UPRS Sodba in sklep I U 2016/2024-14

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142- 18/32024/3 (UOIM1-04) z dne 7. 11. 2024 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce v Postojni.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ..., državljan Egipta, omeji gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Prosilcu za mednarodno zaščito je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, in sicer od 6. 11. 2024 od 11:15 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 6. 2. 2025 do 11:15, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik dne 12. 3 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ je bil dne 20. 10. 2024 in 3. 11. 2024 s strani socialne službe azilnega doma in varnostne službe (dokumenti z dne 20. 10. 2024 in 3. 11. 2024) obveščen o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu.

3Iz poročila varnostne službe z dne 20. 10. 2024 izhaja, da je prosilec kršil pravila hišnega reda s tem, ko je preprodajal SIM kartice. Ko so prosilca obravnavali varnostniki, je prosilec začel varnostniku groziti s pretepom in smrtjo, zato je prosilcu varnostnik odredil pridržanje do prihoda policije. V prostoru za pridržanje je prosilec nadaljeval z grožnjami, in sicer da bo počakal varnostnika na parkirišču pred azilnim domom, kjer ga bo ubil. Potrebno je bilo poklicati policijo. Prosilec je hotel iz prostora za pridržanje pobegniti, da bi se izognil policijskemu postopku, vendar je varnostnik to preprečil. Prosilec je med upiranjem brcnil varnostnika v mednožje. Prav tako je med postopkom policije prosilec večkrat močno brcnil v vrata in udarjal z glavo.

4Iz uradnega zaznamka socialne službe z dne 20. 10. 2024 izhaja, da je imel prosilec glede na navedeni dogodek razgovor glede kršitev o preprodaji navedenih SIM kartic. Prosilec je bil opozorjen, da je v skladu z Uredbo o hišnem redu prepovedano opravljati pridobitvene dejavnosti v prostorih nastanitvene kapacitete in tudi vsakršno verbalno in fizično nasilje v azilnem domu je prav tako kršitev hišnega reda. Prosilcu je bilo s strani socialnega delavca prav tako pojasnjeno, da se ob ponovno kršiti hišnega reda lahko izreče ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna.

5Iz poročila varnostne službe z dne 3. 11. 2024 je razvidno, da se je prosilec v jedilnici pri zajtrku sprl s kuhinjskim osebjem zaradi kruha, saj ga je uslužbenka opozorila, da je že vzel en paket kruha. Prosilec je vrgel paket kruha v kuharico in zapustil jedilnico. Socialni delavec je s prosilcem želel opraviti razgovor, vendar je prosilec socialnemu delavcu zabrusil, da ne bo komuniciral z nikomur, zato je bilo potrebno poklicati policijo, ki je prosilcu izrekla plačilni nalog. Po odhodu policije se je prosilec ponovno začel razburjati in z nogo močno brcnil v RTG napravo. Ko so posredovali varnostniki, jih prosilec ni upošteval, zato si je slekel majico in stekel proti WC pri ambulanti ter začel razbijati inventar. Ponovno je bilo potrebno poklicati policijo.

6Iz dokumentacije izhaja, da je prosilec kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (Uradni list RS, Št. 173/21) ter kljub opozorilu nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda, s tem pa ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale nastanjene v azilnem domu. Pristojni organ je zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda dne 6. 11. 2024, ustno za zapisnik, št, 2142-183/2024/2, prosilcu za mednarodno zaščito izrekel ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

7Prosilec je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja s strani uradne osebe pristojnega organa seznanjen z dejanji, o katerih je bil pristojni organ obveščen. Pri tem pa je imel prosilec možnost izjasnitve o vsakem dejanju posebej. Tako je uradna oseba prosilca seznanila s poročilom varnostne službe z dne 20. 10. 2024 in z uradnim zaznamkom socialne službe z dne 20. 10. 2024, iz katerega izhaja, da je imel prosilec razgovor s socialnim delavcem glede kršitve hišnega reda, ko je preprodajal SIM kartice. Seznanjen je bil tudi s poročilom o dogodku varnostne službe z dne 10. 7. 2024, iz katerega je razvidno, da je bil prosilec udeležen v prepiru v sobi ... Ko so posredovali varnostniki je prosilec postali žaljiv in agresiven do varnostnikov. Potrebno je bilo poklicati policijo, ki je prosilca odpeljala. Prosilec pojasnjuje, da se ne spomni dogodka.

8Prosilec je bil seznanjen tudi s poročilom varnostne službe z dne 3. 11. 2024, da se je v jedilnici pri zajtrku sprl s kuhinjskem osebjem zaradi prevelike količine vzetega kruha in je dogodek priznal. Prosilec je navedel uradni osebi, če ga bo poslala v Center za tujce, bo nosila posledice. Navedel je, da lahko tudi koga ubije. Povedal je, da ni nor in da ni nobenega udaril. Prosilec zapisnika ni želel podpisati.

9Organ se sklicuje na 4. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka pravi, da je tožnik s svojimi dejanji kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu. Z njim je bilo iz razloga teh kršitev opravljen tudi razgovor s strani socialne službe, vendar ni bilo ustreznega učinka.

10Tožena stranka pravi, da je prosilec očitana dejanja priznal, čeprav kljub opozorilom ni upošteval hišnega reda azilnega doma, uničeval je inventar ter grozil varnostnikom. Kot izhaja iz zapisa socialne službe, je bil med razgovori zelo nekooperativen. Prosilec je zelo dobro poznal pravila hišnega reda v azilnem domu, ki so mu bila s strani zaposlenih večkrat ponovljena, vendar jih je kljub temu kršil. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu, ne ogroža samo sebe, ampak tudi zaposlene v azilnem domu.

11Potrebno je tudi omeniti, da je bila prosilcu ves čas, od njegove nastanitve v azilnem domu, na voljo pomoč. Poleg tega so mu socialni delavci nudili individualno obravnavo, kar kaže na celostno obravnavo prosilca. Pristojne službe lahko predlagajo in nudijo pomoč prosilcu, vendar ga ne morejo prisiliti k temu, dajo sprejme. Celostna obravnava kljub vsemu povsem očitno ni doprinesla k sprememba v prosilčevem vedenju, zaradi česar pristojni organ meni, da je izrek ukrepa omejitve gibanja v konkretnem primeru nujen, povsem logičen in utemeljen.

12Pristojni organ iz vseh navedenih razlogov ocenjuje, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma popolnoma neučinkovit in je zato edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečile ponovne kršitve prosilca, uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči prosilčevo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda.

13V tožbi tožnik pravi, da ukrep pomeni poseg v človekovo osebno svobodo. Tožena stranka je omejila gibanje tožniku na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki implementira v nacionalno pravo razlog za pridržanje, določen v členu 8 (3) (e) Recepcijske direktive št. 2013/33/EU.

14Tožnik poudarja, da do dne 20. 10. 2024 ni bil nikoli obravnavan, ne s strani slovenskih varnostnih organov, ne s strani uradnih oseb Azilnega doma za kakršne koli prekrške, kazniva dejanja ali kršitve hišnega reda. Tožnik je nepismen, kar je razvidno iz predhodnih postopkov; ve, da Azilni dom ni njegov dom in v določeni meri razume pravila bivanja v njem. Tožena stranka mu očita dva incidenta, pri katerih je ravnal na način, ki je bil neprimeren.

