izreka), zavrnil pa je odobritev pravnega posla za te nepremičnine med prodajalko in tožnikom (4. točka izreka). Zahtevo za odobritev pravnega posla za del parc. št. 254/9 k.o. ..., ki je v območju stanovanj, je zavrgel (3. točka izreka). Ugotovil je še, da stroškov postopka ni (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je v tej zadevi odločil že četrtič, in sicer je prvo izdano odločbo z dne 13. 7. 2021 na podlagi 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nadomestil z odločbo z dne 29. 9. 2021, ki pa jo je odpravil drugostopenjski organ in mu vrnil zadevo v ponovni postopek. Tudi odločbo, izdano v ponovljenem postopku 19. 9. 2022, je drugostopenjski organ odpravil. Naložil mu je, naj v ponovljenem postopku upošteva judikat II U 259/2017 in ugotovi, ali so v obravnavani zadevi podani pogoji za uporabo drugega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

3Organ ugotavlja, da sta prodajalkino ponudbo sprejela tožnik in A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom). Oba sta kmeta, katerima kmetijska dejavnost predstavlja glavno dejavnost. Prav tako sta s kmetijsko proizvodnjo oba ustvarila pomemben dohodek. Upoštevaje napotke drugostopenjskega organa je bilo treba ugotoviti še, ali sta v enakem položaju. Iz sodbe II U 259/2017 namreč izhaja, da je treba pri odločanju po drugem odstavku 23. člena ZKZ upoštevaje konkretne okoliščine ugotoviti, ali so pogoji med kmeti, ki so uvrščeni na isto mesto, enaki. Pogoji na strani stranke z interesom so po mnenju organa ugodnejši, ker neposredno meji na prodajano zemljišče. S tem se bo njeno zemljišče zaokrožilo in povečalo, tako da se bo povečal obseg kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane. Tega za nepremičnino parc. št. 201/4 k.o. ..., last tožnika, ni mogoče trditi. Z nakupom bi se povečalo njegovo kmetijsko gospodarstvo, kar ne bi vplivalo na bolj ekonomično pridelavo kmetijskih pridelkov. Upoštevaje cilje ZKZ ima zato prednost pri nakupu neposredni mejaš. Poudarja še, da o odobritvi pravnega posla odloča le v delu, ki je kmetijsko zemljišče. Ker za odločanje o prometu s stavbnim zemljiščem ni pristojen, je zahtevo v tem delu zavrgel.

4Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Zavrača stališče tožnika, da je sodba II U 259/2017 v nasprotju s sodbo X Ips 657/2008. Strinja se, da pogoji pri tožniku in stranki z interesom niso enaki, saj stranka z interesom meji na prodajano parcelo s kmetijskim zemljiščem, tožnik pa z zemljiščem v območju stanovanj, ki je s prodajano parcelo ločeno z javno potjo. Stranki z interesom se z nakupom neposredno združujejo in povečujejo površine kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane. Tožniku bi se povečalo kmetijsko gospodarstvo, kar ne vpliva na ekonomično pridelavo kmetijskih pridelkov.

5Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V njej navaja, da sodba II U 259/2017 ne more biti pravni vir, saj ne gre za odločitev Vrhovnega sodišča. Iz nje tudi ni razvidno, ali so bile okoliščine primera v obravnavani zadevi primerljive. Precedens je sodba X Ips 657/2008, iz katere izhaja, da je treba varovati zaokroženost kmetijskih gospodarstev in ne le kmetijskih zemljišč. Tožnikovo kmetijsko posestvo meji na nepremičnino, ki se prodaja, pri čemer je ločeno le z javno cesto, ki se uporablja v kmetijske namene. Upoštevaje sodno prakso je mejaš in ima enak status kot stranka z interesom. Z nakupom zemljišča bi združil svoja kmetijska zemljišča z novim ter povečal svoje kmetijsko gospodarstvo. Ugovarja tudi zavrženju zahteve v delu, ki se nanaša na stavbno zemljišče. Trdi, da je stavbni del podvržen zakonodaji, ki ureja prodajo kmetijskega zemljišča, ker je predmet pogodbe celotno zemljišče. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

7Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da si sodba Vrhovnega in Upravnega sodišča ne nasprotujeta. Sodišče v sodbi II U 259/2017 parceli, ki je od prodajane ločena s cesto, ne odreka položaja mejnega zemljišča. Pojasni le, da je treba upoštevati konkretne okoliščine zadeve. Del nepremičnine parc. št. 254/9 k.o. ... spada v območje stanovanj in ravno ta del nepremičnine meji na nepremičnino, ki je v lasti tožnika. Tako sta nepremičnini povezani le v delu, ki sta v območju stanovanj oziroma nista povezani, ker ju ločuje pot. Zato v primeru, če bi lastnik postal tožnik, ne bi prišlo do zaokroževanja kmetijskih, ampak stavbnih zemljišč, kar je v nasprotju z načeli ZKZ. Predlaga zavrnitev tožbe.

