VSL Sklep II Cp 212/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 27. 6. 2024 zoper sklep o začasni odredbi opr. št. I P 95/2024 z dne 18. 6. 2024. Z njo je do pravnomočnega končanja predmetnega spora zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe v CHF in z njo povezanih notarskih zapisov, ter hkrati odločilo, da se za ta čas odloži tudi plačilo vseh še ne plačanih mesečnih obrokov po kreditni pogodbi, ki sta jo tožnika sklenila s toženko.

2Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper začasno odredbo ugodi in začasno odredbo razveljavi, oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Trdi, da je bilo sklepanje kreditov v CHF v času sklenitve sporne pogodbe ne le dopuščeno, temveč tudi izrecno urejeno v ZPotK² (v 9. točki prvega odstavka 7. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 7. člena).

Toženka je trdila, da je tožnikoma pojasnila, da prevzemata valutno tveganje (da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti) in ju opozorila, da bodočega gibanja tečaja ni mogoče predvideti. Sodišče prve stopnje ne pojasni, kaj naj bi pomenila velika depreciacija oziroma črn scenarij.

V času sklepanja kreditne pogodbe veljavni ZPotK ni določal takšnega obsega pojasnilne dolžnosti, kot jo sedaj, 15 let kasneje, od toženke zahteva sodišče. Takšnega obsega pojasnilne dolžnosti ne določa niti trenutno veljavni ZPotK-2³. Tudi ESČP v svoji praksi izpostavlja, da je pravna predvidljivost ena ključnih zahtev načela zakonitosti. Sodišča morebitne zamude zakonodajalca ne morejo sanirati na način, da dajejo predpisom razlago, ki je glede na kasnejše, v času sklenitve pogodbe nepredvidljive dogodke, naklonjena eni od pogodbenih strank. Opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" oziroma na "črn scenarij" izhaja iz Priporočil ESRB iz leta 2011, ki jih SEU le omeni, ne povzame pa v izreku svojih odločb, zato ne gre za del razlage Direktive. Priporočila ESRB so bila sprejeta z učinkom za naprej, ne z učinkom za nazaj. Prepoved retroaktivnosti zavezuje tudi sodišče, ne le zakonodajalca. Pojmov "zelo velika depreciacija" in "črni scenarij" ne definira noben predpis. Če bi sodišče pojma retroaktivno napolnjevalo, bi kršilo načelo pravne varnosti.

Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati le takrat, kadar grozi nastanek sile ali težko nadomestljive škode. Ni jasno, na kakšni podlagi je ocenilo, da toženka z začasno odredbo ne bi utrpela hujših posledic kot bi tožnikoma grozile brez začasne odredbe.

Nepravilna je tudi ugotovitev, da sta tožnika že preplačala glavnico kredita. Z vidika dokončnega odplačila kredita so meritorne le vrednosti v CHF. Tožnika dolgujeta še glavnico v višini 65.272,75 CHF. V primeru ničnosti bi bila tožnika dolžna toženki povrniti koristi od uporabljenega denarja, kar potrjuje toženkino trditev, da tožnika nista izpolnila svoje pogodbene obveznosti.

Sodišče se je na sodbo C-287/22 sklicevalo mimo določb ZIZ⁴. Neposredna uporaba sodb SEU ni dopustna. Tožnika nista dokazala možnosti odprave posledic izdane začasne odredbe.

3Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF⁵, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi (glede verjetnosti terjatve) predstavljajo določbe ZPotK, ZVPot ter temeljna načela OZ⁶, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

7Presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, je bila v sklepu o začasni odredbi oprta na navedbe tožnikov, da nista bila opozorjena na možnost večjih tečajnih nihanj. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb. Ugotovilo je, da iz toženkinih ugovornih navedb ne izhaja, da bi tožnika opozorila, da ima lahko kredit v tuji valuti, zlasti v dolgoročnem obdobju, zanju znatne negativne posledice, tudi takšne, ki bi jih težko nosila. Toženka v pritožbi ponavlja ugovorne trditve. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, na katerih temelji presoja, da gre za pomanjkljivo pojasnilo, na podlagi katerega se tožnika kot povprečna potrošnika, ki prejemata dohodke v EUR, nista mogla zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna (nepredvidljiva, nenapovedljiva), da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Toženka niti ne zatrjuje, da je tožnika opozorila tudi na to, da lahko pride do znatnega povečanja končne cene kredita in ne zgolj anuitete ter da je gibanje tečaja ne zgolj nepredvidljivo, temveč neomejeno. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena opozorila, ki je v tem, da potrošnik razume razsežnost prevzetega tveganja. Ne zadostuje torej opozorilo o obstoju valutnega tveganja, kot ga zatrjuje toženka, saj na podlagi takšnega, abstraktnega in vsebinsko praznega opozorila, potrošnik ne razume, da lahko tečajna nihanja povzročijo takšne spremembe njegove obveznosti, ki jih bo morda težko nosil. Ne podpisana pisna izjava o seznanjenosti z valutnim tveganjem ne opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.⁷ Odločitev sodišča prve stopnje je tudi zadostno obrazložena, nasproten pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ni utemeljen. Trditve o možnosti konverzije pa tožena stranka prvič navaja v pritožbi, kar ni dopustno (1. odst. 337. člena ZPP).

8Neutemeljen je pritožbeni očitek o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. V času sklenitve sporne pogodbe veljavni ZPotK je v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot (kot implementacija Direktive), ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. ZPotK je specialnejši predpis, ZVPot pa ureja širši obseg pravic potrošnikov, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZpotK.⁸ Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU.⁹ Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio¹⁰ (že od njenega začetka). V judikaturi SEU je bil izpostavljen pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in povečanje tujih obrestnih mer.¹¹ Da gre za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive po preglednosti pogodbenega pogoja, je SEU razločneje kot v dotedanji sodni praksi opozorilo v zadevah C-609/19, C-776/19 do C-782/19 in C-670/20.¹² Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" ni del razlage Direktive. Opozorilo na "črni scenarij"¹³ pa je šteti za sopomenko omenjenemu pojasnilu/opozorilu.¹⁴

9Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo pogoja iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ta pogoja pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,¹⁵ (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek,¹⁶ in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.¹⁷

10Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.¹⁸ Prav zato, ker so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF (kot trdi pritožba), je treba stališče v sodbi C-287/22 ("da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel postopek") razlagati na način, da so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti (ne CHF).¹⁹ Ni verjetno izkazano, da bi tožnika toženki v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe dolgovala nadomestilo za uporabo denarja v višini pogodbenih obresti. SEU je v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. S stopnjo verjetnosti je tako izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.

11Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive reverzibilnost ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.²⁰

12Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

13Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000 s spremembami in dopolnitvami
³ Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 77/2016, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.
⁵ Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023, odločbe Ustavnega sodišča Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20 ter odločbe SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, C-609/19 in C-405/21.
⁶ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
⁷ Glej odločbo Up-54/19, 20. točka obrazložitve.
⁸ Glej sklep II Ips 37/2023, 31. točka obrazložitve
⁹ Glej sklep II Ips 75/2023, 19. točka obrazložitve.
¹⁰ Glej odločbo Up-14/21-30, opomba 102.
¹¹ Glej sodbe C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve, C-609/19, 48. točka obrazložitve.
¹² Glej sodbo II Ips 8/2022, 63. točka obrazložitve.
¹³ Pojem je bil uporabljen in pomensko napolnjen v odločbi II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve.
¹⁴ Glej sodbe C-609/19, 51. točka obrazložitve, C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve: "Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.”
¹⁵ Sodba C-287/22, 43. točka obrazložitve.
¹⁶ Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.
¹⁷ Sodba C-287/22, 59. in 60. točka obrazložitve.
¹⁸ Sodba C-287/22, 42. točka obrazložitve.
¹⁹ O morebitnem preplačilu v CHF bi bilo mogoče govoriti le v primeru že izpolnjene kreditne pogodbe.
²⁰ Glej npr. sklepe VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024.