VSL Sklep VII Kp 15422/2022

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Črnomlju obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca A. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 192. člena (pravilno: 92. člena) Zakona o kazenskem postopku (ZKP), med katere sodi sodna taksa po tarifni številki 71113 Zakona o sodnih taksah v znesku 56,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, sicer se prisilno izterja, o višini drugih stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom, ko bo v celoti poznana njihova višina.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca očitka po obtožbi oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena, je bilo pa potrebno sodbo razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

4Po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar pa mora vselej, razen če se je pritožil zgolj oškodovanec (četrti odstavek 367. člena tega zakona), po uradni dolžnosti med drugim preizkusiti tudi ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. do 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona. Na te absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka torej sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, tudi če jih pritožniki v pritožbi ne uveljavljajo. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej, da je bil s sodbo prekršen 385. člen ZKP, ki določa, da če je bila podana pritožba samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije.

5Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil obdolženi v prvotnem sojenju s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju II K 15422/2022 z dne 5. 7. 2023 spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, obtožbeni očitek pa je bil, da je oškodovanca udaril v predel brade in mu prizadejal udarnino obraza - spodnje čeljusti, kar je lahka telesna poškodba, zaradi katere je bila v času zdravljenja 5 dni začasno prizadeta oškodovančeva zunanjost. Zoper sodbo je bila podana samo pritožba v korist obdolženca, kar pomeni, da je moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju paziti na prepoved reformatio in peius (prepoved spremembe na slabše), določeno v 385. členu ZKP. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in sicer, da je oškodovanca udaril v predel brade in mu prizadejal udarnino brade in dlesni, kar je lahka telesna poškodba, zaradi katere je bila v času zdravljenja 5 dni prizadeta oškodovančeva zunanjost in začasno za 7 dni okvarjena njegova usta, zaradi česar je imel težave pri britju in žvečenju trše hrane. V ponovljenem sojenju je torej sodišče prve stopnje po tem, ko je tožilec na glavni obravnavi dne 3. 10. 2024 spremenil obtožni predlog in v opis poleg očitka o začasni prizadeti zunanjosti dodal še novo prepovedano posledico in sicer očitek o začasni okvari dela oškodovančevega telesa, takšni spremembi v celoti sledilo in obdolženca spoznalo za krivega po spremenjenem obtožnem predlogu. Sodišče druge stopnje poudarja, da se sicer po določbi 385. člena ZKP v primeru, če je pritožba vložena samo v obdolženčevo korist, sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, vendar pa se po ustaljeni sodni praksi prepoved spremembe na slabše nanaša tudi na ugotovljeno dejansko stanje, ki v novem sojenju za obdolženca ne sme biti neugodnejše. Bistvo takšnega razumevanja tega instituta je v tem, da pritožba, vložena v korist obdolženca, ne more imeti zanj nobenih škodljivih posledic. Lahko bi se reklo, da je sodišče prve stopnje vezano s prepovedjo enako, kot ga zavezuje določba o objektivni identiteti obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP). Sodišče v ponovljenem postopku torej ne sme ugotavljati oziroma upoštevati dejstev, ki so v škodo obdolženca in tako v nasprotju s prepovedjo iz 385. člena ZKP in tudi ne sprejeti spremembe oziroma razširitve obtožbe na obdolženčevo škodo, pač pa mora pri odločitvi izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prvi, razveljavljeni sodbi.¹ Ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in je v opisu dodana poleg že prej očitane posledice v obliki začasno prizadete zunanjosti tudi nova prepovedana posledica v obliki začasne okvarjenosti dela oškodovančevega telesa, je kršilo prepoved spremembe na slabše.

