VSL Sklep I Cp 549/2025

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom osebi A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) ter odločilo, da se A. A. sprejme (zadrži) na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike še najdlje do 10. 5. 2025 (II. točka izreka).

2Zoper sklep se po odvetnici pritožuje pridržana oseba (v nadaljevanju oseba) iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija II. točko izreka in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da skrajša čas zdravljenja osebe na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike. Povzema odločitev sodišča glede trajanja zadržanja osebe na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom. Sodišče je sledilo predlogu izvedenke, da je zadržanje potrebno za obdobje dveh mesecev, ker je ta čas potreben zaradi prilagoditve ustrezne medikamentozne terapije in je predviden potrebni čas zadostnega učinka zdravil za vzpostavitev remisije dva meseca. Oseba meni, da je čas zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom občutno predolg in je lahko ustrezno zdravljenje opravljeno tudi v krajšem času, zato je odločitev sodišča, da se oseba na oddelku pod posebnim nadzorom zdravi najdlje do 10. 5. 2025, napačna. Predlaga, da se predvideni čas zdravljenja ustrezno skrajša.

3Pritožba ni utemeljena.

4Glede na to, da je bil izpodbijani sklep odvetnici vročen 13. 3. 2025, se je pritožbeni rok iztekel v ponedeljek, 17. 3. 2025. Pritožba odvetnice, vložena priporočeno po pošti 24. 3. 2025, je prepozna, vendar jo je sodišče druge stopnje obravnavalo na podlagi 36. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ker je ocenilo, da za to obstajajo tehtni razlogi,¹ z izpodbijanim sklepom pa so prizadete le pravice osebe, v korist katere je bila vložena nepravočasna pritožba, zato z obravnavanjem pritožbe tudi niso prizadete pravice drugih oseb.

5V skladu s 53. členom Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih v zvezi z izpodbijano odločitvijo v II. točki izreka. Ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju pogojev za sprejem na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče druge stopnje, oseba ne izpodbija.

7Kot je bilo navedeno, oseba izpodbija samo odločitev o določenem roku zadržanja oziroma zdravljenja, s pavšalno navedbo, da je čas zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom občutno predolg in je lahko ustrezno zdravljenje opravljeno tudi v krajšem času, a neutemeljeno. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je vprašanje potrebnega časa pridržanja za čas zdravljenja strokovno vprašanje. Sodišče prve stopnje je zato pri odločitvi o tem utemeljeno sledilo izvedenki, ki je navedla, da je čas dveh mesecev potreben zaradi prilagoditve ustrezne medikamentozne terapije ter, da je ob opisani klinični sliki predviden potrebni čas zadostnega učinka zdravil za vzpostavitev vsaj delne remisije dva meseca. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo tudi, da je v sklepu določen le skrajni rok oziroma najdaljši čas zadržanja. Če se zdravstveno stanje osebe toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, pa jo v skladu s prvim odstavkom 71. člena ZDZdr psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom.

8Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 42. členom ZNP-1).

¹ Odvetnica je navedla, da vlaga pritožbo na izrecno zahtevo osebe. Osebi, ki sama ni bila zmožna vložiti pritožbe, pa je bil izrečen ukrep, ki močno posega ne le v njeno pravico do osebne svobode, pač pa tudi v pravico do varstva njene duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja.