VSRS Sodba III Ips 13/2024

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se zavrne pritožba toženca zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka odločbe Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 4/2022 z dne 21. 4. 2023) v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora zastaranja glede terjatve 25.674,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2022 dalje do plačila, ter se v tem obsegu vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve

1Toženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 9415/2016 z dne 18. 9. 2019, ki je postala pravnomočna 11. 6. 2020, obsojen za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1)¹ s tem, ko je kot direktor tožnice v obdobju od 12. 4. 2012 do 23. 5. 2012 v nasprotju s predpisi in pravili v škodo tožnice odobril, da se iz proračuna tožnice na račun družbe A. d. o. o. neupravičeno (brez izdanega predhodnega računa in brez pravne podlage) izplačajo zneski v skupni višini 45.000,00 EUR (nakazilo z dne 12. 4. 2012 v višini 5.000,00 EUR, nakazilo z dne 16. 4. 2012 v višini 20.000,00 EUR, nakazilo z dne 3. 5. 2012 v višini 10.000,00 EUR in nakazilo z dne 23. 5. 2012 v višini 10.000,00 EUR), pri čemer je tožnici dejansko nastala premoženjska škoda v višini 36.848,44 EUR. V zvezi z navedenimi neupravičenimi nakazili je sodišče ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku tožnice kot oškodovanke v višini 36.848,44 EUR, v preostalem znesku (tudi glede zahtevka za plačilo obresti) pa je tožnico napotilo na pravdo.

Odločitvi sodišč prve in druge stopnje

2Tožnica je glede preostalega zneska premoženjskopravnega zahtevka 4. 1. 2022 vložila tožbo, s katero je od toženca uveljavljala plačilo škode v višini 69.226,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 43.551,56 EUR od 25. 5. 2012 dalje do plačila, od zneska 25.674,97 EUR pa od datuma vložitve tožbe (4. 1. 2022) dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo po 315.a členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo ugovor zastaranja. Upoštevalo je določbo prvega odstavka 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi katere odškodninska terjatev, upoštevaje prvi odstavek 90. člena KZ-1, zastara v roku deset let. Upoštevalo je tudi pretrganje zastaranja z vložitvijo obtožnice v letu 2015 (drugi odstavek 353. člena OZ) in ugotovilo, da zahtevek do leta 2015 še ni zastaral, ker še ni poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v obdobju od 12. 4. 2012 do 23. 5. 2012. Po presoji sodišča prve stopnje bi se zastaranje predmetne odškodninske terjatve glede na pravnomočno končanje kazenskega postopka z izdajo obsodilne sodbe in upoštevaje desetletni zastaralni rok izteklo 12. 6. 2030. Tožba, ki jo je tožnica vložila 4. 1. 2022, je zato pravočasna.

3Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo toženčevi pritožbi in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izdalo končno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 69.226,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 43.551,56 EUR od 25. 5. 2012 dalje, od zneska 25.674,97 EUR pa od 4. 1. 2022 dalje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je upoštevalo prvi odstavek 353. člena OZ. Daljši zastaralni rok po tej določbi se uporablja le, če ima škodno dejanje znake kaznivega dejanja, za kar v konkretnem primeru ne gre. Toženec je bil obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje (prvi odstavek 54. člena KZ-1), ki je v opisu (kot zakonski znak) zajemalo le določena konkretna neupravičena nakazila, ostalih pa ne. Za posamična kazniva dejanja iz konstrukta nadaljevanega kaznivega dejanja, ki niso zajeta v izreku kazenske obsodilne sodbe in za katera kazensko sodišče ne izda posebej oprostilne ali zavrnilne sodbe, ni mogoče šteti, da je bil zanje storilec pravnomočno kazensko obsojen. Sodišče druge stopnje je zato za presojo ugovora zastaranja uporabilo šesti odstavek 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), po katerem odškodninska terjatev zastara v petih letih od nastanka škode. Glede na to, da so bila sporna škodna dejanja storjena v obdobju med 16. 2. 2012 in 23. 5. 2012, odškodninska tožba pa je bila vložena šele 4. 1. 2022, je petletni zastaralni rok iz šestega odstavka 263. člena ZGD-1 že zdavnaj potekel, upoštevaje ob tem tudi, da tožnica ni vložila odškodninske tožbe v roku treh mesecev, odkar jo je kazensko sodišče napotilo, naj svojo odškodninsko terjatev uveljavlja v pravdi (367. člen OZ). Zato se po stališču sodišča druge stopnje ne šteje, da je bilo zastaranje odškodninske terjatve pretrgano že z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. Sicer pa bi tudi v tem primeru prišlo do zastaranja, saj je bil premoženjskopravni zahtevek vložen šele 18. 1. 2019. Sodišče druge stopnje je zavzelo tudi stališče, da v konkretni zadevi ni prišlo do pretrganja zastaranja pregona z vložitvijo obtožnice in kasneje z izdajo kazenske obsodilne sodbe.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 157/2023 z dne 9. 4. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko v okoliščinah konkretne zadeve hkrati z zastaranjem preostale škode, glede katere je bila tožeča stranka v kazenskem postopku napotena na pravdo in o tej višini škode ali premoženjske koristi toženca v krivdoreku obsodilne kazenske sodbe ni bilo odločeno, zastara tudi terjatev zakonskih zamudnih obresti za tisti del škode, za katero je bilo ugodeno premoženjskopravnemu zahtevku.