6Preizkus izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je pokazal, da se tudi pritožnik utemeljeno zavzema za razveljavitev sodbe. Sodišče prve stopnje je sicer napravilo pravilne zaključke glede samega mehanizma nastanka poškodbe pri oškodovancu - to je, da je obdolženec udaril oškodovanca, ki je pri tem utrpel udarnino brade in dlesni. Kot utemeljene pa so se ponovno izkazale pritožbene trditve v smeri, ko pritožnik smiselno pod vprašaj postavlja obstoj lahke telesne poškodbe ter s tem tudi obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik po vsebini izpodbija razloge sodišča prve stopnje glede mehanizma nastanka poškodbe pri oškodovancu ter do navedb, ki smiselno pod vprašaj postavljajo obstoj lahke telesne poškodbe in so tudi ponovno terjale razveljavitev izpodbijane sodbe.

7Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da nima dvomov o tem, da je obdolženec v obravnavanem dogodku oškodovanca udaril v predel brade ter mu s tem prizadejal udarnino brade in dlesni. Pritožnik, ki pravilne razloge sodišča prve stopnje o mehanizmu nastanka poškodbe (točke 5 - 7 obrazložitve izpodbijane sodbe) izpodbija s ponavljanjem obdolženčevega zagovora (da se je oškodovanec spotaknil ter pri tem z brado udaril v njegov avtomobil) in s podajanjem lastne ocene, da je bolj prepričljiva obdolženčeva verzija obravnavanega dogodka, ne more biti uspešen.

8Tako je neutemeljena pritožbena navedba, ki problematizira zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanec udaril po vzvratnem ogledalu obdolženčevega vozila z desno roko, kar po oceni sodišča prve stopnje praktično onemogoča zaključek o tem, da je oškodovanec padel na način, kot ga zatrjuje obdolženec, saj "bi v tem primeru moral praktično imeti glavo že v obdolženčevem vozilu, kar pa je praktično nezdružljivo z njegovim položajem, ko naj bi z desno roko udaril po zunanjem vzvratnem ogledalu." Iz podatkov v spisu izhaja, da je obdolženec, ko je bil zaslišan v okviru posameznega preiskovalnega dejanja, v zvezi z udarcem oškodovanca po vzvratnem ogledalu povedal, da je slednji "z roko udaril v zunanje levo ogledalo", tekom zagovora na glavni obravnavi pa je pri pojasnjevanju položaja, v katerem sta bila z oškodovancem, ko je slednji udaril v vzvratno ogledalo in ko naj bi potem z glavo udaril v rob vrat, povedal, da je oškodovanec hodil proti njemu, pri tem pa "z desno roko, če se dobro spomnim, udaril po vzvratnem ogledalu." S katero roko je oškodovanec udaril vzvratno ogledalo na obdolženčevem vozilu, je po oceni pritožbenega sodišča za odločitev v obravnavani zadevi povsem irelevantno, kljub temu pa je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj povzetih izjav obdolženca, skladno z načelom proste presoje dokazov, lahko utemeljeno napravilo sklep, da je oškodovanec po vzvratnem ogledalu udaril z desno roko. Glede na pojasnjeno s strani pritožnika zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s tem ni podana.