15Tožnik je živel v določenem okolju, kot ga je sam dojel, v katerem je sprejemljiva določena izmenjava uslug in dobrin. Pravi, da je nepismen in da izhaja iz drugačnega kulturnega okolja. Iz uradnega zanamka ni razvidno, kateri tolmač je sodeloval pri razgovoru s socialno delavko. Tožnik trdi, da je res v dobrih odnosih z uradnimi osebami Azilnega doma. Tožnik trdi, da varnostnika ni udaril v mednožje; trdi, da je res, da je bil zaprt v sobi za pridržanje, in sicer tri ure brez pojasnila. Do eskalacije nasilnih ravnanj tudi s strani uslužbencev varnostne službe je prišlo. Tožnik je bil vklenjen s strani varnostne službe in se tudi poškodoval tekom postopka. Nepomembna kršitev hišnega reda AD je eskalirala v nasilje, celo prekomerno. Tožnik obžaluje, da je do tega prišlo. Je brcnil v vrata in udaril z glavo prostora, kjer je bil pridržan v AD. Pri tem ni poškodoval niti sebe ne ničesar drugega, premičnin Azilnega doma tudi ne.

16Kar se pa tiče samega resnega nasilnega ravnanja tožnika, ki je bistveno, saj kot je iz zapisnika o kazenski ovadbi z dne 3. 11. 2024 razvidno (ki jo je podala uradna oseba UIOM), je tožnik domnevno poškodoval več premičnin inventarja v AD, kjer se ne da dokazati, če je temu sploh bilo tako, saj ni kamer v navedenih prostorih, v vrednosti 600 EUR (niti sam zapisnik ni čitljivo zapisan), trdi da temu ni res.

17Tožnik zatrjuje, da se opravičuje za svoja ravnanja tudi z dne 3. 11. 2024, ko je morda burno reagiral do uslužbenke. Jo pozna in spoštuje njeno delo. Vedno je dobil hrano, še dodatno, kot vsi drugi. Tožnik, kot dokazni predlog naslovnemu sodišču predlaga njegovo zaslišanje iz razloga, da pojasni, kako je razumel sam hišni red AD in, če razume, kaj mu bilo prevedeno v petih minutah glede na zapisnik o ustnem izreku omejitve gibanja, ker trdi, da ni grozil nobenemu, nobenega ni udaril, kaj še komu grozil. Vedno je bil v dobrih odnosih, tako z varnostno službo, kot s socialno službo in vsemi zaposlenimi v Azilnem domu. Trdi, da odrejen odvzem osebne svobode ni nujno potreben. Tudi, če je v konkretnem primeru podan določen razlog za pridržanje, mora biti pridržanje prosilca v konkretni zadevi tudi nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Tožnik meni, da temu ni bilo tako.

18Tožnik meni, da je nepravilno, da je tožena stranka ukrep odvzema osebne svobode izvedla na dveh popolnoma različnih pravnih temeljih. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa izmenično uporablja določbo tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1 in četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kar je pravno nedopustno.1 Izpodbijanega akta se tako ne da preizkusiti oziroma je materialno pravo glede podlage za pridržanje nepravilno uporabljeno.

19Tožnik poudarja, da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem, katerega mora upravni organ v vsakem individualnem primeru z zadostno mero vsebinsko napolniti. Tožnik trdi, da tovrstna dokazna ocena glede na ustaljeno sodno prakso zagotovo ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa iz navedenih razlogov. Tožnik meni, da je tožena stranka materialno pravo uporabila nepravilno. Slednje izhaja iz mnogo pravnih odločitev naslovnega sodišča.¹

20Tudi Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da lahko sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno poseže, če je pri tem upravni organ prestopil mejo dovoljenega, torej predrugačil zakonski okvir razlage takega nedoločnega pojma (sklep VS RS I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019). Po mnenju tožnika razlaga navedenega nedoločnega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz same obrazložitve že izpodbijanega sklepa po mnenju tožnika ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve opredelila kot hujše ali lažje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele, če bi v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožniku očitanih kršitev, bi bila tudi možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1.

21Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidna argumentirana obrazložitev, zakaj koristi, ki jih prinaša odvzem prostosti tožniku v trajanju največ treh mesecev, pretehtajo nad težo posega v njegovo pravico do osebne svobode.

22Tožnik meni, da je pravica do izjave oziroma kontradiktornosti postopka, neposreden in bistven izraz pravice do enakega varstva pravic subjektov v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen slovenske ustave. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki (sploh pa stranki, katera je v šibkejšem položaju) omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna stališča ter, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in, da aktivno sodeluje v samem dokaznem postopku (s postavljanjem vprašanj pričam ipd.)

23Zagotovo je tudi kdaj pravno dopustno, da sme tožena stranka le na podlagi zaznamkov varnostne in socialne službe (torej, da so vsa odločilna dejstva na podlagi listin ugotovljena (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP) in da kdaj res ni potrebno zaslišanje stranke (tretji odstavek 144. člena ZUP) in v izjemnih primerih ukrep pridržanja odrediti le po ustnem izreku. Ampak v obravnavani zadevi temu ne more biti tako, saj so sporni očitki tožene stranke, da je tožnik kršil dvakrat pravila (tretji ni predložen spisovni dokumentaciji) hišnega reda azilnega doma. Tožnik izrecno želi poudariti, da t.i. grožnje niso bile naperjene osebno komurkoli. V "jezi" je rekel niti ne v angleškem jeziku.

24Glede na vedenje pooblaščenke je tožnik mirna oseba, v Centru za tujce se z vsemi dobro razume kot se je tudi v AD in ni konfliktna oseba. Morda je prišlo do napake pri prevodu dne 6. 11. 2024, kar je navedel na 2 strani - "lahko koga ubijem", tožnik izrecno trdi, da take izjave ni podal. Nikoli in nikomur noče škodovati. Pravi, da tožena stranka navaja, da je tožnik priznal v določeni meri svoja neprimerna ravnanja. Da je bil sodelujoč sicer s socialno službo, vendar z uslužbenci varnostne službe na ta dan nekooperativen. Bila je izjema. Žal.

25Tožnik se pridržan na prostore Centra za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Je čustveno izjemno prizadet, ker meni, da se mu je zgodila krivica; nikoli ni bil pridržan; v času bivanja v Sloveniji ni osumljen kaznivega dejanja, je pa bila podana zoper njega kazenska ovadba; niti ni bil v prekrškovnem postopku, zato zahteva tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma.

26Člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani.

27Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje. Nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, zato je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.

28Na podlagi zgoraj navedenega tožnik naproša naslovno sodišče, da tej tožbi ugodi, ugotovi, da je izpodbijan sklep nezakonit, ga odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce, oziroma podredno predlaga, da se zadeva po odpravi izpodbijanega sklepa vrne toženi stranki v ponovni postopek.

29Tožnik tudi predlaga, da se ugodi zahtevi za začasno odredbo, tako da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

30V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da ne drži, da je tožnik mirna oseba, saj je dne 6. 11. 2024 na koncu zaslišanja začel kričati in kriliti z rokami ter da če bo šel v Center za tujce lahko tudi koga ubije. Ker je tožena stranka s tožnikom opravila razgovor, to kaže na resno obravnavo tožeče stranke, zato ne držijo očitki o nesorazmernem ukrepu.

31Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravne spise in zaslišalo tožnika. Pooblaščenka tožnika na odgovor tožene stranke ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

32Sodišče ne bo posebej navajalo in obremenjevalo te obrazložitve z standardizirano interpretacijo, da gre v tovrstnih primerih ukrepov pridržanj, upoštevajoč pri tem režim v Centru za tujce v Postojna, ki jih je opisal tožnik na zaslišanju, za odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in ne zgolj za omejitev gibanja, kakor ta ukrep poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu.² Ta napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu ni odločilna za presojo zakonitosti odločitve, lahko pa je imela določen vpliv na nerazumevanje bistvene razlike med omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti, kar posledično tudi lažje pripelje do nezakonitosti upravnega odločanja zaradi napačne uporabe prava, neupoštevanja temu primernih obvezujočih in dovolj strogih standardov. Pridržanje v smislu odvzema prostosti je namreč po stališču Sodišča EU "resen"³ oziroma "grob" poseg v pravico do svobode", določeno v 6. členu Listine,⁴ med tem ko ukrep omejitve gibanja to ni oziroma vsaj ne v tolikšni meri kot odvzem prostosti. Gre tudi za povsem drugi dve pravici iz Listine, iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali po Ustavi Republike Slovenije.

33Predmetna tožba v prvi vrsti odpira pravno vprašanje, ki ni več novo v upravno-sodni praksi v zvezi s dopustnimi pravnimi podlagami za odvzem prostosti prosilcem za mednarodno zaščito.⁵ Tudi v tej zadevi gre namreč za vprašanje pravnega razmerja določb, ki urejajo obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito glede spoštovanja hišnega reda po Uredbi o hišnem redu, (člen 10 in 11) na eni s strani,⁶ in na drugi strani določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1⁷ z vidika vprašanja, katera dejanja prosilca glede na njihovo intenzivnost in časovno pojavnost ter na vse ostale "dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca,"⁸ lahko pripeljejo do zakonite izdaje ukrepa o pridržanju zaradi zaščite javnega reda. Obe omenjeni pravni podlagi tožena stranka uporablja v izpodbijanem aktu kot podlagi za izrečeni ukrep pridržanja.

34Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil tožnik v času izreka in izdaje izpodbijanega akta v postopku po Dublinski uredbi 604/2013, zato je v konkretnem primeru nesporno, da je za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa treba presoditi samo, ali je tožena stranka pravilno uporabila pravno podlago za pridržanje iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma za odvzem prostosti iz določila člena 5(1)(f) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.⁹

a.) Opredelitev splošnih standardov glede zaščite javnega reda iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma četrte alineje 84. člena ZMZ-1 kot podlage za pridržanje:

35Bistveno vprašanje v tovrstnih upravnih sporih, katerih število se povečuje v zadnjem obdobju,¹⁰ je v tem, kdaj je zaradi zaščite javnega reda nujno izreči ukrep pridržanja. Tudi v tem upravnem sporu je zato ključno vprašanje, ali je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prepričljivo utemeljila in izkazala, da je dosežen prag, ki ga mora izkazati tožena stranka v zvezi z ravnanji prosilca za mednarodno zaščito oziroma da je pravilno in v zadostni meri utemeljila vsa pravno relevantna dejstva, ki so potrebna za izrek ukrepa pridržanja, da se zaščiti javni red v konkretnem primeru.

36V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je bil ukrep pridržanja izrečen zaradi "zaščite javnega reda" in ne zaradi "zaščite nacionalne varnosti," kakor tudi ne zaradi "ogrožanja državne varnosti", ali zaradi ogrožanja "ustavne ureditve." Določilo četrte alineje 84. člena ZMZ-1 govori o "varstvu osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda", kar (nekako) ustreza podlagi o zaščiti "javnega reda" iz Direktive o sprejemu 2013/33. Zato je za presojo zakonitosti pravne podlage za pridržanje ključno, kako je do sedaj Sodišče EU opredelilo splošne standarde oziroma pojem "javnega reda" v zvezi z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU ali drugimi sorodnimi direktivami.¹¹

37Sodišče EU je že izpeljalo interpretacijo, da "pojem javni red vsekakor predpostavlja - razen socialne motnje, ki jo pomeni vsaka pravna kršitev - resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe."¹²

38Vendar je treba za boljše oziroma jasnejše razumevanje in razlago javnega reda iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena oziroma iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 ter za ugotavljanje potrebnega praga, ki ga je treba izkazati za obstoj te pravne podlage za odvzem prostosti, ter za presojo zadostne obrazložitve upravnega akta, upoštevati (širši) kontekst, v katerem Sodišče EU razlaga pojem javnega reda. V zvezi s tem Sodišče EU najprej razmejuje med javnim redom in javno varnostjo. Z vidika primerjave z javnim redom vrednota "javne varnosti" pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice; ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost.¹³

39Tudi opredelitev pojma "nacionalna varnost" oziroma "državna varnost" je relevantna za razumevanje in razlago pojma javni red, kajti pojem javni red in nacionalna varnost sta dve varovani vrednoti v določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 in med njima mora biti neka razumna primerjava za to, da gre za dve dovolj različni, a vseeno do neke mere sorodni oziroma primerljivi vrednoti. Tudi Sodišče EU ju obravnava medsebojno povezano.¹⁴ Uvodna izjava št. 37 Kvalifikacijske direktive 2011/95 na primer pravi, da pojma nacionalne varnosti in javnega reda vključujeta tudi primere, v katerih državljan tretje države "pripada organizaciji, ki podpira mednarodni terorizem, ali podpira takšno organizacijo."

40Te primerjave med pojmi javni red, javna varnost in državna varnost so potrebne za pravilno uporabo prava, ker Sodišče EU v zvezi s potrebo po posamičnem obravnavanju zadeve po Direktivi o vračanju 2008/115 pravi, da "čeprav lahko države članice pretežno prosto določajo zahteve javnega reda v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami, ki so lahko različne glede na državo članico in glede na obdobje, pa je treba te zahteve - v okviru Unije in predvsem kot utemeljitev za odstopanje od obveznosti, določene zaradi zagotovitve spoštovanja temeljnih pravic državljanov tretjih držav pri njihovem vračanju iz Unije - razlagati ozko, tako da njihovega obsega ne more enostransko določiti vsaka od držav članic brez nadzora institucij."¹⁵ Tako je Sodišče EU na primer že izpeljalo, da zgolj na podlagi dejstva, da je državljan tretje države osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali pa je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen, ni mogoče šteti, da ta državljan ogroža javni red.¹⁶ Potrebno je upoštevati vrsto in težo kaznivega dejanja ter čas, ki je potekel od njegove izvršitve.¹⁷ Pri presoji pojma javni red "je upoštevna vsaka dejanska in pravna okoliščina, ki se nanaša na položaj" te osebe.¹⁸ V zadevi Z.Zh in I O ni šlo za vprašanje odvzema prostosti, ampak za vprašanje odobritve obdobja za prostovoljni odhod, kar je manjši poseg v pravico tujca kot odvzem prostosti.

