VSC Sklep II Cp 76/2025

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 1. 2025 zavrnilo predlog predlagateljice z dne 22. 10. 2024 za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju: ZPND) in sicer za izrek prepovedi nasprotnemu udeležencu navezovanja stikov s predlagateljico po kakršnikoli obliki komunikacijskih sredstev, prepoved zadrževanja nasprotnega udeleženca na razdalji manj kot 150 m od stanovanjske hiše na naslovu, kjer živi predlagateljica, in od stanovanjske hiše na naslovu, kjer živijo predlagateljičini starši ter ustanovi, kjer je predlagateljica zaposlena, pa tudi vrtcu in šoli, ki ju obiskujeta mladoletna otroka udeležencev ter prepoved vzpostavitve vsakršnega srečanja s predlagateljico, vse te pa za obdobje dvanajstih mesecev.

2Predlagateljica je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 22a/1 ZPND in 42. členom ZNP - 1 in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se o zadevi odloči oziroma da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevalo le SMS sporočila iz časa šestih mesecev pred vložitvijo predloga, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo četrti odstavek 22.b člena ZPND, ki določa ta rok le za vložitev predloga za izrek ukrepov. Predlagateljica je v vlogah navedla, da nasprotni udeleženec nasilje preko SMS sporočil, v katerih jo ponižuje in žali, izvaja že več let, v zadnjem času pa se je njegovo ravnanje intenziviralo. Zgolj na podlagi SMS sporočil predlagateljice z dne 20. 9. 2024, 17. 10. in 18. 10. 2024 in brez utemeljitve razlogov je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre iz SMS sporočil za besedni konflikt, ki ni prerasel v psihično nasilje. Sodišče prve stopnje je takšne zaključke sprejelo zgolj na podlagi posameznih SMS sporočil predlagateljice, ne pa tudi velikega števila SMS sporočil, ki jih je nasprotni udeleženec pošiljal predlagateljici in vsebino katerih predlagateljica doživlja kot psihično nasilje. Posledično tudi ni ugotavljalo, kako ta sporočila, ki nimajo nobene zveze z izvajanjem stikov z otrokoma in v katerih je nasprotni udeleženec do predlagateljice žaljiv, nespoštljiv, ponižujoč, predlagateljica doživlja. Iz sklepa tudi ne izhajajo razlogi, zakaj sodišče prve stopnje takšna žaljiva SMS sporočila šteje zgolj za besedni konflikt. Sodišče se do SMS sporočil, to je izvedenih dokazov, s katerimi nasprotni udeleženec povzroča predlagateljici psihično nasilje, sploh ni opredelilo. Ravnanje nasprotnega udeleženca sodišče opravičuje s tem, da so posledica predlagateljičinega nespoštovanja sodne poravnave, kar pa je pojasnilo zgolj z osamljenim primerom, ki naj bi se zgodil septembra 2024, pri čemer je to utemeljevalo le s SMS sporočili predlagateljice, ni pa se opredelilo do ravnanj nasprotnega udeleženca in njegovih SMS sporočil. Pri tem pa je navedlo, da je na podlagi predloženih sporočil (A15), ki jih je predložila predlagateljica, razvidno, da je predlagateljica šele 20. 9. 2024 nasprotnega udeleženca obvestila, da je že od 18. 9. do 22. 9. 2024 odsotna, kar pa je v nasprotju z dne 4. 9. 2024 poslanim SMS sporočilom predlagateljice, ki je bil sodišču priložen kot dokaz. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitki o zalezovanju s strani nasprotnega udeleženca ugotovilo, da je prišlo do posamičnih dogodkov, ko je nasprotni udeleženec nadziral predlagateljico, ji sledil in jo snemal, kar pa po oceni sodišča ne izpolnjujejo kriterija zalezovanja. Iz sklepa ni jasno, za katere posamične dogodke gre in na podlagi česa je sodišče prve stopnje to ugotovilo in katera dejanja in zakaj ne izpolnjujejo kriterijev zalezovanja. Izpovedba nasprotnega udeleženca, zakaj snema predlagateljico, je ne samo nedokazana, ampak tudi nezakonita in neopravičljiva celo za posamezna dejanja zalezovanja. Neprepričljiva je obrazložitev sodišča prve stopnje zakaj je glede dogodka z dne 22. 8. 2024 verjelo nasprotnemu udeležencu in ne predlagateljici. Izpovedba nasprotnega udeleženca je že zaradi splošno znanega dejstva o delovnem času policije in iz predloženih SMS sporočil, v katerih celo sam navaja, da snema, zbira dokazni material ter zapisnika o podaji ustne ovadbe, neverodostojna. Sodišče prve stopnje ni podalo natančneje in s prepričljivimi razlogi podprte dokazne ocene o tem, zakaj verjame nasprotnemu udeležencu in ne predlagateljici. Takšne ni podalo tudi v zvezi z zaključkom, da nasprotni udeleženec ni poizvedoval o predlagateljičinem bolniškem staležu in utemeljenosti le-tega, ker predlagateljica ni znala pojasniti, kako je to storil. Predlagateljica je navedla dogodke, ki so se zgodili, ko je nasprotni udeleženec vedel, da je predlagateljica v službi ali v bolniškem staležu. Če pa predlagateljica ne ve, kako je nasprotni udeleženec do teh podatkov prišel, še to ne pomeni, da se to ni zgodilo. Sodišče prve stopnje tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo nasprotnemu udeležencu in ne predlagateljici.

3Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo ugotovilo dejansko stanje in pravilno zavrnilo predlog predlagateljice, ki ga ta niti ni ustrezno konkretizirala in pojasnila s čim se ji nasprotni udeleženec vsiljuje, jo zasleduje oziroma skuša z njo vzpostaviti nezaželen stik. Predlagal je zavrnitev predlagateljičine pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZPND v 5. členu nalaga organom in organizacijam dolžnost nudenja pomoči vsem žrtvam nasilja v družini z izvedbo postopkov in ukrepov, ki so potrebni za njihovo zaščito, pri njihovem izvajanju pa morajo spoštovati načelo sorazmernosti ukrepanja oziroma ravnanja (sorazmernost s stopnjo ogroženosti žrtve, to je s stopnjo nasilja). Načelo sorazmernosti je eno temeljnih načel navedenega zakona, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, poleg tega pa postavlja istim organom meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma v njihove medsebojne odnose. Poseg je tudi vedno treba prilagoditi stopnji ogroženosti žrtve. Vloga sodišč po ZPND je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovijo varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so družinska in partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND, ni pomembno le vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, temveč ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. Sodišče tako mora najti mejo med konfliktnimi položaji, ki jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, temveč za to, da so žrtve nasilnih dejanj ter gre za takšno raven nasilja, ki terja poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost¹.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo (kar pritožbeno ni izpodbijano), da sta udeleženca razvezana zakonca in starša dveh mladoletnih otrok, glede katerih sta način izvrševanja stikov dogovorila s sodno poravnavo z dne 31. 8. 2022. V zvezi z izvrševanjem stikov sta predlagateljica in nasprotni udeleženec že dalj časa v visoko konfliktnem starševskem odnosu, do konfliktnih situacijah med njima pa prihaja predvsem zato, ker vsak od njiju na svoj način interpretira izvajanje stikov, ki so določeni s sodno poravnavo. Na podlagi poročila CSD Šentjur je sodišče tudi ugotovilo, da je že ta organ pri njima zaznal nerazrešen partnerski odnos z željo po medsebojnem konfliktu, iskanju krivca in dokazovanju kdo ima prav, kdo je slabši starš, z nespoštovanjem sklenjene sodne poravnave, nezaupanjem starša v varnost otrok, ko sta ta pri drugem od staršu. Vse to pa se kaže tudi z vlaganjem različnih kazenskih ovadb drug proti drugemu.