9Nadaljnji zapis sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerim se pritožnik prav tako ne strinja, in sicer, da je glede na opis ravnanja oškodovanca, kot ga podaja obdolženec, "češ da je z desno roko udaril po vzvratnem ogledalu, da je ogledalo zasukalo" praktično nemogoč zaključek o tem, da je oškodovanec padel na način, kot je zatrjeval, saj "bi v tem primeru moral praktično imeti glavo že v obdolženčevem vozilu, kar pa je praktično nezdružljivo z njegovim položajem, ko naj bi z desno roko udaril po zunanjem vzvratnem ogledalu," tudi po oceni pritožbenega sodišča ni najbolj posrečen, je pa hkrati tudi odveč. Zaključek, da je obdolženec udaril oškodovanca na način, kot se mu očita v obtožnem predlogu, je namreč pravilno obrazložen že z drugimi razlogi izpodbijane sodbe (točke 5 - 7 obrazložitve), predvsem z izpovedbo oškodovanca, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, izpovedbo priče B . B., to je policista, ki mu je oškodovanec neposredno po dogodku v zvezi mehanizmom poškodovanja povedal enako, kot je zatrjeval tekom celotnega postopka, ter izpovedbo priče C. C., ki je vsaj delno videla dogajanje med obdolžencem in oškodovancem, predvsem pa je potrdila udarec z roko obdolženca v predel oškodovančevega lica. Prav tako sodni izvedenec D. D., dr. med, v svojem izvedenskem mnenju, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, kot zelo malo verjetno ocenjuje, da bi tovrstni padec, kot ga opisuje obdolženec, pustil pri oškodovancu takšne posledice, kot jih je dejansko utrpel, in se mu bistveno bolj verjetna zdi možnost, da je oškodovanec utrpel udarec v brado oziroma področje spodnje čeljusti ter nadalje, da je pri tem prišlo do stisnjenja tkiva spodnje ustnice in kože ob trdno kostno tkivo spodnje čeljusti, pri čemer so bile poškodovane tudi dlesni. Glede na pojasnjeno pritožnik pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne more omajati s sklicevanjem na medicinsko dokumentacijo obdolženca, ki jo sam napačno tolmači na način, da obdolženi zaradi poškodbe sredinca leve roke ne more stisniti pesti. Sodišče prve stopnje se je tudi do te dokumentacije v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo, zato so napačne navedbe pritožnika, ki trdi drugače. Zapis sodišča prve stopnje, ko omenja desno roko (kar kritizira pritožnik), je očitno napačen, saj se medicinska dokumentacija nanaša na levo roko. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da (šele v ponovljenem postopku vložena) medicinska dokumentacija iz junija, julija in avgusta 2018, iz katere izhaja zgolj to, da je imel obdolženi oteklino in rdečino v predelu sredinca levice po poškodbi, ki je bila kirurško oskrbljena, s časom pa so se bolečine v prstu zmanjšale, gibljivost v sklepu je bila takrat nekoliko omejena zaradi otekline, omogoča zaključek, kot ga podaja sam, da obdolženi zaradi te poškodbe sploh ne more stisniti pesti. Navsezadnje drugi prsti leve roke niso poškodovani in so zato povsem logični zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženi kljub morebitni bolečini v roki zaradi blažjega udarca oškodovanca tak udarec zmogel.

10Pritrditi gre ugotovitvi pritožnika, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju deloma nedosledno povzemal zagovor obdolženca v delu, ko je slednji opisoval način, kako naj bi oškodovanec padel. Pritožnik v tej zvezi pravilno izpostavlja, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju (stran 2.) zapisal, da je oškodovanec "z licem udaril ob vrata avtomobila," čeprav je obdolženec povedal, da je oškodovanec "z brado udaril v spodnji rob okna voznikovih vratih." Vendar pritožbeno sodišče po drugi strani ugotavlja, da je izvedenec na 1. strani svojega pisnega izvedenskega mnenja pravilno povzel, kar je povedal obdolženec, ko je bil zaslišan v okviru posameznega preiskovalnega dejanja, da je oškodovancu ob njegovem avtomobilu spodrsnilo in da se je nato "z glavo udaril ob vrata avtomobila," v predel, kjer se dviguje steklo, pri tem pa naj bi se "udaril v brado." Zgoraj povzeta nedoslednost izvedenca, ki je zaradi izdelave pisnega izvedenskega mnenja tudi prejel celotni spis ter se seznanil z njegovo celotno vsebino, pri pritožbenemu sodišču zato ne vzbuja dvoma v pravilnost izvedenčevega zaključka glede mehanizma nastanka poškodbe pri oškodovancu.

