VSRS Sklep II DoR 63/2025

Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom D 394/2003 s 25. 8. 2022 ugotovilo predmet zapuščine na podlagi šestnajstih denacionalizacijskih odločb UE Kranj, ki so postale pravnomočne med januarjem 1998 in februarjem 2022, sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 618/2013 s 27. 2. 2017 ter sporazuma o plačilu odškodnine s 27. 6. 2024. Ugotovilo in razglasilo je dediče tega premoženja in njihove dedne deleže ter odredilo vknjižbo dedičev na podedovanih nepremičninah v zemljiško knjigo. Zavrnilo je predlog pooblaščenke dediča A. A., da se postavi skrbnika zapuščine in zavrglo predlog dediča B. B. o priznanju nagrade kot denacionalizacijskemu skrbniku za posebni primer.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi dediča B. B. delno ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje le v delu, ki se nanaša na eno od dedinj, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo zakonitih dedičev pokojne C. C., temveč le oporočne. V preostalem delu je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3Dedič B. B. (v nadaljevanju: predlagatelj) je zoper sklep sodišča druge stopnje vložil predlog za dopustitev revizije. V predlogu navaja, da so številni dediči državljani Hrvaške, Srbije, Črne Gore in Nemčije. Predlagatelj meni, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati razlike med zakonodajami navedenih držav, domnevne razlike iz hrvaške in srbske ureditve nato tudi sam na kratko povzame. V nadaljevanju vztraja, da bi zapuščinsko sodišče moralo odločati o njegovih priglašenih stroških in nagradi skrbnika za posebne primere upravljanja s premoženjem po pokojnih E. E. in D. D. Meni, da gre za enak položaj kot pri začasnem skrbniku zapuščine in bi zapuščinsko sodišče zato moralo odločati o priglašenih stroških in nagradi. Sklicuje se na sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki D 308/1995 s 23. 10. 2013, ki ga prilaga predlogu.

4Vrhovnemu sodišču predlaga dopustitev revizije glede sledečih vprašanj:

1Ali je potrebno v primerih dedovanja v zapuščinskih postopkih, ki sledijo denacionalizaciji in so dediči tudi tuji državljani - državljani držav z območja bivše SFRJ, upoštevati določilo prvega odstavka 4. člena Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza-1) ali pa je potrebno pri presoji vzajemnosti v teh primerih upoštevati tudi morebitne omejitve pravice do vrnitve podržavljenega premoženja v tujih državah oz. vsebinsko primerjati pogoje za vračanje podržavljenega premoženja?

2Ali je glede na različno prakso zapuščinskih sodišč izključeno, da bi zapuščinsko sodišče v okviru zapuščinskega postopka dedovanja denacionaliziranega premoženja, obravnavalo in odločalo o priznanju stroškov in nagrade skrbniku za poseben primer, ki je bil postavljen za v zapuščinskem postopku obravnavano denacionalizirano premoženje?

5Predlog ni dovoljen.

6V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je treba glede dovoljenosti revizije v zapuščinskem postopku, ki je po svoji naravi nepravdni postopek, upoštevati določbe Zakona o nepravdnem postopku (prej ZNP, sedaj ZNP-1) v povezavi z Zakonom o dedovanju (ZD). V skladu s 34. členom ZNP v nepravdnem postopku revizija ni bila dovoljena, razen če je zakon določil drugače. Ker ZD revizije ni izrecno dovolil, ta v zapuščinskem postopku ni bila dovoljena. Sedaj veljavni ZNP-1 v 37. členu revizijo izrecno dovoljuje pod pogoji Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To pomeni, da pridejo v poštev praktično vse določbe ZPP o reviziji. Zato jo je tudi v zapuščinskem postopku po novem mogoče dopustiti.¹ Prvi odstavek 216. člena ZNP-1 določa, da se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZNP-1 pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah do sedaj veljavnih predpisov (ZNP-1 se uporablja od 15. 4. 2019).

7Po zapustnici, umrli leta 1956, je že tekel zapuščinski postopek, v katerem je bil izdan sklep o dedovanju, ki je postal pravnomočen julija 1956. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na prvi odstavek 74. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pojasnilo, da je glede v denacionalizaciji vrnjenega premoženja opravilo nov zapuščinski postopek, enako pa velja tudi za ostalo premoženje. Na podlagi opravilne številke zadeve D 394/2003 lahko Vrhovno sodišče utemeljeno sklepa, da se je zapuščinski postopek začel že v letu 2003. Predlagatelj prilaga le zapisnik z naroka, ki je bil opravljen 1. 10. 2019. Iz sklepa sodišča prve stopnje se lahko razbere, da so stranke sodišču v taistem postopku že januarja 2018 posredovale različne vloge². Vrhovno sodišče ob tako ugotovljenih okoliščinah zaključuje, da se je obravnavani postopek začel pred uveljavitvijo ZNP-1 (15. 4. 2019), zato se mora dokončati po določbah do tedaj veljavnih predpisov, kar pomeni, da revizija zoper izpodbijani sklep ni dovoljena. Predlagatelj v predlogu ni navedel nobenih drugih podatkov, ki bi omajali zaključke Vrhovnega sodišča o relevantnih časovnih okvirih.

8Podlage za dovoljenost revizije v obravnavanem primeru torej ni. Ta zato ne more biti niti dopuščena (drugi odstavek 384. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP v zvezi s 34. členom ZNP). Zato je Vrhovno sodišče nedovoljen predlog za dopustitev revizije ob smiselni uporabi določbe 377. člena ZPP zavrglo. Odločalo je v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Glej npr. VSRS sklep II DoR 273/2021 z 21. 7. 2021.
² Drugi odstavek, str. 23 prvostopenjskega sklepa.