8Stranka z interesom B. B. v odgovoru na tožbo navaja, da si želi čimprejšnji zaključek prodaje v korist tožnika, saj je parcela z njegovim gospodarskim poslopjem ločena le s potjo.

9V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v spisu. Dokaz z zaslišanjem tožnika je kot pravno nepomemben za odločitev zavrnilo. Tožnik naj bi namreč izpovedoval o načinu obdelave zemljišča, ki je naprodaj in o uporabi svojega, mejnega zemljišča, s čimer je želel dokazovati, da se uporablja kot del kmetijskega gospodarstva. Kot bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju sodbe, namreč dejanska raba pri ugotavljanju vrstnega reda predkupnih pravic ni pomembna. Pomembna je namenska raba zemljišča. Zato je zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem B. B., ki naj bi prav tako izpovedovala o načinu obdelave zemljišča in o tem, zakaj ni hotela prodati zemljišča tožniku, kar po 23. člen ZKZ prav tako ni relevantno dejstvo. Nadalje je sodišče zavrnilo dokazovanje z zaslišanjem A. A., ki naj bi izpovedoval o izboljševanju pridelovalnega potenciala, do katerega bo prišlo z združevanjem mejnih zemljišč, saj se to po predpisu že predpostavlja (zaradi česar je predkupna pravica sploh določena). Zato ni predmet dokazovanja v vsaki posamični sporni zadevi.

10Tožba ni utemeljena.

11V 23. členu ZKZ je določeno, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; […].

12V obravnavani zadevi je sporno, ali imata tožnik in stranka z interesom enak vrstni red predkupne pravice, tj. ali sta oba kmeta, katerih zemljišče, ki ga imata v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj.

13Toženka je 2. točko prvega odstavka 23. člena ZKZ razlagala s sklicevanjem na sodbo II U 259/2017, češ, da je treba upoštevati konkretne okoliščine primera in ugotoviti, kdo je med kmeti, ki bi sicer imeli enak vrstni red predkupne pravice, "bolj upravičen" do tega, da kupi sosednje zemljišče. S tem v zvezi je štela za pomembno, da je stranka z interesom lastnik parc. št. 254/3 k.o. ..., ki neposredno meji na prodajano parcelo št. 254/9 k.o. ... in po celi stranici, tožnik pa je lastnik parc. št. 201/4 k.o. ..., ki meji na parcelo št. 254/9 k.o. ... na stavbni del te parcele. Zato bi stranka z interesom z nakupom nepremičnine zaokrožila in povečala svoje zemljišče parc. št. 254/3 k.o. ..., tožnik pa svojega zemljišča parc. št. 201/4 k.o. ... ne bi združil. Šlo bi za zaokroževanje njegove kmetije in ne konkretnega zemljišča, ker ju ločuje javna pot parc. št. 621/5 k.o. ... Ocenjuje, da zato pogoji za nakup glede na vsebino sodbe II U 259/2017 pri kupcih niso enaki. Na strani stranke z interesom so ugodnejši, ker neposredno meji na prodajano zemljišče. Zemljišče parc. št. 254/3 k.o. ... bi se zato z nakupom prodajanega zemljišča zaokrožilo in povečalo, s čimer bi se povečal pridelovalni potencial ter obseg kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane.

14Med strankami niso sporne ugotovitve organa, da se med parcelo, ki jo je bila ponujena v prodajo, tj. parc. št. 254/9 k.o. ... in parc. št. 201/4 k.o. ..., last tožnika, nahaja parc. št.621/5, ki je javna pot, medtem ko se meja med parc. št. 254/9 k.o. ... in parc. št. 254/3 k.o. ... stika. V takem primeru pa bi bilo (pod pogojem, da bi šlo za združevanje kmetijskih zemljišč), treba upoštevati ustaljeno stališče sodne prakse, ki sledi stališču Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 657/2008. Po njem se za kmeta mejaša po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, šteje tudi kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, je od zemljišča, ki je naprodaj, ločeno zgolj z javno potjo, ki je prehodna in namenjena uporabi in izkoriščanju zemljišč, ki se nahajajo ob poti.

