VSRS Sklep I Up 49/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper sklep (pravilno: odločbo), št. 301-58/1992-6218-465 z dne 15. 12. 2021, s katerim je Upravna enota Kranj zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegove prošnje za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave vlagateljev za denacionalizacijo, da bosta poravnala stroške izvedenskega dela cenilca stvarnega premoženja A. A. v znesku 15.250,00 EUR.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Upravno sodišče navaja, da je tožbo kot nedopustno zavrglo, ker je presodilo, da izpodbijani sklep, s katerim je bila zavržena tožnikova pritožba zoper sklep o zavrnitvi njegove prošnje za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave o poravnavi stroškov izvedenskega dela, ne predstavlja upravnega akta po prvem odstavku 2. člena oziroma drugem odstavku 5. člena ZUS-1. S sklepom namreč ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, z njim pa postopek o glavni stvari tudi ni bil končan, ustavljen ali obnovljen.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep Upravnega sodišča vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da je nesporno, da je izpodbijani sklep akt upravnega organa, ki je bil izdan v obliki odločbe, s katerim je bilo odločeno o pravici ali obveznosti stranke ter da gre tudi za dokončni upravni akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. Ne strinja se s presojo Upravnega sodišča, da bo o stroških postopka organ odločil z odločbo, ki jo bo izdal o vloženi zahtevi za denacionalizacijo premoženja, ali s posebnim sklepom o stroških in vztraja, da je prav z izpodbijano prvostopenjsko odločbo odločeno o pravici in pravni koristi oseb, katerih interese pritožnik zastopa, saj ima s tako odločitvijo prvostopenjski organ podlago, da ustavi postopek denacionalizacije nepremičnin. Poudarja, da ne gre zgolj za procesno odločitev o podaljšanju roka, temveč na ta način tudi za odločitev o zaključku postopka, kar pa je po vsebini meritorna odločitev v smislu 2. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev Upravnega sodišča o zavrženju pritožnikove tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna in zakonita.

7Pritožnik v tem upravnem sporu izpodbija sklep toženke, s katerim je ta v denacionalizacijskem postopku zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave o poravnavi stroškov izvedenskega dela. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedeni sklep po vsebini predstavlja le procesno odločitev, saj se z njim ne odloča o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku izdaje upravnega akta, pač pa predstavlja le odločitev o roku, v katerem so morali upravičenci do denacionalizacije opraviti določeno dejanje.

8Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo¹, da iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev (kakršen je obravnavani primer), predmet presoje v upravnem sporu le takrat, ko tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep (čeprav poimenovan odločba) o zavrženju pritožbe zoper sklep o zavrnitvi prošnje za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave o poravnavi stroškov izvedenskega dela med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev Upravnega sodišča, da izpodbijani sklep ni sklep, ki bi ga bilo v skladu z 2. in 5. členom ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu s samostojno tožbo. Pritožnik pa tudi ne trdi, da je taka podlaga dana v katerem drugem zakonu.

9Ker torej izpodbijani sklep predstavlja le procesno odločitev, so neutemeljene pritožbene navedbe, da odločitev o nepodaljšanju roka pomeni vsebinsko odločanje o stroških postopka, zoper katero je mogoče vložiti posebno pritožbo. Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče bo o celotnih stroških postopka odločeno skupaj z odločbo o glavni stvari oziroma s posebnim sklepom o stroških.

10Pritožnikove navedbe v zvezi s tem, da izpodbijani sklep ne predstavlja zgolj procesne odločitve za podaljšanje roka, temveč tudi odločitev o zaključku postopka, kar je po vsebini meritorna odločitev v smislu 2. člena ZUS-1, pa so tako pavšalne in nekonkretizirane, da jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

¹ Sklepi Vrhovnega sodišča I Up 68/2021 z dne 1. 9. 2021, I Up 252/2017 z dne 23. 5. 2018, I Up 415/2009 z dne 20. 5. 2010, I Up 250/2009 z dne 23. 12. 2009 in drugi.