UPRS Sklep II U 48/2024-14

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je naslovnemu sodišču 15. 2. 2024 priporočeno po pošti poslal tožbo zaradi nezakonitosti Sklepa Ministrstva za javno upravo o razveljavitvi Javnega razpisa za krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenja nevladnih organizacij na tem področju, objavljen v Ur. l. RS, št. 34/23, ter spremembe Javnega razpisa za krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenja nevladnih organizacij na tem področju, objavljene v Ur. l. RS, št. 82/23, št. 093-5/2023-3130-500, ki je bil objavljen v Ur. l. RS 16. 1. 2024 (v nadaljevanju Sklep o razveljavitvi JR). Pri tem je uveljavljal sodno varstvo po 2. členu, kakor tudi po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je razveljavitev razpisa nezakonita in vsebinsko odloča o pravici. Z razveljavitvijo razpisa je poseženo v pravni interes tožnika, saj bo po njegovi razveljavitvi sledilo odpravljanje sklepov o dodelitvi sredstev. Sklicuje se na kršitev načela enakosti pred zakonom, zaradi posebne obravnave enega izmed prijaviteljev, ki je tudi prejemnik sredstev in na kršitev enakega varstva pravic. Razveljavljen predpis naj bi posegel v že pridobljene pravice, za kar pa ne obstaja javni interes, zato je prišlo do kršitev 155. člena Ustave RS. Tožnik v zaključek sodišču predlaga, da Sklep o razveljavitvi JR odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

2Toženka je po sklepu Vlade RS št. 02002-19/2024/4 z dne 2. 4. 2024 po Državnem odvetništvu 19. 4. 2024 poslala odgovor na tožbo skupaj s posameznimi listinami upravnega spisa. Toženka prereka vse navedbe tožnika in v obrazložitvi primarno pojasni potek dosedanjega upravnega postopka, pravočasnost vložitve odgovora na tožbo in povzame določila javnega razpisa. V nadaljevanju se opredeli do neizpolnjevanja procesnih predpostavk po 2. členu ZUS-1 in povzame, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Sklicuje se na sodno prakso, da Sklep o razveljavitvi JR ne more biti upravni akt ali drug posamični akt, ki se izpodbija v upravnem sporu. Nadalje se toženka opredeli do neizpolnjevanja procesnih predpostavk po 4. členu ZUS-1 in navaja, da pravno varstvo po 4. členu ZUS-1 pride v poštev le, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. S Sklepom o razveljavitvi JR ni bilo poseženo v ustavne pravice tožnika iz 22. in 23. člena Ustave RS. Toženka pojasnjuje, da z izpodbijano razveljavitvijo JR do posega v pridobljene pravice ni prišlo. Navaja, da tožnik s sklepom o izbiri ni pridobil še nikakršnih pravic, ampak gre zgolj za obvestilo o izbiri ter možnost za sklenitev pogodbe o dodelitvi sredstev. Navaja, da tudi ni prišlo do posega v ustavne pravice, ki jih zatrjuje tožnik (14., 22. in 155. člen Ustave RS), posledično tako niso izpolnjene procesne predpostavke po 4. členu ZUS-1. Tožnik tudi v ničemer ni dokazal trditev, da je toženka javni razpis razveljavila zaradi preverjanja enega prijavitelja, zato tudi ni moglo priti do neenake obravnave prijaviteljev. Toženka še dodatno dokazuje to dejstvo s tem, da z nobenim prijaviteljem, ki mu je bil izdan sklep o izbiri, ni sklenila pogodbe. Glede kršitve 22. člena Ustave RS navaja, da predmetni Sklep o razveljavitvi JR ni upravni akt niti ne posega v pridobljene pravice tožnika, zato so trditve tožnika, da gre za arbitrarno odločitev toženke, neutemeljene. Neutemeljene in pavšalne naj bi bile tudi trditve, da je bil javni razpis razveljavljen brez ustrezne pravne podlage. V zaključek svojih navedb toženka oporeka trditvi tožnika, da razveljavljen sklep posega v že pridobljena sredstva, kar bi onemogočilo sofinanciranje že pridobljenih projektov. Tožnik namreč še ni dobil nikakršnih sredstev, zato do posega v pravice ni moglo priti. Sklep o razveljavitvi JR, ki ni zakon, drug predpis niti splošni akt, ne učinkuje za nazaj v pravnomočne sklepe o izbiri, in sicer iz razloga, ker razpis nima statusa predpisa. Sodišču predlaga, da tožbo primarno zavrže kot nedovoljeno, podredno pa, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

3Tožnik je na naslovno sodišče 4. 6. 2024 poslal prvo pripravljalno vlogo, s katero je odgovoril na navedbe iz odgovora na tožbo. Navaja, da ne drži, da gre v predmetni zadevi za litispendenco in da naj tožnik ne bi imel pravnega interesa za predmetno tožbo. Tožnik navaja, da domnevno izpodbijan akt ni bil izdan iz nobenega razloga, ki ga navaja toženka. Opredeli se tudi do procesnih predpostavk po 4. členu ZUS-1 in se sklicuje na navedbe iz tožbe. Da pa tudi če ne gre za izpolnjenost teh procesnih predpostavk, gre pa za poseg v ustavno varovane kategorije. Navaja, da si toženka hodi v nasprotje, ko zanika, da bi do posega v pravice sploh prišlo. Razlog temu naj bi bilo to, da pravica še ni priznana, kakor tudi, da toženka sploh ni zavezana skleniti pogodbe. Toženki še očita, da se sklicuje, da bo imel tožnik še vedno možnost pravnega sredstva in ne pojasni, katerega točno, kakor tudi, da se odloča v več fazah in ne pojasni v katerih. Toženko je pozval na sklenitev pogodbe, ki pa je slednje zavrnila z obrazložitvijo, da je z izdajo predmetnega sklepa postopek zaključen. V zaključku se tožnik opredeli še do navedb toženke glede kršitve načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in odloči, kot že predlagano.