15To stališče je Vrhovno sodišče potrdilo tudi v sklepu X Ips 8/2013, v katerem je poudarilo, da je v zadevi X Ips 657/2008 pojem kmeta mejaša po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ razlagalo ob uporabi teleološke razlage in razsodilo, da se za kmeta mejaša šteje tudi kmet, katerega zemljišče je od zemljišča, ki je naprodaj, ločeno zgolj z javno potjo, ki je prehodna in namenjena uporabi in izkoriščanju zemljišč, ki se nahajajo ob poti, na katere meji (torej ne gre za avtocesto ali magistralno cesto oziroma drug objekt javne infrastrukture, kjer ni zagotovljena prehodnost med nepremičninami), s čimer se zasleduje namen zakona, to je lažje in bolj ekonomično obdelovanje kmetijskih zemljišč in zaokroženost kmetijskih gospodarstev. Stališče, da sta tako kmet, katerega zemljišče meji neposredno na prodajano zemljišče, kot tudi kmet, katerega zemljišče je od prodajanega zemljišča ločeno z javno potjo, ki je prehodna in namenjena uporabi in izkoriščanju kmetijskih zemljišč, uvrščena na isto prednostno mesto, je Vrhovno sodišče potrdilo tudi v sklepih X Ips 273/2014 in X Ips 32/2017, ko je poudarilo, da je to vprašanje v sodni praksi že rešeno. Taka je tudi sodna praksa naslovnega sodišča.¹

16Sodba II U 271/2014 tako predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse, kar pa v obravnavani zadevi niti ni pravno pomembno. Pomembna je pravilna razlaga 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, po katerem ima predkupno pravico kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj.

17V citirani določbi ZKZ sicer ni izrecno navedeno, da mora biti zemljišče, ki meji na prodajano kmetijsko zemljišče, po namembnosti kmetijsko, vendar sodišče, drugače kot v zadevi II U 95/2021 z dne 28. 11. 2023, sodi, da drugačna razlaga te določbe ni mogoča. Pri razlagi namreč ni mogoče mimo ciljev predpisa iz 1.a člena ZKZ, med katerimi je tudi ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane. Izhajajoč iz obrazložitve zakona je temu namenjen tudi institut predkupne pravice. Promet s kmetijskimi zemljišči usmerja na tak način, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Tak cilj je ne le ustavno dopusten, ampak tudi zaželen. Zakonodajalcu je z Ustavo dana naloga posebnega varstva kmetijskih zemljišč (drugi odstavek 71. člena Ustave).

18Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je zemljišče parc. št. 201/4 k.o. ..., ki je last tožnika, po namembnosti stavbno zemljišče, medtem ko je zemljišče parc. št. 254/3 k.o. ..., last stranke z interesom, kmetijsko zemljišče. Med strankami takšna namembnost zemljišč ni sporna. Sodišče pa se je v pravilnost ugotovitve, da je parc. št. 201/4 k.o. ... stavbno zemljišče, prepričalo še z vpogledom v grafični del potrdila o namenski rabi zemljišča, ki se nahaja v upravnem spisu. Pri prometu s kmetijskimi zemljišči namreč ni odločilna dejanska, ampak je relevantna namenska raba, ki se v skladu z usmeritvami iz prostorskih strateških aktov določi v prostorskih načrtih glede na fizične lastnosti prostora in predvideno rabo (37. člen Zakona o urejanju prostora;v nadaljevanju ZUreP-3).²

19Namen predkupne pravice v korist kmeta, katerega zemljišče meji na zemljišče, ki se prodaja, je torej v zaokroževanju kmetijskih zemljišč zaradi izboljševanja pridelovalnega potenciala. Če je mejno zemljišče po namembnosti stavbno zemljišče, pa tega namena ni mogoče doseči, saj stavbno zemljišče ni namenjeno obdelovanju oziroma pridelavi hrane. Po 51. točki prvega odstavka 3. člena ZUreP-3 je stavbno zemljišče tisto zemljišče, ki je s prostorskimi izvedbenimi akti namenjeno graditvi objektov. Nepozidano stavbno zemljišče pa je parcela ali več parcel ali njihovih delov, ki so z občinskim prostorskim izvedbenim aktom namenjene za graditev objektov in niso pozidana zemljišča (prvi odstavek 151. člena ZUreP-3).

