VSC Sklep III Kp 27502/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 83. člena v zvezi z 285.e členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlog za izločitev dokazov, ki ga je zagovornik obtoženega A. A. podal v okviru predobravnavnega naroka dne 15. 5. 2024, zavrnilo.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev temeljnih človekovih pravic iz Ustave Republike Slovenije ter kršitev človekovih pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijani sklep v celoti "razveljavi" (pravilno: spremeni) in predlogu za izločitev dokazov ugodi, podredno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu z zadostnimi, konkretiziranimi in jasnimi razlogi, ki so podprti s podatki procesnega gradiva, odgovorilo na predlog obrambe za ekskluzijo dokaznega gradiva, izvirajočega iz izpostavljene odredbe preiskovalnega sodnika I Kpd 27502/2020 z dne 6. 6. 2020. Pri tem je določno in po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da so bila ob izdaji odredbe na podlagi 219.a člena ZKP izpolnjena vsa merila ustavnega testa sorazmernosti, tj. da je šlo s sledečo preiskavo nosilca elektronskih podatkov za primeren, nujen ter sorazmeren (v ožjem smislu) poseg v pravico do (komunikacijske) zasebnosti.

5Kriterij primernosti ukrepa, ki se v zakonski ureditvi odraža z verjetnostjo, da elektronska naprava, ki se bo preiskala, vsebuje elektronske podatke, na podlagi katerih je mogoče odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski postopek, ali podatke, ki jih je mogoče uporabiti kot dokaz v postopku (prva in druga alineja prvega odstavka 219.a člena ZKP), je preiskovalni sodnik natančno opredelil v točkah 9 - 11 odredbe v povezavi z opredelitvijo vsebine podatkov, ki se iščejo, na strani 27 odredbe. Tako je razumno pojasnil, da obstaja verjetnost, da se bo na zaseženi elektronski napravi (zunanji disk s podatki, prenesenimi s prenosnega računalnika, ki ga je uporabljal tedaj še osumljeni A. A. kot direktor družbe B., d. o. o., vključno s podatki poštnih predalov tudi osumljenih C. C. in D. D.) našla tako korespondenca po elektronski pošti med akterji, povezanimi z izvrševanjem navedenim osebam očitanih kaznivih dejanj, kot tudi druga dokumentacija v zvezi s spornimi projekti družbe B., d. o. o.. S pritožbo se ni moč strinjati, da gre zgolj za posplošena navajanja preiskovalnega sodnika, saj je v luči dejstva, da gre za zunanji disk s podatki, ki jih je generiral prav prenosni računalnik sedaj obtoženega A. A., konkretizirano utemeljena verjetnost, da se bodo s preiskavo našli za kazenski postopek relevantni podatki, česar ne gre enačiti s preiskavo "sleherne elektronske naprave, ki bi jo uporabljal kateri koli zakoniti zastopnik katere koli družbe".

6Glede kriterija nujnosti se je sodišče prve stopnje v točki 9 napadenega sklepa opredelilo, da dokazov, v zvezi s katerimi je bila podana verjetnost, da se bodo pri preiskavi našli, ni bilo mogoče pridobiti z milejšimi sredstvi. Ta del obrazložitve pritožbeno niti ni izpodbijan. Iz celostne argumentacije odredbe preiskovalnega sodnika pa je tudi sicer moč razbrati, da se bodo iskali poslovni in interni podatki v odredbi opredeljenih družb, pri čemer z odredbo zasledovanega cilja ne bi bilo moč doseči z milejšimi posegi v ustavno pravico do (komunikacijske) zasebnosti.

7Kriteriju sorazmernosti (v ožjem smislu) je zadoščeno, če obstaja dovolj visoka stopnja verjetnosti (v danem primeru na ravni dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum), da so bila izvršena kazniva dejanja, zaradi katerih se je odredba izdala (prvi odstavek 219.a člena ZKP). Sicer drži pritožbena ugotovitev, da se je preiskovalni sodnik pri utemeljevanju obstoja utemeljenih razlogov za sum, da so osumljeni A. A., C. C. in D. D. izvršili tedaj očitana jim kazniva dejanja, v veliki meri skliceval oziroma povzemal vsebino predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 4. 6. 2020 za odreditev preiskave elektronskih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov. Ustavno sodišče je v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, sledeč sodbi ESČP v zadevi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015, res judiciralo, da mora biti vsaka sodna odredba, s katero se posega v človekove pravice, obrazložena. To (med drugim) pomeni, da mora preiskovalni sodnik (ne glede na argumentacijo predloga za odreditev določenega ukrepa) sam presoditi obstoj pogojev za odreditev, vključno z utemeljenimi razlogi za sum, in odločitev skrbno obrazložiti. V aplikaciji na konkreten primer pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je preiskovalni sodnik kljub povzemanju vsebine predloga v točki 8 odredbe opredelil, da je iz vsega (zgoraj) navedenega razvidno, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da so osumljeni storili očitana jim kazniva dejanja. Na ta način je preiskovalni sodnik po oceni pritožbenega sodišča skromno, a vendarle še dovolj določno artikuliral samostojno presojo vsebine dokaznih virov, ki so mu bili tedaj predloženi, s čimer je bilo zadoščeno pogoju obstoja predhodne sodne kontrole upravičenosti posega v človekove pravice. Zato je soglašati s presojo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je obrazložitev dokaznega standarda, obenem pa kriterija sorazmernosti v ožjem smislu, določno izražena do tiste mere, ki tudi razumnega človeka prepriča o danosti pogojev za izdajo odredbe po 219.a členu ZKP ter o zadostitvi t. i. strogemu testu sorazmernosti. Temu nasprotna izvajanja zagovornika v pritožbi se posledično kažejo kot neutemeljena.

8Glede na pojasnjeno in ob izostanku kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).