VSL Sodba I Cpg 528/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo vtoževanega zneska ter pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi Podizvajalske pogodbe št. 4-2022 (v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki izstavila sporna računa, ki ju tožena stranka ni plačala. Na Račun I, ki se nanaša na delo, opravljeno s strani delavcev tožeče stranke v obdobju od 10. 9. 2022 do 25. 9. 2022, tožena stranka ni imela pripomb; nasprotno, tožeči stranki se je izrecno zahvalila za poslani račun ter popravila računsko napako, ki jo je (sebi v škodo) storila tožeča stranka pri seštevanju ter jo opozorila, da se Račun I pravilno glasi na znesek 12.026,00 EUR (in ne na znesek 11.578,00 EUR, kot je to navedla tožeča stranka). Računa kljub temu, da ga ni reklamirala, ni plačala. V zvezi z Računom II (ki se nanaša na obdobje od 26. 9. 2022 do 30. 9. 2022) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka z elektronskim sporočilom z dne 17. 10. 2022 od tožene stranke zahtevala, da ji potrdi evidenco delovnih ur, da lahko izstavi še zadnji račun. Tožena stranka se na poziv ni odzvala, zato ji je tožeča stranka 20. 10. 2022. poslala Račun II ter opomin za plačilo Računa I. Na ta poziv je tožena stranka odgovorila z navedbami, da zavrača oba računa, ker se je pojavila reklamacija, tožeča stranka napak ni odpravila, njeni delavci pa naj bi delovno mesto zapustili, ne da bi o tem obvestili toženo stranko. Projekt je zato ostal nedokončan, tožena stranka pa je plačala škodo, ki naj bi jo povzročili delavci tožeče stranke. Te navedbe je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila tožeča stranka obveščena o kakršnihkoli napakah ali nepravilnostih, ki naj bi jih storili njeni delavci med izvedbo pogodbenih del, prav tako ne, da bi tožečo stranko pozvala, da odpravi napake. Ugotovilo je še, da so delavci zapustili delovišče, ko so delo dokončali in po izteku pogodbe, kar dokazujejo dokazne listine tožeče stranke. Glede navedb tožene stranke, da je plačala odškodnino za škodo, ki naj bi jo povzročili delavci tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da so pomanjkljive, nekonkretizirane in z ničemer izkazane, zaradi česar je ugovore tožene stranke zavrnilo ter tožbenemu zahtevku tudi po Računu II v celoti ugodilo.

6Tožena stranka ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje uvodoma graja z očitkom sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do (vseh) njenih navedb, predvsem v zvezi z ničnostjo Pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka zahteva vtoževano plačilo. Višje sodišče ugotavlja, da to drži, saj je tožena stranka svoje nasprotovanje tožbenemu zahtevku utemeljevala (tudi) na podlagi navedb o ničnosti Pogodbe (86. člen OZ), kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spregledalo.

7V zvezi z ničnostjo Pogodbe je tožena stranka navajala, da sta bili pravdni stranki sicer v pogodbenem razmerju na podlagi Pogodbe, ki je imela pravno naravo podjemne pogodbe (619. člen OZ), dejansko pa je šlo za navidezno pogodbo, saj naj bi bila edina (izključna) dejavnost tožeče stranke posredovanje delavcev toženi stranki, za kar pa ni bila registrirana, zato je Pogodba nična. Tožeča stranka je takšne trditve prerekala in navajala, da je Pogodbo sestavila in jo v podpis tožeči stranki posredovala tožena stranka sama, zato ni logično, da se v tem postopku sklicuje na njeno ničnost. Pogodba ni niti navidezna niti nična, saj pravdni stranki nista imeli nobenega namena skleniti pogodbe o posredovanju delovne sile. Delavci tožeče stranke so na spornem delovišču delali z orodjem, delovnimi sredstvi in varovalno opremo, ki jo je zagotovila tožeča stranka, delo pa so opravljali po navodilih in pod nadzorom tožeče stranke, ki je imela na delovišču tudi svojega delovodjo. Delovni proces na delovišču je organizirala tožeča stranka, organizacija dela pa je morala biti koordinirana z glavnim izvajalcem del, to je toženo stranko in naročnikom del. Oba sta tudi opravljala nadzor nad opravljenim delom. Da v konkretnem primeru ni šlo za pogodbo o posredovanju delovne sile kaže tudi to, da je vso organizacijo ter stroške dela nosila tožeča stranka.

