VSL Sklep II Cp 444/2025

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 8. 2024-15 v izpodbijanem delu (tč. II izreka) potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 12. 2024-35 potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Kratek oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1Tožnika sta s toženko v letu 2006 sklenila dve kreditni pogodbi z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF); prvo za znesek 152.530 CHF, drugo pa za znesek 46.410 CHF, vse v tolarski protivrednosti. Kredit po prvi pogodbi tožnika še odplačujeta, po drugi pa je bil poplačan 31. 10. 2016. S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti obeh kreditnih pogodb, notarskega zapisa ter sporazuma o zavarovanju terjatve po prvi kreditni pogodbi ter plačilo razlike med zneskom črpanega kredita in zneskom, ki sta ga plačala po posamezni pogodbi. Zahtevata tudi zamudne obresti od plačanih mesečnih obrokov posameznega kredita od prvega dne po dnevu, ko so plačila dosegla znesek črpanega kredita ter ugotovitev neveljavnosti v zvezi s prvo pogodbo vknjižene hipoteke in njen izbris.

2Skupaj s tožbo sta vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero zahtevata začasno zadržanje učinkovanja prve kreditne pogodbe; prepoved, da toženka s terjatvijo po tej pogodbi razpolaga, jo izterjuje v izvršilnem postopku ali uveljavlja kakšno drugačno poplačilo ter izrek denarne kazni za primer kršitve.

3Sodišče prve stopnje je o začasni odredbi, po tem, ko je pritožbeno sodišče odločitev o zavrnitvi predloga za njeno izdajo razveljavilo (sklep II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024) odločalo drugič. S sklepom z dne 28. 8. 2024 je predlogu delno ugodilo in učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo št. .... z dne 18. 10. 2006, notarskega zapisa te pogodbe in sporazuma o ustanovitvi hipoteke notarja A. A. SV .../2006 z dne 18. 10. 2006, zadržalo do pravnomočnega končanja tega postopka (tč. I izreka). V ostalem je predlog zavrnilo (tč. II izreka). S sklepom z dne 24. 12. 2024 je odločilo o ugovoru toženke zoper izdano začasno odredbo in ga zavrnilo.

Povzetek pritožbenih navedb

4Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

5Tožnika izpodbijata zavrnilni del sklepa z dne 28. 8. 2024. Uvodoma izpostavljata določila 268., 227., 226. in 273. čl. ZIZ¹ ter navajata, da sta predlagala, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami, njihova izterjava, kakršnokoli drugačno poplačilo ter izrek denarne kazni. V primeru takšne začasne odredbe mora sklep vsebovati tudi določilo o denarni kazni za primer kršitve. Razlogi za zavrnitev tega dela predloga so zmotni in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (VSL I Cp 585/2023, VSC I Cp 88/2022). Če tožnika ne bi predlagala izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, ne bi bilo podlage za njeno izdajo niti v delu, v katerem je predlogu ugodeno. Zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov ne bi bilo mogoče doseči namena začasne odredbe. Toženka bi lahko zoper tožnika predlagala izvršbo in bi se tožnika izvršbi lahko uprla le z ugovorom, zoper toženko pa ne bi bilo mogoče doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave terjatve v izvršbi, če toženka ne bi upoštevala začasne odredbe v delu, ki mu je sodišče ugodilo. Tako zavarovanje bi predstavljalo "placebo" učinek za tožnico in bi bilo neučinkovito. O tem že obstaja ustaljena sodna praksa in cela vrsta zapisov v pravni literaturi. Priglašata stroške.

6Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

7Toženka s pritožbo izpodbija sklep z dne 24. 12. 2024. Poudarja, da sta tožnika predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, kar ob upoštevanju njenega namena ter tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojmov grozeče nasilje in nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda. V nadaljevanju povzema pogoje, ki jih za izdajo začasne odredbe zahteva 272. čl. ZIZ ter poudarja, da je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, izkazan pa mora biti tudi pogoj reverzibilnosti. Meni, da tožnika nista izkazala nobenega pogoja.