K I. točki izreka:

4Tožba ni dovoljena.

5Pri predhodnem preizkusu tožbe mora sodišče preveriti, ali ni podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Nanje mora paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

6Sodišče se primarno opredeljuje od navedbe toženke o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari v zvezi z zadevo I U 325/2024 naslovnega sodišča. Skladno z drugim odstavkom 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Sodišče je ob vpogledu v sodni spis pod opr. št. I U 325/2024 ugotovilo, da v zadevi še ni bila izdana meritorna odločitev. Za pravnomočno razsojeno stvar gre, kadar o vsebini tožbenega zahtevka sodišče odloči z meritorno odločbo. Ker pa o vsebini zahtevka še ni bilo odločeno, nove tožbe ni mogoče zavreči zato, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.¹ Nenazadnje pa spor ne poteka med istima pravdnima strankama. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa je tožbo treba zavreči iz drugih razlogov.

7V tem upravnem sporu tožnica s tožbo izpodbija Sklep o razveljavitvi JR.

8V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu se lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Upravno sodišče RS v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

9Iz teh določb izhaja, da so predmet presoje v upravnem sporu dokončni upravni akti, ki posegajo v pravni položaj tožnikov, drugi akti pa samo, če tako določa zakon. Ena od značilnosti upravnega akta je torej vsebinska odločitev o v predpisu določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba njenega pravnega položaja. Navedeni učinki sprejete odločitve morajo torej nastati z upravnim aktom.

10Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS² sklep o razveljavitvi javnega razpisa ni upravni akt oz. akt, ki se izpodbija v upravnem sporu. Javna obvestila in javni pozivi niso posamična dejanja niti posamični akti v smislu določbe 2. člena ZUS-1, saj niso naslovljeni na poimensko določene osebe, zato tudi ne morejo poseči v posameznikove z ustavo varovane pravice.³ Toženka z njim niti ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.⁴ Gre za odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa in je namenjen samo poteku tega postopka, zato izpodbijani akt tudi ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Pri tem sama razveljavitev JR nima neposrednega učinka na možnost izpodbijanja sklepa toženke o izbiri tožnika, ki je lahko predmet sodne presoje, posledično pa tudi ne na njeno veljavnost. Hkrati tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan.

11Tožbo je glede na navedbe sodišče obravnavalo tudi z vidika 4. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

12Za obravnavo tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjene vse splošne procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz besedila 4. člena ZUS-1 (4. in 6. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Kot izhaja iz citiranega besedila prvega odstavka 4. člena ZUS-1, je tožba na navedeni podlagi dopustna le, če gre za posamični akt ali dejanje, s katerim organ države ali samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, in če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

13Konkretna tožba na podlagi 4. člena ZUS-1 ni dopustna, saj v tožbi opisana razveljavitev javnega razpisa ne predstavlja ne posamičnega akta (kot že navedeno) ne dejanja, s katerim bi organ posegel v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika. Sklep o razveljavitvi JR ni bil naslovljen na poimensko določene osebe, prav tako ni bil konkretno izdan tožniku, zato tožniku ne more povzročiti nobene z zakonom (ne)dovoljene posledice, in konkretno za tožnika ne ustvarja nobenih pravnih učinkov. Zato tudi že pojmovno ne more poseči v njegove z ustavo varovane pravice.⁵ Predmetna tožba se tudi ne nanaša na konkretna že izvršena dejanja organa, saj tožnik nobenega takšnega dejanja ne navede. S predmetno tožbo v upravnem sporu se torej zahteva ugotovitev nezakonitosti in protiustavnosti Sklepa o razveljavitvi JR, kar ni dopustno, saj ga ni mogoče opredeliti niti kot posamični akt niti kot dejanje organa v smislu 4. člena ZUS-1.

14Posledično niso izpolnjene procesne predpostavke za subsidiarno varstvo in torej obravnavo tožbe po 4. členu ZUS-1.

15Ker izpodbijan Sklep o razveljavitvi JR glede na zgoraj navedeno ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu po 2. členu oz. 5. členu ZUS-1, prav tako obravnavani Sklep o razveljavitvi JR toženke ni ne posamični akt ne dejanje, s katerim bi organ posegel v človekove pravice ali temeljne svoboščine, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

16Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov in posledično ni presojalo utemeljenosti tožbe tudi v oziru kršitve ustavnih pravic, se do navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

17Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk sprejelo procesno odločitev. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.

K II. točki izreka:

18Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.

¹ Tako tudi VSL sklep I Cpg 1048/2015 z dne 2. 9. 2015.
² VSRS sklep I Up 448/2003 z dne 13. 9. 2006, VSRS Sklep X Ips 94/2008 z dne 19. 1. 2011, VSRS Sklep I Up 93/2016 z dne 20. 4. 2016.
³ Tako tudi sklep UPRS I U 1121/2007 z dne 28. 6. 2007.
⁴ Tako stališče izhaja tudi iz sklepa VSRS X Ips 94/2008 z dne 19. 1. 2011.
⁵ Smiselno tako sklep VSRS I Up 136/2022 z dne 18. 7. 2022 ter sklep VSRS I Up 491/2007 z dne 19. 7. 2007.