VSL Sodba I Cp 434/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki so jo 24. 4. 2018 v obliki notarskega zapisa SV 479/2018 notarke A. A. sklenili prvi tožnik B. B. in njegova (sedaj pokojna) žena C. B. kot preživljanca ter toženec D. B. kot preživljalec, v celoti nična. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, ki je bila izvedena na podlagi sporne pogodbe ter zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (tč. I izreka). Odločilo je še, da sta tožnika dolžna tožencu solidarno povrniti stroške postopka v višini 6.609,68 EUR s pripadki.

2Zoper odločitev se pritožujeta tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odst. 339. čl. ZPP.¹ Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Priglašata pritožbene stroške.²

3Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora biti pogodba o dosmrtnem preživljanju sestavljena v obliki notarskega zapisa (558. čl. OZ³). Pritožbeno sodišče soglaša, da je bilo v konkretnem primeru tej zahtevi, ki jo konkretneje opredeljuje ZN,⁴ zadoščeno. Po izvedenem dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil notarski zapis podpisan na zunanjem poslovanju notarke A. A., in sicer v prisotnosti vseh pogodbenih strank ter notarke po tem, ko je slednja pogodbo strankam prebrala in pojasnila njene pravne posledice. Dokazna ocena je v tem delu oprta na vsebino notarskega zapisa, izpovedbo notarke, tožnika in toženca in jo pritožbeno sodišče sprejema, saj v nasprotju s pritožnikoma meni, da je skrbna in življenjsko prepričljiva. Zakaj je tožnik izpovedal, da pri podpisu ni sodelovala notarka, ampak oseba moškega spola, niti ni pomembno. Bistveno je, da so ostali dokazi, predvsem to, kar je izpovedala sama notarka, izključili vsak dvom, da je bil notarski zapis, na katerem je njen podpis (in ne podpis v njeni pisarni zaposlenega pomočnika) podpisan v njeni prisotnosti, posledično pa tožnikova izpovedba v tem pogledu neverodostojna.

6Tožnika neutemeljeno grajata ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila tako tožnik kot njegova pokojna žena ob podpisu pogodbe sposobna oblikovati in izjaviti svojo voljo in sposobna razumeti njeno vsebino, pomen in posledice. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so natančni, izčrpni in skladni. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožnika v sicer obširni pritožbi v tem pogledu dejansko ne uveljavljata nobenih novih oz. tehtnih argumentov, na katere v izpodbijani sodbi ne bi bilo že odgovorjeno. Pritožbeno sodišče bo zato v nadaljevanju opozorilo le na relevantne razloge sodišča prve stopnje, dopolnilo pa jih bo, v kolikor bo to nujno zaradi odgovora na pritožbene navedbe.

7V zvezi s sposobnostjo C. B. pritožnika uvodoma izpostavljata konziliarno mnenje psihiatra, ki je bilo izdelano dva dni po podpisu sporne pogodbe in navajata, da je zaključek izvedenke, da je bila pok. C. B. sposobna oblikovati in izjaviti svojo voljo ter sposobna razumeti vsebino, pomen in posledice pogodbe, nepravilen in neprepričljiv.