Po njenem mnenju začasna odredba ni potrebna za preprečitev težko nadomestljive škode, prav tako pa ni podana verjetnost, da toženka ne bi utrpela hujših posledic. Meni, da načelo primarnosti in dolžnosti skladne razlage ne utemeljuje mehanske aplikacije sodbe Sodišča EU v zadevi C-287/22 na slovenske spore. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo kršitve določb postopka iz 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Direktiva 93/13 ne velja neposredno. Zavezujoča je glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod. Načelo skladne razlage nacionalnega prava ima omejitve. Nacionalnega prava sodišče ne sme razlagati contra legem. Sodišče EU ustaljeno poudarja, da celo jasna, natančna in brezpogojna določba direktive nacionalnemu sodišču ne dopušča, da ne uporabi določbe svojega nacionalnega prava, ki je v nasprotju z navedeno določbo direktive, če bi bila s tem posamezniku naložena dodatna obveznost. Slovenska nacionalna zakonodaja in sodna praksa že ustrezno naslavljata vprašanja, ki jih je sodišče EU izpostavilo kot relevantne za zagotovitev polnega učinka direktive in za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če spornih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Tožnika sta v predlogu trdila, da je izdaja začasne odredbe potrebna za učinkovitost končne meritorne odločitve, saj bi morala kondikcijski zahtevek prilagoditi po vsakem posamičnem plačilu kreditnih obveznosti oziroma vložiti novo tožbo za plačilo za vrnitev preveč plačanega med postopkom, kar naj bi jima povzročalo dodatne stroške zastopanja in sodnih taks. Pri tem sta spregledala, to pa je spregledalo tudi sodišče, da takšne situacije ZPP naslavlja v 186. čl. (priviligirana sprememba tožbe). Teza, da naj bi tožnika morala vložiti ločene tožbe za zneske, plačane v vmesnem obdobju, je zato nelogična, predvsem pa brez podlage v relevantnem pravnem okviru. Toženka je že v ugovoru opozorila tudi na to, da morajo biti pogoji za začasni ukrep podani konkretno. To izhaja tudi iz izreka sodbe Sodišča EU C 287/22, ki se zaključi z navedkom "kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve". Slednjemu sklep ne zadosti. Sodišče je v izpodbijanem sklepu glede verjetnosti obstoja terjatve zavzelo stališče, da sta tožnika kredit že preplačala in pri tem navaja, da je za presojo relevantna le višina glavnice oziroma znesek, ki sta ga tožnika prejela. Takšna razlaga presega besedilo navedene sodbe in predstavlja razlago nacionalnega prava contra legem. V sodbi Sodišče EU ne omenja glavnice, ampak govori o znesku, ki je višji od izposojenega zneska. Sodišče ne upošteva, da veljavni kreditni pogodbi določata, da tožnika v zameno za uporabo denarja plačujeta tudi pogodbene obresti. Poleg jasnega dogovora strank v kreditnih pogodbah sta tožnika prejela informativni izračun, na podlagi katerega sta še dodatno razumela in soglašala, da bosta tekom trajanja kreditnih pogodb plačala tudi pogodbene obresti kot nadomestilo za uporabo denarja. Prejela sta amortizacijski načrt, kako bo potekalo odplačevanje kredita, natančneje, kolikšen del odplačil do določenega datuma bo na račun plačil pogodbenih obresti. Naziranje sodišča, ki vsa plačila, ki presegajo glavnico, izplačano pred več kot 18 leti, šteje kot nekakšna preplačila, je tako neutemeljeno. Tudi, če valutnega tveganja ne bi bilo, bi tožnika iz naslova kredita odplačala več, kot sta prejela, kar pa ne more avtomatično substancirati nujnosti, ki se zahteva za izdajo regulacijske začasne odredbe. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da bi bila tožnika upravičena do brezplačne uporabe tujega denarja. Naziranje, ki predpostavlja brezplačno posojilo, je neživljenjsko. Celotna argumentacija v zadevi C 287-22 se nanaša na spremembe menjalnega tečaja - za presojo je tako bistveno, ali plačila tožnikov na podlagi obveznosti vračila glavnice, zaradi sprememb menjalnega tečaja, že presegajo dejansko izplačano glavnico. Temu v konkretnem primeru ni tako. V takem primeru je potrebno upoštevati jasna nacionalna pravila o posledicah ničnosti pogodb. Če je posel ničen, nastopijo pravila vračanja. Vsaka stranka vrne, kar je od druge na podlagi ničnega posla prejela (87. člen OZ). Stranka, ki vrača denar, mora plačati tudi obresti (193. člen OZ). Kakšne, je odvisno od različnih okoliščin. Tožnika o teh okoliščinah ne povesta nič, prav tako tega ne upošteva sodišče v izpodbijanem sklepu. Sodišče nacionalno pravo aplicira contra legem, z mehansko in ekspanzivno interpretacijo sodbe Sodišča EU. Pri tem zanemari pogodbeno dogovorjene obresti oziroma druge relevantne obresti, ki pridejo v poštev v primeru ugotovitve ničnosti. Postopanje sodišča predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Toženka vztraja, da tožnika nista konkretno izkazala dejanske nevarnosti. Navedbe tožnikov so presplošne in sodišču ne omogočajo preizkusa tehtanja potencialnih neugodnih posledic, ki bi z odplačevanjem obrokov po kreditni pogodbi nastale tožnikoma. Opozarja na odločitev VSK I Cp 126/2024 in odločitev VSC I Cp 238/2024. Sodišče je zmotno apliciralo standard verjetnosti in merilo nujnosti iz 272. čl. ZIZ. Sodišče se osredotoči zgolj na domnevno preplačilo, do katerega naj bi prišlo v več kot osemnajstih letih. Tožnika ne podata substanciranih trditev, zakaj povečana protivrednost mesečne anuitete sploh predstavlja relevantno breme za njune finančne obveznosti. Sodišče spregleda tudi to, da zakonodaja potrošniških kreditov že upošteva povezavo med kreditnimi obveznostmi in zaščito potrošnika pred pretiranim vplivom kredita na njegovo sposobnost preživljanja in zato zahteva oceno kreditne sposobnosti. Tožnika sta bila evidentno kreditno sposobna in sta sposobna tudi za sedanji znesek mesečnih obveznosti. Sodišče z mehansko aplikacijo zadeve C-287/22 neutemeljeno relativizira pogoje za izdajo regulacijskih začasnih odredb in nacionalno pravo v več relevantnih segmentih aplicira contra legem. Po stališču sodišča za začasno odredbo zadoščajo dokazno nepodprte trditve o nevarnosti za preživljanje. Tovrsten pristop pomeni zasuk, po katerem regulacijske začasne odredbe niso več omejene na nujne primere, ampak obratno, pridejo v poštev v vseh sporih, kjer je tožeča stranka finančno šibkejša. Priglaša stroške.

8Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

Presoja pritožbenega sodišča

9Pritožbi nista utemeljeni.

a) glede pritožbe tožnikov

10Sodišče prve stopnje je del predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je, da je namen zavarovanja (zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve) dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja spornih pogodb, v primeru morebitnega razpolaganja in izterjave v izvršilnem postopku, pa imata tožnika na podlagi izdane začasne odredbe že zagotovljeno ustrezno pravno varstvo.

11Pritožbeno sodišče soglaša, da je namen zavarovanja, kot ga zahteva pravo EU (Direktiva 93/13² in sodba SEU C-287/22), ki je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe. Na podlagi tega ukrepa tožnikoma do pravnomočnega zaključka tega postopka ne bo treba plačevati obrokov kredita. Ker je s takim ukrepom že (začasno) vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo,³ je šteti, da bi bila prepoved izterjave ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve prepovedi, prekomeren (nesorazmeren) poseg v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva.⁴ Če bi toženka v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le Ustava RS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba)⁵ terjatve poskušala izterjati v izvršilnem postopku, imata tožnika že na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne, zakonsko predvidene procesne varovalke (možnost ugovora, odloga izvršbe ali nasprotne izvršbe).

12Pravilna je tudi zavrnitev predloga za prepoved razpolaganja s terjatvami, saj tudi ta za zavarovanje položaja potrošnika po presoji pritožbenega sodišča ni potrebna. Položaj tožnikov se namreč ob morebitnem razpolaganju ne bo poslabšal, saj bi ohranila vse ugovore, ki jih imata do toženke (2. odst. 421. čl. OZ⁶).

13Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Pritožnika pravilno opozarjata, da je sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. čl. ZIZ tudi izrek denarne kazni za primer kršitve naloženega ravnanja, vendar ob tem zanemarita dvoje: 1. da sta sama predlagala izdajo dveh začasnih odredb in da sta le v zvezi z drugo, po vsebini prepovedno začasno odredbo (ki je bila zavrnjena), kot sredstvo zavarovanja predlagala denarno kazen; in 2. da pri zavarovanju z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe izrek denarne kazni že po naravi stvari ni potreben, saj zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke. Očitki, ki se nanašajo na zavrnitev predlagane denarne kazni so zato neutemeljeni.

14Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zadevi VSL Sklep I Cp 585/2023 in VSC I Cp 88/2022 ter zahtevo za varstvo zakonitosti priloženo odgovoru na pritožbo toženke (priloga A71). Prvi dve odločbi ne obravnavata problematike začasnih odredb v zvezi s krediti v švicarskih frankih; zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila s sklepom VS RS II Ips 10/2025 zavrnjena in z njo pravilnost stališč, ki so zavzeta v tej odločbi, potrjena.

b) glede pritožbe toženke

15Sodišče prve stopnje je odločitev o izdani začasni odredbi oprlo na določbo 272. čl. ZIZ, ki jo je, ob upoštevanju ciljev Direktive 93/13 ter sodb SEU v zadevah C-287/22 in C-520/21, evroskladno razlagalo.

16Ugotovilo je, da je z verjetnostjo izkazano, da

- je sporna kreditna pogodba nična, saj toženka pred sklenitvijo pogodbe ni opravila svoje pojasnilne dolžnosti;

- da sta tožnika od toženke prejela 95.799,91 EUR, do 29. 12. 2023 pa plačala skupno 142.632 EUR, torej za 46.832,16 EUR več kot sta prejela, ta razlika pa se z nadaljnjimi plačili še povečuje;

- da bo morala toženka zneske, ki presegajo znesek, ki sta ga tožnika dobila, vrniti;

- da bi morala tožnika, če bi morala obroke plačevati še naprej, tožbo v delu, ki se nanaša na vračilo preplačila do konca postopka spreminjati; za tisto, kar bi plačala po zaključku sojenja na prvi stopnji, pa vložiti novo tožbo, pri čemer je verjetno, da bi toženka, če bi tožnika uspela, pritožbo tudi vložila;

- da tožnik prejema pokojnino v povprečni višini 1.796,71 EUR, pri čemer je obrok v januarju 2024 znašal 651,45 EUR, februarja 2024 pa 640,85 EUR; tožnica pa prejema povprečno plačo 1.678,22 EUR, obrok, ki ga plačuje, pa je znašal januarja 2024 217,15 EUR in februarja 2024 213,62 EUR.

Na tej pravni in dejanski podlagi je zaključilo, da je za izdajo začasne odredbe, poleg predpostavke iz 1. odst. 272. čl. ZIZ (verjetno izkazana terjatev), z verjetnostjo izkazana tudi predpostavka iz 2. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ (preprečitev nastanka težko nadomestljive škode).

17Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da sta tožnika z dokaznim standardom verjetnosti izkazala obstoj obeh kumulativno predpisanih predpostavk za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. čl. ZIZ. Razlogi izpodbijanega sklepa o tem so natančni, izčrpni in skladni s stališči in napotki pritožbenega sodišča v sklepu II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024 (list. št. 55). Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema. Ker pritožnica v pritožbi ne uveljavlja nobenih novih oz. tehtnih pravnih argumentov, na katere ne bi sodišče prve stopnje (tako v sklepu z dne 28. 8. 2024 kot v sklepu z dne 24. 12. 2024) že odgovorilo, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju na te odgovore opozorilo, dodatne razloge pa navedlo tam, kjer je to potrebno zaradi vsebine pritožbe.