7Določilo četrtega odstavka 22.b člena ZPND res določa, kdaj mora žrtev predlagati ukrepe po ZPND in da so zato lahko zaradi presoje verjetnosti nasilja pomembna tudi predhodna ravnanja. Vendar pa to velja le tedaj, ko je izpolnjena osnovna predpostavka, da je do zatrjevanega nasilja oziroma posega v osebnostne pravice prišlo v zakonsko predpisanem roku šestih mesecev pred vložitvijo predloga. Šele v tem primeru mora sodišče sedanjo ogroženost predlagatelja ocenjevati celostno, torej upoštevati tudi pretekla ogrožajoča dejanja, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, kakšna stopnja zaščite je potrebna². Namen ukrepov po 19. členu ZPND namreč ni v kaznovanju nasprotnega udeleženca za pretekla ravnanja, ampak prevencijski, torej da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj žrtvi družinskega nasilja zagotovi ustrezno varstvo³. Navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Tako je glede po predlagateljici zatrjevanega psihičnega nasilja, ki bi ga naj nasprotni udeleženec uresničeval s SMS sporočili, ki jih je predlagateljica tudi predložila (priloga A1, A15 in A21) in ki se nanašajo na dogajanje 22. 8. 2024, 20. 9. 2024 in 18. 10. 2024, na podlagi opisa dogajanj, kot sta jih izpovedala oba udeleženca in vsebine SMS, ki se nanašajo na te dogodke, ugotovilo, da se ti nanašajo na samo izvrševanje s sodno poravnavo dogovorjenih stikov nasprotnega udeleženca z otrokoma. Na podlagi izpovedb udeležencev in analize vsebin SMS sporočil v zvezi z dogodki 18. 10. 2024 in septembra 2024 je ugotovilo, da sta si v zvezi s tema dogodkoma udeleženca izmenjala številna SMS sporočila, iz katerih pa je razvidno tudi, da predlagateljica s tem, ko (dosledno) ne spoštuje sklenjene sodne poravnave, prispeva k ustvarjanju vedno novih stikov in konfliktov z nasprotnim udeležencem. Na podlagi takšnih ugotovitev, ki jih potrjuje tudi mnenje CSD-ja, je zaključilo, da po predlagateljici zatrjevana ravnanja ne kažejo na psihično nasilje nasprotnega udeleženca nad njo, ampak na konflikt med njima, ki izhaja iz nerazrešenega partnerskega odnosa, pri čemer pa v konfliktih enakovredno sodelujeta in jih izzivata oba. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ter dokazni in pravni zaključki so življenjsko logični in prepričljivi in jih pritožnica z očitanjem njihove nepopolnosti, ker sodišče ni ugotavljalo tudi vsebine SMS sporočil za pretekla obdobja (SMS sporočila iz predlagateljičine priloge A 23 se nanašajo na obdobje od 28. 12. 2017 do 17. 4. 2023) ne more omajati. Takšno obdobje je glede na zgoraj izpostavljeni namen izreka ukrepov po ZPND pravno nepomembno. Prepričljivosti dokazne ocene v zvezi z dogajanjem meseca septembra 2024 pa ne more tudi omajati pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo njenega SMS sporočila z dne 4. 9. 2024, saj tega predlagateljica ni predložila oziroma zatrjevan SMS iz predloženih listin predlagateljice (A1, A15 in A21) ni razviden.

8Glede očitanih dogajanj v času šolskih počitnic 22. 8. 2024 in dogajanja dne 18. 10. 2024, s katerimi je predlagateljica utemeljevala svoje trditve o zalezovanju, sledenju in snemanju, je sodišče prve stopnje sledilo tistemu delu izpovedbe nasprotnega udeleženca, s katerim je pojasnil svoje ravnanje z življenjsko logičnimi in prepričljivimi razlogi. Trditve predlagateljice o njegovem nadziranju predlagateljičinega bolniškega staleža in njenega namena, pa je glede na to, da jih ni znala s svojo izpovedbo potrditi niti predlagateljica, ni štelo za dokazane. Kljub ugotovljenim takšnim okoliščinam dogajanja meseca avgusta in oktobra 2024, pa je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo, da takšne ugotovitve niso bile odločilne za zaključek, da ni izkazano zalezovanje predlagateljice s strani nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje je izrecno izpostavilo zakonsko opredelitev zalezovanja po 3. členu ZPND, po kateri to predstavlja naklepno ponavljajoče se nezaželeno vzpostavljanje stikov, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve. Takšni pa zgolj dva posamična dogodka, ker ne pomenita naklepno ponavljajoča se ravnanja, ne zadoščata. Zato pa že same trditve predlagateljice z očitki o zalezovanju kriterijev zalezovanja po ZPND ne izpolnjujejo. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje jasno in materialnopravno pravilno, pritožbeni nasprotni očitki pa neutemeljeni. Zaradi pravilnosti takšnih pravnih zaključkov pa so pravno neutemeljeni in nepomembni pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z dogodkom meseca avgusta 2024 ter trditve, da je sodišče nekritično sledilo zgolj izpovedbi nasprotnega udeleženca.

9Glede na namen ukrepov po ZPND kot so izpostavljeni zgoraj in ugotovitve sodišča prve stopnje, se tako izkaže zaključek sodišča prve stopnje, ko je predlog predlagateljice za izrek predlaganih ukrepov nasprotnemu udeležencu zavrnilo, kot pravilen.

10Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, prvim odstavkom 22.a člena ZPND in 42. členom ZNP - 1) je pritožbo predlagateljice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 22.a/1 ZPND in 42. členom ZNP - 1).

¹ VSL IV Cp 1781/2023; T. Pavčnik: Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten številka 2/2012, stran 95, Predlog za izdajo ZPND, Poročevalec državnega zbora številka 90/2007.
² VSL IV Cp 2207/2024.
³ VSL IV Cp 2207/2024, VSL IV Cp 1065/2020, VSL IV Cp 716/2024.