VDSS Sodba Psp 36/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 6. 2021 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 2. 2021 v delu, kjer je odločeno, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine in da mu sodišče omenjeno pravico prizna. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo prej omenjenih odločb v delu, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da nima pravice do invalidske pokojnine, ter da se potrdi odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 2. 2021. Nadalje je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil s prvostopenjsko odločbo razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi razbremenitvami po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko od 11. 12. 2020 dalje. Drugostopenjski organ pa je odločbo spremenil in ga razvrstil v I. kategorijo invalidnosti ter odločil, da nima pravice do invalidske pokojnine. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da tožnik nima izpolnjenega pogoja glede dopolnjene pokojninske dobe. Po ugotovitvah sodišča bi moral dopolniti 9 let pokojninske dobe, dopolnil pa je zgolj 4 leta 9 mesecev in 27 dni. S tako ugotovitvijo se tožnik ne strinja, saj iz delovne knjižnice izhaja, da ima poleg omenjene pokojninske dobe še dodatnih 7 let 1 mesec in 14 dni pokojninske dobe. Gre za čas, ko je izvajal vojaško dolžnost za obrambo BiH. Navedeno dobo priznava matična država, medtem ko toženec omenjene dobe ne priznava. Z upoštevanjem navedene dobe bi dopolnil 11 let, 11 mesecev in 11 dni in s tem pridobil pravico do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje se do omenjene dobe ni opredelilo. Nadalje navaja, da gre v tem primeru za diskriminacijo znotraj istovrstne skupine delovnih invalidov, pri čemer za tako diskriminacijo ni nikakršnih razlogov. S tem mu je kršena pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS in pravice invalidov iz 52. člena Ustave RS, kršen pa je tudi 1. člen Protokola št. 1 EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa pred Ustavnim sodiščem RS vloži zahtevo za pričetek postopka za oceno ustavnosti spornih določb in do odločitve Ustavnega sodišča RS, postopek v tej zadevi prekine.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)² je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 6. 2021, s katero je odpravil prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 2. 2021 ter odločil, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 12. 2020 dalje, in da nima pravice do invalidske pokojnine. Razlog za tako odločitev je bila ugotovitev, da tožnik ni izpolnil pogoja dopolnjene pokojninske dobe po 42. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).³

6Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti, torej ali je podana I. kategorija invalidnosti. Za razjasnitev dejanskega stanja je pridobilo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, iz katerega izhaja, da tožnik za delo ni in ne bo več zmožen. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec pravilno ugotovil, da je pri tožniku upoštevaje 63. člen ZPIZ-2 podana I. kategorija invalidnosti od 22. 12. 2020 dalje. Pritožba omenjenih ugotovitev ne izpodbija.

7Glede na pritožbene navedbe je sporna ugotovitev, da tožnik za priznanje pravice do invalidske pokojnine ne izpolnjuje pogoja, določenega v 42. členu ZPIZ-2. Skladno z 41. členom ZPIZ-2 namreč pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Izpolnjen pa mora biti tudi naslednji pogoj, določen v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Določeno je, da zavarovanec iz 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (nadaljnje besedilo: delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta.

8Tožnik je na dan ugotovitve I. kategorije invalidnosti dopolnil 47 let starosti, kar pomeni, da bi moral dopolniti 9 let pokojninske dobe.

9Sodišča prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dopolnil 1 leto 5 mesecev in 17 dni slovenske pokojninske oziroma zavarovalne dobe. Po opravljenih poizvedbah pri hrvaškem nosilcu in nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH ugotavlja, da ima tožnik na hrvaškem dopolnjenih 8 mesecev in 10 dni zavarovalne dobe (priloga C/1), v BiH pa 2 leti in 8 mesecev zavarovalne dobe (priloga B/2). Skupaj ima tako 4 leta 9 mesecev in 27 dni zavarovalne dobe.

10Glede na pritožbene navedbe je sporno, ali se upošteva tudi doba, razvidna iz tožnikove delovne knjižice. Kot to navaja že sam tožnik v pritožbi, gre za čas, ko je tožnik izvajal vojaško dolžnost za obrambo države BiH.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dobo, kot jo je sporočil pristojni nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH. Omenjeno je tudi ustrezno obrazložilo v sami sodbi.

12Do upoštevanja sporne dobe se je pritožbeno sodišče že opredelilo v več zadevah.⁴ Poudarilo je, da se skladno z 20. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Sporazum)⁵ seštevajo zavarovalne dobe. Tako je v prvem odstavku 20. člena določeno, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po zakonodaji obeh pogodbenic, se pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo. V tretjem odstavku pa je določeno, da zavarovalna doba, dopolnjena v drugi pogodbenici, se upošteva le v dejanskem trajanju. Gre torej zgolj za zavarovalno dobo. V zadevi Psp 432/2014 je bilo na podlagi odgovora nosilca zavarovanja iz BiH razčiščeno, da se v zavarovalno dobo, opredeljeno v 10. točki 1. člena Mednarodnega sporazuma, po njeni nacionalni zakonodaji, ne šteje posebna doba iz naslova udeležbe v oboroženih silah BiH. To izhaja tudi iz že omenjene listine nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, katero je sodišče pravilno upoštevalo pri presoji te zadeve .

13Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik z zavarovalno dobo, dopolnjeno pri slovenskem, hrvaškem in BiH nosilcu zavarovanja, ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

14Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da gre za neustavne določbe in da so tožniku kršene z ustavo zagotovljene pravice in tudi 1. člen Protokola št. 1 EKČP. Iz Sporazuma med obema državama povsem jasno izhaja, da se seštevajo zgolj zavarovalne dobe. Posebna doba, ki se nanaša na čas služenja v oboroženih silah BiH, pa se skladno z njihovo zakonodajo upošteva le v BIH. Pritožbeno sodišče zato ni sprejelo tožnikove pobude, da pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za oceno ustavnosti spornih določb.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije stroške pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 2/2004.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ Glej: Psp 432/2014 z dne 12. 3. 2015, Psp 198/2017 z dne 31. 8. 2017, Psp 8/2021 z dne 24. 2. 2021.
⁵ Ur. l. RS - MP, št. 10/08.