18V pritožbi toženka najprej povzema določbo 272. čl. ZIZ, a se pri njeni razlagi neutemeljeno zavzema za upoštevanje stališč teorije in sodne prakse, ki so se oblikovala v zvezi z "običajnimi" (nepotrošniškimi) zadevami zavarovanja - to je, da je treba pravni standard "težko nadomestljive škode" razlagati ozko in strogo, še posebej, če je predlagana regulacijska začasna odredba; pogoj za njeno izdajo pa je tudi reverzibilnost. Že v sklepu II Cp 728/2024 (glej tč. 7 do 20) je bilo opozorjeno, da gre v konkretnem primeru za zavarovanje zahtevka potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev in da je zato (tudi) določbo 272. čl. ZIZ treba razlagati ob upoštevanju prava EU ter njegove razlage, ki jo daje SEU. Zahteva po lojalni razlagi pa vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13.⁷ Pojasnjeno je bilo tudi, da je določbo 272. čl. ZIZ mogoče razlagati lojalno (evroskladno) in kako. Vse to je v izpodbijanem sklepu ponovilo še sodišče prve stopnje (tč. 9 do 11). Pritožbene trditve o razlagi nacionalnega prava contra legem in nekonkretizirani očitki o mehanski aplikaciji sodbe SEU C-287/22 so zato neutemeljeni in dodatnega odgovora ne rabijo.

19Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je glede na zavezujoča stališča SEU zato praviloma potrebna, kadar (1.) ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična in bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2.) je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev. V jeziku 272. čl. ZIZ prvo ustreza pojmu verjetnosti terjatve, drugo pa nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.

20Zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetnost terjatve (nedenarne in denarne) izkazana, je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilen.

21Pritožnica dejanskih ugotovitev o tem, kaj je tožnikoma pojasnila ob sklenitvi pogodbe oziroma česa jima ni povedala, ne izpodbija. Konkretizirano ne napada niti materialnopravne presoje, da je kreditna pogodba zato (verjetno) nična (glej razloge v tč. 10 do 18 izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče je v pogledu vprašanja ničnosti kreditne pogodbe posledično opravilo le uradni preizkus in ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo. Neustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnost tako sama po sebi pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost pogodbe (4. alineja 1. odst. 24. čl., 2. odst. 23. čl. ZVPot⁸ in 1. odst. 88. čl. OZ).⁹ Enako velja za vsebino standarda pojasnilne dolžnosti. Ta standard zahteva konkretno opozorilo potrošniku na realno možnost, da lahko pride v dolgotrajnem obdobju odplačevanja kredita do zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov), v kateri potrošnik prejema dohodke, tako da mesečnih obveznosti morda ne bo mogel več izpolnjevati (t. i. črni scenarij). Tej zahtevi pojasnila toženke niso zadostila.

22Toženka v nadaljevanju nasprotuje ugotovitvi, da sta tožnika toženki že plačala več, kot sta od nje prejela. Pritožbeno sodišče se tudi tu strinja s sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku ni izpodbijano, da sta tožnika od toženke prejela 95.799,91 EUR, do 29. 12. 2023 pa sta ji plačala skupno 142.632,07 EUR, torej za 46.832,16 EUR več kot sta prejela. Z nadaljnjimi plačili se je ta razlika še povečala (in se povečuje). Tožnika s tožbo (zaenkrat) terjata vračilo zneska 48.555,23 EUR.

23Že v sklepu II Cp 728/2024 je bilo povedano (tč. 13), da preostali dolg tožnikov po kreditni pogodbi (pri katerem so upoštevane tudi s pogodbo dogovorjene obresti), ob predpostavki njene veljavnosti, nima nič skupnega z vprašanjem, do česa so upravičene pogodbene stranke (in v kakšnem obsegu) v primeru ničnosti kreditne pogodbe.¹⁰ Da sta tožnika toženki dolžna vrniti tisto, kar sta prejela, ni sporno (glej 87. čl. OZ), odprto pa ostaja vprašanje, ali sta poleg tega dolžna plačati tudi obresti, predvsem obresti, ki pomenijo nadomestilo za uporabo tujega denarja (t. i. obogatitvene obresti). Pritožbeno sodišče soglaša, da je v tej fazi postopka verjetno izkazano, da jima takih obresti ni treba plačati. SEU je namreč v sodbi C-520/21 izreklo,¹¹ da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe,¹² takemu stališču pa z ustrezno razlago določb OZ sledi tudi (zaenkrat sicer še skromna) sodna praksa.¹³