Povzetek revizije in odgovora na revizijo

5Tožnica v reviziji navaja, da skladno s tretjo točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara kazenski pregon za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku 240. člena KZ-1 v roku deset let od storitve kaznivega dejanja. Ker je zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona v tem primeru daljši od splošnega zastaralnega roka za odškodninske terjatve, velja desetletni zastaralni rok. Po stališču tožnice se zato zastaralni rok ni mogel izteči pred letom 2022, to je deset let od spornih nakazil toženca. Po mnenju tožnice je za vložitev tožbe tudi ni vezal trimesečni rok, ampak desetletni rok od pravnomočnosti obsodilne sodbe (11. 6. 2020), ki se do 4. 1. 2022, ko je vložila tožbo v predmetni zadevi, ni mogel izteči. Navaja, da je tudi del terjatve iz naslova kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti od prisojenega premoženjskopravnega zahtevka (25.674,97 EUR) nastal s kaznivim dejanjem, za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, zato zanj velja posebni desetletni zastaralni rok. Zastaranje te terjatve je bilo pretrgano z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka in je s pravnomočnostjo kazenske obsodilne sodbe začelo znova teči, kar pomeni, da se zastaralni rok do vložitve tožbe v letu 2022 ni iztekel. Tožnica poudarja, da v primeru kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti ne gre za občasne dajatve, za katere bi veljal krajši, triletni zastaralni rok po 347. členu OZ. Trdi, da lahko terjatev kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti zastara izključno hkrati z glavnico in nič prej, saj je vezano na zastaralni rok, ki velja za zahtevek za plačilo glavnice. Glede na navedeno predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo toženca in mu naloži plačilo vseh stroškov postopka oziroma podredno, naj v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v novo sojenje.

6Toženec v odgovoru na revizijo navaja, da tožničin zahtevek glede terjatve obresti v kazenskem postopku ni bil konkretiziran, kar pomeni, da tak zahtevek tudi v pravdnem postopku ne bi bil sposoben obravnave. Šteje se, da je zahtevek neobstoječ, zato niti ni moglo priti do pretrganja zastaranja. Trdi, da zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo ne gredo od zapadlosti zahtevka, ampak od nastanka zamude, za nastanek zamude pa je potrebna zahteva za plačilo obveznosti. Poleg tega je tožnica zamudila trimesečni rok za vložitev tožbe. Navaja, da akcesorne terjatve v skladu z OZ zastarajao v treh letih, kar velja tudi za judikatne sodbe, pod pogojem, da so konkretizirane. Za nekonkretizirane akcesorne terjatve po stališču toženca ne more veljati desetletni zastaralni rok. Predlaga zavrnitev revizije.

Obseg revizijskega preizkusa

7V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. V tem primeru je bila revizija, upoštevaje dopuščeno revizijsko vprašanje, dopuščena glede vprašanja zastaranja terjatve kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti od zneska premoženjskopravnega zahtevka, prisojenega v kazenski obsodilni sodbi.

8Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na znesek 43.551,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2012 dalje, ni predmet revizijskega preizkusa, ker glede tega dela izpodbijane sodbe revizija ni bila dopuščena. Vrhovno sodišče zato tudi trditev v reviziji, ki presegajo okvir dopuščenega revizijskega vprašanja, ni upoštevalo.

Presoja revizije

9Revizija je utemeljena.

Pravni okvir zadeve

10Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti.

11Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavne terjatve še zamudne obresti (378. člen OZ).

12Kadar je ravnanje, s katerim je bila povzročena škoda, tudi kaznivo dejanje, so za zastaranje odškodninskih terjatev določeni posebni zastaralni roki za primere, kadar je kazenskopravni zastaralni rok daljši od obligacijskega. Tako je v 353. členu OZ določeno, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.²

Presoja Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru

13Iz pravnomočne kazenske obsodilne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 9415/2016 z dne 18. 9. 2019 izhaja, da je toženec s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je bil spoznan za krivega, tožnici povzročil premoženjsko škodo v znesku 36.848,44 EUR, ki ji jo je dolžan plačati. Glede preostalega zneska premoženjskopravnega zahtevka, tudi glede zakonskih zamudnih obresti od nastale škode, je bila tožnica napotena na pravdo.

14Tožnica v predmetni pravdi (med drugim) uveljavlja zahtevek za plačilo zneska 25.674,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vložitve tožbe dalje do plačila. Navedeni znesek predstavlja kapitalizirane zakonske zamudne obresti od zneska premoženjskopravnega zahtevka, ki je bil pravnomočno priznan v kazenski obsodilni sodbi v višini 36.848,44 EUR, za čas od 24. 5. 2012 do 1. 12. 2020, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

15Kadar je škoda storjena s kaznivim dejanjem, je, kot rečeno, zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve odvisen od zastaralnega roka, določenega za pregon kaznivega dejanja, razen v primeru, ko je ta krajši od roka, v katerem zastara odškodninska terjatev.³ Kazenski pregon za kaznivo dejanje zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 zastara v desetih letih od storitve kaznivega dejanja (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). V tem primeru je torej kazenskopravni zastaralni rok daljši od obligacijskega, zato je treba za presojo zastaranja predmetne terjatve uporabiti določbe 353. člena OZ.

16Namen določbe 353. člena OZ je, da se odškodovanca postavi v ugodnejši položaj, saj ni smiselno, da bi na podlagi istega škodnega dejanja oškodovančeva obligacijska pravica prenehala prej kot kazenski pregon.⁴ Taka ureditev je potrebna tudi zato, da je pravno varstvo oškodovanca v kazenskem in civilnem postopku enako. V kazenskem postopku je mogoče povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem, uveljavljati do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 102. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), čeprav so roki iz 352. člena OZ že potekli. Za terjatev za povrnitev iste škode ne moreta istočasno veljati dva režima zastaranja, rok za zastaranje odškodninske terjatve pa ne more biti odvisen od izbire oškodovanca, v katerem (kazenskem ali pravdnem) postopku bo uveljavljal odškodninsko terjatev. Poleg tega lahko do izteka splošnih zastaralnih rokov iz 352. člena OZ sploh še ni ugotovljen storilec kaznivega dejanja, njegova odgovornost ali celo obstoj kaznivega dejanja. Ne bi bilo primerno, da bi povzročitelj škode kazensko odgovarjal, oškodovanec pa od njega zaradi zastaranja ne bi mogel več izterjati odškodnine za povzročeno škodo.⁵

17V obravnavani zadevi je toženec kaznivo dejanje storil v obdobju od 12. 4. 2012 do 23. 5. 2012, tožnica pa je tožbo v pravdnem postopku (med drugim tudi) za plačilo obravnavane terjatve iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti vložila 4. 1. 2022. Od storitve kaznivega dejanja do vložitve tožbe je preteklo manj kot 10 let, kar je manj kot znaša zastaralni rok za kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen toženec. To pomeni, da četudi se upošteva datum storitve kaznivega dejanja, odškodninski zahtevek proti storilcu kaznivega dejanja, upoštevaje določbe 353. člena OZ, ni zastaral.

18Predmetni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti je po naravi stvari neposredno povezan s kaznivim dejanjem oziroma s škodo, ki je nastala s kaznivim dejanjem. Zastaralni rok za zamudne obresti je tri leta (347. člen OZ). Ker pa je do škode, nastanka zamude in začetka teka zakonskih zamudnih obresti prišlo v posledici storitve kaznivega dejanja, tudi za zakonske zamudne obresti velja daljši zastaralni rok iz 353. člena OZ, ki je v konkretnem primeru 10 let od storitve kaznivega dejanja. Odškodninski zahtevek po 353. členu OZ zaobjema tudi (kapitalizirane) zamudne obresti od premoženjske škode, ki je nastala s kaznivim dejanjem. V tej reviziji sporna terjatev iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti od v kazenskem postopku prisojenega zneska premoženjskopravnega zahtevka glede na navedeno ni zastarala.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

19Na podlagi razloženega je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje v okoliščinah tega primera nikalen.

Odločitev o reviziji

20Po obrazloženem je revizija utemeljena, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Odločitev o revizijskih stroških

21Izrek o revizijskih stroških temelji na smiselni uporabi 164. člena ZPP.

Glasovanje

22Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Veljavnega v času storitve kaznivega dejanja; Uradni list RS, št. 55/08, 66/08, 39/09.
² Vesna Kranjc, v: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (ur. Miha Juhart in Nina Plavšak), 2. knjiga, 1. natis, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 483.
³ Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012 (10. točka obrazložitve).
⁴ Vesna Kranjc, v: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (ur. Miha Juhart in Nina Plavšak), 2. knjiga, 1. natis, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 483.
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012 (10. točka obrazložitve); Matija Damjan, Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, v: Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, IUS Software, d. o. o., GV Založba, Ljubljana 2015, str. 203.