11Pritožbeno sodišče se nadalje ne strinja s pritožnikovo trditvijo, da oškodovancu ne gre verjeti iz razloga, ker je tekom postopka svojo izpovedbo spreminjal, saj je policistom povedal, da je "prejel udarec v predel brade", tekom zaslišanja v okviru posameznih preiskovalnih dejanj da je "prejel udarec direktno v obraz", tekom zaslišanja na glavni obravnavi pa da je "prejel udarec v predel spodnjega dela obraza na desni strani." Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja naslednje: iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 24. 9. 2021 (priloga A 1/1), da naj bi oškodovanec policistom v zvezi s samim udarcem povedal, da je, ko je odšel nazaj proti svojemu vozilu, začutil, da gre obdolženec za njim, zato se je obrnil, v tistem trenutku pa ga je obdolženec "z levo roko udaril v predel brade;" iz zapisnika o zaslišanju priče - oškodovanca pred preiskovalno sodnico dne 20. 4. 2022 (list. št. 14), da je oškodovanec odšel proti svojemu avtu, potem pa je imel občutek, da nekdo hodi za njim, se obrnil, nato pa ga je obdolženec "brez opozorila s pestjo leve roke udaril direktno v obraz;" iz zaslišanja oškodovanca na glavni obravnavi (list. št. 52) pa ugotovitev razpravljajoče sodnice, da oškodovanec izpoveduje enako kot je ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 20. 4. 2022, dodatno pa je oškodovanec med drugim še pojasnil kakšne poškodbe oziroma posledice je utrpel zaradi obdolženčevega "udarca z levo roko v predel spodnjega dela njegovega obraza na desni strani." Pritožnik izpovedbo oškodovanca tekom postopka povzema selektivno, pri tem pa povsem spregleda, da je oškodovanec v bistvenem - to je, da ga je obdolženec udaril z roko in da ga je udaril v obraz oziroma v brado (kar je spodnji del obraza) - ves čas postopka enako izpoveduje. Posamezne razlike v izpovedbah, ki jih izpostavlja pritožnik, pa niso takšne, da bi slednji s tosmernim navajanjem lahko kakorkoli omajal verodostojnost oškodovanca kot priče. Zato pritožnik tudi ne more uspeti s podajanjem lastnih hipotez o tem kako hude so bile poškodbe in bolečine oškodovanca in lastnih dokaznih zaključkov v zvezi s tem, saj zanje nima opore v dokaznem gradivu.

12Pritožnik sicer pravilno navaja, da policist B. B. sam neposredno ni zaznal ničesar, glede na to, da na kraju ni bil prisoten v času obravnavanega dogodka, je pa tja prišel kasneje. Prav tako pravilno navaja, da je policist slikal, kar mu je pokazal oškodovanec in da policija ni ugotavljala ali gre za krvav izpljunek ali kakšno drugo snov. Vendar slednje pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi udaril oškodovanca, v ničemer ne omaje glede na prepričljivo in v bistvenem ves čas skladno izpovedbo oškodovanca, glede na izpovedbo priče C. C. ter glede na ugotovitve izvedenca. Pritožnik pa za lastne dokazne zaključke, da izpovedba policista, da je imel oškodovanec rahel rdeč madež pod brado na desni strani obraza, kaže, da ga je dobil pri padcu in ne zaradi udarca in da bi v primeru udarca obdolženi oškodovancu poškodoval tudi očala, ponovno nima opore v izvedenih dokazih.

13Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi želi pritožnik prikazati, da je oškodovanec "pritiskal" na pričo C. C. in od nje "večkrat zahteval naj priča in jo proti njeni volji podal za pričo," zaradi česar je po njegovi oceni moč smatrati, da je priča želela potrditi, kar trdi oškodovanec o udarcu. Zaključki sodišča prve stopnje o verodostojnosti navedene priče v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe so pravilni in prepričljivi, zato jih pritožnik z zgornjimi navedbami ne more omajati. Pritožnik na tem mestu z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da je priča povedala, "da je šlo za lažji udarec s plosko roko po licu oškodovanega" in zato tudi iz njene izpovedbe ne izhaja, da je šlo za močan udarec, prihaja v nasprotje sam s seboj, ko v pritožbi najprej smiselno zanika, da je do udarca oškodovanca s strani obdolženca sploh prišlo, potem pa v bistvu smiselno priznava, da je do udarca prišlo, vendar, da le-ta ni mogel biti takšne jakosti oziroma v tisti predel, kot to zatrjuje oškodovanec. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je bistven tisti del izpovedbe priče, ko je slednja potrdila udarec z roko obdolženca v predel oškodovančevega lica, saj je izrecno povedala, da je "E. E. stegnil roko in z dlanjo rahlo udaril A. A. po licu," kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem se je sodišče prve stopnje v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno opredelilo tudi do okoliščine, zakaj je priča lahko napačno ocenila jakost in način udarca, zato pritožnik, ki se s takšnimi razlogi ne strinja, ne more biti uspešen. Sodišče druge stopnje pa še poudarja, da ima potrebno strokovno znanje o ocenjevanju jakosti udarca le izvedenec, medtem ko so izpovedovanja prič o tem lahko vedno v določeni meri tudi subjektivna (kar je za eno osebo lahko blag udarec, je lahko za drugo osebo močan udarec).

14Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre madeže na tleh, glede na skladni izpovedbi oškodovanca in priče B. B., pripisati krvavemu izpljunku oškodovanca, čeprav o tem ni bila izdelana nobena analiza, saj je navsezadnje tudi izvedenec glede na ugotovljene poškodbe dopustil možnost manjše krvavitve. Pritožnik zato s poudarjanjem, da ni bila narejena nobena analiza ali gre dejansko za kri in če, čigavo, ne more biti uspešen.

15Ponovno pa so utemeljene trditve pritožbe v delu, ko pritožnik smiselno pod vprašaj postavlja obstoj lahke telesne poškodbe. Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1 zakon določa več možnih alternativnih prepovedanih posledic, in sicer: (1) začasno okvaro ali oslabitev dela telesa ali organa, (2) začasno zmanjšanje oškodovančeve zmožnosti za delo, (3) prizadetost oškodovančeve zunanjosti ter (4) začasno okvaro njegovega zdravja. Za to kaznivo dejanje torej ne zadostuje le nedovoljen poseg v telesno celovitost oškodovanca, temveč morajo nastati konkretne posledice na njegovem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti za delo. Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu izhaja očitek obdolžencu, da je oškodovanca udaril v predel brade in mu "prizadejal udarnino brade in dlesni, kar je lahka telesna poškodba, zaradi katere je bila v času zdravljenja pet dni prizadeta oškodovančeva zunanjost." Obtožni predlog torej obdolžencu očita, da je oškodovanca tako telesno poškodoval, da je bila zaradi tega začasno prizadeta njegova zunanjost. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, sprememba obtožnega predloga, ki je dodala še novo prepovedano posledico v obliki začasne okvare dela telesa, zaradi prepovedi reformatio in peius, ni bila dopustna, zato se sodišče druge stopnje v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb v zvezi z očitkom prizadetosti oškodovančeve zunanjosti.

