UPRS Sklep I U 532/2024-4

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se prošnja tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora zavrne (1. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (2. točka izreka). Ugotovil je še, da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). Tožnik je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnil (1. točka izreka) in ugotovil, da stroške v postopku nosi tožnik sam (2. točka izreka).

2Tožnik je zoper izpodbijano odločbo 13. 3. 2024 vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče navedeni odločbi odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Izpostavil je, da se v obravnavanem primeru ni v celoti ugotovilo dejansko stanje. Ključno za presojo namreč je, da se ugotovi, ali in če se tožniku v sklopu prestajanja zaporne kazni lahko zagotovi potrebna zdravstvena oskrba. Prvostopenjski organ je za sprejetje te odločitve pridobil mnenje posebne zdravniške komisije, na katero je tudi oprl svojo odločitev, ki pa ni več odražala dejanskega zdravstvenega stanja tožnika.

3Tožbo je treba zavreči iz naslednjih razlogov:

4Sodišče je ob obravnavi tožnikove prošnje za oprostitev plačila sodne takse iz Centralnega registra prebivalstva (CRP) pridobilo podatek o tožnikovi smrti ... 2024. Tako je sodišče v postopku ugotovilo, da je tožnik po vložitvi tožbe umrl.

5Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, kar določa 80. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Če sodišče ugotovi, da je stranka umrla ali prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe, ali da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP). V tretjem in četrtem odstavku 81. člena ZPP je določeno, da lahko sodišče da stranki rok za odpravo pomanjkljivosti, dokler se te pomanjkljivosti ne odpravijo, pa sme sodišče opravljati samo tista pravdna dejanja, zaradi katerih bi lahko nastale za stranko škodljive posledice, če bi se odložila. Če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka ne more biti pravdna stranka, pomanjkljivosti pa so take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, tožbo zavrže (peti odstavek 81. člena ZPP). Ko stranka med postopkom (upravnim ali sodnim) umre, se postopek po navedenem lahko nadaljuje, kadar je predmet postopka pravica, obveznost ali pravna korist, ki lahko preide na pravne naslednike.¹ Pravice ali obveznosti, ki je osebna in vezana na določeno osebo, pa ni mogoče prenašati na druge, saj taka pravica oziroma obveznost s smrtjo njenega nosilca ugasne in je zato tudi ni mogoče podedovati, kar pomeni, da gre v takem primeru za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti.

6V upravnem sporu je tožnika zastopal odvetnik kot njegov pooblaščenec, kateremu je tožnik dal splošno pooblastilo za zastopanje pred sodišči in drugimi državnimi organi. Ker sodišču ni bilo sporočeno, da bi to pooblastilo tožnikovi dediči po smrti tožnika preklicali, sodišče postopka ni prekinilo. Po določbi prvega odstavka 100. člena ZPP, ki ga je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ima namreč pooblaščenec, ki mu je dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, tudi po pooblastiteljevi smrti pravico še naprej opravljati dejanja v postopku, dedič pa lahko tako pooblastilo prekliče.

7V predmetni zadevi je tožnik zahteval odpravo odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za prekinitev prestajanja kazni zapora. Izpodbijana odločitev se tako nanaša na postopek prekinitve prestajanja kazni zapora, sam postopek prekinitve pa je vezan izključno na osebo tožnika. Vezan je na njegove osebnostne lastnosti, na njegovo zdravstveno stanje, na njegovo varnostno oceno, nevarnost izmikanja nadaljnjemu prestajanju kazni, delež že prestane kazni, vrsto in način storitve kaznivega dejanja itd., zato gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva ter je posledično katerakoli druga stranka, razen pokojnega tožnika samega, ne bi mogla uveljavljati, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8Ker je sodišče ugotovilo, da se v tem upravnem sporu zahteva presoja zakonitosti odločbe, s katero je bila zavrnjena prošnja za prekinitev prestajanja kazni zapora, in se sporno pravno razmerje nanaša na tožnika, torej je izpodbijana odločitev vezana izključno na osebo tožnika, pomanjkanja procesne predpostavke sposobnost biti stranka pa ni mogoče odpraviti z nobenim ukrepom, saj jo fizična oseba s smrtjo izgubi, je tožbo ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

9Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrglo, mora torej tožnik sam nositi svoje stroške postopka.

¹ Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 1640/2006 z dne 21. 4. 2010, I Up 833/2001 z dne 13. 11. 2003 in I Up 260/2004 z dne 18. 11. 2005.