8Pritožbeno sodišče po vpogledu v to mnenje, ki je povzeto v obvestilu zdravniku z dne 11. 5. 2018 in v mnenju izvedenke z dne 7. 2. 2023 (tč. 1.2.), najprej ugotavlja, da pritožnika njegovo vsebino povzemata selektivno. V njem je namreč ugotovljeno tudi to, da je bila C. B. tega dne urejena, orientirana, brez znakov depresije ali psihoze in ni bila samomorilna. Izvedenka se je do tega mnenja ob zaslišanju prepričljivo opredelila in pojasnila, da je do ocene o blagi kognitivni prizadetosti prišlo zato, ker C. B. psihiatru ni znala poimensko našteti vseh svojih vnukov in pravnukov, vedela pa je, da jih ima devet. Tudi ona je opozorila, da je v izvidu zapisano tudi to, da je bila gospa orientirana in urejeno pogovorljiva. To po mnenju izvedenke kaže, da je bila C. B. v bistvu kognitivno zelo urejena, da je svoje misli usmerjala, da je svoja sporočila poznala in znala podajati in to ne pomeni stanja demence. Blaga kognitivna prizadetost (tudi ob upoštevanju njenega siceršnjega stanja) ni vplivala na sposobnost razumevanja pomena sklenjenih poslov.⁵ Tak izvedenkin zaključek potrjuje izpovedba dr. E. E., ki je konziliarno mnenje napisal. Pojasnil je, da ugotovitev o blagi kognitivni prizadetosti pomeni, da osebi "malenkost spomin ne dela tako dobro kot bi mogel, da spomin, koncentracija, pozornost, take stvari niso čisto perfektne, so pa blago oškodovane." V nadaljevanju je še povedal, da je C. B. razumela, kaj se okoli nje dogaja in da je v času, ko je z njo govoril, po njegovem mnenju bila sposobna odločitve o sklenitvi pogodbe in razumeti njene posledice. Tudi Helex, ki ga je dobivala v zelo nizkem odmerku (0,25), po njegovem mnenju na dojemanje ni vplival. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s stanjem C. B. utemeljeno izpostavilo še liste zdravstvene nege, posebej tistega z dne 24. 4. 2018, iz katerega izhaja, da je bila komunikacija s pok. C. B. dobra, da je tega dne opravila terapevtski pogovor, namenjen oceni miselnih procesov (ocena: normalna zavest), znanje o bolezni in načinu življenja pa je bilo ocenjeno kot zadovoljivo. S sklicevanjem na konziliarno mnenje pritožnika zato dvoma v mnenje izvedenke ne moreta vzbuditi.

9Pritožnika nadalje neutemeljeno trdita, da je pavšalna in v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo ugotovitev izvedenke, da je bila delirantna epizoda pri pok. C. B. blaga in prehodna in ni vplivala na njeno sposobnost razsojanja na dan 24. 4. 2018. Izvedenka je pojasnila, da gre pri nočnih delirantnih epizodah za stanje zmedenosti s prividi, ki se pojavljajo pretežno ponoči in proti večeru, zanje pa je značilno, da se ljudje zjutraj zbudijo popolnoma ujasnjeni, orientirani, sposobni normalne miselne komunikacije, se zavedajo sebe in svoje okolice, to stanje pa ne pomeni kognitivne prizadetosti. Sklep o tem, da je šlo za blage in prehodne nočne delirne epizode, je izvedenka naredila zato, ker jih je C. B. znala sama opisati, za pomiritev pa je zadostoval nizek odmerek zdravil in ni bilo potrebno oviranje. Pri hujših bi bil po njenem mnenju potreben tudi desetkrat višji odmerek antipsihotika ter še kakšno drugo zdravilo, velikokrat je potrebno tudi oviranje, saj so taki pacienti nemirni, se trgajo, vstajajo, ogrožajo sebe in druge.⁶ V potrditev svojih ugotovitev se je izvedenka prepričljivo sklicevala tudi na že zgoraj omenjene liste zdravstvene nege, katerih vsebina je povzeta v tč. 15 izpodbijane sodbe in potrjujejo njene zaključke.

10V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tožnikovi sposobnosti na dan 24. 4. 2018 pritožnika grajata dokazno oceno izpovedbe tožnice v delu, ko je opisala njegovo psihofizično stanje ter dokazno oceno izpovedbe toženca, prič F. B., G. B in H. H. Navajata, da je bilo logično, da se v času hospitalizacije C. B. in njenega težkega zdravstvenega stanja z očetom niso ukvarjali in o njem osebnemu zdravniku niso poročali; toženec, njegova žena in hči zaradi potreb tega postopka niso izpovedovali o težavah tožnika, tudi če so jih opazili; H. H. je bila seznanjena z njegovim stanjem pred hospitalizacijo C. B., njena zaznava, da tožnik ni bil dementen, pa glede na pojasnilo dr. I. I., da je tožnik na zunaj deloval dokaj urejeno in je o vsakodnevnih težavah še lahko podajal ustrezne odgovore, pa nič ne dokazuje. To pojasnjuje, zakaj v zdravstveni dokumentaciji ni podatkov o njegovem psihičnem stanju. O šoku, izgubljanju in stresu je vedela izpovedati tudi J. J., ki pa ni zdravnica. V nadaljevanju pritožnika povzemata še izvid in mnenje dr. I. I. z dne 8. 9. 2020 in njegovo dopolnitev ter grajata ugotovitve in mnenje v tem postopku postavljene izvedenke. Sodišču očitata kršitev po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker dr. I. I. ni zaslišalo.

11Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej zavrača očitek o bistvenih kršitvah postopka, ki ga tožnika navezujeta na odločitev sodišča, da ne bo zaslišalo dr. I. I. Ta odločitev je namreč obrazložena in vsebinsko pravilna.

12Drži, da je zaključek dr. I. I. o tem, ali je bil tožnik na dan sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju sposoben za razsojanje, drugačen kot zaključek v tem postopku postavljene izvedenke, a to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje njegovo mnenje upoštevati in dr. I. I. zaslišati. V prvi vrsti je v zvezi s tem potrebno pritožnika opozoriti, da izven postopka izdelano mnenje, ki mu nasprotna stranka nasprotuje (in v konkretnem primeru je toženec takšno nasprotovanje jasno izrazil), ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, še manj pa dokaz v smislu izvedeniškega mnenja. Po 244. čl. ZPP izvedeniško mnenje podajo izvedenci, ki jih določi sodišče in ki dokazovanje z izvedenci vodi (1. odst. 252. čl. ZPP). S tem je zagotovljeno, da imata obe stranki možnost sodelovanja in obravnavanja dokaza. Izven postopka pridobljeno mnenje zato sodišče upošteva le kot trditve stranke, ki je mnenje predložila in se nanj sklicuje.⁷ Iz tega razloga v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o dveh nasprotujočih si izvedeniških mnenjih v smislu 2. odst. 254. čl. ZPP (kar bi narekovalo zaslišanje obeh izvedencev), pač pa, kot je že bilo pojasnjeno (in na kar je opozorilo tudi sodišče prve stopnje), le o trditvah obeh tožnikov, s katerimi sta izrazila nasprotovanje izvedeniškemu mnenju, pridobljenemu v tem postopku. Z vidika pravice do kontradiktornega postopka je bilo zato pomembno le to, ali so se takšne njune trditve obravnavale in se v dokaznem postopku potrdile ali ne. Tej zahtevi je bilo v konkretnem primeru v celoti zadoščeno, saj se je v sodnem postopku postavljena izvedenka do njunih trditev opredelila, sodišče prve stopnje pa je njeno utemeljitev (zakaj zaključek, ki ga ob sklicevanju na mnenje dr. I. I. ponujata tožnika, ni pravilen) sprejelo in to podrobno pojasnilo v razlogih sodbe (glej tč. 21, 26 do vključno 33).

13Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovitvijo, da je bil tožnik na dan 24. 4. 2018 sposoben razsojanja. Zaključki izvedenke, ki so oprti na zdravstveno dokumentacijo tožnika, osebni pregled in analizo celotnega procesnega gradiva, so tudi po mnenju pritožbenega sodišča jasni, popolni in strokovno obrazloženi ter skladni z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem s tem, kar so opisovale priče in toženec. Tudi ne drži, da izvedenka ni upoštevala vseh okoliščin, ki jih v pritožbi izpostavljata pritožnika in bi po njunem prepričanju lahko vplivale na psihično stanje tožnika ob podpisu pogodbe (duševna stiska zaradi ženine bolezni, znaki depresije in demence). Te trditve je strokovno pretehtala in obrazložila, zakaj meni, da tožnik v času podpisa pogodbe ni bil depresiven (niti ni bila pri njem prisotna atipična depresija),⁸ zakaj meni, da gre pri tožniku za začeten do zmeren proces vaskularne demence (in ne alzhajmerjevo demenco),⁹ pojasnila pa je tudi to, da stresna situacija na sposobnost razumeti pomen, vsebino in posledice sklenjenih poslov ne vpliva.¹⁰ Pritožbeno sodišče vse te razloge sprejema ter oba pritožnika (v izogib ponavljanju) napotuje na njihovo ponovno branje. Izvedenka se je opredelila do rezultatov testov, ki jih je tožnik opravil pri dr. I. I. 4. 9. 2020 in so slabši od rezultatov testov, opravljenih 10. 12. 2021, ter do vpliva antidementiva Memax, ki ga je tožnik prejemal v času zaslišanja. Pojasnila je, da je rezultat testa odvisen tudi od stanja osebe, od pričakovanj, prepričanj in težav, s katerimi oseba pride, v kakšnem kontekstu se vprašanja postavljajo, kako se osebo pripravi na pregled, koliko časa si zdravnik vzame, kako se z njim pogovarja. Ne glede na slabši rezultat prvih testov je po njenem mnenju treba upoštevati zaslišanje tožnika, ki je bilo opravljeno kmalu za tem (to je 15. 12. 2020) in veliko pove o tožnikovih kognitivnih sposobnostih. To zaslišanje je analizirala in ugotovila, da je tožnik razumel sporočila, jih znal reproducirati, znal je slišati ljudi okoli sebe, razmišljal, iskal odgovore, razumel svoje stanje, znal opisati, kaj se mu je dogajalo. Bil je zelo skrben, odgovoren, skušal je skrbeti zase in je sam urejal svoje finance. Prepoznal je svoje potrebe in je znal o svojih težavah poročati strokovnim osebam. Pri tem je izvedenka vsaj smiselno izključila možnost, da je bilo tožnikovo psihično stanje na dan zaslišanja boljše zaradi jemanja antidementiva Memax, saj je pojasnila, da ta deluje zelo blago in bolj vpliva na vedenjske simptome, bistvenih izboljšav pa ne prinese. Izvedenka torej rezultatov prvih testiranj ni spregledala, jim pa tudi po presoji pritožbenega sodišča iz utemeljenih razlogov ni pripisala takšne teže kot tožnika. Ob tem dodaja, da tudi ne more biti sporno, da sta dr. I. I. in izvedenka razpolagala z različnimi avtoanamnestičnimi in heteroanamnestičnimi podatki in je zato dvom v pravilnost mnenja izvedenke tudi iz tega razloga izključen. V čem so razlike, je sodišče prve stopnje pojasnilo v opombi 16 in 17 izpodbijane sodbe, za ugotovitev teh razlik pa je zadostovalo procesno gradivo. Zaslišanje dr. I. I. zato ni bilo potrebno.