41V okvir resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki ogroža temeljni interes družbe, prav gotovo spadajo lahko tudi realne grožnje, izražene v določenem kontekstu, da bi to lahko pripeljalo do kršitev pravic drugih ljudi do varnosti.¹⁹ To pomeni, da se s pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost",²⁰ da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Predmetni ukrep pridržanja torej ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika,²¹ ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način²² odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po katerem morajo države članice zagotoviti "pravila o alternativah pridržanju", kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu.²³ Za to, da individualno ravnanje prosilca predstavlja resno grožnjo javnemu redu,²⁴ morajo biti v odločbi pisno navedeni dejanski in pravni razlogi, ki so podlaga za pridržanje.²⁵

42Če pa gre zgolj za sankcijo za preteklo ravnanje prosilca, potem v takem primeru odvzem prostosti v Centru za tujce sploh ne pride v poštev, kajti te podlage za pridržanje določba člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne predvideva. V tem primeru pride v poštev določba člena 20 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki na primer v odstavku 4 določa, da države članice lahko določijo sankcije, ki se uporabljajo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in za "hudo nasilno vedenje", in med te sankcije spadajo razne omejitve ali ukinitve materialnih pogojev za sprejem. Dokaj skopo oziroma na omejen način to določbo v notranji pravni red prenaša določilo tretje alineje drugega odstavka 85. člena ZMZ-1.

43Poleg tega je z vidika opredelitve potrebne intenzivnosti dejanj in časovne komponente dejanj prosilca za mednarodno zaščito, ki morebiti zahtevajo "grob poseg" v svobodo prosilca in zaščito javnega reda preko ukrepa odvzema prostosti prosilcu v Centru za tujce, in zaradi ustrezne uporabe testa nujnosti, sorazmernosti in ocene učinkovitosti uporabe manj omejujočih in prisilnih ukrepov, pomembno, da je zakonodajalec Republike Slovenije določil, da se za kršitve javnega reda in miru, ki je hujša kršitev pravil bivanja v Azilnem domu, lahko prosilcu izreče ukrep "nastanitve" za tri dni v sprejemnih prostorih Azilnega doma; za nekatere druge hujše kršitve pravil bivanja v Azilnem domu pa se mu lahko izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo (drugi in tretji odstavek 82.b člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče se je glede razmerja med pravno podlago iz 82.b člena ZMZ-1 in pravno podlago iz določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 opredelilo, da je podlaga iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena "samostojna pravna podlaga za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v Azilnem domu naj bi šlo glede na 82.a člen ZMZ-1".²⁶ Časovno pred to zadevo je Vrhovno sodišče (verjetno v enakem smislu) zavzelo stališče, da "kršitve hišnega reda iz člena 82.b ZMZ-1 same po sebi ne pomenijo razloga za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, temveč je treba utemeljiti, zakaj ustrezajo kateremu od ravnanj, ki so kot razlog za omejitev gibanja našteta v tej zakonski določbi."²⁷

b.) Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika standardov in pravil v zvezi z zaščito javnega reda iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma četrte alineje 84. člena ZMZ-1 kot podlage za pridržanje v konkretnem primeru:

44Glede prvega varnostnega incidenta z dne 10. 7. 2024 je v dokazni oceni v izpodbijanem aktu navedeno, da je bil tožnik udeležen v prepiru v sobi D7 in ko so posredovali varnostniki, je prosilec postal žaljiv in agresiven do varnostnikov. Policija je prosilca odpeljala, je še navedeno v izpodbijanem aktu.

45Nobena druga okoliščina oziroma podrobnost v izpodbijanem sklepu ni navedena v zvezi z varnostnim incidentom z dne 10. 7. 2024, na primer: med kom se je zgodil prepir, kaj je bil razlog, s čim je tožnik prispeval k prepiru, za kakšno posredovanje varnostnikov je šlo, katere žaljivke so bile izrečene s strani tožnika, zakaj je bil tožnik odpeljan na policijo, kako oziroma v čem je mogoče ta dogodek povezati s kasnejšima dogodkoma dne 20. 10. 2024 in 3. 11. 2024 z vidika nevarnosti za bivanje in delo ljudi v Azilnem domu v prihodnosti; nič od navedenega v izpodbijanem aktu ni pojasnjeno oziroma vključeno v dokazno oceno, kar ne ustreza evropskemu standardu, da je potrebno za ugotovitev o nujnosti zaščite javnega reda upoštevati vsako dejanska in pravno okoliščino, ki se nanaša na položaj prosilca.

46V izpodbijanem aktu je navedeno tudi, da je tožnik pojasnil, da se ne spomni dogodka z dne 10. 7. 2024; tožena stranka v izpodbijanem sklepu tudi pravi, da je bil prosilec seznanjen s poročilom o dogodku varnostne službe z dne 10. 7. 2024. Vendar iz zapisnika o ustnem izreku pridržanja z dne 6. 11. 2024 ne izhaja, da bi bil tožnik o kakršnem koli incidentu dne 10. 7. 2024 karkoli vprašan, preden mu je bil izdan akt o pridržanju, da bi dogodek pojasnil oziroma da bi se branil. Tudi v upravnem spisu ni nobenega dokumenta v zvezi s tem varnostnim incidentom z dne 10. 7. 2024.

47Dogodek z dne 10. 7. 2024, ki ga tožena stranka sicer omenja v izpodbijanem aktu, zato ne more biti ena izmed treh dejanskih podlag za izrek ukrepa odvzema prostosti, ker predmetna okoliščina pred izdajo izpodbijanega akta in v dokazni oceni tožene stranke ni bila obravnavana v skladu s strogimi standardi omejevanja svobode iz 6. člena Listine v zvezi z prvim odstavkom 51. člena Listine.

48Kar zadeva drugi varnostni incident, ki ga uporablja tožena stranka kot dejansko podlago za izrek ukrepa pridržanja, in ki se je po trditvah tožene stranke zgodil tri mesece kasneje po prvem dogodku, to je dne 20. 10. 2024, sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec kot eno izmed težjih kršitev pravil bivanja v Azilnem domu, predpisal, da ni dovoljeno opravljati pridobitnih dejavnosti v prostorih nastanitvene kapacitete (9 alineja tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1). Opravljanje pridobitne dejavnosti ima lahko zelo različne pojavne oblike in s tem tudi različno intenzivne in različno obsegajoče negativne posledice za varno bivanje in delo v Azilnem domu. Tožena stranka v zvezi s temi okoliščinami nič ne pojasni, kakšne pojavne posledice za mirno bivanje in delo v Azilnem domu ima ponujanje in prodaja SIM kartic v azilnem domu s strani prosilca. Tožena stranka ni upoštevala oziroma ni vprašala tožnika za motiv prodajanja SIM kartic. Na glavni obravnavi pa je tožnik brez posebnega vprašanja povedal, da je že 9 mesecev brez dela in da je zato bil v to primoran, ker mora mami pošiljati denar. To naj bi povedal tudi varnostniku, ki mu je takrat povedal, da je to prepovedano. Tožena stranka tudi nič ne navaja, koliko časa je tožnik to počel, da bi se morda lahko njegovo ravnanje štelo za "opravljanje pridobitne dejavnosti."

