UPRS Sodba in sklep I U 1846/2024-13

I. Tožba se ugodi in se sklep Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-171/2024/5 (UOIM-04) z dne 15. 10. 2024 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-171/2024/5 (UOIM-04) z dne 15. 10. 2024 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Hkrati je odločila, da je tožnikovo gibanje omejeno na prostore Centra za tujce v Postojni od 14. 10. 2024 od 12:10 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 14. 1. 2025 do 12:10 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranke je bila s strani socialne službe azilnega doma in varnostne službe obveščena o več kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Iz poročila varnostne službe in uradnega zaznamka socialne službe z dne 25. 9. 2024 je razvidno, da je bil tožnik udeležen v pretepu z drugimi sostanovalci in prepirom pred vhodom azilnega domu, po posredovanju varnostnikov pa je postal žaljiv in agresiven in se je začel upirati z brcami in suvanjem s telesom in glavo. Nadalje je iz sporočila o dogodku varnostne službe z dne 2. 10. 2024 razvidno, da je v sobi A2 udaril sostanovalca in bil v močno vinjenem stanju. Varnostnik je skušal umiriti situacijo, vendar je tožnik ponovno izzval sostanovalca izven azilnega doma. Iz poročila o dogodku varnostne službe z dne 6. 10. 2024 pa izhaja, da je tožnik s pestjo udaril v obraz sostanovalca, državljana Maroka. Na dogodek se je takoj odzvala varnostna služba ter izrekla ustno odredbo, naj preneha s kršitvami na varovanem območju ter ga seznanila z ukrepom fizične sile. Tožnik odredbe ni upošteval, zato je varnostnik uporabil fizično silo z namenom razdvajanja in oba prosilca pozval, naj odideta v spremstvu varnostne službe do čakalnice. Tožnik je ignoriral poziv, zato ga je varnostnik odvedel do čakalnice. Začel se je naglo aktivno upirati na način, da se je skušal izmakniti iz prijema ter ponovno poskušal udariti mimoidočega prosilca. V čakalnici se je usedel na stol, nato pa nepričakovano vstal in z glavo močno udaril v steklo okna, verjetno z namenom samopoškodovanja. Še naprej se je upiral, zato je bilo uporabljeno sredstvo za vklepanje.

3Dne 10. 10. 2024 je bil opravljen razgovor z uradno osebo tožene stranke, kjer je imel tožnik možnost razjasnitve glede navedenih dejanj. Uradna oseba je tožnika seznanila še s poročilom varnostne službe z dne 2. 10. 2024, ko naj bi udrail sostanovalca ter poročilom z dne 6. 10. 2024, ko je bil opažen na M oddelku, kjer je prišlo do pretepa z drugimi sostanovalci.

4Tožena stranka je zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda tožniku izrekla ustno na zapisnik ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožnik je bil pred ustnim izrekom seznanjen z dejanji, o katerih je bil pristojni organ obveščen. Imel je možnost izjasnitve o vsakem dejanju posebej. Po razgovoru je uradna oseba tožniku naznanila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in sicer zaradi zagotavljanja varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Tožnik je s svojimi dejanji kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu. Tožnik je očitana dejanja zanikal oziroma opisal drugače. Vendar tožena stranka njegovim trditvam težko sledi, saj kljub opozorilom ni upošteval Uredbe o hišnem redu azilnega doma. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu. Ne ogroža samo sebe, ampak tudi zaposlene in ostale sostanovalce v azilnem domu. Ves čas mu je bila dana pomoč socialnih delavcev. Glede na to, da je s svojim ravnanjem kršil hišni red azilnega doma, hkrati pa tudi grozil osebam, ki v azilnem domu opravljajo svoje dolžnosti, kar nedvomno predstavlja tudi resno nevarnost za javni red, so po mnenju tožene stranke izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

5V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, zakaj ne bi mogel biti učinkovit ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma. Če bi ostal v teh prostorih, bi s kršitvami nadaljeval. To potrjuje njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje. Nastanjen bi bil v istih prostorih kot do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom kršil in bi še vedno ogrožal sebe ter ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Ukrep pridržanja na območju azilnega doma bi bil popolnoma neučinkovit in je zato edina učinkovita možnost, da bi se preprečile ponovne kršitve prosilca, uporaba strožjega ukrepa, to pa je pridržanje na prostore Centra za tujce, saj se le na ta način prepreči prosilčevo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda. V azilnem domu bi lahko nadaljeval s svojim neprimernim vedenjem, žaljivim in nasilnim odnosom, neupoštevanjem navodil in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena.