14Sodišče prve stopnje je izpovedbe strank in prič presojalo ustrezno kritično, oceno verodostojnosti pa gradilo na njihovi notranji (ne)skladnosti in ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Dokazna ocena je v tem delu preverljivo obrazložena, logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Zakaj je sodišče tožnici le deloma sledilo, je v sodbi pojasnjeno. Pri tem ne gre le za to, da o stanju tožnika, kot je bilo zatrjevano s strani pritožnikov, ni bilo poročano osebnemu zdravniku, ampak so še druge okoliščine vodile v zaključek o tožničini neverodostojnosti. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da so bili družinski člani tožnika v času bolezni C. B. osredotočeni nanjo in bi to lahko bil razlog, da o njegovem stanju niso poročali osebnemu zdravniku, a hkrati opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik k zdravniku prihajal sam in da osebni zdravnik in specialisti, kljub številnim stikom z njim in dejstvu, da so težave z ožiljem narekovale večjo pozornost tudi njegovim kognitivnim sposobnostim, niso nikjer zapisali, da bi v tem pogledu bil pri njem opazen upad. Tožnik je po ugotovitvah sodišča še v letu 2020 vozil avto in sam urejal finančne zadeve. Sodišče prve stopnje se je o stanju tožnika tudi samo prepričalo ob zaslišanju, ki je trajalo skoraj uro in pol (glej razloge v tč. 23 in 24 izpodbijane sodbe), njegovo izpovedbo pa je s strokovnega vidika dodatno analizirala še izvedenka (glej razloge v tč. 30, str. 18). Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni opozorilo še na to, da je tožnik v času, ko je bila pokojna žena v bolnici, živel sam in je moral za vse stvari poskrbeti sam, da je ženo vsakodnevno obiskoval in z njo kontaktiral, na K. je vozil sam, tja je vozil tudi pravnukinjo, kar mu, če bi bil res odsoten in neodziven, ne bi pustili. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v resničnost tožničine izpovedbe, verjelo pa izpovedbi toženca in ostalih prič, ki kakršnihkoli resnejših kognitivnih težav tožnika v stikih z njim niso zaznali. H. H. (patronažna sestra), ki jo pritožnika posebej izpostavljata, je na dom tožnika in njegove pok. žene prihajala tako pred kot po hospitalizaciji C. B.,¹¹ glede na to, da je njeno delo obsegalo tudi delo z dementnimi ljudmi, pa pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi znake, če bi pri tožniku obstajali, prepoznala. Na dokazno oceno in ugotovitve izvedenke ter sodišča ne vpliva vsebina izpovedbe J. J. Slednja je s imela s tožnikom le krajše vsebinsko skope pogovore (enkrat mesečno osebno, na štirinajst dni po telefonu). Ne glede na to pa je tudi ona povedala, da ni opazila, da bi bil tožnik depresiven in da tudi ni imela občutka, da ne bi razumel, o čem sta se pogovarjala. Glede na vse izvedene dokaze, predvsem pa strokovno in prepričljivo mnenje izvedenke, pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno trditev, da je tožnik le na zunaj deloval urejeno in bil na zunaj sposoben podajati ustrezne odgovore, ampak verjame, da je to sposobnost tudi v resnici imel.