24Že v sklepu II Cp 728/2024 je bilo pojasnjeno (ponovljeno pa tudi v tej odločbi), da pritožbeno sodišče ne sprejema pomislekov toženke o evroskladni razlagi 272. čl. ZIZ, in zakaj ne. S tem je dejansko že bilo odgovorjeno tudi na očitek, da ugotovitev, da tožnikoma grozi težko nadomestljiva škoda, ni pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč težko nadomestljivo škodo tožnikov, sledeč stališčem pritožbenega sodišča v predhodnem sklepu, oprlo na pravilno razlago te določbe, pravilno pa je ugotovilo tudi vsa s tem povezana relevantna dejstva. To je, da sta tožnika toženki verjetno že plačala več, kot sta v evrih od nje prejela in da v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne sodbe, saj bi morala tožbo spreminjati in celo vložiti novo. Okoliščina, da bi tožbo lahko spremenila brez privolitve toženke, na to ne vpliva. Bistveno je, da bi tožbo morala spreminjati, to pa bi vodilo v različne negativne posledice v njuni sferi.

25Da reverzibilnost za izdajo začasne odredbe ni pogoj, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo; zakaj je temu tako, pa je bilo pojasnjeno že v sklepu II Cp 728/2024 (glej tč. 14).

Sklepno

26Pritožbi tožene in tožeče stranke nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker je tako, je na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbi zavrnilo in sklep z dne 28. 8. 2024 v izpodbijanem delu, sklep z dne 24. 12. 2024 pa v celoti, potrdilo. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pa je skladno s 151. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

¹ Zakon o izvršbi in zavarovanju.
² Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.
³ Sodba C-287/22, 30. in 39. točka obrazložitve.
⁴ Takšno je tudi stališče sodne prakse. Glej npr. sklepe VSL II Cp 1129/2024, I Cp 1297/2024, II Cp 1659/2024, II Cp 1675/2024, II Cp 1673/2024, II Cp 1820/2024, II Cp 2188/2024 in II Cp 567/2025.
⁵ Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da svoj zahtevek uveljavlja v sodnem postopku. Ob tehtanju ustavne pravice tožnice do zasebne lastnine in njene pravice kot potrošnice ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva, pretehta slednja.
⁶ Obligacijski zakonik.
⁷ Glej na primer sodbe SEU C-282/10 (Dominguez), C-78/22 (ALD Automotive), C-287/22 (Gettin Noble Bank), C 287/23 (Skarb Panstwa).
⁸ Zakon o varstvu potrošnikov.
⁹ Nosilna je odločba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, ki so ji sledile številne naslednje, denimo II Ips 49/2023 in II Ips 54/2023.
¹⁰ Glede na pomisleke pritožnice in smiselno vztrajanje, da bi moral biti zahtevek tožnikov zmanjšan za pogodbene obresti, pritožbeno sodišče opozarja na odločitev SEU C-140/22, v kateri je sodišče pojasnilo, da razlaga, po kateri se znesek iz naslova plačanih zneskov zniža za znesek obresti, ki bi jih banka prejela v primeru veljavne pogodbe, nasprotuje čl. 6/1 in 7/1 Direktive.
¹¹ V navedeni odločbi je SEU, kot je bilo pritožnici že večkrat pojasnjeno, v okviru razglasitve ničnosti celotne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ker slednja po odpravi nepoštenih pogojev ne more več obstajati, odločilo, "da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da "nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od dneva opomina". V zvezi z ugovorom banke, da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi preseglo vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili "brezplačno" posojilo, pa je pojasnilo (glej 79., 80. in 81. tč.), da ni sprejemljivo, da bi banka imela zaradi svojega ravnanja gospodarske koristi, niti, da ji je treba povrniti škodo, povzročeno s takšnim ravnanjem. Zahtevek banke za nadomestilo, ki presega vračilo kapitala in zamudnih obresti, bi po mnenju sodišča SEU ogrozil odvračalni učinek oz. prispeval k njegovi odpravi in ogrozil učinkovitost varstva zagotovljenega z direktivo.
¹² Glej tudi s tem povezan sklep SEU C488-23, iz katerega izhaja, da je SEU izraz "kapital" uporabilo kot sinonim za "glavnico".
¹³ Glej odločbi VSC Cp 201/2023 in VSL II Cp 1253/2024.