8Zgoraj navedenih navedb tožena stranka ni prerekala (prim. 214. člen ZPP), saj na navedbe tožeče stranke ni odgovorila, čeprav pritožbeno izpostavlja vlogo tožeče stranke z dne 20. 3. 2024 (pravilno: 13. 3. 2024), v kateri je slednja obrazloženo zavrnila (pavšalne) navedbe tožene stranke, da naj bi šlo za navidezno oziroma nično pogodbo.

983. člen OZ (med drugim) določa, da če je bila pogodba pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. V konkretnem primeru je bila tožena stranka tista, ki je pripravila pogodbo in jo dala v podpis tožeči stranki; tudi sicer pa v pogodbi ni navedeno ničesar, kar bi lahko napeljevalo na zaključek, da ni šlo za podjemno pogodbo, pač pa za pogodbo o posredovanju delovne sile ali kakšno drugo pogodbo. Tožena stranka z ničemer ni izkazala, da pravdni stranki nista imeli volje skleniti podizvajalske pogodbe z vsebino, kakršna izhaja iz sporne Pogodbe. Nenazadnje je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi potrdila navedbe tožeče stranke, da sta sodelovali na podlagi podizvajalske pogodbe, in sicer, da bo tožena stranka, ki je izvajala projekte za belgijsko podjetje, zaradi povečanega obsega del najela podizvajalca - tožečo stranko. Na domnevno navideznost Pogodbe se je tožena stranka prvič sklicevala šele v vlogi z dne 29. 2. 2024. Pogodba ni nična (86. člen OZ), saj ni izkazano, da nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, prav tako ne, da bi bila sklenitev pogodbe prepovedana eni stranki (pa še v tem primeru bi pogodba lahko ostala v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega). Določila Pogodbe so jasna, zato se uporabljajo tako kot se glasijo (82. člen OZ). Tožena stranka do tega postopka ni uveljavljala, da ne bi šlo za podjemno pogodbo. Nasprotno: račune za predhodna obdobja je plačala, vtoževana računa pa zavrnila z navedbami, da je šlo za nekvalitetno opravljeno delo, projekt, ki je bil dodeljen tožeči stranki, pa naj bi ostal nedokončan. Upoštevajoč navedeno po zaključku višjega sodišča pritožbene navedbe o navidezni pogodbi oziroma ničnosti ne morejo biti utemeljene.

10Višje sodišče je v obravnavani zadevi samo odpravilo pomanjkljivost izpodbijane sodbe, na katero je utemeljeno opozorila tožena stranka, pri čemer v tem okviru ni bilo potrebno izvajati dodatnih dokazov, pač pa je bilo dejansko stanje mogoče popolno ugotoviti zgolj na podlagi pravil o razporeditvi materialnega dokaznega bremena. Ob upoštevanju, da sta se pravdni stranki glede vseh pravno relevantnih dejanskih okoliščin in s tem povezane pravne podlage imeli možnost seznaniti in izjaviti že v postopku na prvi stopnji, tovrstna dopolnitev postopka na seji senata tudi ni nedopustno omejila pravice tožene stranke do izjavljanja in pritožbe.

11Pritožba pa je neutemeljena v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z medsebojnim poslovanjem pravdnih strank in ugovorov, ki jih je tožena stranka uveljavljala zaradi nedokončanega dela, napak pri opravljenem delu in iz naslova nastale škode. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo, da tožena stranka ni izkazala, da bi bila tožeča stranka obveščena o kakršnihkoli napakah ali nepravilnostih, ki naj bi jih storili njeni delavci med izvedbo pogodbenih del. Tega pritožba ne izpodbija. V postopku na prvi stopnji tožena stranka tudi ni zatrjevala (še manj izkazala), da bi tožečo stranko pozvala, da napake odpravi. Tudi v pritožbenem postopku so ostale nekonkretizirane in nedokazane njene navedbe, da je plačala škodo, ki naj bi jo povzročili delavci tožeče stranke, zaradi česar pritožbi tudi v tem delu ni mogoče slediti.

12Drži sicer pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da je tožeča stranka neupravičeno izstavila račun za ure, ki jih tožena stranka ni potrdila, kot pa izhaja iz navedb tožeče stranke (ki jih tožena stranka ni prerekala) in predloženih dokazov, obračun delovnih ur za obdobje 26. 9. 2022 do 30. 9. 2022 za toženo stranko do tega postopka sploh ni bil sporen. Tožena stranka v zvezi s tem niti v pritožbenem postopku ni podala nobenih navedb v smislu, da število opravljenih delovnih ur ni pravilno ali da ne ustreza dejanskemu stanju; nasprotno: račun je zavrnila z navedbami, ki se nanašajo na druge okoliščine (da so delavci tožeče stranke delo opravili nekvalitetno in z napakami, zaradi česar naj bi toženi stranki nastala škoda).

13Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.