15Tožnika v pritožbi vztrajata, da vsebina sklenjene pogodbe ne odraža prave volje tožnika in njegove pok. žene, saj je bilo ves čas mišljeno, da bo nepremičnina 354/7, k. o. X, zaradi vlaganj tožnice ter predhodnih daril tožencu, pripadla tožnici.

16Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača in se tudi v tem delu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v tč. 35 in 36 izpodbijane sodbe, v katerih je nanje že odgovorjeno. Ugotovitve o odnosih v družini, zdravstvenem stanju pok. C. B., pobudi za sklenitev pogodbe, spremenjenih okoliščinah, ki so bile razlog za sklenitev pogodbe s tožencem ter o izplačilu, ki je bilo dogovorjeno v korist tožnice in jih pritožnika niti ne izpodbijata, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da pogodba ne odraža prave volje pogodbenih strank, ampak ravno nasprotnega.

17Za pritožnika je sporna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o aleatornosti sklenjene pogodbe v delu, ki se nanaša na C. B. Po njunem mnenju je bilo njeno fizično zdravstveno stanje v času podpisa pogodbe takšno, da je bilo mogoče pričakovati njeno skorajšnjo smrt. Opozarjata, da je bila iz bolnice odpuščena šele 11. 5. 2018, kar kaže, da njeno stanje ni bilo tako, kot navaja izvedenka. Vztrajata, da zagotovitev oskrbe v starosti ni bil nagib, zaradi katerega je C. B. sklenila pogodbo. Zanjo je bilo poskrbljeno s strani obeh tožnikov, pomoč pa sta ji pred tem nudila že toženec in njegova žena. Menita, da je bil očiten nagib v tem, da se tožnico prikrajša za dediščino. Izpostavljata še okoliščine sklepanja pogodbe. Očitki so iz v nadaljevanju navedenih razlogov neutemeljeni.

18Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da C. B. na dan podpisa sporne pogodbe ni bila več življenjsko ogrožena. Kot je pojasnilo sodišče v tč. 11 izpodbijane sodbe, so njeno stanje v UKC uspeli stabilizirati s transfuzijo in vstavitvijo kava filtra v veno. Vse njene vitalne funkcije so bile stabilne, ni imela okužbe, krvavitev je bila ustavljena, hematom v trebuhu se je zmanjševal, pljučna embolija je bila obvladana, 23. 4. 2018 je bila premeščena na oddelek z manjšo intenzivnostjo. Tudi ob upoštevanju pridruženih bolezni ni bila več življenjsko ogrožena in bi kljub temu, da je bila nepokretna, lahko živela še leta. Drži, da je bila iz bolnice odpuščena šele 11. 5. 2018, a to dvoma v te ugotovitve ne vzbuja. Izvedenka je pojasnila, to pa potrjujejo tudi podatki medicinske dokumentacije, da so v tem času C. B. spremljali in poskušali rehabilitirati fizično in jo s tem usposobiti za bivanje na domu. Pok. C. B. je sicer umrla ... 1. 2019, torej manj kot eno leto po sklenitvi pogodbe, a to ne spremeni dejstva, da v trenutku podpisa pogodbe njene smrti ni bilo mogoče napovedati, posledično pa tudi ni bilo mogoče vedeti, kakšne bodo obveznosti toženca v bodoče in ali bodo te obveznosti ekvivalentne vrednosti deleža C. B.¹² na premoženju, ki je bilo predmet pogodbe. Tveganje je v tem pogledu zato nedvomno obstajalo.