49Poleg tega celo zakonodajalec te kršitve hišnega reda očitno ni štel za kršitev javnega reda in miru, ker je kršitev javnega reda in miru posebna in ločena kršitev hišnega reda v 12 alineji istega člena. Nadalje, iz izpodbijanega akta ne izhaja, da bi tožnik po 20. 10. 2024 še kdaj v azilnem domu prodajal SIM kartice in da s tem v zvezi ne bi upošteval opozorila. Poleg vsega navedenega je pomembno tudi to, da je zakonodajalec sicer za povzročitev težje kršitve hišnega reda zaradi opravljanja pridobitve dejavnosti v Azilnem domu predvidel preselitev na drugo nastanitveno lokacijo in ne odvzem prostosti. To pomeni, da tudi okoliščine v zvezi s tožnikovo prodajo SIM kartic v Azilnem domu okrog dne 20. 10. 2024, tožena stranka ni v zadostni meri v smislu zadostne dokazne ocene umestila v pravni okvir določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma člena 8(3)(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 in tudi ne v stroge standarde omejenega poseganja v svobodo oziroma prostost prosilcev za mednarodno zaščito iz 6. člena v zvezi z prvim odstavkom 52. člena Listine.

50V povezavi z dogodkom z dne 20. 10. 2024 pa je tožena stranka prepričljivo in utemeljeno v izpodbijanem aktu izkazala, da je tožnik varnostniku, ko ga je ta opozoril na prepovedano prodajanje SIM kartic, grozil s pretepom in smrtjo in da mu jo grozil tudi v sobi za pridržanje v Azilnem domu in ga brcnil v mednožje. Udaril je tudi z nogo in z glavo v vrata. Tožnik je namreč to priznal ob ustni seznanitvi z ukrepom pridržanja, pa tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. To med strankama ni sporno.

51Ustno izrečene grožnje varnostniku prav gotovo lahko v določenih okoliščinah pomenijo ogrožanje varnosti, še zlasti, če jih spremlja tudi fizično nasilje, povzročeno s strani prosilca, in lahko pomenijo relevantno škodo za javni red, ki ga je brez dvoma potem potrebno zaščititi na izrečenim grožnjam primeren in sorazmeren način.

52Vendar pa tožena stranka v izpodbijanem aktu in v ugotovitvenem postopku ni ugotovila in upoštevala, ali je morebiti tožnik prvi uporabil fizično silo po tem, ko ga je varnostnik opozoril na prepovedano prodajanje SIM kartic oziroma ali je bila uporaba fizične sile s strani varnostnikov sorazmerna glede na grožnje tožnika. Iz podatkov v spisu izhaja, to je iz poročila o dogodku Aktive varovanje z dne 20. 10.2024, ki ni podpisano, na obrazcu pa sta navedeni dve imeni varnostnikov, da naj bi bila grožnja tožnika s pretepom in smrtjo tožnika usmerjena na tretjega varnostnika, ki je po tem poročilu poleg še treh drugih varnostnikov bil udeležen v postopku obravnave tožnika v posebni sobi za pridržanje oziroma zadrževanje. Iz tega poročila izhaja, da je bil tožnik pridržan v posebni sobi za pridržanje (zadržanje) najprej 1 uro in 50 minut in sicer od 10.10 do 12.00 ure, ko pa je prišla policija, naj bi se to "pridržanje" po navedbi v poročilu končalo. Policija je takrat vzela izjave vpletenih. Vendar je v tem istem poročilu navedeno tudi, da je ob 13.19 uri tožnik poskušal pobegniti iz prostora za pridržanje. Ko ga je varnostnik položil na tla, se je tožnik upiral in ga brcnil v predel mednožja. Izmed načinov uporabe sile je v tem poročilu omenjeno zvijanje rok, pritisk kolen ter uporaba kovinskih lisic. Ob 16.40 je policija odšla in takrat so sneli kovinske lisice tožniku. Iz tega izhaja, da je bil tožnik, ker ni enostavno sprejel, da ne sme prodajati SIM kartic, ker je grozil varnostniku ter se je upiral, v sobi za pridržanje z varnostniki od 10.10 do 16.40 ure. Iz poročila izhaja, da je bil približno tri ure v lisicah vklenjen. Isti dan, dne 20. 10. 2024 je bil opravljen tudi (opozorilni) razgovor s socialno delavko. To vzbuja določene dvome o sorazmernosti "obravnave" tožnika s strani štirih varnostnikov v posebni sobi za pridržanje.

53Ravno v tej zvezi je namreč bistvena pomanjkljivost v izpodbijanem aktu, kar zadeva tožnikove ustno izrečene grožnje, brco v mednožje in trajanje pridržanja, ki je očitno potekalo več ur v posebni sobi za pridržanje, v tem, da v dokazni oceni tožene stranke o ogrožanju javnega reda v smislu četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 ni navedeno nič, da je bila v sobi za pridržanje uporabljena sila s strani varnostnikov in da je bila ta sila nujno potrebna in sorazmerna za pomiritev situacije. Da je bila uporabljena fizična sila s strani varnostnikov, izhaja samo iz poročila varnostne službe Aktiva varovanje, med tem ko v dokazni oceni tožene stranke ni omenjena. Ta soba za pridržanje v Azilnem domu je očitno namenjena posebnim postopkom varnostne službe oziroma določeni "obravnavi" prosilcev, kjer pa ni nobenih nadzornih kamer, kot je potrdil tožnik na glavni obravnavi, in tudi ni razvidno iz podatkov v spisu, da bi kdo drug imel nadzor nad dogajanjem v tej sobi brez nadzornih kamer, razen varnostnikov, da ne bi slučajno prihajalo do prekomerne uporabe sile s strani varnostne službe.

54Iz izpodbijanega akta ni razvidno, da bi tožnik bil prvi, ki bi hotel uporabiti fizično silo in da so zato varnostniki bili primorani uporabiti tožnikovemu ravnanju primerno in sorazmerno fizično silo. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi večkrat precej vznemirjeno opisoval, da ga je varnostnik od zadaj začel daviti in da je to točka na telesu, zaradi katere lahko človek umre, če ni dovolj vzdržljiv. Podrobno je opisal to davljenje, ki naj bi potekalo v posebni sobi za pridržanje, tudi s kretnjami rok. Ko ga je varnostnik zbil na tla in je s trebuhom ležal na tleh, se je upiral, brcal z nogami in takrat naj bi zadel varnostnika v mednožje. Če je tožnik zadel z nogo, ko se je otepal davljenja, je to povsem nekaj drugega, kot če bi tožnik z nogo brcnil varnostnika in s tem prvi začel z uporabo fizične sile. Obravnava prosilcev v posebni sobi za pridržanje je izven civilnega nadzora. V izpodbijanem aktu uporaba sile v posebni sobi za pridržanje sploh ni omenjena, torej v izpodbijanem aktu tudi ni utemeljeno, da je bila sila s strani varnostnikov uporabljena kot nujno in sorazmerno sredstvo umirjanja situacije. Tožnik je v zvezi z obema dogodkoma dne 20. 10. 2024 in 3. 11. 2024 na sodišču priznal, da je ustno grozil, a da je izgubil nadzor nad sabo, da z grožnjami ni mislil resno, da jih obžaluje. Za dejanja se je opravičil in sprejema dejstvo, da če nekdo naredi napako, mora za to odgovarjati, sodišče pa naj odloči. Vendar ni omenil, da bi on uporabil kakšno fizično silo in tudi tožena stranka tega ni izpostavila. Zaradi v izpodbijanem aktu neizkazane utemeljene in sorazmerne uporabe fizične prisile nad tožnikom dne 20. 10. 2024 v času, ko je bil v posebni sobi za pridržanje od 10.10 ure do 16.40 ure, tudi ta dogodek ne more biti zadostna dejanska podlaga za odvzem prostosti kot nujnega in strogo omejenega posega v osebno svobodo tožnika v smislu 6. člena v zvezi z prvim odstavkom 52. člena Listine, razen v delu, ki se nanaša na tožnikove izrečene grožnje. To pomeni, da z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta podlago za pridržanje lahko predstavljajo samo začetne ustne grožnje tožnika varnostniku, ki jih je tožena stranka v zadostni meri izkazala v izpodbijanem aktu in med strankama niso sporne. Vendar pa omenjene grožnje v okoliščinah, ki jih je tožena stranka vključila v dokazno oceno, še ne dosegajo praga kršitve javnega reda v smislu četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33. Tudi policija, ki je zbrala izjave na kraju samem in je bila nekaj časa prisotna v posebni sobi za pridržanje, po zaključku postopka ni napisala nobenega zapisnika o kršitvi javnega reda in miru. Zato je od dokazne ocene v zvezi z tretjim varnostnim incidentom z dne 3. 11. 2024 odvisno, ali so grožnje tožnika varnostniku dne 20. 10. 2024 lahko prispevale k izkazanemu potrebnemu pragu za zaščito javnega reda preko ukrepa odvzema prostosti tožniku za tri mesece.

