UPRS Sodba II U 10/2023-12

Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. 4291-60395/2022-2 z dne 27. 7. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Iz izpodbijanega upravnega sklepa izhaja, da je bila zahteva tožeče stranke za odpis akontacije dohodnine (konto 40), prispevkov za zaposlovanje (konto 42), prispevkov za starševsko varstvo (konto 43), prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (konto 44) in prispevkov za zdravstveno zavarovanje (konto 45) zavržena.

2Iz obrazložitve izhaja, da je Finančni urad Dravograd dne 4. 7. 2022 prejel vlogo davčnega zavezanca za odpis akontacije dohodnine, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Upravni organ je ugotovil, da iz knjigovodske evidence izhaja, da znaša dolg tožeče stranke na dan vložitve vloge iz naslova akontacije dohodnine 2.102,25 EUR, prispevkov za zaposlovanje 50,11 EUR, prispevkov za starševsko varstvo 50,24 EUR, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 8.593,55 EUR in prispevkov za zdravstveno zavarovanje 4.858,78 EUR. Vse obveznosti izhajajo iz izbrisane gospodarske družbe A., d. o. o., katere obveznosti je prevzela tožeča stranka.

3Upravni organ navaja, da v skladu s petim odstavkom 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga ali obročnega plačevanja akontacije davka in davčnega odtegljaja. Tretji odstavek 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) v zvezi s 101. členom ZDavP-2 določa, da ni dovoljeno odpisati, odložiti ali dovoliti obročnega plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje pa od dne 31. 5. 2012, ko je v veljavo stopil Zakon o uravnoteženju javnih financ, ni več pravne podlage. Glede na višino prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo je upravni organ ocenil, da se s plačilom teh obveznosti ne bi bistveno prispevalo k ogroženosti preživljanja davčnega zavezanca, zato je v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZDavP-2 tudi ta del zahtevka zavrgel s sklepom.

4Tožeča stranka se z odločitvijo upravnega organa prve stopnje ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da se pritožbeni organ prav tako sklicuje na 101. in 110. člen ZDavP-2. Poudarja, da davčni dolg tožeče stranke predstavljajo obveznosti, za katere uporaba davčnih bonitet glede ugodnejšega načina plačila, na podlagi davčne zakonodaje, ni možna. Pritožbeni organ je sklep preveril po uradni dolžnosti in nepravilnosti ni našel.

5Zoper odločitev upravnih organov tožeča stranka v upravnem sporu vlaga tožbo, v kateri navaja, da se plačilu ne izmika, ker so bila neredna plačila prispevkov in davka posledica bolezni in operacije, po kateri ni mogla delati in se je invalidsko upokojila. Poudarja, da ni pravilno, da terjan dolg prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni bil upoštevan pri odmeri njene pokojnine. Sodišču predlaga, da odloči, da je upravičena do odpisa dolga oziroma do druge ugodne rešitve in da lahko sklene dogovor o plačilu dolga na obroke ter da je upravičena do odpisa obresti, ki so tekle v času triletnega bolniškega staleža.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz upravnih odločb. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi je upravni organ sprejel izpodbijani sklep o zavrženju zahteve tožeče stranke za odpis akontacije dohodnine, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno zavarovanje iz razloga, ker veljavna zakonodaja na tem področju izrecno prepovedujejo njihov odpis oz. ker je njihova višina tako nizka (50,11 EUR neplačanih prispevkov za zaposlovanje in 50,24 EUR neplačanih prispevkov za starševsko varstvo), da s plačilom ne bo ogroženo preživljanje tožeče stranke.

9Prvi odstavek 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da upravni organ najprej preizkusi zahtevo stranke in jo s sklepom zavrže: če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka; če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku ali če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila.

10Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka ZUP za zavrženje zahteve tožeče stranke za odpis akontacije dohodnine, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ampak bi tožena stranka morala o zahtevi odločiti z obrazloženo odločbo v skladu s 214. členom ZUP.

11Tožena stranka je sicer za odločitev o delu zahteve tožeče stranke za odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno zavarovanje uporabila pravilno pravno podlago, saj tretji odstavek 159. člena ZPIZ-2 določa, da prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila oziroma plačila v obrokih in je Zakon o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) odpravil pravno podlogo za odpis, obročno plačilo in odlog plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, s tem ko je v 203. členu določil prenehanje veljavnosti Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (Uradni list RS, št. 129/06). Vendar pa v skladu s prvim odstavkom 129. člena ZUP tudi tega dela zahteve tožena stranka ne bi smela zavreči s sklepom, ampak o njem odločiti z odločbo, saj pri tem ne gre za ugotavljanje, ali so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o zadevi, ampak za vsebinsko odločanje o utemeljenosti vloge.