19Pritožbeno sodišče ne dvomi niti v ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se oba preživljanca zavedala, da bosta po prihodu C. B. domov potrebovala vsakodnevno pomoč (glej tč. 35 in 36 izpodbijane sodbe) in da je bil to razlog za sklenitev sporne pogodbe. Da je pok. C. B. oskrbo potrebovala,¹³ v pritožbenem postopku niti ni sporno, dejstvo, da ji je toženec tako pomoč občasno nudil že pred tem in da sta ji do določene mere nudila pomoč tudi tožnika, pa dvoma v to ugotovitev ne vzbuja. Potrebe C. B. so se zaradi posledic bolezni povečale in so zahtevale ne le občasno, ampak vsakodnevno pomoč, ki je presegala tisto, ki se jo običajno pričakuje od otrok. Življenjsko logično je zato, da si je predvsem pok. C. B. želela le-to tudi formalno zagotoviti. Toženec je skupaj s svojo ženo v pogodbi dogovorjeno oskrbo kasneje tudi izvajal. Da bi bila pogodba lahko sklenjena prej, da je bila sklenjena v bolnici in v relativno kratkem času po tem, ko je bila zanjo dana pobuda in ravnanje toženca, ki tožniku po smrti C. B. ni izročil izvoda pogodbe, na tako presojo iz že v izpodbijani sodbi navedenih razlogov (glej tč. 37) ne vpliva.

20Na veljavnost pogodbe nima nobenega vpliva s strani tožnikov zatrjevan nagib za sklenitev pogodbe, ki naj bi bil v tem, da se tožnico prikrajša za dediščino. Ne le zato, ker ni dokazan, ampak predvsem zato, ker v okoliščinah konkretnega primera ne bi bil nedopusten. Vsak ima namreč pravico, da s svojim premoženjem razpolaga po svoji volji. Edino omejitev predstavlja omejitev neodplačnega razpolaganja, če bi s tem prišlo do prikrajšanja nujnega deleža.¹⁴ V konkretnem primeru pa ni prišlo do neodplačnega, ampak do odplačnega razpolaganja - dokazni postopek je potrdil, da je bila dejansko sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, torej odplačna in tvegana pogodba.

21Neutemeljen je končno tudi očitek, da odločitev glede zahtevka iz 2. in 3. tč. ni obrazložena in je zato podana kršitev po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje zavrnitve zahtevka po izbrisni tožbi res ni posebej obrazložilo, a razlogi za odločitev izhajajo iz predhodne obrazložitve, v kateri je pojasnjeno, zakaj sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju ni nična. Če pogodba ni nična, pa tudi zahtevek po izbrisni tožbi ne more biti utemeljen.

22Stroškovno odločitev pritožnika izpodbijata le v povezavi z izpodbijanjem odločitve o glavni stvari. Ker je bilo ugotovljeno, da je ta pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev, da sta tožnika, ki v postopku nista uspela, na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP dolžna tožencu povrniti njegove potrebne pravdne stroške.

23Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

24Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (1. odst. 154. čl. v zvezi z 165. čl. ZPP). Tožencu so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. čl. ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške toženec nosi sam.

¹ Zakon o pravdnem postopku.
² Pritožbeno sodišče pritožbe na tem mestu ne povzema, saj bodo razlogi, s katerimi pritožnika utemeljujeta svoje očitke, razvidni iz nadaljnje obrazložitve te odločbe.
³ Obligacijski zakonik.
⁴ Zakon o notariatu.
⁵ Glej prepis zvočnega prepisa posnetka zaslišanja z dne 5. 7. 2023, str. 3 (list. št. 410).
⁶ Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 5. 7. 2023, str. 4 (list. št. 411).
⁷ Stališče v zvezi s tem je v sodni praksi splošno sprejeto. Primerjaj npr. odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 278/2004, II Ips 651/2005, II Ips 686/2006.
⁸ Glej razloge v tč. 28 izpodbijane sodbe.
⁹ Glej razloge v tč. 30 izpodbijane sodbe.
¹⁰ Glej razloge v tč. 29 izpodbijane sodbe.
¹¹ Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 1. 7. 2022, str. 131 (list. št. 316).
¹² Iz sklenjene pogodbe izhaja, da je šlo pri nepremičnini, ki je bila njen predmet, za skupno premoženje tožnika in pok. C. B.
¹³ Bila je nepokretna, inkontinentna za urin in blato, potrebovala je pomoč pri skoraj vseh dnevnih aktivnostih, oblačenju in umivanju (glej tč. 12 izpodbijane sodbe).
¹⁴ Glej odločbo VS RS II Ips 324/2016.