55Glede tretjega varnostnega incidenta, ki je naveden v izpodbijanem aktu, sodišče lahko iz izpodbijanega akta razbere, da je tožnik v jedilnici dne 3. 11. 2024 vzel dva paketa kruha, namesto enega, na kar je bil opozorjen, da ne sme in je vrgel en paket kruha v kuharico in zapustil jedilnico. Socialni delavec je hotel o tem z njim govoriti, a je tožnik odvrnil, da ne bo z nobenim komuniciral. Tožena stranka pravi, da je zato bilo potrebno poklicati policijo, ki je prosilcu izrekla plačilni nalog. Po odhodu policije pa se je tožnik ponovno začel razburjati in je brcnil v RTG napravo, šel je v WC in razbil inventar. Spet so poklicali policijo. Tožnik je ob ustni seznanitvi z ukrepom pridržanja to priznal in na glavni obravnavi, kot že rečeno, je dogodek tudi obžaloval.

56To, kar tudi v tem primeru vzbuja dvom glede zakonitosti izreka odvzema prostosti, je dejstvo, ki je enako izkazano v zapisniku o ustni seznanitvi z ukrepom, v izpodbijanem aktu in v poročilu o dogodku Aktive varovanje, da je tožnik po neprimernem obnašanju v kuhinji malo pred 9.25 uro odšel v svojo sobo, da bi jedel, in so za njim prišli varnostniki in ga pozvali, da se pogovori s socialnim delavcem, kar je zavrnil z izjavo, da ne želi z nobenim komunicirati. Zaradi tega so varnostniki ob 9.45 uri poklicali policijo, ki je prišla čez 1 uro (ob 10.50 uri). Prevzela je postopek in kršitelju izročila plačilni nalog. Iz podatkov v spisu ni dovolj jasno razvidno, za katero konkretno dejanje je policija tožniku izdala plačilni nalog.

57Iz policijskega zapisnika izhaja, da je policija na ta dan ob 11.52 uri izdala zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon in sicer na naznanilo socialne delavke iz Azilnega doma. V tem zapisniku pa je navedeno, da je eden od varnostnikov poklical policijo, ker prosilec "ne upošteva ustnih odredb varnostnika" in da je policija na kraju samem ugotovila, da prosilec ni ravnal v skladu z ukrepi varnostnika, zaradi česar mu je bil izdan plačilni nalog. V skladu s katerim ukrepom tožnik ni ravnal, iz zapisnika ni razvidno, kakor tudi ne iz izpodbijanega akta. V zapisniku o predlogu za pregon je na koncu omenjen člen 220/I-IV Kazenskega zakonika, ki ureja kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. V zvezi s tem pa se navedbe v izpodbijanem aktu in v poročilu varnostne službe Aktiva varovanje razlikujejo. V izpodbijanem aktu je navedeno, da je bil tožniku izdan plačilni nalog in da se je po odhodu policije tožnik začel razburjati in je z nogo brcnil v napravo RTG in kljub opozorilu varnostnika je nato v WC-ju poškodoval inventar in da je ponovno bilo treba poklicati policijo.

58Varnostna služba je o dogodku poročala drugače in sicer, da takoj, ko je želela policijska patrulja oditi ob 11.35, se je tožnik ponovno močno razburil, močno brcnil v RTG napravo in kljub dvema opozoriloma varnostnika začel razbijati inventar. Postopek je ponovno prevzela patrulja PP Vič, "ki je že na kraju", in je izdala obdolžilni nalog zaradi poškodovanja tuje stvari. Ob 12.15 je policija odšla. Iz tega dovolj jasno izhaja, da je bil tožniku izdan zapisnik s predlogom za pregon, ker je poškodoval inventar v Azilnem domu. Iz izpodbijanega akta ni razvidno, ali je bila naprava RTG poškodovana, kakor tudi ni razvidno, kakšna je bila posledica tožnikovega ravnanja v WC-ju. To tudi ni razvidno iz poročila varnostne službe niti zapisnika s predlogom za pregon. Iz uradnega zaznamka socialne službe, sicer nepodpisanega, je razvidno, da je tožnik razbil ogledalo. Iz tega zaznamka ni razvidno, da bi bila naprava RTG poškodovana.

59V zvezi s to tretjo podlago za pridržanje sodišče lahko zaključi, da je tožena stranka dovolj natančno ugotovila samo to, da je tožnik zelo neprimerno vrgel vrečko s kruhom v uslužbenko v kuhinji, da je brcnil v napravo za RTG, pri čemer morebitna škoda na napravi ni ugotovljena in da je razbil ogledalo v WC-ju, česar v dokazno ocneo ni vključila. V zvezi z neprimernim odzivom tožnika v kuhinji tožena stranka ni upoštevala navedbe tožnika ob ustni seznanitvi s pridržanjem, da mu en kos kruha ne zadošča, da je lačen. Tožnik svojih dejanj sicer ni obžaloval ob ustni seznanitvi dne 3.11. 2024, ampak šele na sodišču. Iz nobenega podatka v upravnem spisu ne izhaja, da je bila ob tem tretjem incidentu uporabljena sila s strani varnostnikov, je pa tožnik ob ustni seznanitvi z ukrepom pridržanja povedal, da je dve uri in pol čakal v posebni sobi, da so prišli policisti. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je povedal, da je ob tej priložnosti čakal na policijo vklenjen. Zakaj je tožnik moral v posebni sobi vklenjen čakati na policijo po tem, ko je neprimerno reagiral v kuhinji zaradi kosa kruha, in koliko časa je to trajalo, iz izpodbijanega akta ni razvidno in ta okoliščina ni vključena v dokazno oceno. Da ta način obravnave tožnika s strani varnostne službe ni mogel prispevati k neprimerni reakciji tožnika, da je brcnil v napravo za RTG in razbil ogledalo, iz izpodbijanega akta oziroma dokazne ocene tožene stranke ni razvidno.

