UPRS Sodba I U 22/2022-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnikovega delodajalca A. A., s. p. za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za tožnika.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je delodajalec pri toženi stranki vložil prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za tožnika. Z vpogledom v evidenco ovadenih oseb in kaznivih dejanj je bilo ugotovljeno, da je tožnik zabeležen v navedeni evidenci in sicer za prekršek z dne 15. 3. 2020, ki ga je obravnavala Postaja letališke policije Brnik. Tožniku je bil izdan in vročen plačilni nalog zaradi kršitve določila 3. točke prvega odstavka 143. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), saj ni zapustil države ali območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma v roku, za katerega mu je bilo dovoljeno prebivanje. Prebival je 122 dni od dovoljenih 90, kar pomeni, da je bivanje prekoračil za 32 dni.

3Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 4., 5. in 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. V 4. alineji prvega odstavka 55. člena Ztuj-2 je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije. V 5. alineji istega odstavka navedenega člena pa je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Po 6. alineji prvega odstavka 55. člena Ztuj-2 pa se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

4Po presoji tožene stranke je iz dokazil, s katerimi razpolaga, razvidno, da obstajajo utemeljeni zadržki za izdajo dovoljenja za prebivanje tožniku v Republiki Sloveniji. Tožena stranka utemeljeno domneva, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je ne nazadnje že storil. Prav tako obstaja tudi utemeljen sum nevarnosti za javni red in varnost oziroma utemeljen sum, da bo prebivanje imenovanega v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj. Tožena stranka tudi ugotavlja, da obstaja utemeljen sum, da tožnik po izteku veljavnosti dovoljenja ne bi prostovoljno zapustil Republike Slovenije.

5Tožena stranka je dala tožniku možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bila ugotovljena v ugotovitvenem postopku in so pomembna za izdajo odločbe. Tožnik je podal svojo izjavo, k njej pa je priložil še potrdilo Veleposlaništva Republike Slovenije v C. o zajemu prstnih odtisov, morebitnih drugih novih dokazil, ki bi lahko bila pomembna za izdajo odločbe in bi lahko vplivala na odločitev v postopku izdaje enotnega dovoljenja pa ni predložil. Podal je le še pooblastilo, s katerim v postopku prošnje za izdajo enotnega dovoljenja pooblašča B. B. Tožena stranka meni, da obstajajo utemeljeni zadržki za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Niti tožnik niti pooblaščenka B. B. nista predložila nikakršnih novih dokazil, ki bi lahko bila pomembna za izdajo odločbe in bi lahko vplivala na odločitev v postopku izdaje enotnega dovoljenja. Tožena stranka pa tožniku kljub neupoštevanju predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ni določila prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo.

6Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da njeni zadržki za izdajo enotnega dovoljenja niso izkazani z nobenimi listinami oziroma dokazi in da se odločbe ne da preizkusiti. Edino dejstvo, ki ga je tožena stranka ugotovila, je, da je tožnik bivanje na schengenskem območju prekoračil za 32 dni. Nadalje v tožbi navaja, da je delodajalec A. A., s.p. objavila v oktobru 2019 prosto delovno mesto delavca varilca in da se je tožnik dogovoril, da bo začel z delom, delodajalka pa mu je obljubila, da bo uredila vse potrebno za pridobitev enotnega dovoljenja za bivanje in za delo. Tožnik je delal ves čas razen v času novoletnih počitnic, ko je odšel domov. Delodajalka pa mu je zatrjevala, da je vse v zvezi z delovnim dovoljenjem in zavarovanjem urejeno. Dejansko pa je prošnjo za delovno dovoljenje oddala šele 9. 3. 2020 in ne ob nastopu dela tožnika. Dne 15. 3. 2020 se je tožnik odpravil v D., da bi tam potrdil svoje prstne odtise pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v C. Pri tem pa je bil zabeležen prekršek, ki ga je obravnavala Postaja letališke policije Brnik, češ da je prekoračil dovoljenje za bivanje v Sloveniji kar za 32 dni. Napačni so zaključki tožene stranke, da se s tem, ko je prekoračil rok, ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Nobenih razlogov ni za sum, da bi tožnik pomenil nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije. Prav tako ni izkazan sum, da bi bivanje bilo povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Ne obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. To domnevo bi morala tožena stranka ustrezno utemeljiti, tako pa sploh ni upoštevala vseh relevantnih okoliščin. Tožnik je bil prepričan, da mu je delodajalec zagotovil vsa dovoljenja in ni imel nobenega namena, da bi kršil pravni red Republike Slovenije. Tožnik bi moral biti za razjasnitev dejanskega stanja zaslišan in bi se s tem ugotovile vse okoliščine v zvezi z domnevo, da naj se ne bi podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Nikoli ni bil kaznovan niti ni storil nobenega prekrška razen očitane časovne prekoračitve, ko ga je delodajalec poslal v matično državo za potrebe dovoljenja, da pridobi podatke o prstnih odtisih. Sam očitani prekršek pa ne daje zadostne podlage za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Za očitani prekršek se tožnik ni pritožil. Tožena stranka je tožniku omogočila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, vendar jo je štela za prepozno, čeprav bi jo morala vključiti v dokazno oceno. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik v tožbi zapisal, da je 5. 11. 2019 nastopil z delom pri delodajalki A. A., s.p., kjer je delal ves čas do 15. 3. 2020. Pravni red Republike Slovenije je kršil ne samo s tem, da je prekoračil dovoljeno prebivanje na ozemlju Republike Slovenije, ampak tudi zato, ker je ves ta čas delal na črno, saj za delo ni imel ustreznih dovoljenj. Navedba, da je bil prepričan, da mu je delodajalec zagotovil vsa dovoljenja, je neutemeljena, saj istočasno navaja, da mu je delodajalka naročila, naj gre oddat prstne odtise na Veleposlaništvo Republike Slovenije v C. Brez prstnih odtisov pa dovoljenje za prebivanje skladno z določbami ZTuj-2 ne more biti izdano. Očitek tožnika, da bi moral biti zaslišan, je neutemeljen, saj ga je tožena stranka seznanila z ugotovljenimi dejstvi in mu dala možnost, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku in so pomembna za izdajo odločbe. Tožnik ni predložil nikakršnih dokazil, razen izjave, ki jo je tožena stranka prejela 19. 6. 2020 po faksu in nato 22. 6. 2020 tudi po pošti. V izjavi ni izpodbijal navedenih ugotovitev in je celo potrdil, da je dejansko storil očitani prekršek, torej da je na ozemlju Republike Slovenije prebival dlje, kot je bilo dovoljeno. Prekršek je storil zaradi neznanja, kar pa je tožena stranka smatrala kot neutemeljeno, saj je tožnik že v uvodu izjave pojasnil, da njegovi sorodniki, med njimi sestra B. B., živijo v Republiki Sloveniji in so torej seznanjeni s pravnim redom Republike Slovenije, še posebej kar se tiče določil glede vstopa in bivanja tujcev ter njihovega dela in zaposlovanja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je sprejeto izjavo upoštevala kljub temu, da jo je prejela po določenem roku. V njej pa ni navedel tožnik nikakršnih dejstev, ki bi lahko vplivala na ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka smiselno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

8Tožba je utemeljena.

9ZTuj-2 v 55. členu taksativno našteva okoliščine, zaradi katerih se tujcu ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 4., 5. in 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. V skladu s 4. alinejo se dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije, po 5. alineji se ne izda, če obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, po 6. alineji pa se dovoljenje ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

10Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožniku izdan plačilni nalog zaradi prekrška iz 3. točke prvega odstavka 143. člena ZTuj-2, ker ni zapustil države v roku, za katerega mu je bilo dovoljeno prebivanje in je ta rok prekoračil za 32 dni. Na teh pravno relevantnih dejstvih, ki jih tožnik ne prereka, pa tudi temelji izpodbijana odločba. Po presoji sodišča navedeni prekršek ustreza zakonskemu stanu, kot je določen v 4. in 6. alineji prvega odstavka 55. člena Ztuj-2, ni pa mogoče trditi, da bi tožnik zaradi navedenega prekrška pomenil nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali da bi obstajal sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, saj ni razvidno, da bi zaradi navedenega prekrška kogarkoli ogrožal. Ne glede na navedeno, pa je zadržek iz 4. in 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 po mnenju sodišča še vedno podan. Treba je namreč upoštevati (kot izhaja tudi iz stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 123/2016 z dne 18. 5. 2016), da ZTuj-2 postavlja zelo stroga merila, ko gre za presojo, ali obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ker zakon uporablja besedno zvezo "razlogi za domnevo", je po mnenju sodišča tožena stranka logično sklepala, da obstaja razlog za domnevo, da tožnik po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije, ker je enkrat že prekoračil dovoljen rok bivanja, in da obstaja razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenbije, ker je bil že storjen prekršek po ZTuj-2, čas nedovoljenega bivanja pa je v konkretnem primeru znašal 32 dni, kar je precej dolgo časovno obdobje. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi to, da pravnomočna odločitev o kateremkoli prekršku sama po sebi sicer še ne zadostuje za obstoj take domneve, vendar gre v konkretnem primeru za ravnanje v nasprotju z zakonodajo s področja prava tujcev. Tudi iz stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 28/2017 z dne 19. 4. 2017 izhaja, da ima taka narava prekrška tudi določen pomen pri presoji v tovrstnih zadevah.

11Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da za zadržke, ki jih v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, ne obstajajo dokazi, kot je to navedeno pod točko II tožbe. Po podatkih iz evidence policije je bil namreč tožniku izdan plačilni nalog zaradi kršitve določila 3. točke prvega odstavka 143. člena ZTuj-2, ker ni zapustil države v roku, za katerega mu je bilo dovoljeno bivanje.

12Glede navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je po tožnikovih lastnih navedbah v tožbi delal v času, ko mu enotno dovoljenje za prebivanje in delo še ni bilo izdano, pa sodišče ugotavlja, da to ni bil razlog, zaradi katerega mu je bila zavrnjena prošnja za dovoljenje za prebivanje in delo, temveč se v izpodbijani odločbi očita, da je prekoračil rok dovoljenega bivanja, zato se do navedene okoliščine iz odgovora na tožbo sodišče ne opredeljuje.

13Tudi če je bil tožnik prepričan, da mu je delodajalec zagotovil vsa dovoljenja, kot zatrjuje v tožbi, pa ta okoliščina ne vpliva na neprerekano dejstvo, da je prekoračil čas bivanja na schengenskem območju.

14Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi moral biti tožnik v upravnem postopku zaslišan. Po presoji sodišča zaslišanje tožnika kot dokazno sredstvo ni bilo potrebno, saj je tožena stranka v skladu z načelom zaslišanja stranke pred izdajo odločbe dala tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in tožnik je to možnost tudi izkoristil. Tožena stranka je tožnikovo izjavo tudi upoštevala in se do nje opredelila, saj na 3. strani odločbe piše, kaj je njena vsebina in da po njeni presoji morebitnih drugih novih dokazil, ki bi lahko bila pomembna za izdajo odločbe, tožnik ni predložil.

15Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16Tožnik je v tožbi predlagal lastno zaslišanje kot tudi zaslišanje B. B. Kot je bilo že navedeno, so tista pravno relevantna dejstva, ki so bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama nesporna, to pa je, da je bil s strani tožnika storjen prekršek, zaradi česar mu je bil izdan plačilni nalog, prekršek pa je bil storjen s tem, ker je za 32 dni prekoračil dovoljeno bivanje. Na obstoj teh dejstev pa tudi izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla vplivati. Iz razloga, ker po presoji sodišča navedena pravno relevantna dejstva niso sporna, je sodišče v skladu z prvim odstavku 59. člena ZUS-1 lahko odločilo odloči brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

17Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.