12Glede odločitve, da davčni organ ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka za akontacije davka na podlagi petega odstavka 101. člena ZDavP-2 sodišče ugotavlja, da niti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niti v upravnem spisu posredovanem sodišču ni možno preveriti ali gre res za akontacijo davka ali za že odmerjen davek, za katerega bi bilo mogoče uporabiti določila 101. člena 3. Poglavja ZDavP-2 o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju davka, saj iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka prevzela obveznosti po izbrisu gospodarske družbe A., d. o. o. in da ni šlo za postopke insolventnosti (postopek prisilne poravnave, stečajni postopek nad pravno osebo, postopek osebnega stečaja, postopek stečaja zapuščine), zato se omejitev iz tretjega odstavka 110. člena¹ ZDavP-2 ne more uporabiti.

13O delu zahteve s katero je tožeča stranka zahtevala odpust dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, je upravni organ odločil na podlagi prvega odstavka 101. člena² ZDavP-2 z utemeljitvijo, da njihovo plačilo ne bi ogrozilo preživljanja stranke, ker sta dolgovana zneska nizka (50,11 EUR in 50,24 EUR).

1429. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) določa, da mora davčni organ pred izdajo odločbe o odlogu oz. obročnem plačilu, odpisu oz. delnem odpisu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena ZDavP-2 na podlagi podatkov o davčnem zavezancu in njegovih družinskih članih, ki jih pridobiva iz svojih evidenc, evidenc drugih organov in predloženih dokazov davčnega zavezanca, ugotoviti višino dohodkov, prihrankov in premoženjskega stanja davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Na zahtevo davčnega zavezanca davčni organ pri odločanju upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi in drugi odstavek 29. člena Pravilnika).

15Iz obrazložitve izpodbijanega upravnega sklepa ne izhaja, da je upravni organ ugotavljal dejansko stanje (dohodke, premoženjsko stanje in prihranke tožeče stranke in njenih družinskih članov), kot to določa 129. člen Pravilnika, ampak je svojo odločitev utemeljil zgolj z višino dolgovanih zneskov, s čimer pa ni zadostil pogojem iz prvega odstavka 214. člena ZUP, ki določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke.

16Iz upravnega spisa tudi izhaja, da tožeča stranka že od izdaje sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4934-71529/2022-1 z dne 31. 5. 2022 poudarja, da je dolg iz naslova neplačanih prispevkov nastal, ker zaradi bolezni in operacije ni mogla delati in da je podala vlogo za izbris gospodarske družbe A., d. o. o., ker se je morala invalidsko upokojiti. Upravna organa se do teh navedb tožeče stranke nista opredelila in svoje odločitve, da se drugi odstavek 29. člena Pravilnika³ ne uporabi, nista obrazložila v skladu s 214. členom ZUP.

17Ker tožena stranka izpodbijanega sklepa ni vsebinsko obrazložila je sodišče tožbi, zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka (neobrazloženosti v skladu s 214. členom ZUP), ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ugotoviti dejansko stanje (dohodke, prihranke ter premoženjsko stanje tožeče stranke in njenih družinskih članov) ter obrazložiti odločitev o zahtevi tožeče stranke za odpis akontacije dohodnine, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkov za zdravstveno zavarovanje v skladu s 214. členom ZUP. Nov upravni akt mora upravni organ izdati v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

18V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil upravnega postopka ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrniti upravnemu organu v ponoven postopek (prva alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).⁴

19Iz istega razloga sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije kot je predlagala tožeča stranka. Glede navedb tožeče stranke v tožbi naj sodišče odloči, da obresti v času bolniškega staleža ne tečejo, pa sodišče dodaja, da prvi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, plačajo zamudne obresti. Ker tožeča stranka spornih prispevkov ni plačala v roku, kar v obravnavani zadevi ni sporno, je dolžna plačati tudi zamudne obresti, pri tem na tek zamudnih obresti ne vpliva bolniški stalež tožeče stranke ali druge osebne okoliščine. Navedba pa je tudi v skladu s 52. členom ZUS-1 tožbena novota, saj jo tožeča stranka prvič navede v tožbi in ne obrazloži, zakaj je ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta.

20Glede očitka tožeče stranke v tožbi, da se terjani dolg - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni upošteval pri odmeri njene pokojnine, sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je za odločanje v teh zadevah pristojen Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

21Po zgoraj obrazloženem je sodišče odločilo kot izhaja iz izreka te odločbe.

¹ Tretji odstavek 110. člena ZDavP-2 določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti ni mogoče voditi postopkov po 101., 102. in 103. členu tega zakona za obveznosti, na katere v skladu z zakonom, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje, učinkuje postopek zaradi insolventnosti.
² Prvi odstavek 101. člena ZDavP-2 določa, da lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
³ Zadnji stavek drugega odstavka 29. člena Pravilnika določa, da na zahtevo davčnega zavezanca davčni organ upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
⁴ Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.