60Na podlagi tega sodišče zaključuje, ker tožena stranka ni upoštevala standarda iz prava EU, da je treba v zvezi z določbo člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 upoštevati vse "ostale" dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca in ne zgolj, ali se je določen varnostni incident zgodil, ali se ni zgodil, sodišče v tem primeru ne more ugotoviti oziroma potrditi, da je tožena stranka z omenjeno "socialno motnjo", katero je tožena stranka upravičeno vključila v utemeljitev akta in v dokazno oceno, pomeni tako pravno kršitev , da gre že za resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe.

61Nazadnje sodišče še pripominja, da tožena stranka ni upoštevala, da je bil tožnik od dne 12. 3. 2024 do 10. 7. 2024, to je 4 mesece po prihodu v Azilni dom brez zabeleženega incidenta v Azilnem domu. To ni okoliščina, ki bi bila povsem nepomembna.

62Poleg upoštevanje kriterijev in standardov, ki izhajajo iz prava EU, je treba v presoji zakonitosti akta upoštevati tudi to, da je že sam zakonodajalec Republike Slovneije v določilu tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1 predvidel, da je žaljiv odnos do zaposlenih (2. alineja tretjega odstavka 82.a člena ZMZ1) težja kršitev hišnega reda, za katero se lahko izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo, ne pa odvzem prostosti v Centru za tujce. Za namerno povzročitev materialne škode pa je zakonodajalec očitno imel v namenu, da se obravnava po pravilih kazenskega in civilnega prava, ker te okoliščine ne zajema niti drugi niti tretji odstavek 82.b. člena ZMZ-1.

63Tožena stranka je torej napačno uporabila materialno pravo, kajti določili 10. in 11. člena Hišnega reda v primeru treh v izpodbijanem aktu zatrjevanih varnostnih incidentov, tako kot jih je obravnavala tožena stranka v dokazni oceni, namreč ne moreta ustvarjati nove pravne podlage za pridržanje, ki ne bi ustrezala opredelitvi javnega reda iz določil člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Nedopustno postavljanje nove pravne podlaga za pridržanje je namreč določanje nižjega praga za ugotovitev ogrožanja javnega reda s strani tožene stranke, kot je vzpostavljen v določilu člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s citirano sodno prakso Sodišča EU. Določilo 20. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU, tudi ko gre za sankcije, ki se uporabljajo za hude kršitve pravil v nastanitvenih centrih in "za hudo nasilno vedenje", ne predvideva ukrepa odvzema prostosti; pridržanje pa je dopustno, kot že rečeno, če gre za hudo nasilno vedenje, ali druge hujše kršitve hišnega reda, ki pa hkrati pomenijo izpolnjevanje pogojev za pridržanje iz člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU zaradi zaščite javnega reda.

64V konkretnem primeru izpodbijani akt pomeni torej nedopustne poseg v pravico iz 6. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena Listine.

65Zaradi učinkovitejšega in bolj zakonitega odločanja v tovrstnih primerih pa sodišče pripominja, da tudi v situaciji, ko je minimalni prag glede potrebne zaščite javnega reda dosežen, a ne gre za situacijo, ko je očitno, da noben milejši ukrep, kot je odvzem prostosti, ne bi bil učinkovit, tožena stranka ne more izrekati ukrepa odvzema prostosti, dokler ne bo zakonodajalec prenesel v notranji pravni red določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33.

66Zakonodajalec Republike Slovenije namreč ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1. Po tej določbi morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.

67Primeri iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU so vsekakor manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti, saj gre za primere omejitve svobode gibanja; edini možen manj prisilni ukrep od pridržanja v Centru za tujce po slovenski zakonodaji je obvezno zadrževanja na območju azilnega doma, vendar pa v tem primeru ne gre za ukrep v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ampak gre za manj prisilen ukrep v primerjavi s pridržanjem v Centru za tujce, ki pa še vedno pomeni odvzem prostosti. To izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi M.A..²⁸ Veliki senat Sodišča EU v zadevi J.N. tudi pravi, da odstavki v določilu 8. člena Direktive o sprejemu 2013/33/EU "močno omejujejo" možnost pridržanja, ki jo imajo države članice in se v tej zvezi sklicuje na določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.²⁹

68V primeru, da teh "močnih omejitev" možnosti pridržanja oziroma nobenega alternativnega ukrepa oziroma manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti tožena stranka ne more vzeti v obzir in ga ne more uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, potem je ukrep pridržanja v nasprotju s pravom EU in je zato nedopusten. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce Postojna zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti.³⁰ Upravni organ in sodišče namreč morata v "vsakem posameznem primeru preveriti, ali je pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi",³¹ kar pa ni mogoče, če v zakonu sploh ni oblik omejitve gibanja v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, pri čemer pa ne gre za takšno nevarnost prosilca, da je lahko učinkovit zgolj ukrep pridržanja v centru za tujce.

69V takem primeru je treba upoštevati načelo, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora(ta) upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi(ta).³²

70Tožena stranka ima ob tem možnost upoštevati tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 11/2019 z dne 3. 4. 2019 o pomenu razlage nacionalnih pravnih norm preko načela "effet utile", ki zagotavlja učinkovitost prava EU³³ in da mora biti zaradi preprečevanja samovoljnega ravnanja, kakovost zakona, ki ureja pridržanja, takšna, da so zakonske določbe, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov, natančne, jasne, dostopne in njihova uporaba predvidljiva, sicer je pridržanje nezakonito.³⁴ Enako kot v zadevi X Ips 11/2019, kjer je Vrhovno sodišče ugotovilo, da objektivna merila za begosumnost niso predpisana v zakonu, je tudi v tovrstnih zadevah bistveno, da "alternative pridržanju"³⁵ v zakonu niso predpisane.³⁶ Omenjenih strogih jamstev, visoke ravni zaščite in močnega omejevanja možnosti pridržanja ne more biti, dokler država ne uredi v zakonu manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti.

71Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s 6. členom Listine, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

72Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

73Zakonodajalec Republike Slovenije z določilom četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki je stopilo v veljavo z zadnjo novelo ZMZ-1, ni upošteval neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU v zvezi s drugim pod-odstavkom člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU,³⁷ ki pravi, da "kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti." Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, "da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti" in nadaljuje, da iz tega "sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe."³⁸ Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite,³⁹ je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa ESČP.⁴⁰

74Določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 sama po sebi sicer ni v nasprotju z neposrednim učinkom omenjene določbe prava EU, saj pravi samo to, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru je zato pritožba zoper sodbo iz prve točke izreka te sodne odločbe dovoljena. Vendar pa, ker je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 uporabljati skupaj z določbo drugega odstavka 333. člena ZPP (v zvezi z določbo 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17), je s tem izkazano nasprotje med neposrednim učinkom določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU in omenjeno ureditvijo v drugem odstavku 333. člena ZPP. Po slednji določbi "pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija," v situaciji, če Upravno sodišče v upravnem sporu izpodbijani akt o pridržanju zgolj odpravi, ker je nezakonit, ne da bi ob tem izdalo tudi začasno odredbo. Zato je treba v tem primeru upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU (člen 4(3) Pogodbe EU).

75Uporaba tega načela pa pomeni, da je z dejstvom, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo v prvi točki izreka, hkrati s tem tudi izkazana težko popravljiva škoda v zvezi s tožnikovo pravico iz 6. člena Listine ter javna korist za izdajo začasne odredbe v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kajti, če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.⁴¹ Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi.⁴²

76V konkretnem primeru sicer ne gre za to, da bi bilo Upravno sodišče dolžno določbo drugega odstavka 333. člena ZPP ignorirati, kajti tožeča stranka je v postopku izrecno predlagala izdajo začasne odredbe in sodišče jo je izdalo neposredno na podlagi prava EU, pri čemer je težko popravljiva škoda izkazana s tem, ker je sodišče ugotovilo nezakonit odvzem prostosti v konkretnem primeru, taka začasna odredba (po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1) pa je tudi sorazmerna s ciljem varovanja javnih koristi glede učinkovite uporabe prava EU. Z njeno izdajo je namreč neposredni učinek določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU učinkovito zavarovan.

77Na tej podlagi (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1 in drugi pod-odstavek člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) je sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka te sodne odločbe.

------------------------------

¹ Npr. sodbe Upr.S RS I U 1860/2023, I U 1326/2023, I U 1370/2023, I U 1369/2023, I U 1324/2023, I U 1474/2023, I U 1664/2023, kjer je bilo navedeno, da iz razlogov izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Zato izpodbijani sklep nima vseh sestavin po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) , ob takem stanju stvari pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-i. Naslovno sodišče je zavzelo stališče v sodbi z opr. št. I U 1718/2023, da je izpodbijani sklep (analogno primerljiv tožnikovem) celo ničen, saj ga pravno in dejansko ni mogoče izvršiti (točka 12 navedene sodbe), saj je obremenjen s toliko procesnimi kot pravnimi kršitvami (navezujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišče RS kot pravno teorijo).
² Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28 ter sodbi Sodišča EU v zadevah CBX, C-704/20, C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 72-73; C, C-387/24 PPU, 4. 10. 2024, odst. 41-42.
³ Al Chodor, C-528/15, 15. 3. 2017, odst. 40.
⁴ C B X, C-704/20 in C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 72; C, C-387/24 PPU, 4. 10. 2024, odst. 41.
⁵ Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v predhodnih sporih v zadevah I U 1860/2023 z dne 29. 12. 2023 in I U 1992/2024, 20. 11. 2024.
⁶ Določila iz Uredbe o hišnem redu se navezuje na določbo tretjega odstavka 82.b. člena ZMZ-1, ki pravi, da se za težje kršitve iz prve, druge, četrte, pete, šeste, sedme, desete in enajste alineje tretjega odstavka prejšnjega člena izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo.
⁷ To določilo ureja "omejitev gibanja" zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega red.
⁸ Glej mutatis mutandis: Z.Zh, C-554/13, 11. 6. 2015, odst. 61-62.
⁹ Za primer, ko je prosilec za mednarodno zaščito, ki je v postopku po Dublinski uredbi 604/2023, pridržan na podlagi določila o varovanju javnega reda, glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1992/2024 z dne 20. 11. 2024, odst. 21-27.
¹⁰ Glej na primer: sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 1860/2023 z dne 29. 12. 2023; I U 1992/2024 z dne 20. 11. 2024, I u 1921/2024, 8. 11. 2024, glej odst. 3 in 24; I U 1903/2024, 6. 11. 2024, glej odst. 3-4, 18-23.
¹¹ J.N., C- 601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 64.
¹² Ibid. odst. 65; ZZh in I O, C-554/13, 11.6.2015, odst. 60.
¹³ J.N., C- 601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 66.
¹⁴ Glej ibid. odst. 53.
¹⁵ ZZh in I O, C-554/13, 11.6.2015, odst. 48; glej tudi odst. 52.
¹⁶ Ibid. odst. 50
¹⁷ Ibid. odst. 62.
¹⁸ Ibid. odst. 61.
¹⁹ J.N., C- 601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 53.
²⁰ Ibid. odst. 55, 69, 73; TO, C-422/21, 1. 8. 2022, odst. 34, 38, 44; glej tudi: ZZh in I O, C-554/13, 11.6.2015, odst. 58.
²¹ Glej: Haqbin, C-233/18, 12. 11. 2019, odst. 44, 52; TO, C-422/21, 1. 8. 2022, odst. 44.
²² J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 63.
²³ Ibid. odst. 61.
²⁴ Ibid. odst. 73.
²⁵ Ibid. odst. 62.
²⁶ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 107/2024, 3. 6. 2024, odst. 13.
²⁷ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 28/2024, 28. 2. 2024, odst. 9.
²⁸ C-72/22 PPU z dne 30. 6. 2022, odst. 38-42, 45.
²⁹ J.N., C-601/15 PPU, odst. 61.
³⁰ To primerjalno gledano izhaja tudi iz določbe člena 7(3) Direktive o vračanju 2008/115, ki določa, da se lahko za prostovoljni odhod naložijo določene obveznosti, namenjene preprečevanju nevarnosti pobega, kot so redno javljanje organom, položitev ustrezne finančne garancije, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, med tem ko določilo 15. člena te iste direktive ureja pridržanje tujcev v smislu odvzema prostosti.
³¹ VL, C-36/20 PPU, odst. 102.
³² Torubarov, C-556/17, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, odst. 38.); glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.
³³ X Ips 11/2019, 3. 4. 2019, odst. 11.
³⁴ Ibid. 15-16.
³⁵ I.J. C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 61.
³⁶ Sodišče EU je v zadevi Al Chodor, čemur je sledilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 11/2019, izpostavilo, da iz uvodne izjave 9 Dublinske uredbe izhaja, da je njen namen na podlagi izkušenj uvesti potrebne izboljšave glede učinkovitosti dublinskega sistema in zaščite, ki se prizna prosilcem, ki jim je zaščita zagotovljena zlasti s sodnim varstvom, do katerega so ti upravičeni (C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odt. 33). Sodišče EU v tej zvezi govori o "visoki ravni zaščite" prosilcev na podlagi 28. člena v povezavi s členom 2(n) in uvodno izjavo št. 20 Dublinske uredbe, o "močnem omejevanju možnosti pridržanja (ibid. odst. 34) in o "strogih jamstvih" v smislu obstoja pravne podlage, jasnosti predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem (ibid. odst. 40). Teh strogih jamstev, visoke ravni zaščite in močnega omejevanja možnosti pridržanja ni, dokler država ne uredi v zakonu manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti.
³⁷ FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU,, odst. 288, 292, 294; glej mutatis mutandis: M.G. N. R., C-383/13 PPU, odst. 38-39.
³⁸ FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, odst. 288, 292 - 294.
³⁹ Al Chodor in ostali, C-528/15,, odst. 37.
⁴⁰ Glej: Stanev v. Bulgaria, App. no. 36760/06, odst. 168; Khlaifia and others v Italy, odst. 131 Natančneje o razlogih zakaj, sodna praksa ESČP utrjuje nujnost lojalne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013.
⁴¹ C-556/17, Torubarov, odst. 73.
⁴² Ibid. odst. 74; C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 291.