20Glede na navedeno tožnik s parc. št. 201/4 k.o. ... ne meji na kmetijsko zemljišče parc. št. 254/9 k.o. ..., vendar ne zato, ker sta zemljišči ločeni z javno potjo, ampak zato, ker parc. št. 201/4 k.o. ... po namembnosti ni kmetijsko ampak stavbno zemljišče. Zato nima predkupne pravice v vrstnem redu iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, ampak kot drug kmet po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Stranka z interesom je tako po vrstnem redu pred tožnikom. Poleg tega v obravnavani zadevi stavbno zemljišče parc. št. 201/4 k.o. ... meji na stavbni del prodajanega zemljišča par. št. 254/9 k.o. ..., za katerega je bila zahteva za odobritev pravnega posla zavržena. Stranka z interesom tako utemeljeno opozarja, da bi v primeru odobritve pravnega posla s tožnikom prišlo do zaokroževanja stavbnih površin.

21Po tretji alineji drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS- 1) sodišče, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne, razloge pa navede sodišče v sodbi. Sodišče je upoštevaje napotke Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 13/2023 s tem, da se bo lahko pri presoji zakonitosti odločbe oprlo na drugo podlago, z dopisom z dne 26. 11. 2024 pisno seznanilo stranke in jim dalo možnost, da se o tem izjavijo.

22Toženka je v vlogi z dne 28. 11. 2024 sporočila, da se s stališči sodišča strinja. Tudi stranka z interesom je na naroku povedala, da se strinja s stališčem sodišča oziroma poudarila, da je izpodbijana odločba zakonita, ker mora biti pri prometu s kmetijskimi zemljišči spoštovan cilj predpisa iz 1a. člena ZKZ, to je ohranjanje in izboljšanje pridelovalnega potenciala kmetijskih zemljišč. Povedala je še, da je tožnik v času tega upravnega spora pridobil v last še druga sosednja zemljišča, kar bo kmetijska zemljišča še bolj zaokrožilo. Ker se v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe, tj. pravilnost v njej ugotovljenega dejanskega stanja in pravilno uporabo predpisa, ta dejstva za zakonitost izpodbijane odločbe niso relevantna. Že iz tega razloga se sodišče do teh trditev ne opredeljuje.

23Tožnik pa je razlagi sodišča nasprotoval. V pisni vlogi z dne 23. 12. 2024 je navajal, da je treba varovati zaokroženost kmetijskih gospodarstev in ne le kmetijskih zemljišč, pri čemer se je skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 657/2008. Trdil je, da se na strani stranke z interesom združujejo le kmetijska zemljišča, medtem ko bi se v primeru odobritve pravnega posla s tožnikom povečala zaokroženost kmetijskega gospodarstva.

24Po presoji sodišča vrstni red predkupne pravice ne more biti odvisen od okoliščine, ali nakup ponujenega zemljišča privede do zaokroževanja kmetijskih gospodarstev že iz razloga, ker pojem kmetijsko gospodarstvo ni v ničemer povezan z mejnimi zemljišči oziroma s prostorskim zaokroževanjem zemljišč. Pomeni namreč vse enote, ki se uporabljajo za kmetijske dejavnosti in s katerimi upravlja nosilec ali nosilka kmetijskega gospodarstva (2. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o kmetijstvu).³ Kmetijsko gospodarstvo je torej sinonim za kmetijo, ki je po 4. členu tega zakona oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Kmetija pa se lahko "zaokrožuje" z nakupom zemljišča, ki ni nujno mejno zemljišče.

25Drži, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010, na katero se sklicuje tožnik, zapisalo, da je namen zakonodajalca, ko je v tretjem poglavju ZKZ določil omejitve pri prometu s kmetijskimi zemljišči, v varovanju kmetijskih zemljišč in zaokroženosti kmetijskih gospodarstev. Vendar ta del stavka ni nosilno stališče sodišča. V navedeni zadevi je bilo dopuščeno revizijsko vprašanje, ali je mogoče za kmeta iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ šteti tudi kmeta, ki je lastnik kmetijskega zemljišča, ki je od zemljišč, ki so predmet prodaje, ločeno zgolj s potjo oziroma cesto. Pri tem je Vrhovno sodišče poudarilo, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju, in sicer, da je prizadeta stranka kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, je od zemljišč, ki so naprodaj, ločeno zgolj z javno potjo, ki pa je prehodna in služi uporabi in izkoriščanju zemljišč, na katere meji, in lahko prizadeta stranka navedena zemljišča bolj ekonomično obdeluje, kar je tudi namen zakonodajalca, odločitev upravnih organov in prvostopenjskega sodišča, ki so revidentki zavrnili odobritev pravnega posla, pravilna in zakonita. Bistveno je torej, da se zaokrožujejo kmetijska zemljišča, saj to omogoča bolj ekonomično obdelavo. Tudi v razlogih sklepa X Ips 8/2013 je Vrhovno sodišče poudarilo, da je namen zakonodajalca lažje in bolj ekonomično obdelovanje kmetijskih zemljišč.⁴ Pomembnost obdelovalnih površin je poudarilo tudi v zadevi X Ips 33/2018, ko je izpostavilo, da je poglavitni cilj varstva kmetijskih zemljišč kot dobrine posebnega pomena za celotno skupnost, da se ohranjajo v funkciji njihovega osnovnega oziroma primarnega namena, tj. kot vir zagotavljanja hrane za celotno Slovenijo.⁵