16Do sedaj ugotovljeno dejansko stanje, predvsem ugotovitve pisnega in ustnega izvedenskega mnenja, zanesljive podlage za zaključek, da je ravnanje obdolženca pri oškodovancu povzročilo nastanek lahke telesne poškodbe v prizadetosti oškodovančeve zunanjosti, ne dajejo. Pri tem je ponovno poudariti, da je prizadetost posameznikove zunanjosti, ki je ena od več možnih alternativnih prepovedanih posledic pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe, vsaka vidna sprememba na poškodovančevem telesu, ki ni samo neznatna, vendar tudi ne presega praga skaženosti. Sem spadajo zlasti vidnejše podplutbe, odrgnine in manjše rane na vidnih delih telesa, predvsem obraza.² V pisnem izvedenskem mnenju, povzetem v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, je glede prizadetosti oškodovančeve zunanjosti relevantna zgolj ugotovitev izvedenca, da je bila zaradi poškodovanja približno "pet dni rahlo prizadeta zunanjost (oteklina v predelu brade)" oškodovanca. Takšna ugotovitev pa je za nedvoumen zaključek o prizadetosti oškodovančeve zunanjosti, ki mora biti kot rečeno navzven vidna in hkrati ne neznatna, preskopa. Iz nadaljnjih ugotovitev izvedenca še izhaja, da je bil zaradi poškodbe dlesni oškodovanec "prisiljen uživati bolj mehko in ne ostro hrano, trajnih posledic oškodovanje ne pušča" ter, da dopušča tudi možnost, da je imel oškodovanec "manjše bolečine pri britju ali žvečenju trše hrane." Takšna ugotovitev, prav tako povzeta v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa z vidika presoje prizadetosti oškodovančeve zunanjosti, kar je glede na prepoved reformatio in peius lahko edini očitek obtožbe, ni relevantna.

17Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je v obvestilu o telesni poškodbi v slovenščini zapisana diagnoza "udarnina brade in dlesni," v latinščini pa "udarnina obraza in spodnje čeljusti", na kar je opozoril tudi izvedenec v svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja. Ali gre v teh dveh diagnozah za bistveno razliko, kot to trdi pritožnik v pritožbi, pa navsezadnje z zaslišanjem izvedenca sploh ni bilo razjasnjeno. Vsekakor pa tako iz diagnoze v Slovenščini, kot iz diagnoze v Latinščini ni moč sklepati ničesar o tem, ali je bila udarnina tudi navzven zaznavna na vidnem delu oškodovančevega telesa. Kot je bilo pojasnjeno že v prvotnem razveljavitvenem sklepu sodišča prve stopnje so pritožbene navedbe o tem, da ni dokazano, da gre pri madežih na tleh za kri oškodovanca (fotografija na list. št. 66 spisa), relevantne zgolj toliko, kolikor bi sodni izvedenec na njihovi podlagi ocenil, da je ravno iz te okoliščine, da je torej oškodovanec po prejetem udarcu izpljunil kri (kar po navedbi izvedenca kaže na "majhne razpoke sluznice dlesni"), mogoče sklepati, da se je na mestu udarca razvila vidna oteklina ali podplutba. Tudi ta okoliščina, čeprav je nanjo sodišče druge stopnje že opozorilo, z zaslišanjem izvedenca ni bila razjasnjena. Pritožbeno sodišče kot že rečeno pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre madeže na tleh, glede na skladni izpovedbi oškodovanca in priče B. B., pripisati krvavem izpljunku oškodovanca, čeprav o tem ni bila izdelana posebna analiza.

18Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je izvedenec zaslišan na glavni obravnavi na vprašanje, kako se je videla posledica udarca na obrazu oškodovanca, odgovoril, da to ni bilo nekaj hudega, "iz lastnih izkušenj lahko komentiram, da gre v veliko primerih bolj za prizadetost kot telesno poškodovanje." Tega dela izvedenčeve izpovedbe, ki je bistvena glede obtožbenega očitka o prizadetosti oškodovančeve zunanjosti, pa sodišče prve stopnje v sodbi ni niti povzelo (točka 14 obrazložitve) niti se do njega ni izrecno opredelilo. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 10, 13 in 14 zgolj povzelo vsebino izvedenskega mnenja, dopolnitve izvedenskega mnenja ter izpovedbo izvedenca, ni pa se nato v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je zaključilo, da je oškodovanec zaradi obdolženčevega udarca utrpel lahko telesno poškodbo, argumentirano opredelilo do izvedenčevih ugotovitev v smislu prizadetosti oškodovančeve zunanjosti. Sodišče prve stopnje je namreč zgolj povzelo, s strani sodišča druge stopnje že izpostavljeno sodno prakso v zvezi s tem, nato pa zaključilo, da je udarec oškodovancu prizadejal udarnino brade in dlesni, posledica česar je bila navzven vidna oteklina obraza, ki se je vsaj pet dni kazala kot zabrisana guba med nosom in ustnico, hkrati pa tudi poškodba notranjosti ust. Iz že pojasnjenih razlogov (prepoved reformatio in peius) sodišče prve stopnje spremembe obtožnega predloga v zvezi z dodano prepovedano posledico začasne okvare dela telesa ne bi smelo dopustiti. Glede na pojasnjeno se zaključek sodišča prve stopnje, da so bile s skupnim učinkom (torej prizadetosti oškodovančeve zunanjosti in začasne okvare dela telesa) gotovo podana takšna stopnja telesne prizadetosti oziroma poškodba oškodovanca, ki ustreza zahtevanim kriterijem za lahko telesno poškodbo, izkaže za preuranjen. Sodišče prve stopnje je namreč svoj zaključek o obstoju telesne poškodbe očitno vezalo na obe prepovedani posledici, ni pa se izrecno opredelilo do tega, ali je bila pri oškodovancu podana takšna prizadetost njegove zunanjosti, da so nastale konkretne (in ne samo neznatne ali zanemarljive) posledice na njegovi zunanjosti. Zato je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

19Sodišče druge stopnje tudi opozarja, da je izvedenec ob fotografiji oškodovanca pojasnil, da je izrazito zabrisana guba med nosom in ustnico, kar je zelo verjetno posledica otekline desnega lica zaradi prejetega udarca. Po laičnem znanju sodišča druge stopnje je predel med nosom in ustnico področje zgornje čeljusti, medtem ko se obe zapisani diagnozi "udarnina brade in dlesni" oziroma "udarnina obraza in spodnje čeljusti" nanašata na spodnjo čeljust. Tudi to okoliščino bo z zaslišanjem izvedenca v ponovljenem postopku potrebno razjasniti in ugotoviti ali je opisana izrazito zabrisana guba lahko posledica takšne diagnoze, kot je bila zapisana v obvestilu o telesni poškodbi.

20Pritožba obdolženčevega zagovornika je torej v delu, v katerem opozarja na pomanjkljivost razlogov izpodbijane sodbe glede obstoja lahke telesne poškodbe, utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno izvesti vse že izvedene dokaze, dokazni postopek pa dopolniti z zaslišanjem sodnega izvedenca. Posebno pozornost bo moralo sodišče prve stopnje nameniti ugotavljanju, ali (ter na kakšen način) se je oškodovančeva poškodovanost (udarnina brade in dlesni oziroma udarnina obraza in spodnje čeljusti) odražala navzven, ter s tem v zvezi ugotoviti, ali prizadejana poškodba dosega standard lahke telesne poškodbe, ki bi se glede na opis dejanja v obtožnem predlogu morala kazati v prizadetosti oškodovančeve zunanjosti. Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo izhajati iz ustaljene sodne prakse, da za obstoj kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro počutje, temveč morajo pri tem nastati tudi konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pa pri njegovi zmožnosti za delo, te posledice pa ne smejo biti neznatne ali zanemarljive, torej takšne, da ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe temveč ostajajo na ravni t. i. sledi poškodb.³ Sodišče prve stopnje bo moralo nato skrbno oceniti izvedene dokaze ter sprejeti dokazne zaključke o tem, ali je obdolžencu očitano mu kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe dokazano z gotovostjo, ali so morebiti izpolnjeni zakonski znaki drugega kaznivega dejanja, in v sodbi za svoje zaključke navesti prepričljive razloge skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP.

¹ Sodba VSRS I Ips 347/2005 z dne 22. 12. 2005.
² Miha Šošič v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 122. člen, r. št.12.
³ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 10524/2020 z dne 24. 8. 2022 in I Ips 171/2000 z dne 9. 10. 2002.