6Tožeča stranka v tožbi navaja, da ni zakonske podlage za omejitev gibanja, saj gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, pri čemer je ob izreku potrebno uporabiti strogi test sorazmernosti. Izrečen ukrep pomeni poseg v osebno svobodo iz 19. člena Ustave RS. Tožnik meni, da bi bilo na naroku za glavno obravnavo treba razčistiti, ali imajo uradni zaznamki vse potrebne sestavine, ali so bili razgovori opravljeni ob prisotnosti prevajalca, ali je bil tožnik informiran o pravilih hišnega reda v prisotnosti prevajalca in ali je bilo s tožnikom opravljenih več razgovorov s strani socialne službe. Tožena stranka ni presojala nujnosti in sorazmernosti tožnikovega pridržanja. Ni dovolj konkretizirala, zakaj bi v tem primeru šlo za hujšo kršitev hišnega reda. Ni presojala sorazmernosti izrečenega ukrepa dovolj konkretizirano. Izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

7Ukrep pridržanja na Center za tujce pomeni odvzem osebne svobode. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Slovenski zakonodajalec je uredil manj prisilno sredstvo od pridržanja v Centru za tujce in sicer pridržanje na območju azilnega doma oziroma njegove izpostave, kar je znotraj okvirov ukrepa omejitve gibanja, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Manj prisilni ukrepi bi bili redno javljeni organom, predložitev finančnega jamstva ali obvezno zadrževanje na določenem mestu. Tožniku pri ustnem izreku omejitve gibanja tudi ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa o začasni odredbi prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik je izkazal, da niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja, izvrševanje ukrepa pa bo tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitve pravice iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavljajo škodo že samo po sebi. Tudi ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Lahko bi nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, to pa bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik s strani socialne službe seznanjen s pravili hišnega reda, imel je možnost izjasnitve o dejanju v prisotnosti prevajalca za arabski jezik glede kršitve hišnega reda. Tožniku so bila poročila in uradni zaznamki predstavljeni že na razgovoru in v zapisnikih z dne 10. 10. 2024 in 14. 10. 2024 ob prisotnosti prevajalca. Ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni je razumna in sorazmerna odločitev. Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10Sodišče je v navedeni zadevi dne 25. 10. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri tistem, kar je povedal na zaslišanju pri toženi stranki. Na vprašanje, ali ga je pred zaslišanjem v zvezi z omejitvijo gibanja kdo vprašal, ali bi si vzel pravnega svetovalca, je sprva rekel, da so ga vprašali, a je kasneje pojasnil, da ga to niso vprašali v azilnem domu, ampak v Centru za tujce. Vzel je pooblaščenko, ki je prisotna na tukajšnji obravnavi. V Centru za tujce lepo ravnajo z njim. Na zraku je takrat, ko je čas za šport, drugače pa nima izhoda. To je približno štiri dni v tednu za približno petnajst minut. V sobi ima še enega sostanovalca. Pred nastanitvijo v azilnem domu je bil seznanjen s pravili hišnega reda, te je prebral, ampak drugi ljudje so tisti, ki ga ne pustijo pri miru.

K točki I izreka:

11Tožba je utemeljena.

12Izpodbijani sklep temelji na določilu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na prostore Centra za tujce med drugim tudi, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Kot drugi primerljivi razlogi javnega reda pa se razumejo tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (4. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-).

13Ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, ki se nanaša na omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, je sodišče v tej odločbi zavzelo stališče, da "pravico do osebne svobode zagotavlja Ustava v prvem odstavku 19. člena. Iz Ustave ne izhaja, da do odvzema prostosti lahko pride le v kazenskem postopku ali v zvezi s sumom kaznivega dejanja. Iz Ustave prav tako ne izhaja stališče, da bi o odvzemu prostosti vedno, ne glede na naravo in namen tega ukrepa, morali odločati v kazenskem postopku oziroma v postopku, ki zadosti jamstvom glede kazenskega postopka. Ustava glede vseh primerov omejitve osebne svobode uveljavlja posebna jamstva. Splošno jamstvo, ki ga Ustava daje v zvezi z omejitvijo pravice do osebne svobode, je določeno v drugem in tretjem odstavku 19. člena. V drugem odstavku 19. člena Ustava določa, da se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. Ustava torej za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. V tretjem odstavku 19. člena Ustave pa so določena še dodatna jamstva osebi, ki se ji odvzema prostost (pouk o razlogih za odvzem prostosti ter pouk o določenih pravicah). Ta procesna jamstva niso zagotovljena le za primere, ko je odvzeta prostost v kazenskem postopku, temveč je treba ta procesna jamstva smiselno upoštevati v vsakem postopku odvzema prostosti." Nadalje je med drugim tudi navedeno, da je treba dopustnost posega v pravico do osebne svobode presojati v skladu s procesnimi jamstvi iz drugega in tretjega odstavka 19. člena ter 22., 23. in 25. člena Ustave (vse navedeno izhaja iz točke 9 obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča RS).

14Glede na zgoraj navedeno stališče Ustavnega sodišča RS je torej potrebno prosilcu za mednarodno zaščito, ki se mu odvzame prostost z nastanitvijo v Centru za tujce, zagotoviti v postopku vsa tista procesna jamstva, kot so določena v 19. členu Ustave, kjer je določen minimum procesnih pravic osebi, ki se ji odvzema prostost ne glede na to, v kakšne vrste postopku se ji prostost odvzema. Ta procesna jamstva so določena v tretjem odstavku 19. člena Ustave RS. To so, da mora vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti, v čim krajšem času mu mora biti pisno sporočeno, zakaj mu je bila odvzeta prostost, takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.

15Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da mu pri ustnem izreku o omejitvi gibanja ni bila dana možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, kar je njegova pravica. Ta očitek smiselno pomeni, da mu ni bilo zagotovljeno procesno jamstvo iz 19. člena Ustave RS, da mora biti poučen o tem, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Iz zapisnika o ustnem ukrepu omejitve gibanja z dne 14. 10. 2024 ni razvidno, da bi bil tožnik povprašan po tem, ali želi imeti zaslišanje v navzočnosti pravnega zastopnika. Zaslišanje je potekalo brez navzočnosti zastopnika. Tudi na zaslišanju na sodišču je tožnik povedal, da ga v zvezi s pravnim zastopnikom niso vprašali v azilnem domu, ampak v Centru za tujce, iz česar je mogoče sklepati, da je pooblaščenko dobil šele za potrebe tega upravnega spora. Iz navedenih razlogov sodišče meni, da je v postopku prišlo do kršitev pravil postopka, ker tožniku pri odvzemu prostosti ni bilo zagotovljeno navedeno procesno jamstvo, kot izhaja iz 19. člena Ustave RS. Tožnik bi moral biti pred zaslišanjem opozorjen na to, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči. Zaradi te procesne kršitve je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče je namreč ocenilo, da bi lahko zaslišanje tožnika v prisotnosti pravnega zastopnika, če bi se zanj odločil, vplivalo na odločitev tožene stranke tako glede izreka samega ukrepa o omejitvi gibanja kot tudi glede načina izvajanja omejitve gibanja. Ker je sodišče sklep odpravilo že iz tega razloga, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo.

16Sodišče ni sledilo primarnemu tožbenemu zahtevku, da bi izpodbijani sklep zgolj odpravilo. Taka odločitev bi bila možna le v primeru, če posamezni elementi, ki predstavljajo pogoje za omejitev gibanja, kot izhajajo iz 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, sploh ne bi bili podani. Ker pa so po presoji sodišča bili podani, je sodišče sklep odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju je v skladu s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

K točki II izreka:

17Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

18Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

19Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

20Tožnik v zahtevi za izdajo začasno odredbe zatrjuje, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo in da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti ter da kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi. S slednjim se sodišče strinja. Potrebnost izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo. Ob odpravi izpodbijanega sklepa glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve bi nadaljnja omejitev gibanja pomenila nedopusten poseg v pravico do osebne svobode, kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastane. Glede na navedeno je tožnik izkazal, da mu bo z nadaljnjim izvrševanjem sklepa, ki je bil odpravljen, sodba pa še ni pravnomočna, nastala škoda, ki bo težko popravljiva. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.