26Namen, zaradi katerega je za kmeta mejaša določena predkupna pravica, je torej nesporno v tem, da se zaokrožujejo kmetijska zemljišča. Ne more biti dvoma niti o tem, da so na večjih, zaokroženih površinah kmetijskih zemljišč pogoji obdelovanja kmetijskega zemljišča, ki je v upravljanju enega kmeta, lažji oziroma je večje, strnjene površine mogoče obdelovati bolj ekonomično, kot manjše in razdrobljene. Obdelujejo pa se kmetijska zemljišča in ne kmetijsko gospodarstvo. Zaokroževanje stavbnih in kmetijskih zemljišč oziroma stavbnih zemljišč temu namenu ne sledi, saj je namen stavbnih zemljišč drug, tj. da se na njih zgradijo objekti. Zato je toženka ravnala pravilno, ko je odobrila pravni posel, sklenjen s stranko z interesom.

27Toženka je tudi pravilno zavrgla zahtevo v delu, ki se je nanašala na odobritev pravnega posla za stavbni del parc. št. 254/9 k.o. ... Po ZKZ se namreč odobrijo pravni posli s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi (17. in naslednji členi ZKZ). Ker odločanje o prometu s stavbnimi zemljišči ni upravna zadeva, pa jo je bilo treba na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči. Taka je tudi ustaljena sodna praksa.⁶

28Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

29Odločitev o stroških tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

30O stroškovnem zahtevku stranke z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnik s tožbo zoper njen akt ni uspel, je glede na načelo uspeha v pravdi dolžan povrniti njene stroške postopka. Sodišče je zato v nadaljevanju preverjalo potrebnost stroškov stranke z interesom, ki je v upravnem sporu vložila odgovor na tožbo in se udeležila razpisane glavne obravnave. Priznalo ji je stroške v zvezi s pristopom na glavno obravnavo, ki jo je sodišče razpisalo, stranka z interesom pa po pooblaščencu udeležila (500 točk - Tarifna številka 34). Upoštevaje vrednost točke 0,6 EUT to znaša 300,00 EUR in kilometrino Grosuplje - Ljubljana - Grosuplje v znesku 20,00 EUR, skupaj 320 EUR, povečano za 22% DDV pa 390,40 EUR.

¹ Glej I U 658/2007 z dne 13. 12. 2007, II U 504/2011 z dne 14. 11. 2012, I U 1545/2013 z dne 20. 5. 2014, II U 431/2015 z dne 23. 11. 2016.
² Glej X Ips 33/2018, tč. 32.
³ Po 1. točki prvega odstavka tega zakona pa je kmetijska dejavnost gospodarska panoga, ki obsega pridelovanje kmetijskih rastlin oziroma živinorejo ter storitve za rastlinsko pridelavo oziroma živinorejo, razen veterinarskih storitev, in dejavnosti, ki so v predpisih, ki urejajo standardno klasifikacijo dejavnosti, navedene pod "01.1 Pridelovanje netrajnih rastlin", "01.2 Gojenje trajnih nasadov", "01.3 Razmnoževanje rastlin", "01.4 Živinoreja", "01.5 Mešano kmetijstvo" in "01.6 Storitve za kmetijsko proizvodnjo in priprava pridelkov".
⁴ Glej X Ips 8/2013 z dne 30. 1. 2013, tč.9.
⁵ Glej X Ips 33/2018 z dne 22. 12. 2020, tč.18.
⁶ Glej IV U 83/2019 z dne 8. 10. 2021, I U 1371/2017 z dne 29. 3. 2018.